Jedro

Zaradi enakopravnosti zavarovancev je treba tudi tožniku, ob izpolnjenih ostalih pogojih, priznati pravico do vštetja plač na podlagi udeležbe v dobičku v pokojninsko osnovo in s tem do novega izračuna pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve za ponovno odmero dalje.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu (2. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje v prvi točki izreka zavrnilo tožnikov zahtevek, da se odpravita odločbi tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2007 in št. ... z dne 3. 6. 2008 ter, da se dovoli obnova postopka, končanega s pravnomočno odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 8. 1999. V drugi točki izreka je razsodilo, da je dolžna tožena stranka v roku 60 dni tožniku izdati odločbo o zahtevi za novo odmero pokojnine z dne 4. 2. 2004 in odločiti, ali se v pokojninsko osnovo vštevajo zneski, izplačani v vrednostnih papirjih v letu 1990 neto znesek 49.049,20 takratnih DIN, v letu 1991 neto znesek 86.615,30 tedanjih SIT, v letu 1992 bruto znesek v višini 596.381,70 SIT in v letu 1993 bruto znesek 94.698,80 SIT. Če bo tožena stranka ugotovila, da gre za zneske, ki se vštevajo v pokojninsko osnovo, je dolžna tožniku v enakem roku izdati novo odločbo o odmeri starostne pokojnine ter mu izplačati že zapadle zneske razlike med novo ugotovljeno starostno pokojnino, upoštevajoč vse uskladitve in že izplačano starostno pokojnino v nadaljnjih 8 dneh, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 7. 2008 dalje do plačila. V tretji točki izreka je sklenilo, da tožnik sam nosi stroške postopka.

Zoper drugo točko izreka se je zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve postopka pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje razveljavi. Navaja, da za odločitev, s katero je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo ugotovitev in ponovni izračun pokojninske osnove, ni pravne podlage. Po določbi 1. odstavka 63. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/04 in 10/04 - ZDSS-1) je tožba v socialnem sporu dopustna, če jo stranka vloži, ker je prizadeta v svojih pravicah ali pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta ali zato, ker upravni akt ni bil izdan in ji vročen v zakonskem roku. Obseg sodne presoje je bil določen z dokončno odločbo tožene stranke z dne 3. 6. 2008, s katero ni bilo o tožnikovi zahtevi z dne 4. 2. 2004 odločeno kot o ponovni zahtevi za odmero pokojnine, pač pa kot o zahtevi za obnovo postopka. Dokončna odločba in v zvezi z njo prvostopenjska odločba z dne 6. 11. 2007 sta bili izdani na podlagi sodnega postopka, končanega s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Psp 757/2006 z dne 31. 5. 2007, s katero je bilo toženi stranki pravnomočno naloženo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe z novim upravnim aktom odloči o predlogu tožnika za obnovo postopka, končanega z odločbo tožene stranke št. ... z dne 9. 8. 1999. V skladu z navedeno odločitvijo je tožena stranka vlogo z dne 4. 2. 2004 obravnavala kot predlog za obnovo postopka in o njem tudi odločila, sodišče pa je zahtevek za odpravo odločb zavrnilo. Neutemeljeno je sodišče prve stopnje v drugi točki izreka toženi stranki naložilo, da tožnikovo vlogo z dne 4. 2. 2004 obravnava kot novo zahtevo za odmero pokojnine, o takšnem zahtevku je tožena stranka že odločila s sklepom z dne 18. 2. 2004 in z odločbo z dne 10. 9. 2004, sodišče pa ju je v prejšnjem pravnomočno končanem postopku odpravilo. Gre za protislovno odločitev, s katero je toženi stranki naloženo, da izda ponovno odločbo o zahtevi, čeprav je enako odločbo že odpravilo. Tožnikov zahtevek v tem socialnem sporu je bil jasen, zahteval je odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 6. 11. 2007 in 3. 6. 2008 ter, da se dovoli obnova postopka v zvezi s pravnomočno odločbo Območne enote ... z dne 9. 8. 1999. S tem, ko je sodišče zahtevo obravnavalo kot, da gre za zahtevo za ponovno odmero pokojnine, je zmotno ugotovilo dejansko stanje. Sodišče je odločilo o zahtevku, ki ga tožnik ni postavil in toženi stranki, kljub ugotovitvi, da zahteva za obnovo postopka ni utemeljena, naložilo, da o zahtevi ponovno odloča. Kršilo je tudi določbo 81. člena ZDSS-1. Ker dokončna odločba ni bila odpravljena pomeni, da je pravilna in zakonita, ugoditev zahtevku po 2. odstavku 82. člena ZDSS-1 bi bila dopustna, če bi sodišče izpodbijani upravni akt delno ali v celoti odpravilo in samo odločilo o pravici, obveznosti ali pravni koristi oz. izjemoma toženi stranki naložilo izdajo novega upravnega akta.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da jo sodišče druge stopnje zavrne, prvostopenjsko sodbo v izpodbijanem delu potrdi ter toženi stranki naloži povrnitev stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh. Navaja, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da mora tožena stranka odločiti o tistem delu pokojninske osnove oz. pokojnine, o katerem še ni odločila. Tožeča stranka je že v tožbi zahtevala, da sodišče na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 odloči o obnovi postopka ter obenem tudi o tožnikovi pravici do odmere nove pokojnine in izplačilu razlike. Sodišča v socialnem sporu odločajo meritorno, po načelu polne jurisdikcije, prvostopenjsko sodišče je zato pravilno upoštevalo zahtevek v 3. in 4. točki ter mu ugodilo. Na tej podlagi je tudi pravilno uporabilo 2. odstavek 81. člena ZDSS-1, s tem, da je toženi stranki naložilo, da preveri in izračuna, ali se v tožnikovo pokojninsko osnovo vštejejo zneski v obliki vrednostnih papirjev. Sklicuje se na uveljavljeno sodno prakso v sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi Psp 243/2006, ki je tožena stranka brez utemeljenih razlogov ne upošteva.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je dejansko stanje pravilno ugotovilo. Pravilno je uporabilo materialno pravo, v postopku pa tudi ni bilo kršitev, ki jih navaja pritožba in tudi ne kršitev, na katere sodišče druge stopnje na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/08) pazi po uradni dolžnosti.

Tako tožena stranka kot sodišče sta doslej v večjem številu socialnih sporov, obravnavanih pri Višjem delovnem in socialnem sodišču upoštevala, da zahtevka za vštevanje izplačil v obliki vrednostnih papirjev pri izračunu pokojninske osnove ni mogoče zavrniti ali zavreči le iz razloga, ker gre za nedenarno izplačilo v obliki udeležbe v dobičku ali iz razloga, da pravnomočna odločba o odmeri pokojnine obsega izračun pokojninske osnove tudi ob upoštevanju tovrstnih prejemkov, kar naj bi pomenilo, da je bilo o zahtevi za priznanje pravice in odmero pokojnine pravnomočno odločeno.

Odločitev sodišča prve stopnje ni protislovna. Ker tožena stranka odloča o pravicah iz obveznega zavarovanja po Zakonu o splošnem upravnem postopku (ZUP, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami), kar izhaja iz določb 12. in 249. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami) je po 7. členu ZUP dolžna strankam omogočiti, da čim lažje zavarujejo in uveljavijo svoje pravice. Te pravice ne smejo biti v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo. Pred izdajo odločbe je potrebno ugotoviti vsa dejstva in okoliščine, ki so za odločitev pomembne, in strankam omogočiti, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi (1. odstavek 138. člena ZUP).

Iz dokazov, ki jih je predložil tožnik, ne izhaja, da je bilo izplačilo zaradi udeležbe v dobičku v obliki komercialnih zapisov pri delodajalcu B. d.d. v nasprotju s splošnimi akti oz. sklepi pristojnih organov in s tem v nasprotju z 19. členom Statuta pravne prednice tožene stranke Skupnosti pokojninskega in invalidskega zavarovanja v SR Sloveniji (prečiščeno besedilo, Ur. l. SRS, št. 10/86, s spremembami v Uradnem listu RS, št. 43/89 in 3/90) do uveljavitve Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ, Ur. l. RS, št. 12/92, 5/94, 7/96 in 54/98) s 1. 4. 1992 oz. v nasprotju s 46. členom ZPIZ/92. Med strankama ni sporno, da je tožnik v letih od 1990 do 1993 prejel izplačila zaradi udeležbe v dobičku v obliki komercialnih zapisov in tožena stranka tudi ne ugovarja, da se navedena izplačila glede na njihovo pravno naravo upoštevajo pri izračunu pokojninske osnove. Ustavno sodišče je z odločbo opr. št. U-I-392/92 z dne 10. 7. 2002 (objavljena v Ur. l. RS, št. 65/2002) odločilo, da je bila določba 4. alineje 46. člena ZPIZ/92 v delu, kolikor se je nanašala na del plač, s katerimi so bile vplačane delnice za notranji odkup, v neskladju z ustavo. Odločitev je sprejelo na podlagi 2. odstavka 47. člena Zakona o ustavnem sodišču (ZUstS, Ur. l. RS, št. 15/94 s spremembami), po katerem Ustavno sodišče, če je med postopkom pred Ustavnim sodiščem predpis ali splošni akt, izdan za izvrševanje javnih pooblastil, v izpodbijanem delu prenehal veljati ali je bil spremenjen ali dopolnjen, odloči o njegovi ustavnosti, če predlagatelj ali pobudnik izkaže, da niso bile odpravljene posledice njegove neustavnosti. Zakon ali del zakona, ki ga je Ustavno sodišče razveljavilo se ne uporablja za razmerja, nastala pred dnem, ko je razveljavitev začela učinkovati, če do tega dne o njih ni bilo pravnomočno odločeno. Enake učinke glede nepravnomočnih odločitev mora imeti ugotovitev o neskladju določene zakonske ureditve, ki ne velja več, z ustavo. Z ugotovitvijo o neskladju z ustavo je bil očitno namen ustavne presoje, da se odpravijo posledice, ki so jih zaradi protiustavnosti zakona utrpeli državljani, kar velja tudi za zavarovance tožene stranke pri uveljavljanju njihovih pravic.

Tožena stranka o zahtevku za vštetje izplačil v obliki vrednostnih papirjev v pokojninsko osnovo izrecno ni odločila. Neutemeljeno zato navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje protislovna. S sodbo prvostopenjskega sodišča opr. št. Ps 2488/2004 sta bili pravnomočno odpravljeni odločba in sklep tožene stranke, da se zahteva tožnika za ponovno odmero pokojnine zavrže. Takšna odločitev toženke ni bila zakonita, saj o zahtevi za vštevanje komercialnih zapisov ni bilo pravnomočno odločeno in tudi ni bila izdana zavrnilna odločba za vštevanje navedenih prejemkov v pokojninsko osnovo.

ZPIZ/92 je v 3. odstavku 185. člena določal, da se naknadno izplačana ali ugotovljena plača, ki se upošteva za izračun pokojninske osnove, uživalcu pokojnine lahko upošteva za novo odmero že uveljavljene pokojnine. Nova, za zavarovanca ugodnejša odločba učinkuje od prvega dne po vložitvi zahteve in največ za šest mesecev nazaj. Kljub temu, da ZPIZ-1 takšne možnosti posebej ne določa, je tožena stranka omenjeno načelo o upoštevanju naknadno ugotovljene plače pri izračunu pokojninske osnove uporabila in zavarovancem na novo izračunala pokojninsko osnovo in odmerila pokojnino. Gre za odločitve tožene stranke, obravnavane pri Višjem delovnem in socialnem sodišču v zadevah npr. Psp 146/2006, Psp 755/2006, Psp 789/2006, Psp 1055/2006, Psp 133/2007, Psp 163/2007, Psp 222/2007, Psp 517/2007, Psp 853/2007, Psp 364/2008, Psp 455/2008, Psp 611/2008, Psp 686/08, Psp 776/2008, Psp 389/2009 in še nekatere druge. Očitno gre za ustaljeno prakso tožene stranke, kar ima pomen tudi za uresničevanje enakega varstva pravic po 22. členu Ustave Republike Slovenije. Iz sklepa Vrhovnega sodišča Republike Slovenije, opr. št. VIII Ips 544/2007 z dne 24. 3. 2009 izhaja, da odločitev o pravici in odmeri pokojnine, ki je postala dokončna in pravnomočna, ne pomeni brez izjeme, da je bilo pravnomočno odločeno tudi o višini pokojninske osnove. Zaradi enakopravnosti zavarovancev je potrebno tudi tožniku, ob izpolnjenih ostalih pogojih, priznati pravico do vštetja plač na podlagi udeležbe v dobičku v pokojninsko osnovo in s tem v zvezi do novega izračuna pokojnine od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi ponovne zahteve, to je od 1. 3. 2004 dalje. Praksa tožene stranke, ki jo je potrebno uveljaviti tudi v tem primeru, upošteva temeljna načela obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja o vzajemnosti in solidarnosti po 1. odstavku 3. člena ZPIZ-1 ter načelo odvisnosti pravic iz obveznega zavarovanja od zavarovančeve plače in drugih dohodkov ter vplačanih prispevkov po 6. odstavku 7. člena ZPIZ-1. Takšno prakso je s sodbo opr. št. Psp 814/2007 z dne 24. 9. 2008 potrdilo Višje delovno in socialno sodišče. Tožena stranka bo, ker razpolaga z vsemi podatki, opravila ustrezni izračun, kot je naložilo sodišče prve stopnje in nato, v skladu z uveljavljeno prakso, odločila o tožnikovi zahtevi, da se mu pri izračunu pokojninske osnove in s tem pokojnine upošteva zneske, ki jih je v tedanji valuti v letih 1990 do 1993 prejel kot udeležbo v dobičku.

Neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo prvostopenjsko sodbo.

Navedbe tožnika v odgovoru na pritožbo niso prispevale k presoji pritožbenih navedb in odločitvi drugostopenjskega sodišča, zato stroške odgovora na pritožbo v skladu s 1. odstavkom 155. člena ZPP nosi sam.