Jedro

Tožnik mora dokazati dejstva, iz katerih izvira njegov zahtevek (t.i. pravotvorna dejstva), toženec pa dejstva, na katera opira svoje ugovore, t.j. dejstva, iz katerih izhajajo iz ugovora nastale pravice, ugasle pravice oz. samostojni ugovori. Posledice nedokazanosti nekega dejstva zadenejo tisto stranko, ki mora dejstvo glede na normo materialnega prava zatrjevati in v skladu s 7. in 212. čl. ZPP tudi dokazati.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Stranke krijejo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna izplačati tožnikom V. B. znesek 228.932,00 SIT, V. S. znesek 246.368,00 SIT, Š. H. znesek 223.452,00 SIT in H. B. znesek 211.778,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenih zneskov od 1.1.1993 do plačila. O stroških postopka je odločilo, da so tožeče stranke dolžne toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 100.300,00 SIT in sicer V. B. znesek 25.175,00 SIT, V. S. znesek 27.181,00 SIT, Š. H. znesek 24.574,00 SIT in H. B. znesek 23.370,00 SIT, vse z zakonskimi zamudnimi obretmi od dneva izdaje sodbe do plačila, vse v 8 dneh pod izvršbo.

Pooblaščenec tožečih strank je vložil pritožbo zoper sodbo sodišča prve stopnje zaradi zmotne uporabe materialnega prava in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja ter predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, v obeh primerih pa tožniki zahtevajo tudi povrnitev sodnih stroškov. Predvsem se pritožniki ne strinjajo s stališčem sodišča prve stopnje, da bi lahko tožniki manj izplačane plače uveljavljali samo v postopku lastninjenja. Sodna praksa se je tu postavila na drugačno stališče in po mnenju pritožnikov tudi pravilno stališče, da ima delavec pravico izbire med tem, ali bo zahteval izplačilo razlike v denarju ali pa bo izplačane plače uveljavil v postopku lastninjenja.

Tožena stranka je vložila odgovor na pritožbo, v katerem prereka pritožbene navedbe tožnikov in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje, tožečim strankam pa naložitev povrnitve stroškov odgovora na pritožbo. Zlasti ni utemeljen pritožbeni očitek, da je ugotovitev sodišča, da so bile plače zakonito znižane, nepravilno iz razloga, ker tožena stranka ni dokazala zakonitosti znižanja plač.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa je pazilo na bistvene kršitve določb postopka v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004) in na bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo nobene, v citirani določbi navedene bistvene kršitve določb postopka, prav tako pa je na popolno ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša s pravnimi in dejanskimi zaključki sodišča prve stopnje, v zvezi s pritožbenimi navedbami pa še dodaja: Pritožbo, ki so jo tožeče stranke vložile zoper sodbo sodišča prve stopnje z dne 19.6.2002, pritožbeno sodišče obravnava šele po dveh letih, na seji dne 16.12.2004, zato ker je sodišče prve stopnje to pritožbo s sklepom z dne 11.9.2002 štelo za umaknjeno in je temu ustrezno tudi postopek ustavilo. Ker pooblaščenec tožečih strank k pritožbi ni priložil potrdila o plačilu sodne takse za pritožbo, v njej pa tudi ni bilo predloga za oprostitev plačila sodnih taks, je sodišče prve stopnje štelo vlogo po 1. odstavku 8. člena Zakona o sodnih taksah - Ur.l. RS št. 93/2001) za umaknjeno.

Zoper sklep o ustavitvi postopka so tožniki vložili pravočasno pritožbo in pritožbeno sodišče je na seji 24.7.2003 s sklepom opr.št. Pdp 1364/2002 pritožbi tožečih strank ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek, saj se je v času sojenja na pritožbenem sodišču že spremenila sodna praksa glede vprašanja dopustnosti pritožbe, če ni bila plačana za njo sodna taksa. Po stališču Vrhovnega sodišča RS v sklepu opr.št. II Ips 404/2002 z dne 14.11.2002 plačilo sodne takse oziroma predložitev potrdila o plačilu sodne takse ni procesna predpostavka za dovoljenost pritožbe zoper sodbo po določbah 333. do 366. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP - Ur.l. RS št. 26/99, 96/2002, 2/2004). Upoštevajoč navedeno stališče je pritožbeno sodišče moralo sklep o umiku pritožbe razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje, da bo pritožbo v primeru, če bo ugotovilo, da je pritožba zoper sodba pravočasna, popolna in dovoljena (343. člen ZPP), vročilo tožencu v odgovor ter jo po izteku roka za odgovor predložilo pritožbenemu sodišču, da bo o njej vsebinsko odločilo. Sodišče prve stopnje pa je pritožbenemu sodišču predložilo spis zaradi rešitve te pritožbe šele 18.11.2004, saj je pooblaščenec tožnikov predlagal z vlogo z dne 24.9.2003 odlog plačila sodnih taks do pravnomočne rešitve zadeve, istočasno pa še zahteval izdajo odločbe o odmeri takse, o katerem pa je sodišče prve stopnje odločilo šele s sklepom dne 24.11.2004. Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo prvostopenjskega sodišča, da so bila potrdila iz oktobra 1996 izdana v skladu s 33. členom Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (SKPG - Ur.l. RS št. 31/90) in na podlagi Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanega dela neto osnovnih plač (Ur.l. RS št. 59/93), pri čemer se je ta znesek lahko uporabil le za nakup delnic tožene stranke. To pa pomeni, da tožniki niso imeli možnosti izbire med nakupom delnic in gotovinskim izplačilom te razlike, kot to zmotno zatrjuje pooblaščenec tožečih strank. Potrdilo o neizplačanem delu neto osnovnih plač izdano na podlagi določb Uredbe o izdajanju in upoštevanju potrdil na podlagi neizplačanih delov neto osnovnih plač in z namenom nakupa delnic tožene stranke v postopku interne razdelitve in notranjega odkupa po ponudbi sklada za razvoj, ne daje imetniku potrdila pravice do gotovinskega izplačila tega zneska, saj iz teh potrdil nedvomno izhaja le, da se le-ta lahko uporabijo za nakup delnic družbe v postopku interne razdelitve. Tožnikom je bilo ponujeno, da neizplačane plače izkazane v teh potrdilih uporabijo postopku lastninskega preoblikovanja tožene stranke, vendar se za to niso odločili, ker niso več zaposleni pri toženi stranki. Dejstvo je, da tožniki niso nikoli zatrjevali, da je bilo znižanje plač pri toženi stranki izvedeno nezakonito, zato tudi ni utemeljena pritožbena navedba, da je dokazno breme o zakonitem znižanju plač na toženi stranki. Prvi odstavek 214. člena ZPP sicer določa, da ni treba dokazovati dejstev, ki jih je stranka priznala, iz česar bi bilo mogoče napraviti sklep, da je treba neprerekana dejstva dokazovati, vendar se pravna doktrina in sodna praksa večinsko zavzemata za stališče, da neprerekanih dejstev praviloma ni treba dokazovati, Tožniki pa niso zatrjevali, da so upravičeni do razlik v plači navedene v izdanih potrdilih za potrebe lastninskega preoblikovanja njihovega delodajalca zaradi nezakonitega znižanja, ampak zato, ker niso več zaposleni pri toženi stranki, zaradi česar tudi nimajo več interesa sodelovati s temi potrdili v procesu lastninjenja.

Ker sodišče prve stopnje ni zmotno uporabilo materialnega prava, niti ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je bilo potrebno pritožbo tožečih strank v skladu z določbo 353. člena ZPP zavrniti kot neutemeljeno in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Pritožniki s pritožbo niso bili uspešni, zato je pritožbeno sodišče odločilo, da tožeče stranke same krijejo svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člen ZPP).