Jedro

Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo obdržalo v veljavi 1. in 4. točko sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 24435/2009 z dne 2. 3. 2009 (I. točka izreka). Toženi stranki je naložilo v plačilo 194,52 EUR tožnikovih pravdnih stroškov (II. točka izreka).

2. Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podredno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Obravnavana zadeva predstavlja gospodarski spor majhne vrednosti, saj se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 4.000,00 EUR (1. odstavek 443. v zvezi s 1. odstavkom 495. člena Zakona o pravdnem postopku - v nadaljevanju ZPP). Sodba sodišča prve stopnje se v takšnih sporih lahko izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). To pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma, da je ugotovljeno dejansko stanje neizpodbojna podlaga pritožbene odločitve.

5. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je bila toženi stranki z opustitvijo vročitve odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem. Iz povratnice v spisu, pripete k l. št. 53 izhaja, da je bilo toženi stranki dne 12. 11. 2012 vročeno vabilo na zaslišanje, istega dne ji je bilo vročeno tudi vabilo na narok v sporu majhne vrednosti. Dne 7. 11. 2012 je bilo slednje vročeno tudi pooblaščencu tožene stranke.(1) O opustitvi vročitve in posledično kršitvi 8. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tako nikakor ni mogoče govoriti. Glede na dejstvo, da je sporno vabilo nedvomno bilo vročeno, se kot irelevantne izkažejo toženčeve pritožbene navedbe o menjavi stalnega bivališča. To na pravilnost vročitve tudi ne more vplivati. Skladno z določbo 1. odstavka 141. člena ZPP mora stranka, ki spremeni naslov, to takoj sporočiti sodišču. Ker tožena stranka tega ni storila, se na nepravilno vročitev zaradi spremembe naslova v nobenem primeru ne bi mogla sklicevati.

6. Neutemeljene so tudi navedbe, da je toženčev pooblaščenec pravočasno in utemeljeno opravičil njegov izostanek. Vse prej navedene vročitve so bile opravljene več kot mesec dni pred razpisanim narokom (dne 12. 12. 2012). Tožena stranka je tako nedvomno imela dovolj časa, da svoj izostanek opraviči in predlaga preložitev naroka, opravičilo pa je kljub temu podal šele njen pooblaščenec na samem naroku. Tako pozno opravičilo, čeprav je toženec nedvomno vedel, da se bo v tem času nahajal v Nemčiji (iz pritožbenih navedb namreč izhaja, da se je tam nahajal že v trenutku, ko naj bi mu bilo vročeno vabilo) in kljub dejstvu, da je bil z datumom izvedbe naroka seznanjen več kot mesec dni prej, pomeni zlorabo pravice do opravičila. Tega bi moral toženec sodišču poslati takoj, ko je izvedel, da se naroka ne bo mogel udeležiti - torej takoj po seznanitvi z vabilom.

7. Poleg tega je toženčev pooblaščenec kot razlog izostanka navedel, da toženec prebiva v Nemčiji in se zaradi oddaljenosti kraja bivanja naroka ni mogel udeležiti. Povedal je, da je pot iz Nemčije dolga in draga, zato je toženec sam ni zmogel - zaradi svoje starosti (skoraj 70 let) je pri tem odvisen od drugih. Iz takšnega opravičila izhaja, da se tožena stranka verjetno ne bi udeležila niti morebitnih naslednjih razpisanih narokov. V kolikor je bila pot na razpisan narok zanj predolga, predraga, preveč naporna in je v enem mesecu od prejema vabila ni uspel organizirati (niti izostanka opravičiti), ni verjetno, da bi ti razlogi do naslednjega razpisanega naroka odpadli. Razpis novega naroka tako ne bi imel nobenega smisla. Sodišče prve stopnje je ravnalo povsem pravilno, ko je dokaz z njegovim zaslišanjem zavrnilo (na takšno možnost je bil slednji v vabilu na zaslišanje tudi poučen).

8. Iz navedenega izhaja, da je tožena stranka imela možnost za podajo zagovora in potrditev svojih navedb, ki pa je ni izkoristila. Sodišče prve stopnje navedenega dokaza ni zavrnilo, ker bi menilo, da slednji ni pomemben (nenazadnje je narok za glavno obravnavo, ki se v sporih majhne vrednosti praviloma ne izvaja, razpisalo prav z namenom izvedbe tega dokaza). Zavrnilo ga je zato, ker se tožena stranka ni odzvala vabilu na zaslišanje. V takšnih primerih sodišče glede na vse okoliščine presodi, kakšen pomen ima takšno ravnanje (2. odstavek 262. člena ZPP). V obravnavanem primeru je pravilno presodilo, da to pomeni, da niso izkazane trditve toženca, da sporne dobavnice ni podpisal (drugih dokazov v zvezi s tem namreč ni predlagal). Neutemeljeni so očitki, da je sodišče prve stopnje s takšnim postopkom kršilo načeli enakopravnega obravnavanja ter neodvisnega in nepristranskega sojenja. Sodišče je obema strankama zagotovilo enake možnosti sodelovanja v postopku in zaradi dejstva, da tožene stranke ni zaslišalo, nikakor ni ravnalo pristransko. Krivda, da ta dokaz ni bil izveden je izključno na strani toženca.

9. Sodišče je izvedlo ostale predlagane dokaze in na njihovi podlagi zaključilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen. Dokazna ocena predstavlja ugotovitev dejanskega stanja, ki ga v pritožbah zoper odločbe v sporih majhne vrednosti, ni mogoče izpodbijati (na kar je bila tožena stranka opozorjena v pravnem pouku sodbe in v vabilu na narok za glavno obravnavo). Enako velja za navedbe, da je napačna ugotovitev, da je blago po vtoževanem računu bilo dobavljeno, da so bile opravljene vročitve računa in opominov in da je tožeča stranka svojo obveznost po prodajni pogodbi izpolnila, tožena pa ne. Višje sodišče se zato do njih ni podrobneje opredeljevalo (1. odstavek 360. člena ZPP).

10. Pritožbeno uveljavljeni razlogi tako niso podani. Višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Pritožbo je zato kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, mora sama kriti svoje pritožbene stroške (1. odstavek 154. v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).

12. Na podlagi 5. odstavka 458. člena ZPP je v tem sporu odločal sodnik posameznik.

(1) Za pravilnost vročitve zadošča že zgolj to dejstvo. Kadar ima stranka pooblaščenca se šteje, da je vabilo vročeno stranki osebno, če je vročeno slednjemu (2. odst. 261. člena ZPP).