Jedro

Vrhovno sodišče je v zvezi s kriteriji za napredovanje prvostopenjskega sodnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 (med drugim) izrecno poudarilo, da Sodni svet z 'ustreznim ovrednotenjem kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, pomembnimi za posamezni tip napredovanja, upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, soprispeva k izgrajevanju pričakovanih standardov opravljanja sodniške službe. Na ta način udejanja svoj del odgovornosti in skrbi za kakovost dela sodišč,' kar mu je zaupano z ZSSve. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.

Da se ta vrsta napredovanja v resnici razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih, je potrdilo Vrhovno sodišče prav v citirani sodbi. Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, v okviru katerega bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. S citirano sodbo je presodilo, da v tem primeru strožji pristop ni niti nezakonit niti diskriminatoren, saj ne gre za kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), če se različni položaji obravnavajo različno.

Vrhovno sodišče je že večkrat izpostavilo, da je Sodnemu svetu z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in skladno z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije.

Vrhovno sodišče je že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 podrobno pojasnilo, da koristi vpogleda v celotno sodniško kariero pred odločitvijo o napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu iz razlogov pomena tovrstnega napredovanja pretehtajo morebitno poslabšanje položaja tistih sodnikov, ki ga lahko sproži tovrstni pregled.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Oris zadeve in dosedanji potek postopka

1.Sodni svet je z odločbo Su 132/2024-3 z dne 21. 11. 2024 zavrnil predlog okrožne sodnice svétnice na Okrožnem sodišču v Ljubljani A. A. za njeno hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

2.V izpodbijani odločbi je pojasnjeno, da je možnost izrednega napredovanja okrajnih in okrožnih sodnikov na podlagi 34. a člena Zakona o sodniški službi (v nadaljevanju ZSS) po učinku enakovredna napredovanju v višji naziv iz posebno utemeljenih razlogov. Šlo naj bi za odstop od splošne sistemske ureditve kariere sodnikov, ki mora biti v vsakem primeru posebej utemeljen. To naj bi terjalo skrbno presojo glede izpolnjenosti pogojev za napredovanje v vsakem obravnavanem primeru, kar Sodni svet opravlja v okviru z zakonom podeljene diskrecijske presoje. Takšno napredovanje je glede na sistemsko ureditev možnost in ne pravica posameznega sodnika. Namen uporabe prostega preudarka je po stališču toženke v oceni, ali obstaja pozitivna prognoza sodnikovega kariernega napredka v smislu strokovnosti, delovnih sposobnosti in zmožnosti izpolnjevati vodstvene funkcije, pri čemer Sodni svet odloči, kateri kriteriji ocenjevanja iz 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije, ki jo sodnik opravlja kot nosilec sodne oblasti. V nadaljevanju obrazložitve podrobno predstavi (vse) tožničine ocene sodniške službe. Odločitev o zavrnitvi predloga utemeljuje s tem, da je tožnica sicer izkušena sodnica z obsežnim strokovnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, katere delo je bilo v zadnjem času dvakrat zapored ocenjeno z nadpovprečno oceno, vendar pa poudarja, da sta bili tovrstni le njeni zadnji oceni sodniške službe, pred tem pa je bila v večjem delu kariere ocenjena z ocenami, s katerimi je izpolnila pogoje za redno napredovanje. Sodničina znanja in izkušnje v rezultatih njene celotne kariere se niso izrazile tako izrazito, da bi jih lahko ovrednotil kot izraziteje odstopajoče od primerljivega povprečja, saj od povprečja ostalih sodnikov ne izstopajo v tolikšni meri, da bi bilo predlagano napredovanje v višji sodniški naziv glede na predstavljene kriterije utemeljeno, glede na vse navedeno pa tudi ni mogoče z večjo verjetnostjo sklepati na dejstvo, da bi tožnica uspela s kandidaturo na neposredno višje sodniško mesto. Ugotavlja tudi, da tožničino napredovanje ne bi bilo utemeljeno z vidika javnega interesa, saj bi v primeru pozitivne odločitve o njenem predlogu prišlo do zaznavne pravne neenakosti med tožničinim položajem ter drugih okrožnih sodnikov, okrožnih sodnikov svétnikov in do višjih sodnikov.

3.Zoper navedeno odločbo Sodnega sveta tožnica vlaga tožbo na podlagi 36. člena Zakon o sodnem svetu (v nadaljevanju ZSSve).

Povzetek bistvenih tožbenih navedb in navedb iz odgovora na tožbo

4.Tožnica v tožbi uveljavlja napačno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in trdi, da se izpodbijane odločbe ne da preizkusiti. Meni, da so stališča glede postopka odločanja o predlogih napredovanja prvostopenjskih sodnikov v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu za konkretni primer nedodelana in nedorečena ter s tem vodijo v nepravično obravnavo. Navaja, da ni vnaprej jasno opredeljeno, kateri kriteriji konkretno se upoštevajo oziroma morajo biti izpolnjeni za napredovanje prvostopenjskega sodnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Meni, da se jo neenako obravnava z drugimi sodniki, saj je toženka upoštevala vse njene ocene dolgoletne sodniške službe, sodnikov, ki so pridobili višji naziv na istem sodniškem mestu in ki sodniško službo opravljajo manj časa, pa za to obdobje ni ocenila. Poudarja, da bi morala toženka opredeliti časovno obdobje, v katerem bi upoštevala pridobljene ocene sodniške službe oziroma koliko pridobljenih ocen hitrejšega napredovanja in v kakšnem vrstnem redu zadostuje za navedeno imenovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Prav tako bi se morala izjasniti o tem, ali pri ocenjevanju sodnikov daje prednost reševanju zadev, ali daje prednost opravljanju drugih opravil, ali oboje izenačuje in vrednoti enako. Tožnica nadalje izpostavlja zahtevnost področja, na katerem opravlja sodniško službo. Poudarja, da je oddelek za družinsko sodstvo Okrožnega sodišča v Ljubljani neprimerljiv z drugimi sodnimi oddelki in tudi z drugimi oddelki za družinsko sodstvo pri drugih sodiščih. Gre za enega najbolj obremenjenih oddelkov v slovenskem sodstvu, reševanje družinskih sporov pa je tudi specifično in izjemno naporno v psihološkem smislu, posledično je na tem oddelku največja fluktuacija sodnikov, kar bi morala toženka upoštevati in starejše sodnike, ki na tem oddelku delajo že več kot 20 let (enako kot ona sama), nagraditi za svoj trud, ker ne predlagajo predodelitve drugam.

5.V nadaljevanju tožbe podrobno povzema podatke o svoji storilnosti, pritožbenem uspehu in vsebini svojega dela skozi celotno sodniško kariero. Toženki očita, da ni upoštevala, da je njen učinek sojenja v primerjavi z drugimi sodniki večji, saj ves čas opravljanja sodniške službe presega povprečje oddelka, da ima, ob upoštevanju nadpovprečnega obsega rešenih zadev, najmanjše število zadev v pritožbi in najmanjše število starejših zadev na oddelku, vse sodne odločbe so spisane v roku, v zadevah pa ima tudi zelo veliko sodnih poravnav (kar je v korist otrok). Meni, da je toženka tudi ni ustrezno primerjala z drugimi sodniki na prvi in drugi stopnji ter ni upoštevala dela, ki ga je opravila v obdobju dodelitve na Ministrstvo za pravosodje, prav tako pa tudi ne dodatnega dela ob rednem sojenju, ki ga v tožbi izčrpno povzema.

6.Vrhovnemu sodišču zato predlaga, naj tožbi ugodi, odločbo Sodnega sveta Su 132/2024- 3 z dne 21. 11. 2024 razveljavi in ji podeli napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

7.Toženka v odgovoru na tožbo, ki je bil vročen tožnici, predlaga njeno zavrnitev. Poudarja, da je odločanje na podlagi stališča z dne 5. 9. 2019, ki ga tožnica problematizira, da koristi vpogleda v celotno sodniško kariero pred odločitvijo o napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu iz razlogov pomena tovrstnega napredovanja pretehtajo morebitno poslabšanje položaja tistih sodnikov, ki ga lahko sproži tovrstni pregled, že potrjeno in je prestalo sodni preizkus (sklicuje se na zadevo U 3/2022). Pojasnjuje, da je treba v postopkih odločanja o predlogih za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu skrbno presoditi kar največ dejstev, ki predlog v tej smeri morda utemeljujejo. Ob upoštevanju dejstev, pomembnih za presojo, ki jih navaja v odločbi, vztraja, da je ob vseh ocenah tožničine sodniške funkcije ovrednotila in upoštevala vse kriterije, ki jih za ocenjevanje sodnikovega dela določajo Merila za kakovost dela sodnikov in za oceno sodniške službe. Navaja, da so bili upoštevani tako rezultati tožničinega osnovnega dela, ki predstavlja izvrševanje sodne funkcije skozi sojenje, kot tudi njeno dodatno delo. Poudarja, da bi bilo zaradi specifične narave sodnikovega dela vnaprejšnje togo opredeljevanje teže posameznih kriterijev za ocenjevanje ter morebitno časovno zamejevanje za odločitev upoštevnega obdobja izvajanja sodniške funkcije, za kar se zavzema tožnica, neustrezno. Prav odločanje po prostem preudarku in brez tovrstnih omejitev ji daje ob odločitvah potrebno širino in možnost, da celostno obravnava rezultate dela vsakega sodnika, kljub njihovi pogosti neprimerljivosti ali zgolj delni primerljivosti. V tem okviru pa je bil upoštevan tudi tožničin rezultat sojenja in obdobje, v katerem je bila dodeljena na Ministrstvo za pravosodje ter tudi ostalo dodatno tožničino delo. Tudi vnaprejšnje postavljanje teže rednemu sodniškemu delu v primerjavi z delom ob dodelitvi na druge organe ali na Vrhovno sodišče ter z dodatnim delom, bi po mnenju toženke prosti preudarek, ki ga ima, neprimerno zamejevalo.

8.Strinja se, da je tožnica izkušena sodnica z obsežnim strokovnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami in pojasnjuje, da je iz izpodbijane odločbe razvidno, da ni spregledala ali zanemarila dejstva, da je zoper sodničine odločbe vloženih malo pritožb. Vendarle pa pri odločanju ni mogla mimo dejstva, da je bila tožnica z ocenama za hitrejše napredovanje ocenjena zgolj v zadnjem obdobju, ki je trajalo šest let, ob tem pa je za njo dolga sodniška kariera, ki traja več kot 28 let. Kljub temu, da imajo po naravi stvari ob odločanju o tovrstnih napredovanjih večjo težo zadnje ocene, tožničino izstopajoče delo v zadnjem obdobju rezultatov njene celotne sodniške kariere ni dvignilo do tolikšne mere, da bi utemeljilo drugačno odločitev. Opozarja še, da tožnica listin, s katerimi dokazuje svoje tožbene navedbe, ni predložila že pred odločanjem o njenem predlogu za napredovanje, čeprav bi to lahko storila, zato so ti dokazi nedovoljena tožbena novota.

9.Tožnica v odgovoru na odgovor na tožbo vztraja pri dosedanjih tožbenih navedbah. Glede očitka o nedovoljenih tožbenih novotah pa poudarja, da vsa dokazila, predložena k tožbi, izhajajo iz njene osebne mape, v katero bi morala toženka vpogledati in jih upoštevati pri svojem odločanju, zato ne gre za tožbene novote.

(Ne)izvedba glavne obravnave

10.Ustavno sodišče je v odločbi Up-360/16 z dne 18. 6. 2020 že opozorilo, da je pravica do glavne obravnave pred sodnikom samostojna človekova pravica, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave, in da njen namen ni samo v izvajanju dokazov. Poudarilo je, da morajo biti razlogi sodišča za zavrnitev izvedbe glavne obravnave izrecni, jasni, nedvoumni in da mora iz njih izhajati obstoj izjemnih okoliščin, zaradi katerih v konkretni zadevi izvedba glavne obravnave ni bila potrebna. Glavna obravnava ni potrebna, če se na primer postopek nanaša izključno na pravna ali zelo tehnična vprašanja ali kadar ni vprašanj kredibilnosti ali izpodbijanja dejstev, ki zahtevajo ustno obravnavo, in sodišče lahko pošteno in razumno odloči na podlagi trditev strank in drugih pisnih dokumentov.

11.Tožnica je v tožbi predlagala odločitev v sporu polne jurisdikcije, torej da Vrhovno sodišče v izreku sodbe samo odloči o njenem predlogu za hitrejše napredovanje v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Čeprav tožnica ni izrecno predlagala, naj se v obravnavanem postopku pred Vrhovnim sodiščem opravi glavna obravnava, je njen predlog za odločitev o sporu polne jurisdikcije mogoče razumeti tako, da smiselno predlaga opravo glavne obravnave. Glede na njene nadaljnje tožbene trditve pa ta ni utemeljen. Pri tej presoji je Vrhovno sodišče posebej upoštevalo, da je v sporu, kakršen je obravnavani, preizkus Vrhovnega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 40. člena ZUS-1 (le) kontrolne narave.

12.Kot navedeno, tožnica formalno uveljavlja tožbeni razlog zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pri tem predlaga le listinske dokaze (kot so podatki o njenem delu skozi celotno sodniško kariero in njeni dosežki poleg rednega reševanja zadev, ocene sodniške službe, mnenja instančnih sodišč o njenem delu, odločbe o imenovanju sodnika mentorja in poročilo o poteku mentorstva), ki jih je pridobil in se do njih opredelil Sodni svet, ne da bi izpostavila dejstva, ki so po njenem mnenju sporna, ali da bi predlagala izvedbo novih dokazov, ki utemeljujejo drugačno presojo dejanskega stanja v zadevi.

13.V skladu z drugim odstavkom 51. člena ZUS-1 se morajo dokazi, ki so bili izvedeni v upravnem postopku, na glavni obravnavi izvesti, če novo izvedeni dokazi ali druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi, kot jih je presodil organ, ki je izdal izpodbijani upravni akt. Vsebinska analiza tožbenih trditev (da ni vnaprej jasno opredeljeno, kateri kriteriji konkretno se upoštevajo oziroma morajo biti izpolnjeni za napredovanje prvostopenjskega sodnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu; da toženka njenega predloga ni ocenila na način, da bi opravila ustrezno primerjavo z drugimi sodniki na prvi in drugi stopnji in ni upoštevala dela, ki ga je opravila na Ministrstvu za pravosodje ter tudi ne dodatnega dela ob rednem sojenju; da stališče toženke z dne 5. 9. 2019 ni v skladu z določbo četrtega odstavka 34a. člena ZSS, saj toženka zahteva od sodnika izpolnjevanje več kriterijev, ki jih navedena določba ne določa) pokaže, da tožnica v resnici ne uveljavlja zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, temveč zmotno uporabo materialnega prava. Pri vprašanju, ali je toženka posamezno ugotovljeno dejstvo (npr. tožničin pritožbeni uspeh in obseg opravljenega dela) ustrezno ovrednotila z vidika kriterijev za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, ne gre za to, ali je bilo pravilno ugotovljeno neko dejstvo iz resničnega življenja, ampak za to, ali ugotovljeno dejstvo ustreza abstraktnemu pravnemu pojmu iz pravne norme. To pa je pravno in ne dejansko vprašanje. Pristojnost Vrhovnega sodišča v zadevi se zato omejuje le na nadzor nad pravilnostjo dela toženke, ne pa na vnovično neposredno preskušanje dejanske podlage spora. Glede na navedeno Vrhovno sodišče glavne obravnave ni opravilo (prvi odstavek 59. člena ZUS-1).

Presoja tožbenih navedb

14.Tožba ni utemeljena.

15.Tožnica v tem upravnem sporu izpodbija odločbo toženke, s katero je bil zavrnjen njen predlog za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu.

16.Hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu ureja četrti odstavek 34.a člena ZSS, ki določa, da lahko okrajni oziroma okrožni sodnik svétnik (ne glede na določbo prvega odstavka 34.a člena ZSS) na istem sodniškem mestu napreduje v neposredno višji sodniški naziv, če so pretekla najmanj tri leta od imenovanja sodnika na položaj svétnika in če iz ocene sodniške službe izhaja, da izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje. Pri tem napredovanju lahko doseže največ naziv višjega sodnika, na istem sodniškem mestu pa ne more biti imenovan na položaj višjega sodnika svétnika.

17.Iz besedila četrtega odstavka 34.a člena ZSS izhaja, da Sodni svet o predlogu za navedeno napredovanje odloča po prostem preudarku. Taka razlaga te določbe ZSS je uveljavljena v sodni praksi Vrhovnega sodišča. Kadar organ odloča po prostem preudarku, se v upravnem sporu v okviru presoje zakonitosti akta presoja, ali je bil prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ali so bile meje prostega preudarka prekoračene. Obseg sodnega preizkusa prostega preudarka je torej omejen in so zanj postavljeni okviri: odločba v upravni zadevi mora biti izdana v mejah pooblastila in v skladu z namenom, za katerega je organu pooblastilo dano (tretji odstavek 40. člena ZUS-1).

18.Vrhovno sodišče je že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 podrobno in izčrpno opredelilo ustavni položaj in pristojnosti Sodnega sveta ter meje in namen prostega preudarka pri odločanju o sporih o napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu. Na navedena izhodišča se Vrhovno sodišče v tem upravnem sporu v celoti sklicuje.

19.Nobenega dvoma ni, da tožnica izpolnjuje navedene formalne pogoje za napredovanje. Z odločbo Sodnega sveta št. Su 496/2019-3 z dne 7. 11. 2019 je bila imenovana na položaj okrožne sodnice svétnice, Personalni svet Višjega sodišča v Ljubljani pa jo je ocenil z dvema zaporednima ocenama sodniške službe (nazadnje z oceno sodniške službe, ki je bila izdelana za triletno ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2019 do 31. 12. 2021), v katerih je ugotovil, da tožnica izpolnjuje pogoje za hitrejše napredovanje.

20.Toženka je tožničin predlog za hitrejše napredovanje v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu zavrnila. V izpodbijani odločbi je pojasnila, da je tožnica sicer izkušena sodnica z obsežnim strokovnim znanjem in dolgoletnimi izkušnjami, katere delo je bilo v zadnjem času dvakrat zapored ocenjeno z nadpovprečno oceno. Vendar pa da ni mogoče mimo tega, da sta tovrstni le njeni zadnji oceni sodniške službe, pred tem pa je bila vselej, torej v večjem delu njene kariere, ocenjena z ocenami, s katerimi je izpolnila pogoje za (redno) napredovanje. Poudarila je, da učinki predlaganega napredovanja in interes celotnega sodstva zahtevajo izstopajoče nadpovprečno izpolnjevanje vseh kriterijev sodniškega dela iz prvega odstavka ZSS skozi časovno ustrezno reprezentativno obdobje sodnikovega dela, ta pogoj pa v obravnavanem primeru (še) ni izpolnjen. Ocenila je, da tožnica od povprečja ostalih sodnikov ne izstopa v tolikšni meri, da bi bilo predlagano napredovanje v višji sodniški naziv glede na predstavljene kriterije utemeljeno, niti, da bi tožnica uspela s kandidaturo na neposredno višje sodniško mesto.

21.Ustaljeno stališče sodne prakse je, da odločitev o napredovanju ni avtomatična, saj o napredovanju v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu odloča Sodni svet po izvedenem postopku ugotavljanja uspešnosti in strokovnosti sodnika (tretji odstavek 24. člena ZSS), pri svojem odločanju pa ni vezan na oceno sodniške službe, ki jo poda personalni svet.

22.V zvezi z kriteriji za napredovanje prvostopenjskega sodnika v višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu, je Vrhovno sodišče že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 (med drugim) izrecno poudarilo, da Sodni svet z '<em>ustreznim ovrednotenjem kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS, pomembnimi za posamezni tip napredovanja, upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, soprispeva k izgrajevanju pričakovanih standardov opravljanja sodniške službe. Na ta način udejanja svoj del odgovornosti in skrbi za kakovost dela sodišč</em>,' kar mu je zaupano z ZSSve. Ko zakon za odločanje o napredovanju določa, da ima Sodni svet prosti preudarek, mu s tem v okviru zakonsko očrtanega prostora presoje, upoštevaje načelo enakosti pred zakonom, omogoča, da v primeru izpolnjevanja formalnih zakonskih pogojev pretehta, ali je predlog za napredovanje utemeljen tako z vidika javnega interesa kot tudi z vidika upravičenega interesa posameznega sodnika za ustrezno poklicno napredovanje.

23.Da se ta vrsta napredovanja v resnici razlikuje od hitrejšega napredovanja na položaj sodnika svétnika in hitrejšega napredovanja v plačnih razredih, je potrdilo Vrhovno sodišče prav v citirani sodbi. Sodnik pridobi naziv višjega, zahtevnejšega sodniškega mesta, mimo javnega razpisa, v okviru katerega bi za pridobitev takega naziva moral izkazati najboljši rezultat v primerjavi z drugimi kandidati, ne da bi se preizkusil s sojenjem v zahtevnejših zadevah. Sodna praksa se je sicer sprva nagibala k stališču, da je zahteva po strožjem standardu nadpovprečnosti pri tej obliki hitrejšega napredovanja neutemeljena, vendar je Vrhovno sodišče prav v tej razliki prepoznalo utemeljenost stopnjevanja zahtev po odstopanju od povprečja primerljive skupine sodnikov do meje, ki omogoča uspeh v izbirnem postopku. Poudarilo je, da ZSS v pogledu pričakovane strokovne usposobljenosti, uspešnosti pri obvladovanju izzivov sojenja in osebnostnih lastnosti ne razlikuje med višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na neposredno višje sodniško mesto, in višjim sodnikom, ki je ta naziv pridobil z napredovanjem na istem sodniškem mestu. S citirano sodbo je presodilo, da v tem primeru strožji pristop ni niti nezakonit niti diskriminatoren, saj ne gre za kršitev enakosti pred zakonom (14. člen Ustave RS), če se različni položaji obravnavajo različno.

24.Vrhovno sodišče je že večkrat izpostavilo, da je Sodnemu svetu z namenom uresničevanja njegove vloge kot državnega organa sui generis in skladno z delom njegove odgovornosti za stanje v sodstvu treba priznati pristojnost, da odloči, kateri izmed kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS so pomembnejši oziroma imajo večjo težo z vidika zahtev sodniškega dela in funkcije (prim. npr. odločitev Vrhovnega sodišča U 1/2020 in U 3/2022). ZSSve namreč izrecno določa, da Sodni svet samostojno oceni izpolnjevanje pogojev za napredovanje sodnika v skladu z zakonom, ki ureja sodniško službo (prvi odstavek 32. člena ZSSve).

25.Tožnica nasprotuje stališču toženke, da je za sporno napredovanje treba izpolniti pogoj nadpovprečnosti skozi celotno sodniško kariero, in trdi, da je takšno stališče v nasprotju z določbo četrtega odstavka 34a. člena ZSS. Meni, da se jo neenako obravnava v primerjavi z drugimi sodniki, saj je toženka upoštevala vse njene ocene dolgoletne sodniške službe, sodnikov, ki so pridobili višji naziv na istem sodniškem mestu in ki sodniško službo opravljajo manj časa, pa za to obdobje ni ocenila. Poudarja, da bi moralo stališče z dne 5. 9. 2019 veljati le za obdobje po tem datumu, ter da bi se za sodnika z 28 letno sodniško službo morale upoštevati le ocene pridobljene po tem datumu, saj pred 28 leti tega stališča ni bilo in ni bilo mogoče predvideti, da bo toženka kdaj sprejela stališče, s katerim bo presegla kriterije iz četrtega odstavka 34a. člena ZSS.

26.Vrhovno sodišče je že v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022 podrobno pojasnilo, da koristi vpogleda v celotno sodniško kariero pred odločitvijo o napredovanju v neposredno višji sodniški naziv na istem sodniškem mestu iz razlogov pomena tovrstnega napredovanja pretehtajo morebitno poslabšanje položaja tistih sodnikov, ki ga lahko sproži tovrstni pregled. V citirani sodbi je tudi izpostavilo, da ZSSve v tretjem odstavku 25. člena določa, da Sodni svet sprejema ocene in mnenja v obliki stališč, torej jim ne pripisuje narave splošnega akta in četudi se pričakuje, da bo Sodni svet lastna mnenja, pomembna za odločanje v posamičnih zadevah iz drugega odstavka 25. člena ZSSve, dosledno upošteval, to ne pomeni, da ima tako mnenje že zato naravo splošnega akta. Kadar odločba Sodnega sveta iz drugega odstavka 25. člena ZSSve izhaja iz že zavzetega in objavljenega stališča Sodnega sveta, je tako stališče sestavni del razlogov izpodbijane odločitve in kot tako predmet sodnega preizkusa v upravnem sporu. V tem smislu se je Vrhovno sodišče do teh stališč že opredelilo v isti sodbi. Upoštevanje stališča Sodnega sveta z dne 5. 9. 2019, oprtega na Merila za izbiro kandidatov za sodniško mesto, ima tako učinek za naprej. Tudi načelo enakosti pred zakonom ne jamči pred različno (zakonsko) ureditvijo v različnih časovnih obdobjih. Očitek kršitve pravice iz 22. člena in 155. člena Ustave zato ni utemeljen.

27.Tudi sprememba (razvoj) prakse po ustaljeni presoji Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča ni nedopustna, če za to obstajajo utemeljeni razlogi, kar je prepoznalo tudi Vrhovno sodišče v sodbi U 3/2022 z dne 30. 8. 2022. Kolikor tožnica zatrjuje poseg v njena upravičena pravna pričakovanja, pa hkrati zadostno ne utemelji posega v svoj pravni položaj, saj ni razvidno, v čem bi bilo njeno ravnanje drugačno, če bi bila s sedaj uporabljenimi stališči toženke seznanjena že v preteklosti.

28.Tožnica izraža tudi nestrinjanje z oceno izpodbijane odločbe, da njeni skupni rezultati niso tako nadpovprečni, da bi lahko utemeljili pozitivno odločitev. S tem nasprotuje diskrecijski presoji toženke, vendar pa pravilnost uporabe diskrecije ni del presoje v upravnem sporu in ni del pristojnosti sodišča (temveč zgolj morebitna prekoračitev diskrecije oziroma njena zloraba, drugi odstavek 27. člena ZUS-1). Vrhovno sodišče presoja (le) ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom.

29.Iz izpodbijane odločbe ne izhaja, da bi bili podatki, ki jih tožnica izpostavlja, pri odločitvi o predlaganem napredovanju spregledani. Nasprotno, razvidno je, da se je toženka celostno seznanila z rezultati tožničine kariere. Toženka je v izpodbijani odločbi izčrpno povzela vse tožničine ocene Personalnega sveta, v okviru teh ocen pa je povzela oziroma poudarila tudi dosežke in dodatno delo, za katerega tožnica trdi, da je bilo pri presoji spregledano. Tako je pri povzetkih prve ocene navedeno tudi tožničino sodelovanje v skupini za pripravo in sprememb in dopolnitev ZIZ in Pravilnika o tarifi za plačilo dela izvršiteljev, ki ga je opravila v okviru svojega dela na Ministrstvu za pravosodje. Pri drugi oceni je izpostavljeno njeno aktivno sodelovanje v delovnih skupinah na področju sodne izvršbe in s centri za socialno delo pri razreševanju družinske problematike ter udeleževanje sestankov v zvezi s sprejemanjem novega Družinskega zakonika. Pri peti in šesti oceni pa je posebej opozorjeno na pripravo strokovnega članka s področja sodnih taks in izdelavo analize "Sodno izvedeniških mnenj v družinskih postopkih". Ne gre torej za to, da toženka svoje odločitve ne bi obrazložila, temveč za to, da se tožnica ne strinja z ovrednotenjem rezultatov njenega dela, kar pa spada v diskrecijsko presojo toženke, saj toženka samostojno ocenjuje izpolnjevanje pogojev, strokovno avtonomno z dvotretjinsko večino. Enako velja glede ugovora, da toženka ni opravila primerjave tožnice z drugimi sodniki. Kot že obrazloženo, je Sodnemu svetu v okviru diskrecijske pravice, ki jo ima v postopku odločanja o napredovanju sodnika, pridržana vsebinska (lastna) presoja oziroma ovrednotenje zakonsko opredeljenih kriterijev iz prvega odstavka 28. člena ZSS (teh ni mogoče neposredno uporabiti), upoštevaje pri tem merila iz drugega odstavka istega člena, ki jih sprejme Sodni svet (prim. 4. točko prvega odstavka 23. člena ZSSve). Kot že navedeno, Vrhovno sodišče presoja (le) ali je bila odločba izdana v mejah pooblastila in v skladu z njegovim namenom., tem kriterijem izpodbijana odločba zadosti.

30.Iz izpodbijane odločbe je razvidno, da je toženka zadostno in razumno utemeljila razloge za zavrnitev predlaganega napredovanja. Toženka je prepoznala tožnico kot kvalitetno, učinkovito in uspešno sodnico, ki ves čas pravočasno izdeluje sodne odločbe, zoper katere je vloženih malo pritožb, se izobražuje, ima visoke sposobnosti ustnega in pisnega izražanja, varuje ugled (nepristranskega) sodnika, je ustrezno prispevala k reševanju sodnih zaostankov in pri nobenem od upoštevanih kriterijev ocenjevanja dela ni negativno odstopala. Podatke o doseženih rezultatih skozi celotno kariero je ovrednotila in ugotovila, da je v drugem delu sodniške kariere sicer napredovala, da v zadnjem ocenjevalnem obdobju od primerljivih sodnikov odstopa navzgor, vendar to odstopanje ni tolikšno, da lahko upravičilo drugačno odločitev. Obrazložitev je izčrpna in logična in omogoča seznanitev z okoliščinami, zaradi katerih po oceni toženke (še) ni mogoče ugoditi tožničinemu predlogu za napredovanje. Zato ni utemeljen tožbeni očitek, da preizkus izpodbijane odločbe ni možen.

31.Neutemeljen pa je tudi toženkin očitek, da so listine, s katerimi tožnica dokazuje svoje tožbene navedbe, tožbena novota in jih zato Vrhovno sodišče ne bi smelo upoštevati pri svojem odločanju. Kot je že bilo navedeno, se je toženka na te listine (Analize, ki jih je tožnica izdelala in pripravila s področja sodne izvršbe, družinskih postopkov kot tudi s področja plačila sodnih taks), ki jih je tožnica predložila tožbi oziroma po tem, ko jo je Vrhovno sodišče pozvalo na predložitev dodatnih izvodov tožbe, sklicevala v izpodbijani odločbi in njihov obstoj ni sporen.

32.Glede na navedeno je Vrhovno sodišče tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1.

-------------------------------

1Odločba Up-360/16 z dne 18. 6. 2020, 11.-15. točka obrazložitve.

2Podrobno o kontrolni naravi preizkusa Vrhovnega sodišča na tem področju glej sodbo Vrhovnega sodišča U 3/2022-8, 35. točka obrazložitve.

3Primerjaj N. Smrekar v: Zakon o upravnem sporu s komentarjem, Lexpera, Ljubljana 2019, str. 301 - 304. Glej tudi sodbo Vrhovnega sodišča X Ips 341/2016, 30. točka obrazložitve.

4O razvoju sodne prakse v zvezi s to obliko napredovanja glej sodbi Vrhovnega sodišča U 4/2022-36 z dne 13. 9. 2022, 12. točka obrazložitve in U 6/2022 z dne 4. 10. 2022, 15. do 18. točka obrazložitve.

5Glej 21. in 22. točka obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 z dne 30. 8. 2022.

6Glej 23. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 z dne 30. 8. 2022.

7Glej 24. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 z dne 30. 8. 2022.

8Glej 35. točko obrazložitve sodbe Vrhovnega sodišča U 3/2022 z dne 30. 8. 2022.

RS - Ustava, Zakoni, Sporazumi, Pogodbe

Zakon o sodniški službi (1994) - ZSS - člen 28, 28/1, 28/2 Ustava Republike Slovenije (1991) - URS - člen 14

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.