Jedro

Stiki med otrokom in roditeljem so načeloma in praviloma (če le ni nekih izjemnih okoliščin, ki bi govorile proti temu) otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je njegova korist ogrožena. Pomembno je, da stiki ne le „obstajajo“, ampak da niso preveč omejeni, saj samo tako omogočajo vzpostavitev oz. ohranjanje občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja (in obratno) ter s tem – največjo otrokovo korist. Stiki z nerezidenčnim roditeljem morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom v glavnem zavrnilo tožničin ugovor zoper sklep o izdaji začasne odredbe z dne 30. 12. 2022. Ta ureja stike med očetom (tožencem) in mladoletno hčerko pravdnih strank B. B. (roj. ... 2018) tako, da potekajo vsak tretji zaporedni teden oba vikenda (prvič od sobote do nedelje in drugič od petka do nedelje) ter ponedeljek in torek popoldne. Izdano začasno odredbo je zgolj dopolnilo tako, da se stik ob zaključku drugega vikenda zaključi v ob 11. in ne ob 18. uri. Poleg tega je določilo video-klice za čas, ko ni osebnih stikov (trikrat na teden proti večeru). Pri tem je upoštevalo, da je tak režim stikov uspešno že potekal, posebnost primera pa je tudi to, da oče živi v Nemčiji in se na stike s hčerko vozi od tam.

2. Zoper sklep se pritožuje tožnica, predlaga njegovo spremembo tako, da se njenemu ugovoru zoper sklep o izdani začasni odredbi v celoti ugodi in se ta sklep razveljavi. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov, ki jih opredeljuje. Iz obsežne in nadrobne pritožbe gre kot bistveno povzeti materino nestrinjanje z določenim režimom stikov, ker naj bi bili ti preobsežni in naj bi tudi oče pristal na manj obsežen režim stikov, ki bi bil po njenem za hčer primernejši. Meni, da toliko stikov z očetom na hčer ne vpliva dobro. Opisuje njene zdravstvene težave in z njimi povezane posamezne dogodke. Meni, da se zdravstveno stanje hčere po stikih z očetom bistveno poslabša in našteva, katere vse bolezni je imela v kratkem času; pri očetu denimo je sladoled. Predvsem so zanjo sporna „dvojna prenočevanja“, njen predlog se ji zdi mnogo boljši - dva vikenda in 4 popoldanski stiki, na 14 dni. Povzema, kaj izkazujejo posnetki predajanja na stik in kaj izhaja iz izvedenskega mnenja izvedenke A. A. ter videoposnetkov. Izvedenka ni bila seznanjena s stisko otroka, ki izhaja tudi iz poročila vrtca. Navaja, da se hči stikom po tako določenemu režimu upira. Drži, da so se takšni stiki („februarski režim“) izvrševali do konca oktobra, a trdi, da niso bili funkcionalni. Če so se izvajali 8 mesecev, še ne pomeni, da so bili utečeni; stiska se je stopnjevala, hči ima nočne more, lula v hlačke, bronhitis se je poslabšal, ves čas sprašuje, kam gre, kolikokrat bo spala pri očetu. Navaja, da je od novembra oče začel prihajati na stike po njenem predlogu, s čemer, meni, je pokazal strinjanje in ni uporabil pravnih sredstev. Ne drži, da naj pritožnica ne bi bila uvidevna do očeta, ki na stike prihaja iz Nemčije; pojasnjuje, da oče pogosto menja zaposlitve, hči pa je majhna deklica, ki se mora temu prilagajati; je v krhkem zdravstvenem stanju in jo vse to spravlja v stres. Sodišču očita, da je na naroku ob zaslišanju preprečilo ugotavljanje, ali oče ustrezno prepoznava hčerine zdravstvene potrebe. Meni, da zanjo ni sposoben ustrezno poskrbeti. Navaja, da ji oče vpričo hčere grozi s kazenskimi ovadbami. Sodišču očita, da krivdo za stisko hčere ob prehodih na stik neupravičeno pripisuje njej; posnetki kažejo drugače. Stiki so se formalizirali po „februarskem režimu“ v nasprotju z mnenjem izvedenke in hčeri trenutno niso v korist. Poudarja, da stikov med hčerjo in očetom ne onemogoča. Če bi se stiki izvajali po njenem predlogu, to na tožnikovo zaposlitev ne bi vplivalo, pritožnica naj bi izvedela, da ima veliko dopusta. Hči na ta način tudi ne bi bila ogrožena, če bi torej imela stik na 14 in ne na 12 dni in 2 stika manj. Tudi za stike preko elektronskih aplikacij, glede katerih je sodišče sledilo predlogu sodne izvedenke, pritožnica meni, da deklici niso v korist, ker naj bi bila premajhna in ni vedno zainteresirana, sploh pa ne vsak drugi dan. Ti stiki ne dosegajo svojega namena, saj tožnik otroka namenoma spravlja v jok, sprašuje jo le, ali je bila v vrtcu oz. zakaj ne. Ker deklica za nesporno potrebuje za take stike asistenco, tega bremena ni dopustno nalagati materi.

3. Toženec je na pritožbo odgovoril in se zavzel za njeno zavrnitev ter opredelil svoje pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da se začasna odredba izda, če je verjetno izkazano, da je otrok ogrožen (161. čl. Družinskega zakonika - DZ). Pravilno je ugotovilo, da hčer udeležencev tega postopka ni ogrožena, še bolj konkretno, da ni ogrožena zato, ker so stiki med njo in njenim očetom takšni, kot je opisano, ne pa takšni, kakršne predlaga mati.

6. DZ v 2. odst. 157. čl. določa, da je otrok ogrožen, če je utrpel ali je zelo verjetno, da bo utrpel škodo, in je ta škoda oziroma verjetnost, da bo škoda nastala, posledica storitve ali opustitve staršev ali posledica otrokovih psihosocialnih težav, ki se kažejo kot vedenjske, čustvene, učne ali druge težave v njegovem odraščanju, pri čemer škoda pomeni škodo na telesnem ali duševnem zdravju in razvoju otroka ali na otrokovem premoženju (3. odst. 157. čl. DZ).

7. Sodišče prve stopnje je navedene kriterije v konkretnem primeru pravilno presodilo. Temu, kar je obrazložilo zlasti v tč. 9. – 15. obrazložitve svojega sklepa, ni česa dodati: mati ni prav z ničemer izkazala, da bi bila hči zato, ker ima sedaj več stikov z očetom, kot jih sama predlaga, ogrožena. Zakaj naj bi bila hči ogrožena v obstoječem režimu stikov, ne bi pa bili ogrožena, če bi bili stiki taki, kot jih predlaga mati, sploh ni razumno pojasnjeno in je že na ravni trditev nesklepčno. Kratko rečeno: Sprememba, ki jo mati predlaga glede načina oz. obsega izvajanja stikov, ni tako obsežna, znatna oz. usodna, da bi bila korist otroka brez nje, torej brez spremembe začasne odredbe, v čemerkoli ogrožena.

8. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo, da so stiki med otrokom in roditeljem načeloma in praviloma (če le ni nekih izjemnih okoliščin, ki bi govorile proti temu) otroku vedno v korist in so nujni, da se zagotovi njegov zdrav razvoj v normalno odraslo osebnost. Brez tega je njegova korist ogrožena. Dalje je ustrezno upoštevano kot pomembno, da stiki ne le „obstajajo“, ampak da niso preveč omejeni, saj samo tako omogočajo vzpostavitev oz. ohranjanje občutka povezanosti in navezanost otroka na roditelja (in obratno) ter s tem – največjo otrokovo korist. Stiki z nerezidenčnim roditeljem morajo v čim večji meri nadomeščati odsotnost skupnega življenja.

9. Zaradi preprečitve odtujitve med očetom in mladoletno hčerjo pravdnih strank je sodišče prve stopnje z začasno odredbo stike med njima ustrezno uredilo. Svojo odločitev je jasno, razumno, izčrpno, skrbno, skratka prepričljivo obrazložilo. Režim stikov, kakršnega je določilo sodišče prve stopnje po uradni dolžnosti, ustrezno, primerno upoštevajo vse posebnosti konkretnega primera, tako na strani otroka, kot na strani očeta, ki je torej nerezidenčni roditelj. Nikakor niso določeni preobsežno, saj ni verjetno ugotovljeno, da bi oče hčer kakorkoli ogrožal, prav nasprotno. Zdrav otrokov razvoj ogroža konflikt med staršema, na kar sta bila oba v tem postopku že opozorjena, za konflikt pa sta potrebna dva. Vendarle pa je ima mati boljše vzvode, da ta vpliv tega konflikta na hčer zmanjša, saj nosi dnevno skrb zanjo in vsekakor lahko precej vpliva na čim manj stresen prehod k očetu in jo lahko na stike ustrezno pripravi.

10. Ni jasno, na čem temelji materino prepričanje, da so hčerine bolezni in večji obseg stikov med njo in očetom v vzročni povezavi, četudi časovno sovpadajo z zanjo spornimi s stiki. Za postavitev take teze najbrž nima potrebnega strokovnega znanja. Brez posebnega utemeljevanja je jasno, da je oče enako dolžan poskrbeti za ustrezno zdravstveno oskrbo hčere v primeru potrebe po njej, kakor mati. Zakaj bi bil za to kakorkoli manj sposoben ali primeren, pritožnica prepričljivo oz. razumno ne pojasni.

11. Njeno utemeljevanje, da se je oče strinjal z manjšim obsegom stikov, je docela odveč; oče ima vso pravico, da se zavzema za takšen obseg stikov, kot misli, da je najprimernejši za hčer z njegovega zornega kota. Če je pravico do stikov v določenem časovnem obdobju izvrševal v manjšem obsegu, to na povedano ne vpliva. Ni mati tista, ki bi v primeru spora lahko odrejala stike, ravno zato so sodišča in sodni postopki.

12. Ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje določilo režim stikov v nasprotju z mnenjem sodne izvedenke za klinično psihologijo A. A. Iz njenega zaslišanja na naroku 13. 5. 2022 to nikakor ne izhaja, niti ne specifično iz 3. strani prepisa zapisnika tega naroka, prav nasprotno. Izvedenka povsem razumno in življenjsko pove, da je zaradi pomembnosti in obsega stikov treba izkoristiti situacijo, ko je oče v Sloveniji v smeri, da je stikov takrat pač čim več.

13. Tudi glede določenih video-klicev pritožbeno sodišče nima nikakršnih pomislekov. Ti so glede na sedanje stanje tehnologije, ki je množično v uporabi, povsem primerna oblika stikov v času, ko ni osebnih stikov. Taki stiki trikrat na teden niso preveliko breme za mati, ki mora nuditi minimalno asistenco; ta njen „trud“ ni nesorazmeren glede na korist, ki jih ima od tovrstnih stikov hči. 14. Pritožbene navedbe torej niso utemeljene, podani pa tudi niso razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. tč. 365. čl. Zakona o pravdnem postopku - ZPP).

15. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo v skladu s 1. odst. 151. čl. ZPP.