Jedro

V predlogu za obnovo postopka je treba zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnovo postopka, izrecno navesti. Šele na podlagi izrecne navedbe in opredelitve zakonitega razloga je mogoče presoditi, ali je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, saj je začetek teka zakonitega roka za predlog za obnovo postopka odvisen od zakonitega razloga.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo toženčev predlog za obnovo postopka, ki je bil pravnomočno končan s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 8.12.2003, opr. št. VII P 1162/98 - 33 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 5.5.2004, opr. št. I Cp 698/2004. Toženec je 15. dan po vročitvi izpodbijane odločitve vložil dve vlogi, prve ni naslovil, drugo pa je naslovil s "pripravljalni spis toženca". Navaja, da ni res, da bi podal predlog za obnovo postopka 6.5.2009. Navaja, da je na Okrajno sodišče v Ljubljani 9.12.2005 in 25.3.2008 vložil nasprotno tožbo. Tožbo je presojalo Okrožno sodišče v Ljubljani. Sodnica mu je vsiljevala, da se mora postopek obnoviti, sam pa je štel, da postopka ni treba ponavljati in da naj se njegova tožba obravnava kot samostojna tožba. Sodišče bi moralo tožbo obravnavati v skladu z določbami ZPP. Z nasprotno tožbo ni uspel, ker so tožeča stranka in sodniki zagovarjali tezo, da je sodba pravnomočna. Meni, da je tožeča stranka z izplačilom odškodnine soudeležencem v prometni nezgodi kršila ZOZP. Navaja, da je s tem zavarovalna pogodba postala nična. S tem pa je postala nična tudi sodba Višjega sodišča v Ljubljani. S tem, ko je sodnica toženi stranki dosodila nagrado v višini 280,00 EUR, ga je ponovno obsodila za isto stvar o kateri je bila že izdana sodba. Sodišču predlaga zaslišanje prič, ki jih v vlogi poimensko navede.

Sodišče prve stopnje je navedeni vlogi pravilno štelo za pritožbo.

Pritožba ni utemeljena.

Čeprav so tožencu, ki je pravni laik, sodišča različnih stopenj že večkrat poskušala pojasniti vsebino in pomen odločitev v postopkih, ki sta se vodila pod opr. št. VII P 1162/98 in III P 2928/2008, naj se ponovi, da je bilo tožencu v regresni pravdi, ki je bila začeta na podlagi mandatne tožbe, s sodbo naloženo, da tožeči stranki plača glavnico v zneskih 121.270,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.6.1993 dalje in 114.244,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.6.1993 dalje. Takšna odločitev je postala pravnomočna 5.5.2004, ko je bila zavrnjena toženčeva pritožba zoper sodbo sodišča prve stopnje opr. št. VII P 1162/98. Pravnomočnost sodbe ima dva vidika, formalnega in materialnega. Formalna pravnomočnost pomeni, da sodbe ni mogoče izpodbijati z rednimi pravnimi sredstvi, materialna pravnomočnost pa se izraža v vezanosti na vsebino sodbe in ima dve funkciji, pozitivno in negativno. Pozitivna funkcija se kaže v tem, da je treba to, kar je pravnomočno razsojeno, šteti za resnično, negativna funkcija pa se izraža v prepovedi ponovnega odločanja o isti stvari. 158. člen Ustave RS določa, da je mogoče pravna razmerja, urejena s pravnomočno odločbo, odpraviti, razveljaviti ali spremeniti le v primerih in po postopku, določenem z zakonom. Tak postopek določa Zakon o pravdnem postopku (ZPP) v poglavju o izrednih pravnih sredstvih. Toženec je 27.9.2007 vložil takšno izredno pravno sredstvo in sicer predlog za obnovo postopka, o katerem je bilo pravnomočno odločeno s sklepom Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 23.10.2007, opr. št. VII P 1162/98 - 53 v zvezi s sklepom Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.11.2007, opr. št. I Cp 5128/2007. Toženec pa je 9.12.2005, torej po pravnomočnosti sodbe, s katero mu je bilo naloženo plačilo tožeči stranki, vložil še vlogo, ki jo je naslovil nasprotna tožba. Nasprotna tožba se lahko vloži le do konca glavne obravnave pred sodiščem (1. odstavek 183. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je zato pravilno in v toženčevo korist štelo, da je vložil samostojno tožbo, ki jo je obravnavalo Okrožno sodišče v Ljubljani in o njej tudi odločilo s sodbo z dne 6.5.2009, opr. št. III P 2928/2008, ki je po zavrnitvi toženčeve pritožbe s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 21.10.2009, opr. št. II Cp 2794/2009 postala pravnomočna. Okrožno sodišče pa je glede navedene toženčeve nasprotne tožbe, ki jo je spremenil z vlogo z dne 25.3.2008 ter ponovno na naroku 6.5.2009, štelo, da tisti del navedb iz omenjenih vlog toženca, ki se nanašajo na nezakonitost pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani, izdane v postopku opr. št. VII P 1162/98 in s katerimi toženec predlaga razveljavitev te sodbe, ne more predstavljati del tožbe, ampak glede na to, da so usmerjene v postopek, ki je s sodno odločbo pravnomočno končan, kvečjemu toženčev predlog za obnovo tega postopka. Postopek pa se lahko obnovi le iz zakonsko določenih razlogov, ki so našteti v 394. členu ZPP. V skladu z določbo 397. člena ZPP je treba v predlogu tak zakoniti razlog, na podlagi katerega se zahteva obnovo postopka, izrecno navesti. Šele na podlagi izrecne navedbe in opredelitve zakonitega razloga je mogoče presoditi, ali je bil predlog za obnovo postopka vložen pravočasno, saj je začetek teka zakonitega roka za predlog za obnovo postopka odvisen od zakonitega razloga, na podlagi katerega se obnova predlaga. Navesti pa je treba tudi dokaze, s katerimi se podpira navedbe predlagatelja obnove postopka.

Vsebinsko tako izpodbijani sklep pomeni, da tudi, če toženčeve navedbe iz vlog, ki jih je naslovil "nasprotna tožba in sprememba nasprotne tožbe," ter navedb na naroku z dne 6.5.2009, merijo na predlog za obnovo postopka, tega predloga ni mogoče obravnavati oziroma presojati, saj je nepopoln v smislu navedenega 2. odstavka 397. člena ZPP. Nepopoln predlog za obnovo postopka pa je treba v skladu s 1. odstavkom 398. člena ZPP zavreči. Izpodbijana odločitev o zavrženju predloga za obnovo postopka zaradi njegove nepopolnosti je zato pravilna, zato jo je bilo treba na podlagi 2. odstavka 365. člena ZPP potrditi.