Jedro

Pri kaznivem dejanju ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (KZ) mora opis zakonskega znaka resne grožnje v izreku sodbe določno opredeliti ravnanje storilca, da je iz vsebine izrečenih besed ali konkretizacije opisanih kretenj, mogoče objektivno sklepati na ogrožanje varnosti oškodovanca. Na vsebino in pomen ravnanj storilca ni mogoče sklepati le iz opisanih občutkov ali ravnanj drugega (oškodovanca).

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba spremeni tako, da se obdolženi V. N., iz razloga po 1. točki 358. člena Zakona o kazenskem postopku oprosti

obtožbe, da je ogrozil varnost D. B. in S. D. z resno grožnjo, da bo napadel njuni življenji in telesi s tem, da je dne 16. 1. 2007 okoli 20.00 ure, na dvorišču stanovanjske hiše na D. v L., na njiju glasno vpil in pri tem mahal z rokama, da sta se bali, da ju bo udaril, s tem pa pri D. B. in S. D., ki sta resno vzeli njegovi grožnji, povzročil občutek močne osebne ogroženosti in sta v šoku in strahu pobegnili v stanovanje ter jokali, iskali pa sta celo zdravniško pomoč, s čimer naj bi storil dve kaznivi dejanji ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika.

II. Po prvem odstavku 96. člena Zakona o kazenskem postopku obremenjujejo stroški kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku ter potrebni izdatki obdolženca in potrebni izdatki ter nagrada zagovornika, proračun.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče na Vrhniki je z uvodoma citirano sodbo obsojenega V. N. spoznalo za krivega storitve dveh kaznivih dejanj ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo pogojno obsodbo z določenima kaznima dveh mesecev za vsako od navedenih kaznivih dejanj ter nato določilo enotno kazen treh mesecev zapora in preizkusno dobo enega leta. Po drugem odstavku 105. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je bil zakoniti zastopnik mladoletne oškodovanke S. D., njen oče Z. D., s celotnim premoženjskopravnim zahtevkom napoten na pravdo. Na podlagi prvega odstavka 95. člena ZKP je sodišče odločilo, da je obsojenec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz drugega odstavka 92. člena ZKP, pri čemer bo sodna taksa odmerjena po pravnomočnosti sodbe. Z isto sodbo je bila zoper obsojenca iz razloga po prvi točki 357. člena ZKP zavrnjena obtožba, da je storil nadaljnje kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ (zoper oškodovanca B. B.) ter na podlagi prvega odstavka 96. člena ZKP odločeno, da v tem delu stroški kazenskega postopka, obremenjujejo proračun.

2. Višje sodišče v Ljubljani je s sodbo II Kp 6007/2010 z dne 15. 3. 2011 pritožbo obsojenčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje in odločilo, da je obsojenec dolžan plačati sodno takso v zvezi s pritožbenim postopkom.

3. Zagovornik obsojenca je zoper citirano pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, in sicer zaradi „napačne uporabe KZ“, kar je utemeljeval s tem, da v obravnavanem primeru niso podani vsi znaki kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, da je obsojenčevo dejanje napačno pravno opredeljeno kot dve kaznivi dejanji, izrečena kazenska sankcija pa je tudi sicer prestroga. Predlagal je, da se obsojenca oprosti obtožbe, podrejeno pa da se mu izreče sodni opomin.

4. Na zahtevo za varstvo zakonitosti je odgovoril vrhovni državni tožilec in predlagal, da se zahtevo kot neutemeljeno zavrne.

5. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil poslan zagovorniku in obsojencu, ki pa se do njega nista opredelila.

6. Zahteva za varstvo zakonitosti utemeljeno opozarja na pomanjkljiv opis znakov kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 145. člena KZ v izreku sodbe. Navedeno kaznivo dejanje je namreč mogoče storiti z resno grožnjo, ki mora biti takšne narave in intenzitete, da je pri drugem objektivno zmožna povzročiti občutek ogroženosti življenja ali telesne celovitosti (tako tudi v sodbi Vrhovnega sodišča RS I Ips 240/2010 z dne 9. 12. 2010). Tako grožnjo mora že opis dejanja v izreku sodbe dovolj določno opredeliti, ne zadošča le opis oškodovančevega subjektivnega dojemanja obdolženčevega ravnanja. V obravnavanem primeru ni konkretizirana vsebina obsojenčevega vpitja na oškodovanki, niti ni določneje opisano njegovo mahanje z rokama, da bi bilo iz teh ravnanj mogoče objektivno sklepati, da je s tem na kakršenkoli način ogrožal njuno varnost v zgoraj navedenem smislu. Na vsebino in pomen na navedeni način opisanega ravnanja obsojenca, ni mogoče sklepati le iz občutkov in ravnanj oškodovank kot izhajajo iz opisa dejanja v izreku sodbe (njuno resno dojemanje groženj, beg v stanovanje, iskanje zdravniške pomoči). Ta dejstva in okoliščine sicer lahko pripomorejo pri oceni resnosti grožnje in predvsem pri ugotavljanju prepovedane posledice – občutka ogroženosti oškodovank, vendar kot take ne morejo nadomestiti določne konkretizacije grožnje, opisane v tem primeru le z vpitjem in mahanjem z rokama in kot takšne spadajo v obrazložitev in ne v opis dejanja v izreku sodbe (enako sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 47/2010 z dne 17. 6. 2010).

7. Zaradi navedenih razlogov je bilo zahtevi za varstvo zakonitosti ugodeno in izpodbijana sodba spremenjena tako, da se je obsojenega V. N. iz razloga po 1. točki 358. člena ZKP oprostilo obtožbe.

8. Odločitev o stroških temelji na določbah prvega odstavka 96. člena ZKP.