Jedro

Tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je mogoče vložiti, ko ima dolžnikovo neodplačno razpolaganje za posledico poslabšanje pravnega položaja upnika.

Dokler ima upnik poplačilno pravico na celotnem stanovanju (oziroma spada stanovanje v izvršilnem postopku v posebno premoženje dolžnika), ne more izpodbijati dolžnikove sklenitve pogodbe o priznanju deležev na skupnem premoženju.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožeča stranka izpodbija pravno dejanje svojega dolžnika J. M. Izpodbijano pravno dejanje predstavlja pogodba o priznanju deleža na skupnem premoženju, na podlagi katere naj bi toženka pridobila polovični solastninski delež na stanovanju v stanovanjskem bloku na Z. 39, na katerega je tožeča stranka predlagala izvršbo. Sodišče prve stopnje je zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da je bilo stanovanje pridobljeno v času trajanja zunajzakonske skupnosti dolžnika in tožene stranke in tako spada v skupno premoženje. Ker se domneva, da je delež vsakega zunajzakonskega partnerja na takšnem premoženju enak, toženka pa te domneve ni izpodbila, je izpodbijana pogodba dekleratorne narave in tako ne predstavlja razpolaganja z dolžnikovim premoženjem.

2. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3. Revizijo vlaga tožeča stranka zaradi kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da se reviziji ugodi ter se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

4. Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

5. Revizija ni utemeljena.

6. Tožeča stranka utemeljuje izpodbojno tožbo na dveh dejstvenih sklopih. Najprej trdi, da je stanovanje dolžnikovo posebno premoženje in da je pogodba o priznanju deležev na skupnem premoženju dejansko neodplačna pogodba. Pravna kvalifikacija trditev tožeče stranke je torej, da je pogodba o priznanju deležev na skupnem premoženju simulirana pogodba, ki prikriva dolžnikovo neodplačno razpolaganje v izvršilnem postopku (relativna simulacija). Glede na zatrjevani način oškodovanja je tožeča stranka sicer izbrala ustrezno pravno varstvo (izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj)(1), za katerega pa po presoji revizijskega sodišča v obravnavani zadevi nima pravnega interesa.

7. Tožbo za izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj je mogoče vložiti, ko ima dolžnikovo neodplačno razpolaganje za posledico poslabšanje pravnega položaja upnika (prvi odstavek 255. člena OZ). V obravnavani zadevi je tožeča stranka, še preden je dolžnik s toženo stranko sklenil pogodbo o priznanju deleža na skupnem premoženju (19. 7. 2005), v izvršilnem postopku pridobila poplačilno pravico na dolžnikovem stanovanju - stanovanje je bilo namreč pred sklenitvijo sporne pogodbe že zarubljeno (9. 6. 2005). Dejstvo, da je tožeča stranka v izvršilnem postopku pridobila poplačilno pravico, pa pomeni, da dolžnikovo morebitno (neodplačno) razpolaganje ne vpliva na njen položaj, ki je ustrezno varovan s poplačilno pravico. Hipoteka namreč zagotavlja upniku zadostno jamstvo - četudi dolžnik proda nepremičnino obremenjeno s hipoteko, upnik ne izgubi pravice do poplačila s tem delom premoženja (načelo absolutnosti - 5. člen Stvarnopravnega zakonika). Ohranitev poplačilne pravice tožeče stranke kljub razpolaganju dolžnika pomeni, da dolžnikovo (odplačno ali neodplačno) razpolaganje ni povzročilo prikrajšanja tožeče stranke (upnika). Zaradi dolžnikovega razpolaganja s stanovanjem v izvršilnem postopku tožeča stranka tako nima pravnega interesa za vložitev izpodbojne tožbe.

8. Tožeča stranka utemeljuje izpodbijanje pogodbe tudi z navedbo, da jo je dolžnik oškodoval z določitvijo višine deležev na skupnem premoženju - dolžnikov delež na skupnem premoženju naj bi bil višji, kot mu je pripadel na podlagi pogodbe o priznanju deleža na skupnem premoženju. Po presoji revizijskega sodišča je pravda na tej trditveni podlagi t.i. "pravda na zalogo". Dokler ima tožeča stranka poplačilno pravico na celotnem stanovanju (oziroma spada stanovanje v izvršilnem postopku v posebno premoženje dolžnika), ne more izpodbijati v pogodbi določenih deležev na stanovanju. Tožeča stranka bi lahko izpodbijala pogodbo s takšno trditveno podlago v primeru, če bi dolžnik s toženko sklenil sporno pogodbo pred rubežom stanovanja in bi tožeča stranka imela poplačilno pravico le na polovici stanovanja. Višini deležev bo tako tožeča stranka lahko ugovarjala šele v morebitni izločitveni pravdi na podlagi ugovora tretjega (prvi odstavek 64. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju).

9. Glede na obrazloženo se revizijskemu sodišču tako niti ni bilo potrebno ukvarjati z razlogi revizije. Čeprav bi bilo potrebno zahtevek zavreči in bi to bilo tožeči stranki v korist, pa v tej fazi postopka, ob dejstvu, da tožeča stranka v reviziji tega niti ne uveljavlja, revizijsko sodišče odločitve ni spreminjalo in je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

Op. št. (1): Upnik lahko namreč varuje svoj položaj z izpodbijanjem dolžnikovih pravnih dejanj (255. člen Obligacijskega zakonika, v nadaljevanju OZ) le v primeru, če dolžnik dejansko prenese lastništvo na stvari. Če dolžnik zgolj fiktivno odtuji premoženje (absolutna simulacija), ima upnik varstvo po tretjem odstavku 50. člena OZ (navidezna pogodba). Način, s katerim dolžnik izigra upnike, je torej pomemben zaradi pravnega varstva, ki ga ima upnik na razpolago. Podrobneje o tem L. Varanelli, Izpodbijanje dolžnikovih pravnih dejanj ali actio Pauliana v ureditvi OZ, v: Pravna praksa, 22 (2003) 5, priloga str. V–XV.