Jedro

Ob ugotovitvi upravnih organov obeh stopenj, da je predmetna nepremičnina prešla v splošno ljudsko premoženje na podlagi prisojila, po dne 17.3.1947 izvedeni zapuščinski obravnavi po pok. E.A., kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, ni mogoče govoriti o podržavljenju brez pravnega naslova na podlagi določb 4. člena ZDen.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi določb 2. in 4. točke 1. odstavka 60. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS, Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) ugodilo tožbi tožeče stranke, odpravilo odločbo tožene stranke z dne 14.1.2005 in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka odločila: da se pritožba Slovenske odškodninske družbe d.d. (tožeče stranke v tem upravnem sporu) zavrne (1. točka izreka); da se pritožbi A.A. (stranke z interesom v tem upravnem sporu) ugodi in se odločba Upravne enote Škofja Loka z dne 20.7.2004 v 2. točki izreka odpravi ter zadeva v tem delu vrne v ponovni postopek in odločanje prvostopenjskemu upravnemu organu (2. točka izreka); da se navedena odločba prvostopenjskega organa v 1. točki izreka spremeni tako, da se pok. B.A., pok. C.A. in pokojni B.B. vrne 3/5 podržavljene nepremičnine parc. št. 10 k.o. ... , stavbišče s stanovanjsko hišo v izmeri 119 m2 v obliki odškodnine v obveznicah SOD v višini 24.416,65 DEM (3. točka izreka). Tožena stranka je pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno zavrnila, ker je ugotovila, da je pravilna ugotovitev prvostopnega organa, da gre v tej denacionalizacijski zadevi za podržavljenje brez pravnega naslova v smislu določb 4. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ugodila pa je pritožbi stranke z interesom ter naložila prvostopnemu organu, da naj postopek dopolni v smeri pridobitve pojasnil o obstoju vzajemnosti pri priznavanju pravice do denacionalizacije s Srbijo in Črno Goro ter Bosno in Hercegovino (glede upravičenosti do denacionalizacije za C.C. in D.D.).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi presodilo, da je bil v postopku za izdajo izpodbijane odločbe tožene stranke materialni zakon napačno uporabljen ter nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. V tem primeru je namreč med strankama sporno, ali je bilo premoženje prejšnje lastnice E.A. (umrle pred 28.8.1945) podržavljeno brez pravnega naslova v smislu 4. člena ZDen. Za podržavljenje brez pravnega naslova v smislu določb navedenega člena gre v primeru, če so državni organi samovoljno s kršitvijo ali v nasprotju s takratnimi predpisi, torej nelegalno, posegali v zasebno premoženje. Premoženje je moralo biti v tem primeru podržavljeno z ukrepom državnega organa, ki ni pomenil pravnega naslova po takratnih predpisih, če pa je bilo premoženje podržavljeno na podlagi predpisa oziroma odločbe ali drugega pravnega akta, ki je temeljil na predpisu, pa kljub morebitnim nepravilnostim le-teh to ne pomeni, da je bilo premoženje podržavljeno brez pravnega naslova. V predmetni zadevi je sporna parcela, hiša parc. št. 10 k.o. ... , postala last splošnega ljudskega premoženja na podlagi leta 1947 izvedenega postopka dedovanja po E.A., ki je umrla 22.12.1940. Okrajno sodišče v Škofji Loki je izvedlo zapuščinski postopek, ki je bil končan s prisojilom z dne 30.6.1947, na podlagi katerega je navedena nepremičnina prešla v last FLRJ. Zato ni mogoče sprejeti zaključka upravnih organov obeh stopenj, da je bilo premoženje podržavljeno brez pravnega naslova, ob njunih ugotovitvah, da je bila podlaga za vpis prehoda premoženja na splošno ljudsko premoženje v zemljiški knjigi prisojilna listina po izvedeni zapuščinski obravnavi z dne 17.3.1947, pravni naslov pa dedovanje. V tem primeru bi po mnenju sodišča prve stopnje kot pravni temelj za denacionalizacijo lahko prišel v poštev 3. člen ZDen. Iz zapisnika zapuščinske razprave v zapuščinskem postopku po E.A. z dne 17.3.1947 namreč izhaja, da se je F.F. prijavil kot dedič v imenu ljudske imovine, in sicer na podlagi oporoke zapustnice v korist D.A. kot oporočne dedinje in zaplembnega sklepa z dne 3.9.1946. Navedeno bi kazalo na to, da je v zapuščinskem postopku hkrati šlo za zaplembno postopanje zoper D.A. Zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje vlaga pritožbo stranka z interesom A.A. Meni, da je odločitev sodišča prve stopnje nepravilna. Prvostopni upravni organ je na podlagi listin, ki jih je pridobil v postopku, glede na to, da je opravil poizvedbe tudi pri Zgodovinskem arhivu RS in pri Okrajnem sodišču v Škofji Loki, pravilno zaključil, da je bila nepremičnina parc. št. 10 k.o. ... podržavljena. Ostaja le vprašanje, na kakšen način. Da gre za podržavljanje na podlagi 4. člena ZDen, je prvostopni upravni organ zaključil, ker naj bi to nesporno izhajalo iz navedb na zapuščinski obravnavi, kjer se kot oporočna dedinja omenja D.A., ki pa iz zapuščine ni dedovala, saj je ta prešla v splošno ljudsko premoženje. Vse ugotovitve prvostopnega upravnega organa, ki so bile kot pravilne ocenjene tudi s strani tožene stranke, potrjujejo, da je bilo podržavljenje opravljeno brez pravnega naslova. Po dosedanjih ugotovitvah upravnih organov in sodišča je šlo v tem primeru za podržavljenje. Treba je le ugotoviti, na kakšni podlagi, kateri člen ZDen predstavlja podlago za denacionalizacijo. Namen E.A. pri sestavljanju oporoke 10.11.1940 ni bil, da bi premoženje prešlo v državno last. Okrajno sodišče v Škofji Loki je navedlo, da se na podlagi oporoke celotna zapuščina prisodi v last FLRJ, kar pa je v nasprotju z namenom oporoke. Meni tudi, da je tožena stranka ravnala pravilno, ko je ugodila njegovi pritožbi in odpravila 2. točko izreka prvostopne odločbe, saj sta tudi C.C. in D.D. upravičenki do denacionalizacije. V postopku denacionalizacije se priznava že dejanska vzajemnost in ne zadošča le ugotovitev upravnega organa, da med Republiko Slovenijo in Bosno in Hercegovino ter Srbijo in Črno Goro ni sklenjenih dvostranskih pogodb. Predlaga, da se njegovi pritožbi ugodi.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločitev sodišča prve stopnje je pravilna. Tudi po presoji pritožbenega sodišča je bilo v obravnavani denacionalizacijski zadevi dejansko stanje nepravilno ugotovljeno in v posledici tega tudi materialno pravo napačno uporabljeno. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, ki temelji na podatkih v upravnih spisih, da ni mogoče sprejeti zaključka upravnih organov obeh stopenj, da je bila nepremičnina parc. št. 10 k.o. ... podržavljena brez pravnega naslova v smislu določb 4. člena ZDen. Za denacionalizacijo po navedenem členu gre v primeru, če je bilo premoženje neodplačno podržavljeno na podlagi predpisa, izdanega do uveljavitve Ustave SFRJ iz leta 1963 (ki ni naveden v 3. členu ZDen) ali pa z ukrepom državnega organa brez pravnega naslova.

Ob ugotovitvi upravnih organov obeh stopenj, da je predmetna nepremičnina prešla v splošno ljudsko premoženje na podlagi prisojila z dne 30.6.1947, po dne 17.3.1947 izvedeni zapuščinski obravnavi po pok. E.A., kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, ni mogoče govoriti o podržavljenju brez pravnega naslova, na podlagi določb 4. člena ZDen. Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da bi bil v obravnavanem primeru lahko pravni temelj za denacionalizacijo 3. člen ZDen, upravičenka do denacionalizacije pa oporočna dedinja D.A., kateri bi bila predmetna nepremičnina lahko zaplenjena v zapuščinskem postopku. V zapisniku zapuščinske obravnave z dne 17.3.1947, se namreč v zvezi z oporočno dedinjo D.A. navaja zaplembni sklep z dne 3.9.1946, ki pa ga v spisih ni. Prvostopno sodišče je zato postopalo pravilno, ko je izpodbijano odločbo odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo namreč treba ugotoviti, ali bo mogoče priznati denacionalizacijo celotne nepremičnine št. 10 k.o. ... v korist D.A. kot zaplenjenke.

Ker bo treba v tej zadevi v nadaljevanju postopka šele ugotoviti pravno podlago za denacionalizacijo in denacionalizacijskega upravičenca, se vrhovno sodišče v tej sodbi ne opredeljuje do pritožbenega ugovora o upravičenosti do denacionalizacije državljank Srbije in Črne Gore oziroma Bosne in Hercegovine, C.C. in D.D., oziroma obstoja pogoja vzajemnosti iz 3. odstavka 9. člena ZDen.

Glede na prehodne določbe 2. odstavka 107. člena ZUS-1, ki velja od 1.1.2007 dalje, je vrhovno sodišče ugotovilo, da se pritožba stranke z interesom obravnava kot pritožba po ZUS-1. Pritožbo je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.