Jedro

Ob upoštevanju določbe 107. člena ZD je taka izročitev premoženja veljavna, če se s tem strinjajo vsi otroci, posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. V konkretnem primeru po izročevalki dedujejo poleg tožnice tudi toženke, ki pa se z izročitvijo premoženja niso strinjale, zato se po določbi 1. odstavka 110. člena ZD šteje premoženje, ki je bilo predmet pogodbe in dodatka, kot darilo zapustnice tožnici, za katerega veljajo določbe ZD o darilih, ki jih je prednik dal dedičem.

Izrek

Pritožbi se ugodi, sodba se v izpodbijanem delu (tč. 1. izreka) in v odločitvi o pravdnih stroških (točka 3 izreka) razveljavi ter v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da je bilo premoženje, ki je bilo tožnici izročeno na podlagi izročilne pogodbe z dne 26.3.1991 z dodatkom z dne 1.9.1993 v celoti pobotano s pomočjo, ki jo je tožnica dajala pokojni materi J. J. (tč. 1. izreka). Zavrnilo je tožbeni zahtevek na ugotovitev, da gre pri izročilni pogodbi z dne 26.3.1991 z dodatkom z dne 1.9.1993 ter sodni oporoki z dne 27.8.1991 z dodatkom z istega dne, po vsebini za pogodbo o dosmrtnem preživljanju. Glede stroškov postopka je odločilo, da sta toženki J. T. in A. J. dolžni povrniti tožnici pravdne stroške v višini 218.392,00 SIT.

Proti navedeni sodbi v ugodilnem delu se pritožujeta prvi dve toženki in uveljavljata pritožbene razloge nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter napačno uporabo materialnega prava. Po njunem mnenju je odločitev prvostopnega sodišča, da sta obveznosti pobotani, v nasprotju z določilom 336. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), saj se med seboj lahko pobotajo samo istovrstne terjatve, kar pa storitev in dajatev nista. Sodišče bi zato moralo storitve, ki jih je pokojni materi nudila tožnica tudi ovrednotiti. V postopku pa bi bilo potrebno ugotoviti tudi vrednost izročenega premoženja in to vrednost primerjati z vrednostjo storitev, opravljenih s strani tožnice. Zaradi napačne odločitve o glavnem zahtevku je v posledici napačen tudi izrek o stroških.

Pritožba je bila v skladu z določilom 1. odstavka 344. člena ZPP vročena nasprotnim strankam, ki nanjo niso odgovorile.

Pritožba je utemeljena.

Iz podatkov v spisu izhaja, da sta pokojna J. J. in tožnica dne

26.3.1991 sklenili izročilno pogodbo, s katero je izročevalka izročila v last prevzemnici vse svoje premoženje, prevzemnica pa se je obvezala izročevalki nuditi oskrbo in brezplačno dosmrtno pravico stanovanja v izročeni hiši. Dne 20.10.1993 sta pogodbeni stranki sklenili še dodatek k izročilni pogodbi, s katerim je izročevalka prevzemnici izročila še nepremičnine, ki jih je pridobila v last po sklenitvi izročilne pogodbe. Sodišče prve stopnje pravilno ugotavlja, da navedene pogodbe in dodatka ni mogoče po vsebini obravnavati kot pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Po presoji pritožbenega sodišča pa je napačen zaključek prvostopnega sodišča, da ne gre niti za pogobo o izročitvi in razdelitvi premoženja za življenja v smislu 106. člena in naslednjih Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD), pač pa za mešano pogodbo civilnega prava, za katero veljajo predvsem določila ZOR. Pogodba je bila namreč sklenjena med materjo in hčerjo (106. člen ZD), predmet pogodbe je bilo vse izročevalkino premoženje, katerega lastnica je bila v času sklenitve pogodbe in dodatka (108. člen ZD), izročevalka si je s pogodbo zadržala pravico dosmrtnega stanovanja v izročeni hiši in si izgovorila dosmrtno oskrbo s strani prevzemnice (111. člen ZD). Ob upoštevanju določbe 107. člena ZD je taka izročitev premoženja veljavna, če se s tem strinjajo vsi otroci, posvojenci in drugi izročiteljevi potomci, ki bodo po zakonu poklicani, da po njem dedujejo. V konkretnem primeru po izročevalki dedujejo poleg tožnice tudi toženke, ki pa se z izročitvijo premoženja niso strinjale, zato se po določbi 1. odstavka 110. člena ZD šteje premoženje, ki je bilo predmet pogodbe in dodatka kot darilo zapustnice tožnici, za katerega veljajo določbe ZD o darilih, ki jih je prednik dal dedičem. Po določbi 29. člena ZD je darilo po tem zakonu odpoved pravici, odpust dolga, tisto kar je zapustnik za življenja dal dediču na račun njegovega dednega deleža ali za ustanovitev ali razširitev gospodinjstva ali za opravljanje poklica, kakor tudi vsako drugo neodplačno razpolaganje. V konkretnem primeru sicer zapustnica ni popolnoma neodplačno razpolagala v korist tožnice, vendar glede na citirano določilo 1. odstavka 110. člena ZD ni mogoče šteti sporazumne ugotovitve pogodbenih strank, da je vrednost pravic in obveznosti, ki si jih je izročevalka izgovorila od prevzemnice, pobotana z vrednostjo izročenega premoženja kot zadostne za zaključek, da nič od izročenega premoženja ne predstavlja darila zapustnice tožnici. Zaradi zmotne materialnopravne presoje izročilne pogodbe, ki ima iz že navedenih razlogov tudi dednopravne posledice, pa prvostopno sodišče ni ugotavljalo, kolikšen del izročenega premoženja oziroma ali sploh kaj od izročenega premoženja predstavlja darilo. Za zaključek o teh odločilnih dejstvih pa ne zadošča ugotovitev, da je tožnica obveznosti, ki jih je prevzela do matere s sklenitvijo pogodbe tudi izvrševala, pač pa je potrebno te obveznosti in pravice, ki si jih je izročevalka zadržala na izročenem premoženju, tudi ovrednotiti, na kar utemeljeno opozarjata toženki v pritožbi. Ovrednotiti bi bilo potrebno tudi vrednost izročenega premoženja, eventuelna razlika pa predstavlja vrednost darila, ki ga je izročevalka izročila tožnici in ga je potrebno upoštevati v skladu z določbo 1. odstavka 110. člena ZD.

Glede na povedano je sodišče prve stopnje zaradi napačne materialnopravne presoje izročilne pogodbe in dodatka, ki sta ju sklenili tožnica in njena mati, dejansko stanje nepopolno ugotovilo, zato je sodišče druge stopnje v skladu z določbo 355. člena ZPP pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem ugodilnem delu razveljavilo ter vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V ponovljenem postopku naj sodišče prve stopnje v skladu z zgoraj navedenimi usmeritvami oceni vrednost izročenega premoženja (cenitev je bila že opravljena v zapuščinskem postopku), vrednost obveznosti, ki jih je tožnica izvrševala ter vrednost pravic, ki si jih je izročevalka izgovorila ter po izračunu ponovno odloči o zahtevku.

Zaradi delne razveljavitve sodbe je sodišče razveljavilo tudi odločitev o stroških postopka. O teh stroških bo moralo sodišče prve stopnje ponovno odločati glede na uspeh strank v postopku in v okviru odločitve upoštevati tudi pritožbene stroške. Odločitev o stroških pritožbenega postopka pa temelji na določilu 3. odstavka 165. člena ZPP.