Jedro

Lastnost pravne osebe posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. kanonsko pravo. Pravni red RS priznava katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje avtonomijo, da svobodno odloča o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne.

Pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, gre za pravno vprašanje, zaradi česar že iz tega razloga druga tožnica nima prav, da upravni organ glede na v postopku izdelano cenitveno poročilo izvedenca ne bi mogel brez postavitve dodatnega izvedenca in torej dodatnega strokovnega mnenja, ovreči njegovih ugotovitev.

Vsak solastnik nepremičnine je v obsegu svojega idealnega deleža lastnik na celotni nepremičnini. Razdeljena je le lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je s takim načinom vračila upravni organ vrnil tudi del/e parcele, ki dejansko ni bila podržavljena.

Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države.

Izrek

I. Zadevi I U 109/2017 in I U 111/2017 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva vodi v nadaljevanju pod opr. št. I U 109/2017. II. Tožbi prve tožeče stranke A. se ugodi, tožbi druge tožeče stranke Občine B. se delno ugodi in se odločba Ministrstva za kulturo, št. 490-15/2013-MIZKS/51 z dne 8. 12. 2016, odpravi v 5., 6., 7., 8. in 9. točki izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožba druge tožeče stranke Občine B. zoper 1., 2., 3. in 4. točko izreka odločbe Ministrstva za kulturo, št. 490-15/2013-MIZKS/51 z dne 8. 12. 2016, se zavrže. IV. Tožena stranka je dolžna prvi tožeči stranki A. in drugi tožeči stranki Občini B. povrniti stroške tega postopka, vsaki v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil, da se prvemu tožniku za podržavljene parc. št. 120, 122 in 124, vse k.o. a., določi odškodnina v tam opredeljenih višinah ter določil kot zavezanca za odškodnino v obveznicah Slovenski državni holding d.d. (1. - 4. točka izreka), da se prvemu tožniku vrne v last in posest parc. št. 22/3 in 22/2 do 232/280-tin, obe k.o. a. (5. in 6. točka izreka), da je prvi tožnik dolžan plačati drugi tožnici odškodnino za ugotovljeno povečano vrednost v višini 151.975,83 DEM (77.704,00 EUR), tako da drugi tožnici plača odškodnino v dveh obrokih na leto v obdobju 10 let, pri čemer se obračunavajo obresti po 6 % obrestni meri, dekurzivno na konformni način, ter prvi obrok zapade v plačilo zadnjega dne naslednjega meseca po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti 5. in 6. točke izreka te odločbe (7. točka izreka), da se spremembe zemljiškoknjižnega stanja po pravnomočnosti izvedejo v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti (8. točka izreka) in da vsaka stranka nosi svoje stroške sama, stroški organa pa niso bili zaznamovani (9. točka izreka). V obrazložitvi je navedel, da je prejel v reševanje del zahteve prvega tožnika za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, razglašenih za kulturna spomenika: Spomenik NOB na Gričku v Črnomlju, ki ga sestavljajo parc. št. 116/1, 117/1, 120/1, 120/2, 120/3, 120/4, 122/1, 124/1, 124/2, vse k.o. a., ter Cerkev Sv. Duha v Črnomlju, ki obsega parc. št. 22/2 in 22/3, k.o. a. Spomenik NOB na Gričku v Črnomlju oziroma nepremičnine, ki ga sestavljajo, so bile podržavljene z odločbo Odseka za agrarno reformo Okrajnega LO Ljubljana-okolica, št. 12418/1 z dne 26. 11. 1948, na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji, Cerkev Sv. Duha pa je bila zaplenjena na podlagi Zakona o zaplembi s sklepom Okrajnega sodišča v Metliki, I 85/55-5 z dne 29. 7. 1955, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, X 16949-17 z dne 19. 7. 1949, s katerim je bila izrečena zaplemba celotnega premoženja prvega tožnika. Prvi tožnik je glede na izjavo in potrdilo Nadškofijskega ordinariata z dne 2. 10. 1992 sestavni del Rimokatoliške cerkve in pravna oseba ter pravni naslednik Nemškega viteškega reda. Organ je o zadevi že odločil, vendar je po tožbah druge tožnice in Slovenskega državnega holdinga svojo odločbo odpravil na podlagi 261. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP/86). V ponovnem postopku je po dopolnitvi ugotovitvenega postopka glede Cerkve Sv. Duha v Črnomlju ugotovil, da ne gre za nov objekt, kar je tudi podrobno obrazložil in se pri tem oprl na dodatno cenitveno poročilo izvedenca A.A., Oceno dodatne vrednosti za predmetni kulturni spomenik, ki ga je izdelal ZVKD Novo mesto dne 11. 3. 2008, ter oba občinska odloka o razglasitvi cerkve za spomenik lokalnega pomena (odlok iz leta 1992 in odlok iz 2003). Ugotovljena investicijska vlaganja, pri katerih gre za bistveno povečano vrednost glede na stanje ob podržavljenju, je organ, ker prvi tožnik ni podal opcije po drugem odstavku 25. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen), zato obravnaval vrednostno in določil, da mora prvi tožnik, ki se mu vrača cerkev v naravi, plačati povečano vrednost. Podržavljena parc. št. *62 se je po podržavljenju prenumerirala v parc. št. 22/2 in 22/3, pri čemer je prišlo do povečanja skupne površine za 48 m2, zaradi česar je organ ugotovljeno povečano vrednost iz cenitvenega poročila izvedenca A.A., ki jo sestavljata vrednost objekta in vrednost zemljišča, zmanjšal za odškodnino za površino 48 m2. Izvedenec je ugotovil, da je bila vrednost nepremičnine ob podržavljenju 47.364,39 DEM, ob denacionalizaciji leta 2007 200.626,23 DEM, pri čemer je vrednost objekta ob podržavljenju znašala 34.557 DEM, ob denacionalizaciji pa 186.533,64 DEM, vrednost zemljišča ob nacionalizaciji 12.806,58 DEM, ob denacionalizaciji pa 14.092,59 DEM. Vrednost ob denacionalizaciji, zmanjšana za 48 m2, je torej 151.975,83 DEM (77.704,00 EUR). Določil je še rok ter način plačila te odškodnine, odločil je še o vpisu o zemljiško knjigo ter o stroškov postopka.

2. Prvi tožnik je v tožbi navedel, da ne drži, da se prvi tožnik ni izjavil glede možnosti po drugem odstavku 25. člena ZDen, saj organ sam v obrazložitvi odločbe na strani 5, zadnji odstavek, pojasni, da je prvi tožnik že med postopkom izpostavil, da nasprotuje kakršni koli odškodnini za povečano vrednost cerkve, saj je druga tožnica za zahtevo vedela, pa tega pri pridobivanju sredstev in upravnih dovoljenj za obnovo cerkve ni navedla. V nasprotnem primeru teh sredstev in dovoljenj ne bi dobila. Glede na to je prvi tožnik ves čas vztrajal pri vrnitvi v naravi, hkrati pa se je tudi izjasnil o obnovi in vlaganjih. Organ je zato napačno uporabil ZDen in OZ. Ker pa je druga tožnica pričela z obnovo leta 2000, torej po vložitvi zahteve za denacionalizacijo, je s tem nastopila situacija iz 88. člena ZDen. Tudi zato je obveznost plačila odškodnine odpadla. V prid takšni razlagi govori tudi 191. člen OZ glede neupravičene obogatitve. Prvi tožnik je zato predlagal, da sodišče izvede ponujene dokaze in spremeni izpodbijano odločbo tako, da 7. točko izreka odločbe razveljavi in odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

3. Druga tožnica je v tožbi navedla, da je organ nepravilno ugotovil, da so bile nepremičnine s parc. št. 115/1, 115/2, 116/1, 116/2, 117/1, 120, 122 in 124, vse vl. št. ..., k.o. a., podržavljene z odločbo z dne 26. 11. 1948, saj je ta predstavljala le sekvestracijo in ne razlastitve teh nepremičnin. Nepremičnine so bile zaplenjene s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, K 169/49 z dne 19. 7. 1949, na podlagi katere je bila zaplemba izvedena v izvršilnem postopku pri takratnem Okrajnem sodišču v Črnomlju, I 106/49 z dne 27. 12. 1949. Tudi sklep Okrajnega sodišča v Metliki, I 85/55 z dne 29. 7. 1955, ki se nanaša na parc. št. *62, k.o. a., je bil izdan na podlagi iste kazenske sodbe. Organ bi torej moral najprej ugotoviti, ali je bila ta kazenska sodba odpravljena ali ne, saj je premoženje prešlo v državno last na podlagi te sodbe in ne upravne odločbe. Druga tožnica je to med postopkom poudarjala, vendar odločba o tem nima razlogov, zato je v tem delu ni mogoče preizkusiti. Premoženje tudi ni bilo podržavljeno Nemškega viteškemu redu, saj so bile nepremičnine v vl. št. ..., k.o. a., podržavljene Komendatorju, nepremičnine v vl. št. ..., k.o. a,, pa visokemu Nemškega viteškemu redu iz Dunaja. Gre torej za druge pravne osebe, za katere ni ugotovljeno, da je prvi tožnik njihov pravni naslednik. Pravnega nasledstva pa ni mogoče dokazovati le z izjavo in potrdili Nadškofijskega ordinariata. Glede na 14. člen ZDen in sodno prakso pa ne za Komendatorja in ne za visoki Nemški viteški red ni izkazano, da sta 7. 12. 1991 delovala na območju Republike Slovenije. Ravno tako ni izkazano, da je prvi tožnik kot civilnopravna oseba po Zakonu o pravnem položaju verskih skupnosti v RS obstajal že v času uveljavitve ZDen. Pravno nasledstvo bi moralo biti izkazano z ustreznimi dokaznimi listinami, iz katerih bi bilo nasledstvo nesporno. Pri pravnih osebah civilnega prava to pomeni z ustreznimi vpisi oziroma prijavami v ustrezne registre. To bi moral storiti organ že po uradni dolžnosti. Sicer pa iz potrdila AJPES izhaja, da se je prvi tožnik vpisal pri registrskem organu šele 2. 6. 1997. Ker pa prvi tožnik ni ne zatrjeval in ne izkazal, da sta pravni osebi (Komendator in visoki Nemški viteški red) v času uveljavitve ZDen delovali na območju RS, ne moreta biti upravičenki do denacionalizacije. Tudi če bi prvi tožnik bil njun pravni naslednik, ne bi mogel biti upravičeni vlagatelj, saj ne more uveljavljati več upravičenj kot njegov pravni prednik. O tem pa odločba tudi nima nobenih razlogov. Druga tožnica se tudi ne strinja z odločitvijo v 5., 6. in 7. točki izreka. Organ je namreč zmotno zaključil, da pri Cerkvi Sv. Duha ne gre za nov objekt. Pri tem je organ povsem zanemaril ugotovitve izvedenca gradbene stroke o tem, kaj je novega, kaj starega, kakšna so izvršena vlaganja in njihov rezultat. Pri stališču, da gre za isti objekt, se organ napačno sklicuje tudi na Oceno dodatne vrednosti za kulturni spomenik. Nesprejemljiva je tudi trditev, da iz te ocene izhaja, da se v času uveljavitve ZDen ni izvajala dejavnost s področja kulture, saj to v tej oceni ni zapisano. Istočasno se organ neutemeljeno sklicuje na prej veljavni občinski odlok iz leta 1992 in sedaj veljavni odlok iz 2003. Zato je organ vlaganja obravnaval zgolj vrednostno, pri čemer pa jih ni ločil po času nastanka. Druga tožnica tako vztraja, da gre na novo stvar, saj je to s stališča gradbene stroke nesporno ocenil gradbeni izvedenec (razmerje 85% : 15 %). Ker gre pri tem za vprašanje stroke, organ teh ugotovitev ne more zavreči brez drugega izvedeniškega mnenja, ki bi te ugotovitve ovrgel. Izvedenec je podrobno pojasnil, da je na cerkvi vse na novo zgrajeno, razen temeljev in dela zidov, ki pa jih je bilo zaradi njihovega stanja treba dodatno sanirati v pogledu trdnosti, izolacije in večjih izravnav, kar bi lahko ocenjen delež 15 % zmanjšalo. Tudi namembnost objekta je spremenjena in ni sakralna, temveč je bila obnova za namen zagotavljanja trajne ohranitve kulturnih, umetnostnih in ambientalnih vrednosti, povečanju pričevalnosti kulturnega spomenika, itd. Sakralni namen je prenehal s podržavljenjem, kar izhaja tudi iz Ocene dodatne vrednosti za predmetni kulturni spomenik. Iz te Ocene pa tudi izhaja, da je dodatna vrednost 0,40 osnovne vrednosti, kar tudi pomeni večjo vrednost od ugotovljene. Odločba v tem delu ne vsebuje te vrednosti, kar bi glede na četrti odstavek 44. člena ZDen morala, ob tem pa iz dela odločbe, s katero je izračunana vrednost nepremičnin (1., 2. in 3. točka izreka), izhaja, da je organ to dodatno vrednost upošteval. Tudi sicer iz ugotovitev izvedenca izhaja, da ugotavljanje vrednosti nepremičnin po denacionalizacijski tehnologiji ne ustreza sedanji dejanski vrednosti nepremičnine. Gre sicer za vrednost, ki kar za 4,24-krat presega vrednost ob podržavljenju, vendar je izračunana sedanja vrednost kar za 7,35-krat manjša od vseh stroškov prenove objekta (brez stroškov obnove trga). Sredstva, vložena za obnovo, za več kot 31-krat presegajo vrednost v času podržavljenja. Vračilo v naravi zato ni možno in pomeni kršitev načela, da s popravo nekdanjih krivic ni dopustno povzročati novih, saj se prvemu tožniku vrača nekaj, kar mu ni bilo odvzeto. Druga tožnica pa bi bila nedvomno oškodovana, saj povračilo denacionalizacijske vrednosti niti približno ne dosega vrednosti vlaganj (vsi stroški prenove so znašali po ugotovitvi izvedenca 753.776,51 EUR). Odločba pa tudi nima razlogov o tem, zakaj se nepremičnina, vrnjena s 6. točko izreka, vrne v solastninskem deležu do 232/280-tin. Nejasno je tudi stališče, da se vrednost zemljišča ob denacionalizaciji zmanjša za 48 m2 oziroma za 1.286,00 DEM, saj tudi o tem odločba nima razlogov. Tudi sicer pa druga tožnica smatra, da bi organ moral obravnavati par. št. 22/2 in 22/3 kot celoto, saj sta bili odvzeti kot parc. št. *62, k.o. a. Odločba pa tudi ne vsebuje stališč in navedb strank v postopku, ki so jih te podale pred izdajo odločbe z dne 29. 8. 2006, ki je bila nato odpravljena. Druga tožnica je zato predlagala, da sodišče po opravljeni glavni obravnavi izvede ponujene dokaze, odločbo odpravi in vrne zadevo organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

4. Toženka na tožbo v I U 109/2017 vsebinsko ni odgovorila.

5. Stranka z interesom Slovenski državni holding d.d. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 109/2017 opozoril na vloženo tožbo v zadevi I U 111/2017 in predlagal združitev zadev.

6. Druga tožnica je kot stranka z interesom v zadevi I U 109/2017 prerekala vse navedbe prvega tožnika, navedla, da je obnavljala tudi s soglasjem prvega tožnika, določena vlaganja pa so bila izvedena tudi pred uvedbo denacionalizacijskega postopka in do teh je druga tožnica nedvomno upravičena. Tudi ta vlaganja bi pomenila povečanje vrednosti obravnavanih nepremičnin za več kot 30 %, če bi organ pri ugotovitvi vrednosti upošteval še dodatno vrednost za kulturni spomenik. Tudi druga tožnica je predlagala združitev zadev.

7. Prvi tožnik je v pripravljalni vlogi še opozoril na čas izvršenih vlaganj in 25. člen ZDen. Vztrajal je kot doslej.

8. Toženka na tožbo v I U 111/2017 vsebinsko ni odgovorila.

9. Stranka z interesom Slovenski državni holding d.d. je v odgovoru na tožbo v zadevi I U 111/2017 še opozoril sodišče, da je druga tožnica vložila tožbo zoper celotno odločbo, četudi se ta ne nanaša nanjo v celoti.

10. Prvi tožnik je kot stranka z interesom v zadevi I U 111/2017 v odgovoru na tožbo navedel, da uvodoma prereka svojo pasivno legitimacijo kot drugotožena stranka in aktivno legitimacijo druge tožnice za izpodbijanje odločbe v 1. do 4. točki izreka. Sicer je pa prvi tožnik prerekal navedbe druge tožnice, vložil v spis listine o podržavljenju, predlagal, da sodišče njeno tožbo zavrne ter da ji naloži povračilo njegovih stroškov postopka.

11. Druga tožnica je v pripravljalni vlogi navedla, da je prvega tožnika v tožbi napačno označila kot drugotoženo stranko, kar sedaj popravlja in ga označuje kot stranko z interesom v I U 111/2017. Ker pa ugovarja upravičenju prvega tožnika, izpodbija odločbo v celoti. Sicer sta pa sodba Vrhovnega sodišča RS, I Ips 31/92 z dne 16. 4. 1992, ter sklep Temeljnega sodišča v Ljubljani, V K 117/92 z dne 14. 9. 1992, kot dokaz v spis vložena prepozno.

12. Prvi tožnik kot stranka z interesom v zadevi I U 111/2017 je v prvi pripravljalni vlogi še dodal, da je vse dokaze vložil pravočasno. Posledica oprostilne sodbe Vrhovnega sodišča RS pa je odprava zaplembe premoženja.

K 1. točki izreka:

13. Sodišče je zadevi I U 109/2017 in I U 111/2017 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, ker tožnika izpodbijata isti upravni akt (42. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Tožba prvega tožnika je utemeljena, tožba druge tožnice je delno utemeljena.

15. Sodišče uvodoma navaja, da v tej točki sodne odločbe presoja pravilnost odločitve, ki jo je upravni organ sprejel v 5., 6., in 7. točki izreka (v delu, v katerem je vrnil nepremičnino s parc. št. 22/2 do 232/280-tin in 22/3, obe k.o. a., in določil odškodnino iz naslova investicijskih vlaganj) in posledično v 8. (določena izvedba sprememb v zemljiški knjigi po uradni dolžnosti) in 9. točki (odločitev o stroških postopka) izreka odločbe.

16. Sodišče se bo do tožbenih ugovorov prvega tožnika in druge tožnice opredeljevalo po posameznih vsebinskih sklopih odločitve.

17. Druga tožnica ugovarja aktivni legitimaciji prvega tožnika, ker obravnavano premoženje ni bilo podržavljeno prvemu tožniku, temveč (nepremičnine, vpisane v vl. št. ..., k.o. a.) Komendatorju oziroma (nepremičnine, vpisane v vl. št. ..., k.o. a.) Nemškemu viteškemu redu iz Dunaja, da ni izkazano pravno nasledstvo prvega tožnika po navedenih bivših lastnikih, da ni izkazano, da je prvi tožnik (oziroma Nemški viteški red iz Dunaja in Komendator) ob uveljavitvi ZDen deloval na območju Republike Slovenije.

18. Po 14. členu ZDen gre pravica do vrnitve premoženja cerkvam in drugim verskim skupnostih, njihovim ustanovam oziroma redom, ki ob uveljavitvi tega zakona delujejo na območju Republike Slovenije.

19. Vrhovno sodišče RS se je že v svojih odločitvah (npr. v sodbi, X Ips 67/2008) opredelilo, da krog denacionalizacijskih upravičencev po zadnje navedeni določbi ZDen ni omejen le na tam naštete pravne subjekte, temveč je upravičenec glede na okoliščine posameznega primera lahko vsak pravni subjekt, ki je sicer hkrati sestavni del cerkve in drugih verskih skupnosti, njihovih ustanov oziroma redov. Takšna razlaga je v skladu z namenom, ki ga zasleduje zakon, to je poprava krivic, storjenih s posegom države v lastninsko pravico. Za presojo pravne subjektivitete in s tem povezano sposobnost biti nosilec lastninskopravnih in drugih premoženjskopravnih upravičenj se uporablja pravni red Republike Slovenije. Ob uveljavitvi ZDen je veljal Zakon o pravnem položaju verskih skupnosti v Republiki Sloveniji, ki je v prvem odstavku 7. člena določal, da so verske skupnosti in njihovi ustrezni organi pravne osebe po civilnem pravu. Enako oziroma podobno je določeno v sedaj veljavnem Zakonu o verski svobodi, natančneje v tretjem odstavku 6. člena, po katerem so registrirane cerkve in druge verske skupnosti pravne osebe zasebnega prava; pravico do pridobitve lastne pravne osebnosti imajo tudi njihovi sestavni deli. Lastnost pravne osebe pa posameznim sestavnim delom cerkve daje tudi cerkveno avtonomno pravo, tj. Kanonsko pravo.

20. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe in podatkov upravnih spisov, je upravni organ glede na predložene listine (izjave in potrdila Nadškofijskega ordinariata v Ljubljani) presodil, da je prvi tožnik izkazal aktivno legitimacijo za vložitev obravnavane zahteve za denacionalizacijo. Sodišče se s to presojo strinja. Iz teh listin (in kot je povzeto v izpodbijani odločbi) namreč izhaja naslednje: - da je prvi tožnik A., Ljubljana, Križanke, sestavni del Rimokatoliške Cerkve in po Zakoniku Cerkvenega prava in Zakona o pravnem položaju verskih skupnosti Republike Slovenije pravna oseba (izjava in potrdilo Nadškofijskega ordinariata z dne 2. 10. 1992 za potrebe denacionalizacije), in - da je pravni naslednik nacionaliziranega premoženja Komendatorju v Črnomlju (izjava in potrdilo Nadškofijskega ordinariata z dne 7. 11. 1995 za potrebe denacionalizacije). Iz zadnje navedene listine še izhaja, da je po kan. 668 Zakonika Cerkvenega prava in po redovnih pravilih lastnik premoženja vedno red in ne upravitelj ali uživalec premoženja (komendator pomeni upravljavec premoženja komende; komenda je posest viteškega reda - vir: Wikipedia - op. sodišča). Ker pravni red RS priznava katoliški cerkvi in institucijam znotraj nje avtonomijo, da svobodno odloča o tem, kateri izmed njih bo podeljena pravna osebnost in kateri ne (to izhaja tudi iz stališča sodbe Vrhovnega sodišča RS, II Ips 64/2014 z dne 26. 11. 2015), iz citiranih listin, izdanih s strani Rimokatoliške cerkve, pa izhaja, da je prvi tožnik pravna oseba in kot tak nosilec pravic in obveznosti (kakor tudi, da je pravni naslednik Komendatorja, kar sicer ni relevantno glede na obseg preizkusa tožbenih ugovorov druge tožnice), druga tožnica nima prav, da za izkaz pravnega nasledstva predložene izjave in potrdila ne zadoščajo, ne glede na vpis prvega tožnika v evidenco AJPES od 1997 dalje, ki naj bi po mnenju druge tožnice izkazoval drugače. Vpis v evidenco AJPES namreč ni konstitutivnega značaja, temveč se z vpisom v AJPES določen podatek (o poslovnih subjektih) javno objavi. Iz povzetih listin pa tudi ne izhaja, da bi A. - prvi tožnik) prenehal obstajati, kar pa pomeni, da je njegovo delovanje ob uveljavitvi ZDen na ozemlju RS tudi izkazano. Odločba pa v tem delu vsebuje tudi zadostne razloge, zato ne drži, da je v tem delu ni mogoče preizkusiti.

21. Druga tožnica tudi ugovarja, da v postopku ni bilo razjasnjena pravna podlaga podržavljenja nepremičnin, ob podržavljenju vpisanih v vl. št. ..., k.o. a., in nepremičnine, ob podržavljenju označene s parc. št. *62, vl. št. 953, k.o. a. Sodišče se v tem delu opredeljuje le do tožbenega ugovora v zvezi z nepremičnino s parc. št. *62 (Cerkev Sv. Duha). Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je bila Cerkev Sv. Duha Nemškemu viteškemu redu zaplenjena na podlagi zakona o zaplembi s sklepom Okrajnega sodišča v Metliki, I 85/55 z dne 29. 7. 1955, v zvezi s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, X 16949-17 z dne 19. 7. 1949, s katerim je bila izrečena zaplemba celotnega premoženja A., zaradi česar je podan pravni temelj do denacionalizacije v 19. točki 3. člena ZDen. Kljub že med postopkom izraženemu ugovoru druge tožnice, da dejansko stanje glede podlage podržavljenja za Cerkev Sv. Duha ni razjasnjeno (druga tožnica je namreč navajala, da je bila ta nepremičnina podržavljena s sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani, K 169/49 z dne 19. 7. 1949, kar naj bi izhajalo tudi iz zemljiškoknjižnega izpiska, pri čemer pa ni jasno, ali je bila ta na podlagi določb Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS) razveljavljena oziroma ali je prvi tožnik vložil tudi predlog pred pristojnim okrajnim sodiščem po ZIKS ali po ZDen), se organ o tem ugovoru v odločbi ni opredelil, zaradi česar je odločba iz tega razloga v tem delu nezakonita, saj je ni mogoče preizkusiti (242. člen ZUP/86, 7. točka drugega odstavka 237. člena ZUP). Iz podatkov spisa sicer izhaja, da je organ o tem opravil poizvedbe, vendar pa ker s tem ni seznanil strank in - kot že rečeno - tega ugovora ni obravnaval v odločbi, s tem nezakonitosti ni saniral. Sodišče se zato tudi ne bo opredeljevalo do k odgovoru na tožbo prvega tožnika v zadevi I U 111/2017 priloženih sodnih odločb, bo se pa moral opredeliti do njega upravni organ v ponovnem postopku. Zaradi učinkovitejšega vodenja ponovnega postopka pa sodišče opozarja upravni organ še na stališča iz odločbe Ustavnega sodišča, Up-969/08 z dne 13. 5. 2010, in iz nje izvirajočo sodno prakso (sklepi Vrhovnega sodišča RS, II Ips 63/2010 z dne 17. 6. 2010, II Ips 486/2010 z dne 16. 9. 2010, II Ips 324/2011 z dne 20. 1. 2011, itd).

22. Druga tožnica nadalje ugovarja napačni presoji organa glede sedanjega stanja objekta, zlasti glede na ugotovitve izvedenca ter vrednost vlaganj. Upravni organ je v izpodbijani odločbi svoje stališče, da ne gre za novo stvar, obrazložil, kot sledi: - da je šlo pri njeni obnovi (poleg arheoloških raziskovanj) za njeno sanacijo, v manjšem delu za izgradnjo novih elementov, da cerkev po obnovi ostaja v obstoječih gabaritih, z obstoječimi, saniranimi temelji, prvotnimi zidovi, saniranim zunanjim obzidjem, z zamenjanim novim ostrešjem s kritino, izdelanimi novimi ometi, zaključnimi tlaki in vhodnimi stopnicami ter na novo tlakovanim pripadajočim dvoriščem s trgom, kar ne predstavlja rušitve in gradnje nove cerkve, - da cerkev ni spremenila svoje zunanjosti in identitete oziroma potencialne namembnosti, - da iz Ocene dodatne vrednosti za predmetni kulturni spomenik ZVKD Novo mesto z dne 11. 3. 2008 tudi izhaja, da se je (od leta 1987 do 2007) cerkev obnavljala in da se v času uveljavitve ZDen tu ni izvajala kulturna dejavnost, - da iz prej veljavnega občinskega odloka o razglasitvi cerkve za kulturni spomenik iz leta 1992 tudi izhaja, da se bo obnovila cerkvena stavba (z podreditvijo vzdrževalnih del spomeniškemu varstvu) tako, da cerkev po obnovi dobi prvotno sakralno funkcijo z možnostjo sočasne uporabe v kulturne namene, - da iz odloka o razglasitvi cerkve za kulturni spomenik iz leta 2003 ne izhaja prepoved opravljanja sakralne dejavnosti. Tudi po presoji sodišča je upravni organ glede na povzeta dejstva napravil pravilen zaključek. Že uvodoma je treba drugi tožnici pojasniti, da gre pri oceni, ali gre za novo stvar ali ne, za pravno vprašanje, zaradi česar že iz tega razloga druga tožnica nima prav, da upravni organ glede na v postopku izdelano cenitveno poročilo izvedenca ne bi mogel brez postavitve dodatnega izvedenca in torej dodatnega strokovnega mnenja ovreči njegovih ugotovitev. Zato pa tudi ni mogoče reči, da jih je upravni organ ovrgel, temveč je njegove ugotovitve presodil v smislu določb ZDen. Po uveljavljeni upravnosodni praksi gre za novo stvar v primerih, ko zaradi bistveno spremenjene zunanjosti, namembnosti ali površine, ki je posledica vlaganj, ne gre več za isto stvar oziroma isto nepremičnino, ki je bila podržavljena. Kot zgoraj povedano, pa se zunanjost obravnavanega objekta ni bistveno spremenila, tudi ne njena namembnost, prav tako ni prišlo do bistveno povečane površine. Pri tem se je upravni organ mogel opreti (poleg na ugotovitve izvedenca) še na druge listine spisa (načelo proste presoje dokazov - 9. člen ZUP/86, 10. člen ZUP), saj je le na tej podlagi lahko tudi sprejel verodostojen zaključek. Res je sicer, da ne drži, da bi iz Ocene dodatne vrednosti izhajalo, da se v cerkvi ob uveljavitvi ZDen ni izvajala kulturna dejavnost, kar pa pravilnosti zaključka (ob upoštevanju ostalih dejstev) ne omaja. Pravno relevantna za presojo pa tudi ni višina vlaganj v objekt. Načeloma je lahko predmet vračanja vsaka nepremičnina, ne glede na vrednost vlaganj in spremembe, ki so jih vlaganja v zvezi z nepremičnino povzročila, razen - kot že povedano, če bi prišlo do takih sprememb, da ne bi šlo več za isto, podržavljeno stvar (glej komentar ZDen k 25. členu, str. 224).

23. Sodišče se pa strinja z drugo tožnico, da upravni organ k odločitvi z vrnitvijo v last in posest 22/2 do 232/280-tin, k.o. a., ni navedel razlogov, ki bi jo utemeljevali, napačna pa je tudi iz nadaljnjih razlogov. Organ je v odločbi navedel, da je bila Cerkev Sv. Duha ob podržavljenju označena s parc. št. *62, po podržavljenju pa se je preoštevilčila in parcelirala v parc. št. 22/2 in 22/3, prišlo pa je tudi do povečanja skupne površine za 48 m2. Že glede na navedeno je odločitev organa, ki je vrnil parc. št. 22/2 v navedenem solastniškem deležu (iz katerega bi se dalo sklepati, da je kot tak določen zaradi povečanja skupne površine za 48 m2) napačna. Solastnina je v prvem odstavku 65. člena Stvarnopravnega zakonika določena kot lastninska pravica več oseb (solastnikov) na nerazdeljeni stvari tako, da je delež vsakega izmed njih določen v sorazmerju s celoto (idealni delež). Vsak solastnik nepremičnine je tako v obsegu svojega idealnega deleža lastnik na celotni nepremičnini. Razdeljena je le lastninska pravica na nerazdeljeni stvari; stvar sama ni razdeljena. To pa v obravnavanem primeru pomeni, da je s takim načinom vračila upravni organ vrnil tudi del/e parcele, ki dejansko ni bila podržavljena, kar pa ne bi smel, pri čemer pa niti ni jasno, katera parcela je po vrsti rabe stavbišče in katera zemljišče (glede na v času podržavljenja označeno enotno parc. št. *62). Kot izhaja iz odločbe, je organ v postopku sicer pridobil identifikacijsko potrdilo, ki pa v obrazložitvi odločbe ni povzeto, zaradi česar odločitve organa v tem delu, tj. vračila parc. št. 22/3 in 22/2 do 232-280-tin, tudi iz tega razloga ni možno preizkusiti. Upravni organ bi tako glede na ugotovljeno dejansko stanje moral jasno navesti stanje parcele ob času podržavljenja (z izmero in označbo vrste rabe) in po sedanjem stanju (z izmero in označbo vrste rabe) in glede na povečanje površine novo nastalih parcel pridobiti nove katastrske podatke, ki se v takem primeru lahko pridobijo le v postopku parcelacije, saj je odločitev o legi in obsegu zemljišča, ki se vrača, izključno v pristojnosti denacionalizacijskega organa (prvi odstavek 66. člena ZDen). Tako tudi Ustavno sodišče v sklepu, U-I-205/09 z dne 12. 11. 1998, ki mu je sledila upravnosodna praksa (npr. sodba Upravnega sodišča, I U 1892/2013). Tak postopek parcelacije se opravi pod vodstvom organa, pristojnega za odločanje o zahtevi za denacionalizacijo, ob strokovni pomoči geodetskega izvedenca. Sodišče dodaja še, da mora organ v postopku denacionalizacije skrbeti, da je elaborat parcelacije izdelan tako, da zadosti zahtevam sedaj veljavnega Zakona o evidentiranju nepremičnin.

24. Sodišče nadalje pritrjuje prvemu tožniku in drugi tožnici o napačni odločitvi organa v 7. točki izreka, sicer deloma iz drugih razlogov, kot jih uveljavljata tožnika, kar bo sodišče pojasnilo v nadaljevanju. V tej točki je organ odločil, da je prvi tožnik dolžan plačati drugi tožnici odškodnino za ugotovljeno povečano vrednost v višini 151.975,83 DEM (77.704,00 EUR), tako da drugi tožnici plača odškodnino v dveh obrokih na leto v obdobju 10 let, pri čemer se obračunavajo obresti po 6 % obrestni meri, dekurzivno na konformni način, ter prvi obrok zapade v plačilo zadnjega dne naslednjega meseca po preteku šestih mesecev po pravnomočnosti 5. in 6. točke izreka te odločbe.

25. Po 44. členu ZDen se vrednost podržavljenega premoženja določi po stanju premoženja v času podržavljenja in ob stanju v času vračanja. V nadaljevanju navedene določbe so za posamezno vrsto premoženja navedeni podzakonski predpisi, ki se uporabljajo za ugotavljanje vrednosti posamezne vrste premoženja. Metodologije in podzakonski predpisi, ki jih za ugotavljanje vrednosti določa ZDen, ne omogočajo vračanja premoženja po njegovi polni (prometni ali celo tržni) vrednosti in so kompromis med željami ter dejansko zmožnostjo države. ZDen namreč ni zasnovan na institutu civilnega prava - vzpostavitve prejšnjega stanja, temveč gre za poseben način odškodovanja, ki ga je povzročilo podržavljenje, zakonodajalec pa je za to sprejel posebno ureditev. Če bi se pri ugotavljanju višine vlaganj po 25. členu ZDen (torej v primeru povečanja vrednosti nepremičnin kot v obravnavanem primeru) uporabila drugačna metodologija, bi to pomenilo ne samo neskladje med ugotovljenimi vrednostmi premoženja po določbah ZDen in med ugotovljenimi vrednostmi vlaganj po drugih predpisih (osnova za obravnavanje morebitnih vlaganj v denacionalizirano premoženje je namreč povečana vrednost tega premoženja), temveč tudi neenako obravnavanje strank postopka. Tožbeni ugovor druge tožnice, da ugotavljanje vrednosti nepremičnine po denacionalizacijski tehnologiji ne ustreza dejanski vrednosti nepremičnine, torej ne vzdrži sodne presoje.

26. Člen 25 ZDen ureja vračanje nepremičnin, katerih vrednost se je po podržavljenju povečala. Tako so v drugem odstavku tega člena določene možnosti upravičenca v primeru nepremičnine, katere vrednost se je zaradi novih investicij bistveno povečala in sicer, - da se nepremičnina ne vrne, - da se na njej vzpostavi lastninski delež do višine prvotne vrednosti nepremičnine, - da se vrne pod pogojem, da za razliko v vrednosti upravičenec plača odškodnino. Za bistveno povečanje vrednosti nepremičnine se po tem zakonu šteje povečanje vrednosti nad 30 odstotkov vrednosti nepremičnine (četrti odstavek). Iz podatkov spisa izhaja, da je prvi tožnik na poziv organa zahteval vračilo podržavljene cerkve v naravi, izjavil pa je, da nasprotuje vsakršnemu plačilu odškodnine. Prvi tožnik (upravičenec) se je torej odločil za vračilo v naravi, ker pa se je vrednost nepremičnine bistveno povečala (kar med strankama niti ni sporno), to pomeni, da mora prvi tožnik za razliko v vrednosti plačati odškodnino. Tako ne drži, da se prvi tožnik o izbiri po drugem odstavku 25. člena ZDen ni izjavil, saj se (četudi posredno) je.

27. Prvi tožnik plačilu odškodnine iz naslova povečane vrednosti sicer nasprotuje, ker meni, da je druga tožnica z obnovo kršila 88. člen ZDen. Po tej določbi z dnem uveljavitve tega zakona ni dopustno nobeno razpolaganje z nepremičninami oziroma premoženjem, glede katerega po določbah tega zakona obstaja dolžnost vrnitve (prvi odstavek); pravni posli in enostranske izjave volje, ki so v nasprotju s prejšnjim odstavkom, so nični (drugi odstavek). V obravnavanem primeru pa je druga tožnica podržavljeno nepremičnino obnavljala, torej na njej izvajala vzdrževalna in druga dela, za to pridobila sredstva in ustrezna upravna dovoljenja, kar pa ne predstavlja nedopustnega razpolaganja iz citirane določbe. Ničnostna posledica iz drugega odstavka 88. člena ZDen se namreč ne nanaša na upravne akte (kot so npr. gradbeno dovoljenje za posege v objekt, odločba o pridobitvi javnih sredstev), temveč le na akte civilnega prava (tako tudi npr. sklep Vrhovnega sodišča RS, X Ips 479/2010). Zato pa tudi ni pravno pomembno, ali je druga tožnica vedela za vložen denacionalizacijski zahtevek ali ne. Kršitev določbe 88. člena ZDen tako ni podana, je pa organ kršil 25. člen ZDen. Iz obrazložitve odločbe v tem delu namreč izhaja, da je organ upošteval vsa vlaganja, ki jih je druga tožnica opravila, torej tudi tista, ki jih je izvedla po uveljavitvi ZDen (to je po 7. 12. 1991), in sicer vse do leta 2007, ko so se obnovitvena dela tudi končala, kar pa ne bi smel. Zgoraj citirana določba 25. člena ZDen namreč omogoča povračilo le tistih vlaganj, ki so bila opravljena do uveljavitve ZDen. Glede na povedano pa zato tudi ni mogoče preizkusiti, ali višina odškodnine iz naslova vlaganj ustreza zakonsko določeni omejitvi o minimalnem obsegu povečane vrednosti nepremičnine iz četrtega in petega odstavka 25. člena ZDen, kot to velja za povračilo vlaganj, ki jih uveljavljajo pravne osebe, kar druga tožnica je. Kot je pravilno opozorila tudi druga tožnica, se vrednost stvari, ki so kulturni spomenik ali naravna znamenitost, nepremičnine, ugotavlja po metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (četrti odstavek 44. člena ZDen), ki ga bo moral upoštevati tudi organ, ko bo ponovno odločal o vrednosti.

28. V zvezi s tožbenim ugovorom druge tožnice, da bi morala izpodbijana odločba vsebovati tudi navedbe strank, podanih pred izdajo (potem odpravljene) odločbe z dne 29. 8. 2006, pa sodišče sodi, da ni utemeljen že iz razloga, ker druga tožnica ni navedla konkretne navedbe, ki bi jih moral organ po njenem mnenju sploh navesti, in v čem naj bi izostanek teh navedb vplival na pravilnost odločitve, ki je presojana v tem upravnem sporu.

29. Sodišče tako ugotavlja, da je upravni organ v tem delu odločitve (v 5., 6. in 7. točki izreka) napačno uporabil materialno pravo, v posledici pa zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je sodišče tožbama prvega tožnika in druge tožnice (slednje delno) ugodilo, odločbo na podlagi 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 odpravilo ter na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo zadevo organu v ponovni postopek. Zaradi vsebinske povezanosti je odpravilo tudi 8. in 9. točko izreka. Zadevo je tako v tem obsegu na podlagi tretjega in četrtega odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu v ponovni postopek, v katerem bo moral organ slediti pravnemu mnenju sodišča, dopolniti ugotovitveni postopek in o zadevi v tem delu ponovno odločiti.

30. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ker so predlagani dokazi druge tožnice del dejanskega stanja, ki ga je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti izpodbijanega akta (smiselno 59. člen ZUS-1).

K III. točki izreka:

31. Tožbo druge tožnice zoper 1. do 4. točko izreka odločbe, št. 490-15&2013-MIZKS/51 z dne 8. 12. 2016, je sodišče zavrglo iz naslednjih razlogov:

32. Kot izhaja iz tožbe, druga tožnica izpodbija odločbo, št. 490-15/2013-MIZKS/51 z dne 8. 12. 2016, izrecno tudi v 1. do 4. točki izreka odločbe, s katero je upravni organ odločil tako, da je vrnil prvemu tožniku v obliki odškodnine nepremičnine s parc. št. 120, 122 in 124, vl. št. ..., k.o. a. (vse sedaj del 120/1, k.o. a.) v obveznicah stranke z interesom Slovenskega državnega holdinga d.d., ki ga je določil tudi kot zavezanca. V tem delu druga tožnica torej ni določena ne kot zavezanka za vračilo premoženja in tudi ne nastopa v kakšnem drugem svojstvu. Druga tožnica torej ni izkazala, da bi odločba v tem delu posegla v kakšno njeno pravico ali pravno korist. Pri tem zato ni pravno relevantno - kot ugovarja druga tožnica -, da se njeni ugovori o pomanjkljivi aktivni legitimaciji prvega tožnika nanašajo na celotno odločbo, saj stranka z interesom Slovenski državni holding d.d., v katerega pravni položaj odločba v tem delu posega, tožbe ni vložil. Upravni spor namreč lahko vloži le tisti (razen v izjemah, določenih v zakonu), o čigar pravici, obveznosti ali pravni koristi je bilo odločeno z izpodbijanim aktom oziroma je bilo z izpodbijanim aktom poseženo v njegov pravni položaj (1. in 2. člen ZUS-1, t.i. subjektivni koncept upravnega spora).

33. Ker odločba organa v točkah 1 do 4 izreka torej očitno ne posega v pravico druge tožnice ali v njeno neposredno, na zakon oprto osebno korist (6. točka prvega odstavka 36. člena ZUS-1), je sodišče zato njeno tožbo v tem delu zavrglo.

K IV. točki izreka:

34. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka prvega tožnika in druge tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek, določen s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena tega Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Iz tožb izhaja, da sta pooblaščenca prvega tožnika in druge tožnice odvetnika, ki sta zavezanca za DDV, zaradi česar je sodišče vsakemu tožniku priznalo 347,70 EUR stroškov postopka. Vprašanja povrnitve stroškov postopka strank z interesom (v tem svojstvu je prvi tožnik nastopal v I U 111/2017) pa ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Ker prvi tožnik ni uspel s svojim zahtevkom (to je, da sodišče tožbo druge tožnice zavrne), mu glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP stroški odgovora na tožbo ne gredo, zaradi česar mu jih sodišče na tej podlagi ni prisodilo.