Jedro

Organ za BPP tožnici ni priznal nagrade za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ker je presodil, da to ni samostojna odvetniška storitev. Sodišče pa tožnici pritrjuje, da se za tako vlogo posebej obračuna nagrada, ker gre za različne zadeve po 3. točki 16. člena ZOdvT (postopek v glavni zadevi in postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe). Nagrada za navedeno dejanje bi se lahko določila tudi po tar. št. 3466. Besedno zvezo „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 je treba razlagati v pomenu, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. Tožnica upravičenosti do nagrade za vsak narok posebej tudi ne more utemeljevati z zahtevnostjo zadeve, saj v zakonu za to podlage ni.

Izrek

Tožbi se ugodi, sklep Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1851/2009 z dne 24. 1. 2011 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 80,00 EUR v roku petnajst dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) tožnici kot odvetnici priznal nagrado in stroške za nudenje BPP na podlagi napotnice Bpp 1851/2009 z dne 9. 9. 2009, v višini 412,60 EUR, povišano za 20 % DDV, kar skupaj znaša 495,12 EUR, zavrnil pa njen predlog za izplačilo nagrade in stroškov za nudenje BPP nad tem zneskom. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da je bila tožnica določena za izvajanje BPP v zadevi IV P 2507/2009 zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka ter določitve preživnine in stikov. Dne 17. 6. 2010 je vrnila popolno izpolnjeno napotnico ter predlagala, da se ji priznajo nagrada in stroški po priloženem stroškovniku. Organ ji je priznal nagrado in stroške v višini 495,12 EUR, ki jih je odmeril na podlagi Zakona o odvetniški tarifi (v nadaljevanju ZOdvT), veljavne odvetniške tarife in v skladu z Zakonom o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP). Ni ji priznal uveljavljane nagrade za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ker je presodil, da ne gre za samostojno odvetniško storitev, pač pa da je zaobsežena v nagradi za postopek. Prav tako ji ni priznal nagrade za vsak posamezen narok, glede na neobvezno pravno mnenje Ministrstva za pravosodje z dne 15. 6. 2010, po katerem nastane v pravdnih postopkih nagrada za narok le enkrat, ne glede na to, ali je odvetnik stranko zastopal na enem ali na več narokih.

Tožnica se ne strinja z zavrnilnim delom sklepa ter uveljavlja kršitev nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je iz višine nagrade za postopek, ki jo je priznal organ za BPP, razvidno, da je priznana zgolj nagrada za postopek po tretjem delu Tarife, poglavje 1, tar. št. 3100 ZOdvT, ne pa tudi nagrada za postopek po določbah zakona, ki ureja izvršbo in zavarovanje (podpoglavje 4.6 Tarife). Odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe bi bilo potrebno ovrednotiti vsaj po tar. št. 3466 ZodvT. ZOdvT v 3. točki 16. člena izrecno določa, da različne zadeve predstavlja postopek v glavni zadevi in postopek o predlogu za izdajo začasne ali predhodne odredbe, česar pa organ za BPP ni upošteval. Tožnica dalje navaja, da je po odločbi Bpp 1851/2009 zastopala stranko na treh narokih, organ za BPP pa ji je priznal nagrado le za en narok ter se pri tem skliceval na neobvezno pravno mnenje Ministrstva za pravosodje. Navedeno pravno mnenje pa ni pravna podlaga, na katero bi se organ mogel sklicevati, poleg tega pa ZOdvT tudi ne daje podlage za tako razlago. Tožnica meni, da iz besedila Tarife, tretjega dela, Opomba 3, točka 2 in besedila iz tar. št. 3100 izhaja, da pripada odvetniku nagrada za vsak narok. Meni, da ni nobenega razumnega razloga, da bi odvetniku v kazenskih postopkih pripadala nagrada za vsak narok, v pravdnem postopku pa ne. Da gre za napačno uporabo materialnega prava, izhaja tudi iz dejstva, da po tarifni št. 3500 in 3501 pripada odvetniku v primeru, kadar je njegovo pooblastilo omejeno le na en narok, polovica nagrade za postopek in nagrada za narok, kar pomeni, da bi ob razlagi, ki jo zagovarja organ, odvetnik za en narok, upoštevaje vloženo delo, prejel bistveno višjo nagrado, kot odvetnik, ki bi stranko zastopal v celotnem postopku in na več narokih. Enako velja za primer, kadar nadomešča odvetnika na naroku substitut. Nagrada, ki jo prejme odvetnik, pa ni zgolj plačilo za njegovo delo, temveč mora z njo pokrivati vse stroške svojega poslovanja. Upoštevati pa je potrebno tudi zahtevnost dela v konkretnem postopku. V obravnavanem primeru je šlo za zelo zahteven postopek, tako z dejanskega kot pravnega vidika. Tožnici tako ne more biti priznana za tri naroke skupaj nagrada zgolj v višini 127,20 EUR. Sodišču predlaga, naj v dokazne namene pribavi in vpogleda listine iz spisa IV P 2507/2009 in iz zadeve Bpp 1851/2009, ter naj njeni tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi, zadevo pa vrne v ponovni postopek. Zahteva pa tudi povrnitev stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da bi navedbe tožnice, kolikor se nanašajo na nepriznanje nagrade za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, lahko bile utemeljene. Toženka se strinja, da bi bilo potrebno odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe ovrednotiti vsaj po tarifni št. 3466 ZOdvT, vendar pa ugotavlja, da tožnica v Bpp spis ni vložila dokazila (na primer fotokopije vloge), iz katerega bi bilo razvidno, da je bila priglašena storitev opravljena. Prav tako dokazila ni priložila tožbi, niti sestava in vložitev odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe ni zabeležena v pravdnem vpisniku sodišča. Glede na to toženka meni, da tožnici nagrade za to storitev ni mogoče priznati. V preostalem pa toženka vztraja pri izpodbijanem sklepu ter tožbene navedbe tožnice prereka. Navaja, da na posamezni stopnji postopka pred sodiščem nastane nagrada narok le enkrat in sicer ne glede na to, ali je odvetnik stranko zastopal na enem ali več narokih. Da je tako stališče pravilno, je razvidno tudi iz dokumentacije zakonodajnega postopka. Iz Poročila Odbora DZ za notranjo politiko, javno upravo in pravosodje DZ z dne 23. 4. 2008 (Poročevalec Državnega zbora RS, št. 58 z dne 25. 4. 2008) izhaja, da je bil razlog za sprejem ZOdvT predvsem v določitvi takega sistema nagrajevanje odvetniških storitev, ki bo odvetnike in stranke spodbujal k čim hitrejši rešitvi spora. Predlog ZOdvT uvaja plačilo ene nagrade za opravo določenega sklopa enakovrstnih storitev v isti zadevi (ureditev določene zadeve). Število posameznih pisanj oziroma vlog in število posameznih narokov tako ne vpliva na višino nagrade. Izjema je nagrada za narok v kazenskih in prekrškovnih zadevah. Iz navedenega sledi, da je zakonodajalec imel v mislih ravno uvedbo enotne nagrade za narok v pravdnih postopkih kot enega izmed ključnih institutov, usmerjenih k čim hitrejši rešitvi spora. Glede na navedeno toženka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba je utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporna nagrada, priznana tožnici za nudenje BPP na podlagi napotnice Bpp 1851/2009 z dne 9. 9. 2009 (ki je bila izdana na podlagi odločbe, s katero je bila tožnica določena za izvajanje BPP - za pravno svetovanje in zastopanje pred sodiščem I. in II. stopnje v pravdnem postopku zaradi razveze zakonske zveze, dodelitve mladoletnega otroka ter določitve preživnine in stikov). Tožnica meni, da bi ji morala biti priznana posebna nagrada tudi za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe ter nagrada za vsak narok, na katerem je zastopala stranko, in ne le za en narok.

Iz izpodbijane odločbe izhaja, da organ za BPP tožnici ni priznal nagrade za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe, ker je presodil, da to ni samostojna odvetniška storitev. Sodišče pa tožnici pritrjuje, da se za tako vlogo posebej obračuna nagrada, ker gre za različne zadeve po 3. točki 16. člena ZOdvT (postopek v glavni zadevi in postopek o predlogu za izdajo začasne odredbe) – 411. člen Zakona o pravdnem postopku. Sodišče se s tožnico tudi strinja, da bi se nagrada lahko določila po (tretjem delu Tarife, poglavje 4, podpoglavje 4.6) tar. št. 3466 – nagrada za druge obrazložene vloge, če gre za izvršbo za uveljavitev denarne terjatve na terjatev, da se izročijo ali dobavijo premične stvari ali da se izroči nepremičnina, ali na druge premoženjske pravice, ali na nepremičnine, ali če gre za izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve. Glede na navedeno je organ za BPP ob napačni uporabi zakona o nagradi tožnici na podlagi napotnice Bpp 1851/2009 z dne 9. 9. 2009 nepravilno odločil. Sodišče še dodaja, da sicer tudi toženka v odgovoru na tožbo navaja, da bi bila do tako posebej obračunane nagrade za odgovor na predlog za izdajo začasne odredbe tožnica upravičena, vendar ugotavlja, da ni izkazano, da bi tožnica priglašeno storitev opravila. Čeprav z navedbo okoliščine, da oprava navedene storitve ni izkazana, toženka niti ne bi mogla utemeljevati pravilnosti odločitve organa za BPP, saj ta okoliščina v postopku ni bila ugotavljanja (glede na presojo organa za BPP, da tožnica posebej obračunane nagrade za to vlogo ne more prejeti, ker je zaobsežena v nagradi za postopek), sodišče dodaja, da bi iz spisne dokumentacije v zadevi izhajalo, da ugotovitev toženke tudi ni pravilna, kajti v zapisniku o naroku za začasno odredbo in o glavni obravnavi z dne 11. 9. 2009 v zadevi P 2507/2009-IV (ki ga je tožnica priložila napotnici) je namreč navedeno, da „je sodišče včeraj po faxu prejelo odgovor tožene stranke na predlog za izdajo začasne odredbe, danes pa ga pooblaščenka tudi v pisni obliki vlaga v spis“ in da „sodišče vlogo vroči pooblaščenki tožeče stranke“. Ob tem ko iz ZBPP niti ne izhaja, da morajo biti za vsa opravljena dejanja napotnici priloženi dokazi, in ko tožnica tudi ni imela razloga za to, da bi kopijo odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe prilagala tožbi (saj organ za BPP o neupravičenosti tožnice do nagrade ni zaključeval na podlagi okoliščine neizkazanosti priglašene storitve), tako za odločitev o priznanju posebne nagrade (v ponovnem postopku) ne bo moglo biti odločilno, ali je tožnica kopijo predmetnega odgovora na predlog za izdajo začasne odredbe (že) predložila.

Sodišče pa tožnici ne pritrjuje, da bi ji morala biti priznana nagrada za vsak narok, na katerem je zastopala stranko. Iz izpodbijane odločbe izhaja, da je organ za BPP tožnici priznal nagrado za narok po tar. št. 3102 Tarife. Čeprav sicer zaključka ni utemeljeval na zakonu, pač pa na neobveznem pravnem mnenju ministrstva, je po presoji sodišča njegovo stališče, na katero se je oprl, da v pravdnem postopku nastane nagrada za narok le enkrat, ne glede na to, ali je odvetnik stranko zastopal na enem ali več narokih, pravilno. Po mnenju sodišča je namreč besedno zvezo „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 treba razlagati v pomenu, da vključuje nagrada za narok nagrado za vse naroke. V obrazložitvi Predloga ZOdvT (Poročevalec Državnega zbora, št. 28/2008), tretjega dela, Opomba 3, je navedeno, da nagrada za narok nastane le enkrat, ne glede na to ali se je odvetnik udeležil enega ali več narokov. V obrazložitvi navedenega zakonskega predloga je kot eden od ciljev navedena (med drugim) določitev ene nagrade za obravnavo, ne glede na število obravnav, kar bo zmanjševalo število obravnav (I. UVOD, tč. 2.1). Za (tedaj veljavno) Odvetniško tarifo je dalje v obrazložitvi Predloga ZOdvT (v okviru I. UVOD, tč. 1. Ocena stanja in razlogi za sprejem zakona) navedeno, da ima številne pomanjkljivosti, med drugim, da omogoča odvetnikom zaračunavanje vsake storitve posebej, kar povzroča nepotrebno kopičenje vlog in prelaganje glavnih obravnav, posledično pa zavlačevanje postopkov itd. Uporaba zgodovinske in teleološke metode razlage tako daje podlago za razlago besedne zveze „nagrada za narok“ po tar. št. 3102 v pomenu, kot je sodišče že navedlo. V zvezi s sklicevanjem tožnice na tar. št. 3500 in 3501 sodišče dodaja, da je v Opombi 3.1 k poglavju 1 tretjega dela Tarife določeno, da nastanejo nagrade v poglavju 1 (tudi nagrada za narok po tar. št. 3102) v vseh postopkih, razen v primerih iz poglavij 4 in 5 tega dela; v poglavju 5 pa je kot ena izmed izjem urejen primer, ko je pooblastilo za zastopanje omejeno na en sam narok (tar. št. 3500 in 3501), in samo tedaj ko na odvetnika ni preneseno pooblastilo za zastopanje v celotnem postopku, nastanejo nagrade za vsako opravilo posebej. V celoti tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS, sklep II Ips 56/2011 z dne 14. 4. 2011, sklep X Ips 468/2010 z dne 15. 12. 2011 itd. Kolikor pa tožnica zatrjuje, da v pogledu nagrajevanja odvetnika za udeležbo na naroku ni nobenega razumnega razloga za razlikovanje med pravdnim in kazenskim postopkom, sodišče odgovarja, da je v Tarifi, v četrtem delu (Kazenski postopek), v Opombi 4 (2) navedeno, da nagrada za narok nastane za udeležbo na vsakem posameznem naroku za glavno obravnavo; to pa pomeni, da s tako zakonsko dikcijo (v primerjavi z besedilom pri tar. št. 3102 – Nagrada za narok) zakon razlikovanje izrecno uvaja.

Tožnica upravičenosti do nagrade za vsak narok posebej tudi ne more utemeljevati z zahtevnostjo zadeve, saj v zakonu za to podlage ni. Zato sodišče tudi ni sledilo njenemu dokaznemu predlogu, naj pribavi in vpogleda v pravdni spis, saj je tak dokaz glede na dejstva in okoliščine, po zakonu relevantne za odločitev, nepotreben.

Sodišče je tožbi ugodilo in izpodbijani sklep odpravilo na podlagi 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), ker je ugotovilo, da v postopku za izdajo sklepa materialno pravo ni bilo pravilno uporabljeno. Na podlagi tretjega ter v smislu četrtega odstavka navedenega člena je zadevo vrnilo organu, ki je izpodbijani sklep izdal, v ponovni postopek. Zaradi vsebinske povezanosti delov izreka odločbe (odločanje o nagradi odvetnici na podlagi napotnice Bpp 1851/2009 z dne 9. 9. 2009) in v skladu s tožbenim predlogom je izpodbijani sklep odpravilo v celoti, ne le v zavrnilnem delu.

Stroške postopka pa je sodišče tožnici priznalo na podlagi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 ter jih odmerilo na podlagi prvega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Odvetnik je namreč tedaj, ko v postopku nastopa kot stranka, upravičen le do povračila stroškov, ki jih ima kot stranka, ter v smislu določb navedenega pravilnika ni mogoče šteti, da jo je zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik.