Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Tožnikov odhod iz Republike Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni mogel biti posledica tega izbrisa in zato ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Med izbrisom in odsotnostjo mora biti vzročno posledična povezava, kar pomeni, da je logično in smiselno, da bi se moral naprej zgoditi izbris in potem bi morala šele po izbrisu določena oseba zaradi posledic tega izbrisa zapustiti Republiko Slovenijo, da bi se štelo, da je tovrstna upravičena odsotnost podana. V konkretnem primeru pa je tožnikova družina zapustila Slovenijo zaradi izgube zaposlitve, nerešenega stanovanjskega problema in nove službe tožnikovega očeta in ne zaradi izbrisa.
Tožba se zavrne.
1. Prvostopenjski organ je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. V obrazložitvi odločbe navaja, da je tožnik vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v skladu z določbo 1. člena Zakona o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji (v nadaljevanju ZUSDDD). Prvostopenjski organ je v postopku ugotovil, da ni sporno, da je imel tožnik na dan 23. 12. 1990 na območju Republike Slovenije prijavljeno stalno prebivališče in da je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike SFRJ in sicer SR Makedonije. Sporen pa je pogoj, ali je tožnik od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živel. Veleposlaništvo Republike Slovenije v Skopju je zaslišalo tožnika, pri čemer je le-ta povedal, da je skupaj s starši zapustil Republiko Slovenijo konec leta 1992. Izbris iz registra stalnega prebivalstva se je v njegovem primeru zgodil 9. 9. 1993. Razlog za zapustitev države je bil odvzem vojaškega stanovanja v kraju C. in ker sta starša izgubila službo in družina ni imela več sredstev za preživljanje, v Makedoniji pa je njegov oče našel zaposlitev v vojski in so si kot družina uredili življenje v Skopju. Osnovno šolo in srednjo šolo je zaključil v Skopju in nadaljeval s študijem za obrambne in mirovne študije, prav tako v Skopju. Zaposlen je pri privatnem podjetju, po zapustitvi države pa se on in družina niso več poskušali vrniti. Prvostopenjski organ je v postopku izdaje dovoljenja za stalno prebivanje zaslišal tudi oba starša tožnika. Kot vzrok za zapustitev države sta navedla izgubo službe, slabo finančno stanje, izgubo stanovanja in zagotovljeno službo A.A. v vojski.
2. Prvostopenjski organ je ugotovil, da se je družina po lastni volji odločila, da dokončno zapusti Republiko Slovenijo zaradi nove službe tožnikovega očeta v vojski, ki se je odločil, da zaradi njegove nove službe družina zapusti stanovanje na naslovu B. v kraju C.. Prav tako prvostopenjski organ meni, da so imeli starši tožnika možnost, da vsa družina pridobi državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, vendar so se zaradi okoliščin, ki so nastale na njihovi strani, odločili, da pred odločitvijo zapustijo Republiko Slovenijo in je bil tako postopek zaradi nesodelovanja ustavljen - starši se kljub večkratnim vabilom na zaslišanje niso odzvali. Tožnik ni dokazal pogoja dejanskega prebivanja, saj od konca leta 1992, ko je družina zapustila Republiko Slovenijo, ter vse do vložitve prošnje za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje dejansko ni živel v Sloveniji. V primeru tožnika ni podana upravičena petletna odsotnost iz razlogov, navedenih v tretjem odstavku 1.č ZUSDDD. Družina Č.Č. je od zapustitve države več kot 20 let prebivala v Makedonija, kjer si je uredila življenje. V postopku se ni nikoli sklicevala, da bi ji vojne razmere preprečevale vrnitev in nadaljevanje življenja v Republiki Sloveniji. Ker je družina zapustila Slovenijo konec leta 1992, izbris pa se je, razen pri D.D., zgodil 9. 9. 1993, tako ni podan razlog iz 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD, saj odhod iz Slovenije ni posledica izbrisa iz registra stalnega prebivalstva.
3. Tožnik se je zoper prvostopenjsko odločbo pritožil, drugostopenjski organ pa je pritožbo zavrnil. Pri tem je zavzel stališče, da glede na to, da je bil tožnik ob odhodu iz Republike Slovenije mladoleten, je prvostopenjski organ pravilno ugotavljal razloge njegovih staršev, to je, zakaj so starši zapustili Republiko Slovenijo. Pri tem je pravilno upošteval izjave tožnikovih staršev. Celotna družina je zapustila Republiko Slovenijo zaradi izgube zaposlitve in nerešenega stanovanjskega problema, tožnikov oče pa je v vojski dobil službo.
4. Tožnik v tožbi citira navedbe iz pritožbe zoper prvostopenjsko odločbo, kjer navaja kot materialnopravno napačno ugotovitev, da je tožnik zapustil Slovenijo že pred svojim izbrisom. Navaja, da je družina zapustila Slovenijo le začasno. Izbris je sledil dva meseca po zavrnitvi materine vloge za pridobitev državljanstva. Takrat mati fizično ni zapustila Slovenije, ker je bila že v Makedoniji, a je upala na pridobitev državljanstva. Nadalje v tožbi citira navedbe iz revizije za A.A., kjer je bilo navedeno, da je bil zaradi zavrnitve državljanstva izbrisan iz registra stalnega prebivalstva in da je šele od takrat naprej njegova odsotnost iz Slovenije bila odsotnost zaradi posledic izbrisa. Posebnost primera je tudi ta, da je bila že prej izbrisana mladoletna hči D.D., kar je prispevalo k temu, da so se umaknili iz Slovenije. Tožnik smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.
5. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je obrazložila, zakaj je odločitev prvostopenjskega organa pravilna. Pri svojih navedbah vztraja in jih v izogib ponavljanju ne navaja. Predlaga, naj sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.
6. Tožba ni utemeljena.
7. ZUSDDD v prvem odstavku 1. člena določa, da se tujcu, ki je bil na dan 25. 6. 1991 državljan druge republike nekdanje SFRJ in je imel 23. 12. 1990 v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče ter od tega dne dalje v Republiki Sloveniji tudi dejansko živi, oziroma tujcu, ki je na dan 25. 6. 1991 prebival v Republiki Sloveniji in od tega dne dalje v njej dejansko neprekinjeno živi, ne glede na določbe Zakona o tujcih na prošnjo izda dovoljenje za stalno prebivanje, če izpolnjuje pogoje, določene v tem zakonu. Sodišče ugotavlja, da med strankama ni sporno, da tožnik spada med tujce, ki so bili na dan 25. 6. 1991 državljani drugih republik nekdanje SFRJ in so na dan 23. 12. 1990 imeli v Republiki Sloveniji prijavljeno stalno prebivališče. Sporen pa je pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje.
8. Prvostopenjski organ je po mnenju sodišča pravilno ugotovil, da pogoj dejanskega bivanja od 23. 12. 1990 dalje ni izpolnjen. V primeru tožnika namreč niso podani razlogi za upravičeno odsotnost v prvem petletnem obdobju, navedeni v tretjem odstavku 1.č člena ZUSDDD. Glede navedenega se sodišče pridružuje razlogom prvostopenjske in drugostopenjske odločbe, zato skladno z drugim odstavkom 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) glede tega ne bo ponavljalo razlogov za odločitev, ampak se v celoti sklicuje na razloge, navedene v obeh odločbah. Sodišče zgolj poudarja, da je bilo v upravnem postopku pravilno ugotovljeno, da se je družina po lastni volji odločila, da dokončno zapusti Republiko Slovenijo zaradi izgube zaposlitve, nerešenega stanovanjskega problema in ker je tožnikov oče v vojski dobil službo. Glede na navedeno so neutemeljene tožbene navedbe, da je tožnik zapustil Slovenijo le začasno.
9. Iz tožbenih navedb izhaja, da bi bilo potrebno šteti kot da je tožnikova odsotnost iz Slovenije nastala zaradi posledic izbrisa, saj naj bi bila zapustitev Republike Slovenije le začasna, z upanjem na vrnitev. Sodišče se ne more strinjati z navedenimi tožbenimi navedbami. Iz določbe 1. alineje tretjega odstavka 1.č člena ZUSDDD izhaja, da gre za upravičeno odsotnost, če je odsotnost trajala več kot leto dni in je oseba zapustila Republiko Slovenijo zaradi posledic izbrisa iz registra stalnega prebivalstva. Sodišče meni, da tožnikov odhod iz Republike Slovenije pred izbrisom iz registra stalnega prebivalstva ni mogel biti posledica tega izbrisa in zato ni izpolnjen pogoj dejanskega življenja v Republiki Sloveniji. Med izbrisom in odsotnostjo mora biti vzročno posledična povezava, kar pomeni, da je logično in smiselno, da bi se moral naprej zgoditi izbris in potem bi morala šele po izbrisu določena oseba zaradi posledic tega izbrisa zapustiti Republiko Slovenijo, da bi se štelo, da je tovrstna upravičena odsotnost podana. V konkretnem primeru pa je tožnikova družina zapustila Slovenijo zaradi izgube zaposlitve, nerešenega stanovanjskega problema in nove službe tožnikovega očeta in ne zaradi izbrisa.
10. Ker tožnik ni izkazal upravičene odsotnosti iz Republike Slovenije za prvih pet let po odhodu iz države, je nerelevantno tudi ravnanje za drugo petletno obdobje. Ravnanja osebe v drugem petletnem obdobju so namreč relevantna le v primeru, če je predhodno podan kateri izmed razlogov za upravičeno odsotnost za prvo petletno obdobje.
11. Podobna stališča je sodišče zavzelo tudi v sodbi št. I U 1843/2017-11 z dne 2. 10. 2019. 12. Glede na navedeno je sodišče presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo. Sodišče v navedeni zadevi ni razpisalo glavne obravnave, ampak je odločalo na nejavni seji, saj je ocenilo, da ni sporno dejansko stanje glede tega, kdaj je tožnik zapustil Republiko Slovenijo in kdaj je bil izbrisan iz registra stalnega prebivalstva ter kaj je povedal v upravnem postopku tako on kot njegova starša, pač pa je sporno vprašanje, ali je prvostopenjski organ pri odločitvi pravilno uporabil določila ZUSDDD, konkretno tretji odstavek 1.č člena ZUSDDD. V takih primerih pa daje ZUS-1 v prvem odstavku 59. člena sodišču izrecno pooblastilo, da lahko odloči tudi brez glavne obravnave.