Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ker je tožnica dokazala, da so vtoževani znesku, plačani na račun kreditne pogodbe, sklenjene med banko in tožencem, predstavljali posojilo tožencu in da je posojilo že zapadlo, je pravilen zaključek sodbe, da jih je toženec (skupaj z obrestmi) dolžan vrniti.
I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.
II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.
1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo 1) ugodilo zahtevku za plačilo 45.777,39 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.000 EUR od 1. 12. 2008 dalje, od 15.000 EUR od 1. 3. 2009 dalje, od 13.974,85 EUR od 22. 4. 2009 dalje in od 1.805,54 EUR od 30. 12. 2011 dalje (I. točka izreka), 2) zavrnilo tožbeni zahtevek v presežku (glede dela zamudnih obresti)(II. točka izreka), 3) zavrnilo toženčev pobotni ugovor v višini 10.015,52 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 7. 2006 dalje (III. točka izreka) in 4) tožencu naložilo povrnitev tožnikovih stroškov postopka (IV. točka izreka).
2. Toženec v pritožbi zoper I., III. in IV. točko izreka sodbe uveljavlja pritožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Dejstvo, da je P. M. tožencu zaupal nakup delnic v skupni vrednosti 606.124,81 EUR in da je del delnic smel obdržati, plačane pa so bile s posojili, ki mu jih je dala tožnica, potrjuje, da je toženec delal dobro in da je pri P. M. užival visoko stopnjo zaupanja. Odplačilo dolga po teh posojilnih pogodbah je predmet drugega postopka, v katerega sodišče ni imelo vpogleda. Navedbe o tem postopku predstavljajo absolutno bistveno kršitev določb postopka. Pri presoji, ali je bil toženec s P. M. dogovorjen za izplačilo nagrad, sodišče ne bi smelo spregledati, da je bil dober in perspektiven kader, kar dokazuje izplačana nagrada v oktobru 2003 v višini 1.000.000 SIT. Zaključek sodbe, da toženec ni terjal neizplačanih zneskov nagrad v skupnem znesku 21.500.000 SIT, je v nasprotju z vsebino zapisnika o toženčevem zaslišanju, kjer je povedal, da so neizplačani zneski propadli. Ker se sodba ni opredelila do te toženčeve izpovedbe, je podana kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Neutemeljen je očitek tožencu, da ni mogel navesti, kdaj in kje je bil dogovor sklenjen. Povedal je, da se je dogovor oblikoval med številnimi, tudi neprijateljskimi in neslužbenimi srečanji na štiri oči, tako da si nasproti stojita le beseda toženca in beseda P. M. Iz samih izplačil resda ne izhaja dogovor o nagradi, vendar pa bi moralo sodišče pri presoji upoštevati precej širši kontekst. Nagrada upravi je bila izplačana le 2003, kasneje pa kljub obstoju dobička ni bila. Posojilne pogodbe, sklenjene s tožencem, sovpadajo z zapadlostjo posameznih kreditnih obrokov. Izplačila, opravljena tožencu, so bila nadzornemu svetu tožnice do konca leta 2009 prikrita. Tožnica jih je izvajala le zato, ker je bila tista družba v skupini, ki je imela na voljo likvidna sredstva. O plačilih se tako ni mogel dogovarjati direktor tožnice. Kot je povedal priča P. M., jih je tožnica le tehnično izvajala. Izplačila torej nedvomno niso bila plod dogovorov med tožencem in tožnico, ampak je bilo njihovo ozadje drugje, kar bi sodišče glede na predložene dokaze nedvomno moralo ugotoviti. Ker se sodba do tega dela izpovedbe ne opredeli in ne pove, zakaj mu ne verjame, je podana kršitev iz 14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženec je ob vsakem izplačilu štel, da gre za izplačilo dogovorjene nagrade in se s tožnico ni nikoli dogovarjal za posojilo. Kakršnakoli potrditev vedenja o dogovoru med tožencem in P. M. s strani priče M. M. in tožničinega direktorja J. L. ima glede na njuno dejansko odvisnost od P. M. večjo dokazno vrednost. Iz sodbe ni razvidno, ali je M. M. po oceni sodišča potrdil obstoj dogovora o nagradi ali ne, to pa pomeni kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ocena o neverodostojnosti priče M. B. je napačna in v neskladju z zapisnikom o njeni izpovedbi na deveti strani zapisnika z dne 14. 1. 2013. Ni obrazloženo, zakaj niso upoštevana pojasnila priče na deseti strani zapisnika. Iz toženčeve izpovedbe ne izhaja, da priče M. B. ni bilo na sestankih, na katerih so se sestajali s P. M. in J. L. Ugotovitev sodbe, da je bil M. B. ob takih priložnostih navzoč le nekajkrat, nima podlage v spisovnem gradivu. Razlogi, s katerimi je utemeljena neverodostojnost priče, utemeljujejo kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sam je povedal, da sta bila z P. M. na štiri oči le tedaj, ko sta se dogovarjala o posojilih, pri izvrševanju pa je bil dostikrat zraven tožničin direktor J. L., parkrat pa tudi M. M., M. B. in K. Zmoten je tudi zaključek, da iz elektronske komunikacije med J. L. in tožencem ne izhaja, da bi toženec tožnico pozival k izpolnitvi dogovora, tožnica pa bi tak dogovor zanikala. Iz toženčevega sporočila z dne 16. 4. 2009, v katerem je navedeno, da „po mojem vedenju so bili vsi obroki do leta 2008 financirani na dogovorjen način, nekaj bistvenega pa se je očitno spremenilo v letu 2008, ko sem bil izsiljevan, da obroke poplačam iz dividende“ in „pričakujem pisno definiranje že sklenjenega dogovora, ki je osnova za poplačilo rednih kvartalnih obveznosti do banke“, izhaja nasprotno. Gre za kršitev iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz sporočila z dne 28. 11. 2008 ne izhaja, da toženec tožnika prosi za posojilo. Pravo vsebino sporočila bi sodišče ugotovilo tudi v povezavi z vsebino sporočila z dne 20. 2. 2009, v katerem je toženec navedel: "Obveščam te, da v začetku marca 2009 zapade posojilo/obrok na U. Prosil bi za zagotovitev sredstev tako kot do sedaj." Ker sta v letu 2006 zapadla le dva obroka bančnega kredita, oba pa je zagotovila tožnica, ne drži ugotovitev sodbe, da je ostale obroke kredita iz tega leta plačal toženec sam. Napačna je odločitev o zavrnitvi toženčevega ugovora o ugasnitvi dolga iz nakazila z dne 29. 2. 2008. Za obrok v februarju 2008 je bilo dogovorjeno, da se sredstva za nakazilo banki zagotovijo na podlagi asignacije med B., d.o.o., tožnico in A., d.d., denarna sredstva pa so izhajala iz dividende, ki jo je A., d.d., dolgovala B., d.d. Asignacija je bila sklenjena 29. 2. 2008, zaradi česar terjatev v višini 15.000 EUR z obrestmi za obrok, plačan istega dne, ne obstaja. Navedeno potrjuje tudi zapisnik 20. redne seje nadzornega sveta A., d.d., z dne 27. 8. 2009 in elektronsko sporočilo J. L. z dne 14. 9. 2009. Poleg tega tožnica navedeni toženčevi trditvi sploh ni nasprotovala in bi morala biti v skladu z 214. členom ZPP obravnavana kot priznana. Argument sodbe, da ni jasno, zakaj toženec svojih sporočil ni naslavljal na P. M., ne more imeti teže, ker se P. M. ni nikoli navadil na uporabo elektronske pošte, sicer pa s prijatelji ponavadi komuniciraš po telefonu ali osebno in ne po elektronski pošti. Stališče sodbe v zvezi z višino toženčevih prejemkov po pogodbi v primerjavi s tedanjo povprečno plačo v državi ne more imeti pomembnejše teže. Skoraj z večjo verjetnostjo bi sodišče lahko ugotovilo, da je bil toženec v skupini A. tedaj oseba, ki je bila potrebna za izvršitev pomembnih nalog in ki je skupini zagotavljala boljše možnosti pri izvedbi začrtanih ciljev. V skupini je vsekakor obstajal motiv za dodatno nagrajevanje toženca. Nenazadnje niti tožnica ni predložila nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bila toženčeva plača glede na delo, ki ga je opravljal, previsoka. Sodba z navedenim prihaja sama s seboj v nasprotje. Ker se sodišče ni spuščalo v okoliščine najema kredita za nakup S. in razlogov za odhod T., so navedbe v zvezi s tem nedopustne in protispisne in predstavljajo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Brez ustrezne podlage so tudi navedbe o toženčevem dolgovanju enormno visokih zneskov. Napačna je ugotovitev o obveznosti vračila prejetih zneskov, temelječa na predpostavki, da je obstajala obljuba o vračilu s kapitalskimi dobički. Ni pojasnjeno, na čem temelji obstoj take obljube, niti da kapitalskih dobičkov ni bilo oziroma kakšni dobički bi morali nastati. Gre za kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na izpovedbo priče P. M. in direktorja tožnice, da sta vedela, da toženec kredita ni sposoben poravnati, manjka bistveni element posojila, tj. zavest ter namen o vračilu danega. V takih okoliščinah je možen le zaključek, da je bil namen izplačila drug in ne posojilo, torej darilo ali nagrada. V zvezi z nakazilom, ki ga je tožnica opravila kot porokinja, se sodba ne izreče o tem, zakaj je bilo plačilo ugodnejše od tega, da bi banka posegla na njena sredstva, še posebej glede na to, da je bilo to zadnje nakazilo, v nadaljevanju pa se ni več ukvarjala s tem, ali so obroki plačani ali ne. Ugotovitev o strahu pred unovčenjem menic nima podlage v tožničinih trditvah. Napačen je zaključek, da so bile vse pogodbe sklenjene pod istimi pogoji. Ob nakazilih namreč ni bilo nikoli govora o višini obresti in roku vračila. O tem bi bilo treba odločiti po drugem odstavku 574. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ).
Napačna je tudi odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora. Ko je bil toženec ob zaključku študija s strani štipenditorja pozvan k sklenitvi pogodbe o zaposlitvi, je S. P., tedanji direktor I., d.o.o., izrazil željo, da ga zaposli sam, če bo štipenditor s tožbo zahteval vrnitev štipendije, pa bo delodajalec tožencu zagotovil premostitveno posojilo z moratorijem na odplačilo, če bi v družbi ostal še do leta 2000, pa bi obveznost vrnitve posojila prenehala. V družbi I., d.o.o., je bil zaposlen od 1. 2. 1997 do 31. 8. 1999, nato pa se je zaposlil v A., d.d., družbi v isti poslovni skupini, kjer je bil do leta 2000. Ugotovitev sodbe, da je toženčeva trditev glede na pravno nasledstvo P., d.d., pavšalna, je v taki meri neobrazložena, da je ni mogoče preizkusiti in je podana bistvena kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Dejstvo o zaposlitvi pri povezani osebi in dogovor o vračilu štipenditorju bi lahko potrdili priči S. P. in A. V. K., a je bil dokaz zavrnjen. S tem je bilo kršeno načelo kontradiktornosti. Neobrazložena je navedba, da v času, ko je bil direktor družbe F., d.o.o. ni mogel skleniti pogodbe s samim seboj. Toženec je v zaslišanju pojasnil, da je prav zato vseskozi obveščal P. M., ki je predlagal, da toženec dobi sredstva iz družbe Z., d.o.o. Ker se sodba do te navedbe ne opredeli, sta podani bistveni kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmoten je tudi argument sodbe, da ni mogoče razložiti, zakaj v pogodbi z dne 27. 8. 1999 ni nič napisanega v zvezi s štipendijo. Toženec je zatrjeval ustni dogovor, o tem pa sodba nima razlogov. V sodbi niso navedeni razlogi, zaradi katerih verjame izpovedbama P. M. in J. L. Neobrazložena je ugotovitev sodbe, da si ne more razložiti, zakaj se je vračilo štipenditorju izvedlo prek posojila Z., d.o.o. Toženec je pojasnil razloge za tako posojilo, sodba pa se do njih ne opredeli.
3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev.
4. Pritožba ni utemeljena.
5. Tožbeni zahtevek temelji na trditvah, da toženec ni izpolnil obveznosti vrnitve posojila iz treh posojilnih pogodb, sklenjenih 30. 11. 2007, 29. 2. 2008 in 22. 4. 2009, pri čemer mu je tožnica na podlagi prve in druge pogodbe izročila po 15.000 EUR, na podlagi tretje pa na račun njegove obveznosti do banke nakazala 13.974,85 EUR. Prvi in drugi znesek posojila sta zapadla 30. 11. 2008 oziroma 28. 2. 2009, tretji pa 22. 4. 2009. Toženec je ugovarjal zahtevku s trditvijo, da ni šlo za posojilo, marveč za (ustno dogovorjeno) nagrado, ki naj bi mu šla ob prejemkih, dogovorjenih v menedžerski pogodbi, sklenjeni 29. 9. 2003, za opravljanje poslov predsednika uprave A. d.d., ki jo je izvrševal do 30. 6. 2010. Zatrjeval je, da se je s predsednikom nadzornega sveta krovne družbe A. d.d. P. M. dogovoril, da mu poleg plače in prejemkov, dogovorjenih s pogodbo, pripada še nagrada, izplačevana na različne načine, lahko tudi prek drugih povezanih družb v skupini, in da mu na tej podlagi tožnica od oktobra 2003 izplačuje mesečno nagrado v višini 1.000.000,00 SIT (protivrednost v evrih znaša 4.172,93 EUR), po letu 2006 pa namesto tega izpolnjuje obveznost plačevanja obrokov po kreditni pogodbi vsake tri mesece po 15.000 EUR, pri čemer je bil direktor tožnice z dogovorom seznanjen.
6. V sodbi je ugotovljeno, - da je toženec z R. d.d. (sedaj U. d.d.) 27. 2. 2006 sklenil kreditno pogodbo, po kateri je prejel 404.900 EUR posojila, tožnica pa je k pogodbi pristopila kot porok, - da je tožnica na račun, ki ga je toženec odprl izključno zaradi plačevanja obrokov po navedeni kreditni pogodbi in iz katerega je banka po trajnem nalogu jemala dobroimetje, če je bilo na računu, 30. 11. 2007 in 29. 2. 2008 nakazala po 15.000 EUR na podlagi posojilne pogodbe, sklenjene med pravdnima strankama, z rokom vrnitve enega leta in s 6 % letnimi obrestmi, 22. 4. 2009 pa po opominu banke kreditodajalke kot porokinja še znesek 13.974,85 EUR, - da toženec ni dokazal dogovora s predsednikom nadzornega sveta krovne družbe A. d.d., po katerem mu tožnica, hčerinska družba v sistemu ..., od oktobra 2003 izplačuje mesečno nagrado v višini 1.000.000 SIT, po letu 2006 pa namesto tega izpolnjuje obveznost plačevanja obrokov po kreditni pogodbi vsake tri mesece po 15.000 EUR.
7. Pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah postopka iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP niso utemeljeni. Pritožnik utemeljuje obstoj kršitev z razlogi, ki bi lahko utemeljevali pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ali pomanjkljivosti v dokazni oceni, ne pa zatrjevanega izostanka razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi onemogočal preizkus sodbe, ali napako pri povzemanju vsebine dokazov v sodbo. S tega vidika bo njihova utemeljenost ocenjena v nadaljevanju.
8. Pritožba ne vzbuja dvoma o pravilnosti dokaznega zaključka, da toženec ni dokazal, da bi s predsednikom nadzornega sveta družbe sklenil dogovor o mesečni nagradi v zatrjevani višini, kasneje spremenjenem z dogovorom o nagradi v obliki plačevanja anuitet po toženčevi kreditni pogodbi, sklenjeni februarja 2006. Ugotovljeno dejansko stanje temelji na celovitem in popolnem ovrednotenju izvedenih dokazov. V sodbi je ocenjena vsebina posameznih dokazov v povezavi z drugimi in v povezavi z ravnanjem strank v postopku. Pritožba ne vzbuja dvoma niti v pravilnost presoje o teži posameznih dokazov, niti glede tega, da je bila upoštevana njihova celotna vsebina, pomembna za odločitev. Dokazni zaključki so izčrpni, jasni in življenjsko prepričljivi.
9. Ključne ugotovitve, na katerih temelji sporni dokazni zaključek, so, da toženec ni določno opredelil okoliščin sklenitve dogovora, da sta tako predsednik nadzornega sveta A., d.d., P. M. kot tudi tožničin predsednik uprave J. L. obstoj takega dogovora zanikala, da ne obstaja pisna dokumentacija, ki bi vsaj posredno potrjevala obstoj dogovora in da je toženec posebno nagrado pred sklenitvijo kreditne pogodbe prejel le enkrat. V prid tožničini tezi govori tudi dejstvo, da so družba, ki jo je kot predsednik uprave vodil toženec, oziroma povezane družbe glede ostalih dodatnih koristi, povezanih s toženčevo funkcijo v družbi, s tožencem sklepale posojilne pogodbe. Kljub opozorilu pritožbe, da bi sodišče moralo upoštevati "širši kontekst", so ostale okoliščine (tudi) po oceni pritožbenega sodišča postranskega pomena, tako da pritožbeno nasprotovanje tem ugotovitvam ne more odločilno vplivati na izid dokaznega postopka.
10. Navedbe sodbe v zvezi z domnevnim toženčevim dolgom iz posojilnih pogodb, sklenjenih v zvezi z nakupom delnic A., d.d., so manj pomemben dokazni argument. Dejstvo, da je bila tožencu v oktobru 2003 izplačana nagrada, je bilo upoštevano in ustrezno ovrednoteno. Četudi so neizplačani zneski nagrade propadli, je pravilna ugotovitev, da je bila od (po toženčevih trditvah) dogovorjenih nagrad izplačana le ena. Možno je, da sta se toženec in predsednik nadzornega sveta na štiri oči dogovorila o nagradi, vendar pa je – glede na zakonska pravila o dogovarjanju nagrad članom uprave(1) in pogodbo o zaposlitvi(2) – toženec že tedaj moral računati s tveganjem, povezanim s težavnostjo dokazovanja dogovora, ki ni bil sklenjen z organom, predvidenim z zakonom in pogodbo.
11. Pritožnik ne more uspeti z relativiziranjem ugotovitve sodbe, da toženec ni določno opredelil okoliščin sklenitve dogovora, češ da se je dogovor oblikoval v številnih srečanjih s predsednikom nadzornega sveta. Vsebina dogovora ni taka, da ne bi bilo mogoče opredeliti, kdaj in kje je bila dorečena. Poleg tega predsednik nadzornega sveta niti po zakonu niti po pogodbi o zaposlitvi ni bil samostojen pri odločitvi o posebni nagradi tožencu. Ne glede na to, kakšen je bil položaj tožnice v razmerju do družbe A., d.d., tožničinih izplačil ni mogoče opredeliti le kot tehnično izvedbo dogovora. Četudi sta bili družbi v razmerju obvladujoče in odvisne družbe, to ne pomeni, da je obvladujoča družba imela pravico glede na svoje interese in potrebe usmerjati podrejene družbe, enotno voditi posle in porazdeljevati tveganja po celotnem sistemu.(3) Tudi med njima je veljala dolžnost poravnave izgub, dolžnost poročanja o škodljivih poslih in odškodninska odgovornost tako zastopnikov obvladujoče družbe kot organov odvisne družbe za kršitve pravil in skrbnega poslovanja.(4)
12. Priča M. M. je povedal, da mu je toženec pripovedoval o obljubljeni nagradi, P. M. pa je tak dogovor zanikal. Očitno je torej, da priča ni povedala, da bi bila neposredno seznanjena z dogovorom. Izrecen zaključek sodbe o tem, ali je priča potrdila obstoj dogovora ali ne, tako ni bil potreben.
13. Pritožba ni vnesla dvoma v pravilnost ocene sodbe o neverodostojnosti izpovedbe M. B. Pri razlogih za pričin odhod iz sistema A. je sodba upoštevala tudi izpovedbo priče, navedbam o poslovnih povezavah med tožencem in pričo po odhodu iz sistema A. pa pritožba niti ne oporeka.
14. Elektronska sporočila, poslana med tožničinim direktorjem in tožencem, ne potrjujejo zaključka, da je tožnica neodplačno zagotavljala sredstva za odplačilo toženčevega kredita. Toženčevo opozarjanje na "dosedanji način zagotovitve sredstev" in na "dogovorjeni način financiranja" še ne pomeni, da je tožnica dotlej plačevala obroke toženčevega kredita, ne da bi pričakovala vrnitev plačanih zneskov. Morebitni napačen zaključek, da toženec tožnice ni pozival k plačilu kreditnih obrokov, ne more vplivati na pravilnost zaključka o nedokazanosti zatrjevanega dogovora o nagradi. Ker je dokazna teža argumenta o odsotnosti toženčevih elektronskih sporočil predsedniku nadzornega sveta zanemarljiva, odgovor na pritožbeni očitek s tem v zvezi ni potreben.
15. Pritožbeno ovrednotenje dokazne teže ugotovitev sodbe v zvezi z višino toženčeve plače v primerjavi s povprečno plačo v državi je pravilno. Poseben odgovor v zvezi s temi ugotovitvami sodbe zato ni potreben.
16. Zaključki sodbe o časovnem sovpadanju sklenitve kreditne pogodbe s sklepanjem kreditne pogodbe A. d.d. v zvezi z nakupom deleža v S. temeljijo na zatrjevanih dejstvih in izvedenih dokazih. Pritožba ne zatrjuje nasprotnega, navedbe o nedopustnosti navedenih ugotovitev (in ugotovitev v zvezi z razlogi za odhod T., ki jih v sodbi ni) pa niso utemeljene.
17. Argument sodbe, da je tudi toženec sam povedal, da je bilo mišljeno, da bo poravnal dolg s kapitalskimi dobički, pridobljenimi na podlagi solastniških deležev v družbi, je obrobnega pomena. Poleg tega je bil ta del toženčeve izpovedbe pravilno povzet, ker je šlo za toženčevo razlago, pa ni bilo treba, da bi se sodba opredelila do vseh okoliščin, na katere v zvezi s tem opozarja pritožba in katerih neobstoj niti ne govori v prid toženčevi tezi. Četudi je bila izpovedba dana v kontekstu načina prilagoditve bilanc zaradi plačil, danih tožencu, obstane argument sodbe, da gre za odmeno (in ne za s strani toženca zatrjevano nagrado).
18. Morebitno vedenje predsednika nadzornega sveta in direktorja tožnice o toženčevi nesposobnosti za vrnitev posojila lahko utemeljuje le njuno odškodninsko odgovornost v razmerju do družb, v katerih sta opravljala svoji funkciji, ne more pa utemeljiti zaključka, da ni šlo za posojilno pogodbo.
19. Za obstoj toženčeve obveznosti, da tožnici vrne, kar je plačala kot porok v zvezi z njegovim dolgom, ni pomembno, ali bi morala tožnica čakati, da bi banka unovčila druga sredstva zavarovanja. Bistveno je, da je potem, ko toženec niti po pisni zahtevi ni poravnal svoje obveznosti do banke, plačala toženčev dolg (1019. in 1028. člen OZ).
20. Pritožba ne nasprotuje razlogom, s katerimi je v sodbi zavrnjen ugovor plačila terjatve 15.000 EUR, nastale februarja 2008. V sodbi je navedeno, da je bila asignacija izvedena po naročilu družbe B. d.o.o. in ne po toženčevem naročilu, da je prvotno navedeni znesek bistveno različen od vtoževanega zneska posojila in da se po navedbah asignacijske pogodbe nanaša na pogodbo o prevzemu dolga, sklenjeni med tožnico in B. d.o.o. 1. 1. 2005. Tem ugotovitvam pritožba ne nasprotuje, ampak le ponavlja razloge, s katerimi je toženec utemeljeval svoj ugovor v postopku pred sodiščem prve stopnje. Ker je predmet pritožbenega preizkusa sodba, s takim pritožbenim ugovorom ne more uspeti. Pritožbeno stališče, da tožnica ni nasprotovala toženčevim trditvam v zvezi z navedenim plačilom, nima opore v podatkih spisa.
21. Zaključek sodbe o dokazanosti trditve, da so bile posojilne pogodbe sklenjene za dobo enega leta in s 6 % letnimi obrestmi, temelji na ugotovitvah, da je bilo med pravdnima strankama v zvezi z isto kreditno pogodbo sklenjenih več posojilnih pogodb pod enakimi pogoji, in da je toženec v zaprosilu za posojilo navedel "tako kot je bilo izvedeno ob dosedanjih zapadlostih posojila". Zgolj s trditvijo, da ob nakazilih ni bilo govora o višini obresti in roku vračila, pritožnik ne more izpodbiti pravilnosti ugotovljene vsebine dogovora.
22. Ker je tožnica dokazala, da so vtoževani zneski, plačani na račun kreditne pogodbe, sklenjene med banko in tožencem, predstavljali posojilo tožencu in da je posojilo že zapadlo, je pravilen zaključek sodbe, da jih je toženec (skupaj z obrestmi) dolžan vrniti.
O pobotnem ugovoru
23. Dokazna predloga za zaslišanje prič S. P. in A. V. K. sta bila zavrnjena z utemeljitvijo, da toženec niti sam ni izpovedal, da je bil S. P. seznanjen z dogovorom med tožencem in P. M. in na kakšen način, mnenje A. V. K. o izterljivosti terjatve iz štipendijske pogodbe pa za odločitev ni pomembno in tudi ni bilo pravilno.
24. Priča S. P. je bil predlagan za potrditev navedb o dogovoru med njim oziroma družbo I., d.o.o., ključna za zavrnitev toženčevega ugovora pa je nedokazanost dogovora med njim in družbo Z. d.o.o. Z neizvedbo tega dokaza, predlaganega za potrditev dejstev, ki se niso pokazala kot odločilna, tako ni bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Podobno velja za dokaz z zaslišanjem V. K. Zaslišanje je bilo predlagano v zvezi s trditvijo, da se je toženčev tedanji delodajalec zavezal kriti tudi stroške sodnega postopka in zamudnih obresti, nastalih v pravdi zaradi vračila štipendije. Ker je bil pobotni ugovor zavrnjen iz drugih razlogov, to dejstvo ni bilo odločilno.
25. Tudi pritožbeni očitki o bistvenih kršitvah določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z odločitvijo o zavrnitvi pobotnega ugovora niso utemeljeni. Zaključek sodbe, da toženec ni dokazal obstoja terjatve do tožnice, je obrazložen in ni izkazano, da bi bila spregledana kakšna bistvena okoliščina. Neutemeljeni pa so tudi pomisleki o zmotnosti navedenega dokaznega zaključka.
26. Zaključek, da toženec ni dokazal, da bi obstajala terjatev do tožnice, temelji na naslednjih ugotovitvah in argumentih: - da je toženec dolg iz pogodbe o štipendiranju na podlagi sodbe, pravnomočne 25. 5. 2006, plačal 7. 7. 2006 in 10. 7. 2006, - da je bil tedaj direktor družbe F., d.o.o., pravne naslednice njegovega delodajalca J. (prej I., d.o.o.) in je v tej funkciji imel možnost, da uredi vrnitev štipendije (če bi taka obveznost, ki jo sam zatrjuje, obstajala), - da toženčevo pojasnilo, da ni mogel skleniti pogodbe sam s seboj, ni upoštevno, ker bi v takem primeru lahko pogodbo sklenil nadzorni svet družbe ali pa bi o tem odločila skupščina, - da toženec ni bil zaposlen pri prvotnem delodajalcu do 12. 9. 2000, kar naj bi bil po njegovih trditvah pogoj za prenehanje obveznosti vrnitve posojila, - da je trditev, da je bil zaposlen pri P., d.d., ki je kot povezana družba pravna naslednica prvotnega delodajalca, pavšalna, - da v pogodbi, ki jo je v času, ko sta v zvezi z vrnitvijo štipendije zoper toženca tekli že dve pravdi, sklenil s predsednikom nadzornega sveta P. M., ni navedeno nič v zvezi z vračilom štipendije, in da se niti toženec v zaslišanju ni spomnil, da bi se ob sklepanju pogodbe dogovarjala tudi v zvezi s tem, - da ni verjetno, da določbe ne bi bilo v pogodbi, ker bi A. V. K. ocenila, da ima štipenditor malo možnosti za uspeh, - da morebitnega ustnega dogovora nista potrdila niti P. M. niti J. L., niti ne izhaja iz kakršnegakoli zapisa, - da ni videti razloga, zaradi katerega ne bi bil dogovor uresničen takoj po plačilu, ko je bila tožnica očitno še likvidna, saj je tožencu še v kasnejših letih posojala večje vsote denarja, - da ni mogoče razložiti, zakaj naj bi bil zatrjevani dogovor tehnično izveden prek družbe Z., d.o.o., ki je samostojna pravna oseba in je sklenila posojilni pogodbi, v zvezi s katero je bil rok vrnitve nekajkrat podaljšan, vendar pa je s tožbo za vrnitev posojila uspela, - da toženec ni opredelil vsebine dogovora z družbo Z., d.o.o. 27. Z izpostavljanjem posameznih argumentov sodbe, deloma niti v njihovi polni in s tem pravi vsebini, in na tem temelječem očitku o njeni neobrazloženosti, pritožba ne vzbudi dvoma o pravilnosti odločitve. Bistvena ugotovitev je, da toženec ni dokazal, da je kljub dejstvu, da pri delodajalcu, s katerim je bil sklenjen zatrjevani dogovor, ni bil zaposlen do trenutka, ki bi imel za posledico prenehanje obveznosti vrnitve posojila, ta njegova obveznost prenehala, in da tudi ni dokazal, da je tožnica prevzela obveznost njegovega delodajalca, da mu povrne, kar je izpolnil na podlagi sodbe v pravdi zaradi vrnitve štipendijskih zneskov. Toženec je zatrjeval obstoj ustnega dogovora, s katerim se je tožnica zavezala izpolniti njegovo terjatev do prejšnjega delodajalca (pri čemer naj bi toženec svoj dolg do štipenditorja poravnal z zneskom, pridobljenim s posojilno pogodbo, sklenjeno z družbo Z., d.o.o.), takega dogovora pa razen njega nista potrdila niti P. M., s katerim naj bi bil dogovor sklenjen, niti direktor tožnice J. L. Zaključek o nedokazanosti dogovora ne temelji zgolj na ugotovitvi, da sta bili izpovedbi priče in tožničinega zakonitega zastopnika bolj prepričljivi. Dokazna ocena vključuje tako navedbe strank kot izvedene dokaze, kratko povzeto pa pove, da toženec – razen gole trditve o obstoju dogovora – ni uspel niti v navedbah niti v zaslišanju prepričljivo predstaviti kakršnekoli okoliščine, ki bi govorila v prid tej trditvi. Za nobenega od argumentov ni mogoče reči, da bi bil arbitraren in ne bi imel ustrezne podlage v trditvah oziroma dokazih, pritožba pa jim ne odvzema pomena, ki ga imajo za dokazni zaključek.
28. Ker toženec ni dokazal obstoja terjatve, uveljavljene v pobot, je odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora pravilna.
29. Po presoji, da niti uveljavljeni razlogi niso utemeljeni, niti po uradni dolžnosti upoštevne kršitve procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) niso podane, je sodišče druge stopnje toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (353. člen ZPP).
30. Ker toženec s pritožbo ni uspel, sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).
Op. št. (1): Po določbah ZGD-1, veljavnem v času spornih nakazil, se pravice in obveznosti člana vodenja ali nadzora, ki niso določene s tem zakonom, določijo v pogodbi, ki jo sklene z družbo, pogodbo pa mora odobriti nadzorni svet ali upravni odbor, sicer mora član organa vodenja ali nadzora vrniti koristi iz pogodbe (262. člen). Toženec ni zatrjeval, da bi domnevni dogovor s predsednikom nadzornega sveta A. d.d. o mesečni nagradi potrdil nadzorni svet družbe, niti da bi bila obravnavana plačila v novembru 2007, februarju 2008 in aprilu 2009 predmet razprave in potrditve v nadzornem svetu družbe.
Op. št. (2): V pogodbi o zaposlitvi, ki jo je toženec sklenil z A., d.d., je bilo dogovorjeno, da se posebna nagrada izplača kot udeležba na dobičku družbe na podlagi predloga nadzornega sveta in sklepa skupščine, za posebne zaokrožene poslovne projekte pa na podlagi sklepa nadzornega sveta družbe.
Op. št. (3): Prim. Kocbek, Odškodninski in drugi zahtevki znotraj povezanih družb v dejanskem ter pogodbenem koncernu, Podjetje in delo, št. 6-7/2010. Op. št. (4): Člen 474 in nasl. ZGD ter člen 541 in nasl. ZGD-1.