Jedro

Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2.

Izrek

I. Pritožba tožene stranke se zavrne, pritožbi tožnice pa ugodi in sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (II. in III. tč. izreka) spremeni tako, da glasi: „Odpravita se odločbi št. ... z dne 14. 6. 2016 in št. ... z dne 18. 12. 2015 ter zadeva vrne toženi stranki v ponovno upravno odločanje.

Tožena stranka je dolžna tožnici v 8-ih dneh od prejema te sodbe povrniti 791,77 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi“.

II. Sklep opr. št. V Ps 1150/2016 z dne 31. 1. 2018 se razveljavi in predlog za izdajo dopolnilne sodbe zavrže. III. Tožena stranka je dolžna tožnici v 8-ih dneh od prejema te sodne odločbe povrniti 214,13 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je delno ugodilo tožbenemu zahtevku tako, da je odpravilo odločbi št. ... z dne 21. 11. 2016 in št. ... z dne 4. 7. 2016 (I. tč. izreka) z utemeljitvijo, da je z njima odločeno o isti stvari kot predhodno izdanima (I. tč. izreka). V preostalem je tožbeni zahtevek na odpravo odločb št. ... z dne 14. 6. 2016 in št. ... z dne 18. 12. 2015, priznanje pravice do delne pokojnine po ZPIZ-1 od 1. 5. 2009 dalje, da tožena stranka delno pokojnino odmeri v 30-ih dneh od pokojninske dobe, ki teče od 18. 1. 1966 ter izplača zapadle zneske delne pokojnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zapadlosti vsakokratnega zneska v plačilo do plačila, zavrnilo (II. tč. izreka). Toženo stranko je zavezalo, da tožnici v 8 dneh povrne 263,92 EUR stroškov postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III. tč. izreka).

Predlog za izdajo dopolnilne sodbe za priznanje delne pokojnine po ZPIZ-1 od 26. 8. 2015 dalje je zavrnilo, ker glede na primarno zahtevano pokojnino od 1. 5. 2009 predstavlja navidezno kumulacijo zahtevkov, ki ji ni dolžno slediti.

2. Zoper sodni odločbi se pritožujeta obe stranki.

3. Tožnica izpodbija zavrnilni del sodbe in sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja bistveno kršitev po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP), ker je sodišče ignoriralo njene argumente o neustavnosti materialnega zakona in zadeve ni preneslo v odločanje na Ustavno sodišče RS. Tudi sklep o predlogu za izdajo dopolnilne sodbe je izdalo brez argumentov glede protiustavnosti zakona, oz. je očitke ignoriralo v navidezni kumulaciji zahtevkov. Izpodbijane odločbe ne priznavajo pravice do delne upokojitve kljub dejstvu, da je 26. 8. 2015 izpolnila pogoje iz 1. odst. 391. člena ZPIZ-2. Sodišče ni saniralo kršitev pravic iz 15., 22. in 23. člena Ustave RS niti 13. in 17. člena Konvencije o človekovih pravicah. Dolžno je bilo odgovoriti na pravne argumente in se v dvomu glede ustavnosti obrniti na Ustavno sodišče RS ali obrazložiti, zakaj tega ni storilo. Zahtevo za delno pokojnino po 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 je utemeljila in opozorila na neustavnost 4. odst. istega člena, zato ni razloga za diskriminacijo. 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 zagotavlja pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1. Ker te pogoje izpolnjuje, delna pokojnina pa je vezana na starostno pokojnino, ni razloga, da je ne bi mogla pridobiti po ZPIZ-1. Ne strinja se z zavrnitvijo predloga za izdajo dopolnilne sodbe, saj so očitki zminimalizirani na navidezno kumulacijo zahtevkov. Gre za diskriminacijo, ker uveljavlja delno pokojnino po ZPIZ-1, čeprav izpolnjuje pogoje za starostno pokojnino do 31. 12. 2012. Sodišče napačno tolmači, da pri zahtevku za priznanje pravice od 26. 8. 2015 dalje ne gre za podredni zahtevek. Delne pokojnine sicer res ni zahtevala do 31. 12. 2012, ker ni imela urejenega zavarovalnega statusa, vendar naj bi bilo jasno, da se z zahtevo delnega statusa zavarovanke zahteva tudi delna pokojnina. Realizacija delne pokojnine je vezana na realizacijo starostne pokojnine, zato pričakuje utemeljitev, da ne gre za ustavno kršitev in nedopusten poseg v pričakovane pravice. Obstaja nasprotje v 391. členu ZPIZ-2, saj se za delno pokojnino uporablja 4. odstavek, za starostno pa 1. odstavek istega člena, ki zagotavlja odmero po ZPIZ-1 in s tem višjo denarno dajatev. Ker sodišče ni odločilo o podrednem zahtevku je poseglo v ustavnopravna jamstva iz 15., 22., 23. in 25. člena Ustave RS. Priglaša stroške pritožbe, v pisnem odgovoru pa predlaga zavrnitev toženčeve pritožbe zoper stroškovni izrek sodbe.

4. Tožena stranka izpodbija III. tč. izreka sodbe zaradi odrejenega plačila 263,92 EUR. Glede na to, da sta s I. točko izreka sodbe odpravljeni odločbi z dne 21. 11. 2016 in 4. 7. 2016, z II. tč. sodbe pa zahtevek o delni pokojnini po ZPIZ-1 od 1. 5. 2009 dalje zavrnjen, tožnica ni z ničemer uspela. Ni mogoče šteti, da je uspela s tretjinskim deležem, saj s I. tč. izreka sodbe upravni odločbi nista odpravljeni na način, da bi tožnica pridobila pravico do delne pokojnine.

5. Pritožba tožnice je utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

6. Ob preizkusu sodbe v izpodbijanem zavrnilnem delu in sklepa o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe v mejah pritožbenih razlogov in po uradni dolžnosti v skladu z 2. odst. 350. člena ZPP pritožbeno sodišče ugotavlja, da je zavrnitev pravice do delne pokojnine posledica zmotne materialno pravne presoje. Zavrnilni del sodbe nima odločilnih dejanskih ne pravnih razlogov. Tožbeni zahtevek na odpravo zavrnilnih upravnih odločb je zavrnjen kljub temu, da starost tožnice in dopolnjena pokojninska doba kažeta na izpolnjevanje pogojev za delno pokojnino, v kolikor bi bilo materialno pravo, ki bi moralo biti, sploh uporabljeno.

Dejanske okoliščine konkretnega primera

7. V obravnavani zadevi sta v skupno obravnavanje združeni izpodbojni tožbi, vloženi 15. 7. 2016 in 21. 12. 2016. V pritožbenem postopku je v presoji le zavrnitev zahtevka na odpravo odločb z dne 18. 12. 2015 in 14. 6. 2016 o zavrnjeni zahtevi za priznanje pravice do delne pokojnine, odmerjeni po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju2 (ZPIZ-1). Odločbi z dne 4. 7. 2016 in 21. 11. 2016 o zavrnitvi zahteve za priznanje pravice do delne pokojnine od 26. 8. 2015 dalje, odmerjene po ZPIZ-1, sta že pravnomočno odpravljeni z utemeljitvijo, da je z njima odločeno o isti stvari, kot z odločbama z dne 18. 12. 2015 in 14. 6. 2016. 8. Iz dejanskih ugotovitev prepričljivo izhaja, da je tožnica ob vložitvi zahteve dne 26. 8. 2015 dopolnila 72 let in 7 mesecev starosti ter 46 let, 4 mesece in 24 dni pokojninske dobe. Že navedena dejstva so zadostna za ugotovitev, da je izpolnila pogoje za priznanje pravice do starostne pokojnine tako po ZPIZ-1, kot po 27. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) in upoštevaje obseg zavarovanja tudi za pravico do delne pokojnine. Kljub temu je sodišče enako kot tožena stranka pravico do delne pokojnine zavrnilo, ker je zadevo presojalo ob upoštevanju tožničine izjave, da je ne želi uveljaviti po ZPIZ-2. Materialno in procesno pravno izhodišče za pritožbeno rešitev zadeve

9. Sodišče ni vezano na pravno kvalifikacijo tožbenega zahtevka, saj mora pravo poznati po uradni dolžnosti (iura novit curia). Po uradni dolžnosti mora preizkusiti vse pravne podlage, iz katerih bi lahko izhajala utemeljenost tožbenega zahtevka. Morebitna izjava stranke, da naj se pri presoji omeji le na določen pravni vidik, ni upoštevna4. Po 3. odst. 180. člena ZPP vzame namreč tožbo v postopek tudi tedaj, če tožeča stranka ni navedla pravne podlage tožbenega zahtevka, če pa jo je, nanjo ni vezano. Vendar je sodišče navedeno pravno izhodišče v celoti prezrlo in posledično materialnega prava, ki bi ga moralo, sploh ni uporabilo.

10. Pravice iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja se v skladu z 11. členom ZPIZ-2 uveljavljajo po pravilih Zakona o splošnem upravnem postopku5 (ZUP). Po načelu iz 6. člena ZUP-a je zavod dolžan odločati po zakonu. Njegova vezanost na zakon je absolutna. Če so pogoji izpolnjeni, je dolžan priznati pravico, ki gre stranki po zakonu. Samo zato, ker stranka pravico uveljavlja po pravni podlagi ali zakonu, ki ni uporabljiv, zahteve ne sme zavrniti, temveč je dolžan postopati po 7. in 9. členu ZUP-a. Stranki mora omogočiti, da čim lažje zavaruje in uveljavi svoje pravice ter ji dati možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev. Stranka se pravici na temelju relevantnih določb zakona teoretično lahko odpove samo tako, da zahtevo umakne in s tem prepreči vsebinsko odločanje. Tožnica kaj takega v predsodnem postopku ni storila, zato ni bilo razlogov za izdajo zavrnilnih upravnih odločb, kljub zahtevi, da se ji dajatev odmeri po ZPIZ-1 in ne po ZPIZ-2. 11. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v prehodni določbi ZPIZ-2. Po 1. odst. 391. člena ZPIZ-2 lahko osebe, ki so izpolnile pogoje za pridobitev pravice do starostne pokojnine po predpisih, veljavnih do uveljavitve zakona, vendar še niso vložile zahteve, pravico po ZPIZ-1 uveljavijo tudi po 1. 1. 2013. To pa ne velja za pravico do delne pokojnine! Po 4. odst. 391. člena ZPIZ-2 se osebi, ki izpolnjuje pogoje za pravico do starostne pokojnine po ZPIZ-1 in uveljavi pravico do delne pokojnine po 2. odst. 40. člena ZPIZ-2, pokojnina ne glede na 1. odst. 391. člena odmeri po določbah ZPIZ-2. Delna pokojnina je v 4. točki 7. člena ZPIZ-2 definirana kot del starostne ali predčasne pokojnine, ki se izplačuje zavarovancu, ki ostane v zavarovanju, v višini sorazmerja s skrajšanjem ur opravljanja dela. Pogoje za priznavanje pravice in način odmere delne pokojnine ureja 40. člen ZPIZ-2. Delna pokojnina se odmeri od predčasne ali starostne pokojnine na dan uveljavitve v odstotku, ustreznem skrajšanju polnega delovnega časa, ki se do dopolnitve starosti 65 let poveča za 5 % (2. odst.). Ureja spremembo višine delne pokojnine, če med uživanjem pride do spremembe obsega zavarovanja (3. odst.) ter pravico po prenehanju uživanja. Zavarovanec namreč lahko zahteva izplačilo usklajenega zneska predčasne ali starostne pokojnine; ali odstotno povečanje pokojnine, ugotovljene ob odmeri; ali ponovno odmero predčasne ali starostne pokojnine ob upoštevanju osnov, od katerih so bili plačani prispevki glede na dopolnjeno pokojninsko dobo in starost ob prenehanju uživanja delne pokojnine (4. odst.).

Upoštevaje navedeno ureditev pridobitve in uživanja delne pokojnine po 40. členu ZPIZ-2 je logično, da se v skladu s 4. odst. 391. člena ZPIZ-2 lahko ta pokojnina, ne glede na 1. odstavek istega člena, odmeri izključno po določbah ZPIZ-2. Četudi so izpolnjeni pogoji za starostno pokojnino po ZPIZ-1, veljavnem do 31. 12. 2012, je mogoče delno pokojnino po 1. 1. 2013 odmeriti izključno po določbah ZPIZ-2. 12. Opisana ureditev v ZPIZ-2 ne predstavlja nedopustnega posega v varstvo pričakovanih pravic, ni diskriminatorna, niti ni nasprotja med 1. in 4. odst. 391. člena ZPIZ-2, kot zmotno meni tožnica. Iz razlogov, ki jih zatrjuje v pritožbi, ni prišlo do kršitev 15. člena (omejevanje pravic), 22. člena (enako varstvo pravic), 23. člena (pravice do sodnega varstva) in 25. člena (pravica do pravnega sredstva) Ustave RS, niti pavšalno zatrjevanih kršitev 13. in 17. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah1. Starostna in delna pokojnina po 391. členu ZPIZ-2 nista identični pravici. Sta različni pravici zaradi različnih pravnih statusov uživalcev. Pri starostni upokojitvi je prenehanje zavarovanja popolno, pri delni upokojitvi pa je še ohranjen status aktivnega zavarovanca najmanj v obsegu, predpisanim z zakonom, kar omogoča različnost normativne ureditve odmere pokojninskih prejemkov. Ustavno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da ima zakonodajalec pri urejanju pravic iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja po 50. členu Ustave RS široko polje proste presoje. Bistveno je, da ne postopa arbitrarno in da ima za določene rešitve stvarne ter razumne razloge. Dejstvo, da ima uveljavljanje delne pokojnine po 4. odst. 391. člena ZPIZ-2 za posledico izgubo pravice do odmere starostne pokojnine po ZPIZ-12, je logična posledica ohranitve delnega statusa zavarovanca. Ureditev ni protiustavna, zato ni razloga za prekinjanje postopka in vlaganje zahteve za ustavno sodno presojo po 156. členu Ustave RS, kot si neutemeljeno prizadeva tožnica. Nenazadnje so pritožbeni očitki v tej smeri preuranjeni, saj o datumu upravičenosti, višini in izplačevanju delne pokojnine po vsebini še sploh ni bilo odločeno.

Odločitev o pritožbah zoper izpodbijani del sodbe ter sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe

13. Tožničini pritožbi zoper zavrnilni del sodbe je potrebno ugoditi iz predhodno navedenih dejanskih ter materialnopravnih razlogov. Torej zato, ker materialno pravo, ki bi moralo biti, ni bilo uporabljano in o pravici po ZPIZ-2, kljub nevezanosti na zahtevano odmero po ZPIZ-1, ni bilo odločeno. Izpodbijani zavrnilni del sodbe je potrebno na podlagi 358. člena ZPP spremeniti, zavrnilni upravni odločbi kot nezakoniti odpraviti in ob uporabi 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih6 (ZDSS-1), zadevo vrniti v ponovno odločanje.

V ponovljenem upravnem postopku bo toženi zavod dolžan postopati v skladu s procesnimi in materialnopravnimi stališči ter usmeritvami iz te sodne odločbe. Ob morebitnem nadalnjem vztrajanju tožnice, da se pravica do delne pokojnine prizna in dajatev odmerja po ZPIZ-1, bo postopal po načelnih določbah ZUP-a. Tožnici bo predočil posledice zahteve po ZPIZ-1 in jo hkrati opozoril, da se priznanju in odmeri pravice po ZPIZ-2 lahko izogne le z umikom zahteve, kar bo imelo za posledico, da ji pravica kljub izpolnjevanju pogojev, ne bo priznana. O zahtevi bo odločil z enim posamičnim upravnim aktom. Glede na pravno relevantna dejstva ob vložitvi zahteve, torej starost, pokojninsko dobo in zavarovalni status za polovični delovni čas, bo ob pravilni uporabi materialnega prava izdal zakonito odločbo o pravici, višini in izplačevanju delne pokojnine.

14. Ker je izpodbijani zavrnilni del sodbe v II. točki izreka spremenjen, odločbi z dne 14. 6. 2016 in 18. 12. 2015 kot nezakoniti odpravljeni in zadeva vrnjena tožencu v ponovno odločanje, je tožnica s tožbenim zahtevkom uspela v celoti. Posledično je bilo potrebno spremeniti stroškovno III. točko izreka sodbe in odločiti, da je toženi zavod dolžan tožnici povrniti odmerjenih 791,77 EUR stroškov postopka.

15. Ob takšni pritožbeni rešitvi spora o glavni stvari ostaja pritožba toženca zoper stroškovni izrek prvostopenjske sodbe v celoti neuspešna.

16. V zvezi z zavrnilnim sklepom o dopolnilni sodbi, je sicer potrebno pritrditi prvostopenjskemu sodišču, da pri uveljavljanju pravice do delne pokojnine od 1. 5. 2009 in podredno od 26. 8. 2015 dalje, gre za navidezno kumulacijo. Zahtevek o pravici od poznejšega datuma je vključen v zahtevku za priznanje pravice od prejšnjega datuma. Izpodbijani sklep o zavrnitvi predloga za izdajo dopolnilne sodbe o pravici do delne pokojnine od 26. 8. 2015 dalje bi bil zato pravilen, če v tem pritožbenem postopku ne bi prišlo do spremembe zavrnilnega dela sodbe, odprave upravnih odločb in vrnitve zadeve v ponovno upravno odločanje.

Glede na pravnomočni del sodbe o odpravi odločb z dne 21. 11. 2016 in 4. 7. 2016, s to sodbo odpravljeni odločbi z dne 14. 6. 2016 in 18. 12. 2015 ter vrnitev zadeve v ponovno upravno odločanje, ni mogoče šteti, da bi obstajali zakonski razlogi iz 325. člena ZPP. Ob tožničini pritožbi je zato pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavilo in predlog za izdajo dopolnilne sodbe zaradi pomanjkanja pravnega interesa, zavrglo. Vsa ostala pritožbena izvajanja s tem v zvezi, od očitanih bistvenih kršitev postopka, nepravilne uporabe materialnega prava, kršitev ustavnih pravic in druga, za pritožbeno rešitev sklepa pravno niso relevantna in se zato pritožbeno sodišče do njih posebej niti ne opredeljuje.

17. Pritožbeno sodišče je še odločilo, da je tožena stranka v skladu s 154. členom ZPP dolžna tožnici povrniti 214,13 EUR stroškov pritožbenega postopka. V skladu z Odvetniško tarifo je priznalo 375 priglašenih točk za sestavo pritožbe, 2 % iz naslova materialnih stroškov ter 22 % iz naslova DDV.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007, 45/2008 in 10/2017. 2 Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami. 3 Ur. l. RS, št. 96/2012 s poznejšimi spremembami. 4 Pravdni postopek, zakon s komentarjem 2. knjiga; GV Založba in Uradni list RS, 2010; Avtorji dr. Lojze Ude in ostali; str. 135. 5 Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami. 6 Ur. l. RS (13. 6. 1994) MP, št.7-41/1994 (RS 33/1994). 7 Novi veliki komentar Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju ZPIZ-2; Marjan Papež in ostali; Založba Reforma d.o.o. Ljubljana, 2014; str. 446. 8 Ur. l. RS, št. 2/2004.