Jedro

Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predložena oporoka ne ustreza predpisani obličnosti po členu 63 ZD, saj je oporočitelj ni lastnoročno napisal, prav tako pa ne ustreza drugim vrstam oporok, predvidenim po ZD (člen 63 do 74 ZD), in ker torej ne ustreza po obličnosti nobenemu od predvidenih načinov izražanja poslednje volje po ZD gre torej za spor o uporabi prava, o katerem odloči zapuščinsko sodišče in prekinitev postopka sploh ni potrebna.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se po uradni dolžnosti razveljavi in zadeva vrne sodišču prve topnje v nadaljnji postopek.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo zapuščinski postopek po pokojnem Š. Š. in oporočno dedinjo A. Ž. napotilo na pravdo zoper zakonite dediče zaradi ugotovitve veljavnosti oporoke z dne 9.10.1996. Proti temu sklepu se je pravočasno pritožila dedinja A. Ž. in v pritožbi navedla, da sklep ni izraz njene prave želje, saj ne insistira povsem na veljavnosti oporoke, ampak uveljavlja svoje pravice iz naslova vlaganj, kar je sodišče sicer omenilo, vendar je ni napotilo na pravdo tudi zaradi tega elementa. Pritožnica tako meni, da je sklep nepopoln in predlaga, da ga višje sodišče razveljavi.

Pritožba je utemeljena in pregled zadeve pokaže naslednje: Iz zapisnikov z dosedanjih zapuščinskih obravnav v tej zadevi in ostalih listin ni razvidno, da bi tožnica uveljavljala izločitev dela zapustnikovega premoženja na račun njenih vlaganj v smislu člena 32 Zakona o dedovanju - ZD, temveč je bil med dediči spor o veljavnosti oporoke. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so bile v izjavi poslednje volje z dne 9.10.1996 ugotovljene napake v obliki in da so oporočni dediči iz tega razloga tudi uveljavljali neveljavnost oporoke, pa tudi sama pritožnica v pritožbi priznava, da ima oporoka določene pomanjkljivosti. Sodišče prve stopnje nadalje pravilno ugotavlja v razlogih izpodbijanega sklepa, da ima sporna oporoka napake v obliki, da je že na prvi pogled jasno, da ne gre za oporoko.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da v konkretnem primeru med dediči sploh niso bila sporna dejstva, zaradi katerih bi sodišče moralo prekiniti zapuščinsko obravnavo oziroma zapuščinski postopek in napotiti na pravdo dediča, katerega pravica se zdi manj verjetna.

V konkretnem primeru namreč gre po mnenju pritožbenega sodišča za spor o uporabi prava in o njem mora odločiti zapuščinsko sodišče v zapuščinskem postopku (člen 210/III ZD). Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da predložena oporoka ne ustreza predpisani obličnosti po členu 63 ZD, saj je oporočitelj ni lastnoročno napisal, prav tako pa ne ustreza drugim vrstam oporok, predvidenim po ZD (člen 63 do 74 ZD), in ker torej ne ustreza po obličnosti nobenemu od predvidenih načinov izražanja poslednje volje po ZD gre torej za spor o uporabi prava, o katerem odloči zapuščinsko sodišče in prekinitev postopka sploh ni potrebna.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo in v nasprotju z določili člena 210 ZD pritožnico napotilo na pravdo, sodišče druge stopnje pa je dolžno po uradni dolžnosti paziti na pravilno uporabo materialnega prava (člen 365/II ZPP/77), je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo iz tega razloga in ne zato, ker bi pritožbeno sodišče tožnico moralo napotiti na pravdo tudi zaradi izločanja dela zapustnikovega premoženja na račun vlaganj, saj iz dosedanjega poteka zapuščinskega postopka ni razvidno, da bi pritožnica takšen zahtevek sploh postavila.

Po obrazloženem je sodišče druge stopnje izpodbijani sklep razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek (člen 380 točka 3 ZPP/77 v zvezi s členom 381 ZPP in 163 ZD).

Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker niso bili priglašeni.

Citirana določila ZPP/77 so bila uporabljena v skladu s členom 498 sedanj uveljavljenega ZPP.