Sodišče prve stopnje je utemeljeno poudarilo, da je bila megla tedaj na cesti že na daljšem odseku in tudi če ni bila ves čas enako gosta, take vremenske razmere terjajo od voznikov posebno pozornost tudi brez prometnih znakov, ki na samo po sebi vidno meglo še posebej opozarjajo. Pravilno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je v takšnih razmerah večja verjetnost oziroma pričakovanje, da voznik naleti na takšno oviro in je zato sklicevanje na neustrezno prometno signalizacijo neutemeljeno.
I.Pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika se kot neutemeljeni zavrneta in potrdi sodba sodišča prve stopnje.
II.Obtoženec je dolžan plačati sodno takso v znesku 675,00 EUR.
1.Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obtoženega A. A. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) in mu izreklo kazen tri leta in tri mesece zapora ter stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila C in CE kategorij, ki vključuje prepoved uporabe dovoljenja za vožnjo motornega vozila na ozemlju Republike Slovenije, za čas enega leta od pravnomočnosti sodbe. Na podlagi prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je obtoženec dolžan plačati stroške kazenskega postopka iz 1. do 5. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, ki bodo odmerjeni s posebnim sklepom ter sodno takso.
2.Zoper sodbo se zaradi kršitve kazenskega zakona, zmotne ugotovitve dejanskega stanja ter odločbe o kazenski sankciji pritožuje zagovornik obtoženca. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe.
3.Pritožbo je vložil tudi obtoženec sam, in sicer zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotno ter nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi, podrejeno pa zniža kazen zapora oziroma jo nadomesti s pogojno obsodbo.
4.Pritožbi nista utemeljeni.
5.Obtoženec v pritožbi utemeljeno opozarja, da je prejel napačen pravni pouk glede pritožbe zoper sodbo. Kot je razvidno iz pisnega odpravka sodbe in njenega prevoda, je pri prevodu pravnega pouka pisno izdelane sodbe v romunski jezik pomotoma dodana navedba, da pritožbe ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (zadnja stran priloge C12). Ker gre pravica do pritožbe upravičencu na podlagi samega zakona ter upoštevajoč, da je obtoženec kljub napačnemu pravnemu pouku sam in preko zagovornika uveljavil pravico do pritožbe iz vseh pritožbenih razlogov, torej tudi iz razloga zmotno ali nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, mu z napačnim prevodom pravnega pouka ni bila kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva iz 25. člena Ustave RS.
6.Obtoženec v pritožbi izpostavlja, da je sprememba obtožbe z dne 13. 1. 2023 v celoti spremenila dinamiko nesreče na njegovo škodo, čeprav mu je bilo pojasnjeno, da sta bila v obtožnico dodana zgolj dva oškodovanca, ki sta bila pomotoma izpuščena. Vendar se je do obeh sprememb obtožnice sodišče prve stopnje ustrezno opredelilo v 94. točki obrazložitve izpodbijane sodbe ter pojasnilo, zakaj gre za dopustni spremembi, skladno s prvim odstavkom 344. člena ZKP. Pravilno je obrazložilo, da je bila obtožnica z vlogo z dne 13. 1. 2023 spremenjena po zaslišanju vseh predlaganih prič (razen priče Kuret zaradi njene tedanje nedosegljivosti) ter po zaslišanju izvedenca v zvezi s pisnim izvedenskim mnenjem, s čimer vse je bil obtoženec seznanjen. Tožilstvo je modifikacijo obtožnice, ki je bila vložena v pisni obliki, prevedena in vročena obtožencu, obrazložilo in jo je obtoženec razumel. Zaradi navedenega niso utemeljene pritožbene navedbe obtoženca, da mu je bil pojasnjen le del spremenjene obtožnice. Prav tako ne drži, da je bila s spremembo obtožnice v celoti spremenjena dinamika prometne nesreče, temveč je bil njen potek nekoliko bolj konkretiziran glede na ugotovitve sodnega izvedenca, s katerimi je bil obtoženec seznanjen, pri čemer je v izpodbijani sodbi pravilno poudarjeno, da se očitki o kršitvi cestnoprometnih predpisov niso spremenili.
7.V pritožbi obtoženec omenja, da mu je bivši delodajalec preprečil udeležbo na glavni obravnavi dne 14. 12. 2023, saj ga je kljub vedenju, da mora na sodišče, poslal, da s tovornjakom opravi prevoz blaga. V zvezi s tem je sodišču prve stopnje predložil opravičilo z dokazili, da na obravnavo ni mogel pristopiti. Kot je bilo obtožencu že pojasnjeno v 93. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, so bili na naroku za glavno obravnavo dne 14. 12. 2023 podani pogoji za sojenje v njegovi odsotnosti, saj obtoženčeve službene obveznosti, glede katerih ni bilo izkazanih objektivno nepredvidljivih okoliščin, niso opravičljiv razlog za izostanek z glavne obravnave. Ob tem, da je bil obtoženec z datumom glavne obravnave seznanjen že dva meseca prej, kakor tudi s posledicami neopravičenega izostanka, je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je narok dne 14. 12. 2023 ob izpolnjenosti pogojev za sojenje v nenavzočnosti na podlagi tretjega odstavka 307. člena ZKP (navzočnost ni bila nujna, navzoč je bil obtoženčev zagovornik, obtoženec pa je že bil zaslišan), opravilo kljub obtoženčevemu izostanku.
8.Obtoženčev zagovornik meni, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, ker sodišče prve stopnje ni izvedlo vseh dokazov, in sicer zaslišanja prič B. B. (gasilca iz [...], ki je vodil gasilski del intervencije), C. C. (vodjo gasilskega društva [...]) in D. D. (tedaj komandirja [...]). Navedene priče naj bi izpovedale o pravno pomembnih dejstvih v zvezi z vremenskimi pogoji, posebej o vidljivosti na kraju nesreče in v zvezi z zgodovino območja, kar bi služilo razbremenitvi obtoženca. Sodišče prve stopnje pa je v 90. točki obrazložitve izpodbijane sodbe argumentirano in podrobno obrazložilo zavrnitev navedenih dokaznih predlogov kot nepotrebnih (dovolj razjasnjeno dejansko stanje, priče bi povedale glede pravno nerelevantnih dejstev). Ker zagovornik razlogov sodišča prve stopnje o zavrnitvi dokaznih razlogov konkretno ne izpodbija, temveč zgolj ponavlja, zakaj meni, da bi bila izvedba predlaganih dokazov potrebna, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na prepričljive razloge sodišča prve stopnje. Z zavrnitvijo dokaznih predlogov ni bila storjena relativna bistvena kršitev določb postopka, prav tako ne drži, da je bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.
9.Pritožbeno sodišče po pregledu obravnavane kazenske zadeve, razlogov izpodbijane sodbe ter pritožbenih navedb, ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, razjasnilo vsa odločilna dejstva, zbrane dokaze in zagovor obtoženca ter pravilno in zanesljivo ugotovilo, da je obtoženec storil kaznivo dejanje povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1, za katero je bil spoznan za krivega.
10.Glede poteka prometne nesreče je v celoti pritrditi podrobnim in prepričljivim razlogom v izpodbijani sodbi. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenja sodnega izvedenca za področje promet - cestni promet, dr. E. E., zapisnika o ogledu kraja dogodka, izpovedb prič, vpogleda v tahograf, fotografij prometne nesreče, posnetka iz avtomobila 1 ter posnetkov nadzornih kamer DARS, utemeljeno zaključilo, da je bil potek prometne nesreče takšen, kot izhaja iz izreka sodbe, kot je po podrobni dokazni oceni strnilo v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ključne ugotovitve izvedenca so povzete v 28. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, in sicer: da je obtoženec kritičnega dne vozil sedlast vlačilec reg. št. 2 s pripetim polpriklopnikom reg. št. 3 po avtocesti A1 iz smeri A. proti B., pri čemer je med vožnjo po klancu navzdol iz smeri C. proti cestninski postaji B. glede na vremenske razmere (megla, klanec v padcu, mokro in spolzko cestišče) vozil prehitro, kar je imelo za posledico, da ni uspel ustaviti za stoječo kolono vozil, ki je bila posledica prometne nesreče, ki se je zgodila pred tem. Obtoženec je trčil v ustavljena vozila pred seboj, kot je opisano v izreku sodbe, pri čemer je podroben potek prometne nesreče opisan v 29. - 34. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje je nadalje ugotovilo kršitev obtoženčevega dolžnostnega ravnanja ter obstoj vzročne zveze med njegovim ravnanjem in nastalo prepovedano posledico, kot je to obrazložilo v 71. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je podrobno ocenilo vse izvedene dokaze, napravilo prepričljivo dokazno oceno, pri čemer je vsem razlogom izpodbijane sodbe v celoti slediti, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju na razloge sodbe sodišča prve stopnje v celoti sklicuje in v nadaljevanju sodbe opredeljuje le do konkretnih pritožbenih navedb.
11.Obtoženec v pritožbi ponavlja, kar je povedal že v svoj zagovor ter vztraja pri tem, da opisan potek prometne nesreče ni resničen, temveč naj bi najprej trčil v zadnjo levo stran polpriklopnika z madžarskimi registrskimi tablicami 4, in sicer z ogledalom, vrati in desno stranjo kabine vozila, nakar naj bi njegov sedlasti vlačilec odbilo v levo in obrnilo za približno 90-. Poudarja, da je na pas med zaščitno ograjo in njegovim sedlastim vlačilcem nato pripeljalo še pet ali šest majhnih avtomobilov, ki so trčili med seboj, poleg tovornjaka s slovenskimi registrskimi tablicami, katerega se s svojim vozilom ni dotaknil. Na vse navedeno je opozoril že v pisni izjavi (Priloga B3), za katero meni, da se ni upoštevala. Že tedaj je opozoril, da je bil obtožen povzročitve prometne nesreče, čeprav je bilo njegovo vozilo 36. po vrsti od 70 udeleženih vozil.
12.Na zgoraj povzete pritožbene navedbe je prepričljivo odgovorilo že sodišče prve stopnje ter pojasnilo, zakaj ni slediti obtožencu, da je najprej trčil v polpriklopnik z madžarskimi registrskimi tablicami, temveč v vozila, po vrstnem redu kot je opisano v izreku sodbe. V 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi posnetka dogajanja iz avtomobila 1 priče F. F. ugotovilo, da so v času, ko je F. prispel v kolono stoječih vozil, za dvema ustavljenima tovornima voziloma že bili ustavljeni avtomobili in da obtoženec ni mogel trčiti v nobenega od stoječih tovornih vozil neposredno, ne da bi trčil v osebne avtomobile za njima. Tudi na podlagi fotografij, posnetih ob ogledu kraja dogodka, je v 69. točki obrazložitve izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje pojasnilo, da so osebni avtomobili za madžarskim tovornim vozilom zapirali pot obtoženčevemu vozilu do polpriklopnika z madžarskimi registrskimi tablicami in je do premika le-teh prišlo po trku obtoženčevega vozila. Prepričljivo se je sodišče prve stopnje prav tam opredelilo tudi do navedb obtoženca v zvezi s poškodbami na sedlastem vlačilcu, ki ga je vozil in pojasnilo, da so poškodbe spredaj in z desne strani nastale v času zadnjih trkov in naletov, ki jih je povzročilo trčenje obtoženčeve kabine v vozilo G. G. 5 in je nekatera vozila tudi privzdignilo, kar vse je podrobno obrazložilo. O tem je zaključilo na podlagi končnih položajev vozil na skici prometne nesreče, posnetka, ki prikazuje stanje na kraju prometne nesreče ter zapisnika o ogledu. Na podrobne in prepričljive razloge v 69. točki obrazložitve izpodbijane sodbe, s katerimi je ovržen zagovor obtoženca, da poškodbe vrat sedlastega vlačilca na takšni višini ne bi nastale ob trku v nižja vozila - osebne avtomobile, se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju sklicuje. Do obtoženčevega zagovora se je sodišče prve stopnje v celoti opredelilo, ga dokazno ovrednotilo in umestilo v dokazno oceno, vendar mu v izpostavljenem delu na podlagi ostalih izvedenih dokazov, ni moglo slediti. Ne drži zato, da obtoženčeve izjave ni upoštevalo. Kar pa se tiče navedb, da je bilo njegovo vozilo šele 36. od 70. udeleženih vozil v prometni nesreči, pritožnik spregleda, da se mu očita storitev prometne nesreče iz malomarnosti, v kateri ni bilo udeleženih 70 vozil, temveč samo vozila, navedena v izreku sodbe. Prometne nesreče, ki so se zgodile pred in po obravnavani nesreči istega dne, z okoliščinami katerih se je sodišče prve stopnje seznanilo, kot to izhaja iz 90. točke obrazložitve izpodbijane sodbe, na pravilne ugotovitve glede dejanskega stanja v predmetnem postopku ne vplivajo.
13.Zagovornik navaja, da naj bi bila zmotna ugotovitev sodišča prve stopnje, da obtoženec ni prilagodil vožnje razmeram na cesti. Opozarja, da so priče H. H., I. I., J. J. in K. K. izpovedovale o krajši vidljivosti, kot je bila ugotovljena z izpodbijano sodbo, pri čemer naj bi se megla pojavila iznenada, česar sodišče prve stopnje ni upoštevalo. Ne sprejema razlogov, da je izvedenčeva ocena vidljivosti bolj točna, ker naj bi priče situacijo doživele le enkrat, medtem ko je izvedenec razpolagal zgolj s posnetkom kamere enega od vozil. Poudarja, da je vozilo priče F. F., katerega posnetek je izvedenec uporabil, na kraj nezgode prišlo veliko pred obtožencem, megla pa je nato postajala vedno gostejša.
14.Do izpovedb prič glede vidljivosti se je sodišče prve stopnje v povezavi z drugimi dokazi opredelilo v 52. - 54. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Ker je izvedenec na podlagi videoposnetkov kamere iz vozila priče F. F. izračunal vidljivost okoli 65 metrov, določene priče pa so izpovedale o krajši vidljivosti, je na predlog obrambe sodišče izvedencu odredilo dopolnitev izvedenskega mnenja. V dopolnitvi je izvedenec izračunal, da bi pri vidljivosti 20 metrov, kot so jo ocenile nekatere priče, ta razdalja predstavljala tudi pot ustavljanja v primeru zaznave nevarnosti in bi bila primerna hitrost vožnje okrog 35 km/h oziroma 37 km/h (glede na koeficient trenja 0,55 oziroma 0,6). Na mestu so razlogi sodišča prve stopnje, da je bila vidljivost večja od 20 metrov, upoštevajoč da nobena od prič ni izpovedala o vožnji s tako nizko hitrostjo, poleg navedenega pa je utemeljeno poudarilo, da je tudi obtoženec v zagovoru omenjal približno enako vidljivost, kakor je bila ugotovljena s strani izvedenca, in sicer da je na razdalji 50-60 metrov pred seboj zagledal rdeče luči. Vezano na to se pokažejo za prepričljive navedbe v izpodbijani sodbi, da je izvedenec lahko na podlagi posnetka vidljivost bolj točno izračunal, ker je vremensko situacijo večkrat pregledal z namenom vidljivosti, medtem ko so priče situacijo doživele le enkrat. Pritožbene navedbe, da je priča F. F. na kraj, kjer je prišlo do obravnavane prometne nesreče, prispela veliko pred obtožencem, je v nasprotju s sosledjem dogodkov na posnetku, ki je podrobno opisano v 8. točki obrazložitve izpodbijane sodbe. Posplošeno zagovornik opozarja tudi na vprašljivost kakovosti posnetka, saj ne navede konkretnih razlogov, zakaj se na vidljivost, kot je razvidna na posnetku ne bi bilo mogoče zanesti.
15.Zagovornik tudi ne more uspeti s pritožbenimi navedbami, da je bilo signaliziranje na cesti neustrezno oziroma skoraj neobstoječe, kar naj bi izhajalo iz postavitve dodatnih varnostnih ukrepov na tem odseku avtoceste. Kot je pojasnjeno v 57. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje na podlagi vpogleda v posnetek videonadzornih kamer "PN 30. 1. 2016 A." ugotovilo, da je obravnavanega dne že od 13.00 ure bila omenjena signalizacija na prometnem znaku s spremenljivo vsebino, in sicer prometnim znakom za nevarnost in izmenjavo besedila za meglo v slovenskem in angleškem jeziku "Megla", "Fog"). S poslabševanjem vremenskih razmer in gostitvijo megle pred obravnavanim dogodkom pa iz položaja namestitve nadzorne kamere znak na posnetku ni bil več viden. Tudi sicer je sodišče prve stopnje v 59. točki obrazložitve izpodbijane sodbe utemeljeno poudarilo, da je bila megla tedaj na cesti že na daljšem odseku, in tudi če ni bila ves čas enako gosta, take vremenske razmere terjajo od voznikov posebno pozornost tudi brez prometnih znakov, ki na samo po sebi vidno meglo, še posebej opozarjajo. Kot je obtoženec povedal v svoj zagovor, je bila megla že od A. dalje in se je čedalje bolj gostila že, ko se je vzpenjal (68. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Poleg tega je več let tedensko vozil isti sedlasti vlačilec s priklopnikom na tej relaciji in mu je bil potek ceste poznan, torej tudi, da po klancu sledi spust, kar je od njega kot poklicnega voznika ter glede na težo tovora terjalo še posebno pozornost. Pravilno je sodišče prve stopnje izpostavilo, da je v takšnih razmerah večja verjetnost oziroma pričakovanje, da voznik naleti na takšno oviro in je zato sklicevanje na neustrezno signalizacijo neutemeljeno.
16.Zagovornik ne sprejema pojasnila sodišča o pravilnosti izvedenčevega izračuna, s kakšno hitrostjo bi moral obtoženec voziti, da bi preprečil nalet (75 km/h), ker je pravilnost izračuna med drugim oprlo na dejstvo, da naj bi večina voznikov v danih razmerah varno ustavila. Sodišču očita, da ni upoštevalo, da se je že pred nesrečo, v kateri je bil udeležen obtoženec, zgodilo več trkov, zaradi katerih so vozila tedaj stala. Tik pred nesrečo se je v stoječa vozila zaletel tudi L. L. ter vozilo znamke BMW, po nesreči obtoženca pa se je v stoječa vozila zaletel še voznik avtobusa.
17.Tudi v tem delu pritožbene navedbe niso utemeljene, saj so ugotovitve sodišča prve stopnje glede možnosti obtoženca, da prepreči potek prometne nesreče s pravočasnim zaviranjem ali manjšo hitrostjo pred začetkom zaviranja, dokazno podprte, podrobno obrazložene in prepričljive (60. - 68. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Izvedenec je izračunal, da je obtoženec vozil 88 km/h, kar predstavlja kršitev hitrostne omejitve 80 km/h, kolikor sme največ voziti takšno tovorno vozilo v normalnih pogojih na cesti, ter da bi glede na omejeno vidljivost na okoli 65 metrov ter mokro in spolzko cestišče, moral voziti 75 km/h, da bi lahko pravočasno ustavil. Obtoženčev zagovornik ne more uspeti z navedbami, da takšen izračun ni pravilen, ker ga je sodišče prve stopnje med drugim oprlo na dejstvo, da je večina vozil pravočasno varno ustavila. Zagovornik pravilno opozarja, da so tudi nekatera druga vozila že pred prihodom na kraj obtoženca in po obravnavani prometni nesreči, trčila v pred seboj stoječa vozila, vendar navedeno dejstvo pravilnosti izvedenčevih ugotovitev ne omaje. Zagovornik izpostavlja, da je tudi L. L. trčil v stoječa vozila, pri čemer je slednji res izpovedal, da je trčil v stoječo prikolico tovornjaka pred seboj, vendar z majhno hitrostjo, ker se zračne blazine niso sprožile. Kolikor pa zagovornik opozarja na trčenje vozila BMW, očitno meri na vozilo z reg. št.5, ki ga je vozil J. J.. Iz izpovedbe slednjega izhaja, da je v njega trčil osebni avtomobil, ki je njegov avtomobil nato premaknil iz prehitevalnega na vozni pas, kar je razvidno tudi iz posnetka priče F. (8. in 38. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Vendar navedena trka na ugotovljeno hitrost vožnje obtoženca ne vplivata, tudi ne na potek ugotovljene prometne nesreče, ki jo je povzročil obtoženec. Tisti vozniki, ki vožnje niso prilagodili razmeram na cesti in naj bi zato trčili v vozila pred seboj, obtoženca ne razbremenjujejo dolžnostnega ravnanja, torej prilagoditi vožnjo glede na razmere na cesti in voziti s tolikšno hitrostjo, da bi lahko vozilo pravočasno ustavil. Sklicevanje na višjo silo v obravnavanem primeru, ko bi obtoženec lahko preprečil prometno nesrečo, če bi vozil počasneje, zato nima uspeha. Glede na ugotovljeno hitrost, s katero bi obtoženec lahko še varno ustavil (okoli 75 km/h), so brezpredmetne pritožbene navedbe, da bi v primeru obtoženčeve veliko počasnejše vožnje od 80 km/h, in sicer 30 km/h, obtoženec povzročil, da bi se kdo zaletel vanj, češ da voznik za njim zaradi slabe vidljivosti ne bi uspel pravočasno ustaviti. Na pravilno ugotovljeno dejansko stanje tudi ne vplivajo pritožbena sklepanja, da obtoženec, ki v svoji dvaintridesetletni karieri voznika tovornjaka ni imel nobene nesreče, ve kako reagirati v vremenskih razmerah, kot so bile kritičnega dne.
18.Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe zagovornika, da potek nesreče ni bil pravilno ugotovljen, ker je bilo stanje vozil po nesreči spremenjeno zaradi reševanja ter da sodišče prve stopnje zato ne more z ustrezno verjetnostjo ugotoviti, za katere poškodbe bi lahko odgovarjal obtoženec. Kot že zgoraj navedeno, je sodišče prve stopnje v 50. točki obrazložitve izpodbijane sodbe po podrobnem povzemanju dokazov in prepričljivi dokazni oceni strnilo, na podlagi katerih dokazov, ki jih je medsebojno pretreslo, je zaključilo o poteku prometne nesreče, pri čemer ni spregledalo, da so bila nekatera vozila zaradi reševanja ponesrečencev premaknjena ali dodatno poškodovana zaradi rezanja pločevine (6. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). V 27. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je pojasnjeno, da je sodni izvedenec za določitev dinamike nesreče upošteval končno pozicijo vozil po nesreči, poškodbe udeleženih vozil, ki so bile določljive iz fotografij ter hitrost sedlastega vlačilca, ki je bila odčitana iz tahografa. Kot je navedeno, je poškodbe vozil izvedenec opredelil na osnovi CRASH modela določene deformacijske energije, potrebne za nastanek poškodb. Ker natančna lega vozil pred nezgodo ni bila znana, je bila določena na osnovi izjav v spisu in lege vozil po nezgodi. Pojasnjena je tudi določitev koeficienta trenja s podlago 0,55. Pisno izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje ocenilo za strokovno utemeljeno in izkustveno prepričljivo, nakar je izvedenec podal še ustno mnenje, pri čemer je odgovarjal tudi na postavljena vprašanja zagovornika. V 35. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je poudarjeno, da ugotovitve izvedenca potrjujejo ugotovitve policistov na kraju nesreče, pojasnjujejo vrstni red trkov, način premikanja vozil po trkih in končne položaje, dogajanje pa so potrdile tudi priče. Glede na vse navedeno, zagovornik s pritožbenimi navedbami o naknadnem premikanju vozil, ne vzbudi nikakršnih pomislekov v ugotovljen potek prometne nesreče.
19.Nobenega dvoma tudi ni v ugotovitve sodišča prve stopnje o vzročni zvezi med kršitvijo obtoženčevega dolžnostnega ravnanja, ki je povzročila prometno nesrečo ter nastalimi nadaljnjimi posledicami, ki predstavljajo objektivni pogoj kaznivosti, in sicer hudimi telesnimi poškodbami kar pri petih oškodovancih, kot so podrobno opisane v 76. - 79. točki obrazložitve izpodbijane sodbe.
20.Prepričljivo je bilo tudi ugotovljeno, da je v času, ko je čelni del polpriklopnika obtoženca trčil v zadnji del osebnih avtomobilov reg. št. 6, ki ga je vozil L. L. in reg. št. 7, bila ob levem boku osebnega avtomobila reg. št. 6 potnica tega vozila, M. M., ki jo je po trku in potiskanju stisnilo med navedeni osebni vozili, katera je potisnilo v zadnja dela podtovorne ploščadi polpriklopnikov in je zaradi telesnih poškodb na kraju nesreče umrla (32.-33. ter 74.-75. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Pravilno je sodišče prve stopnje zaključilo o malomarnosti obtoženca do hujše posledice - smrti M. M. (84. in 85. točka obrazložitve izpodbijane sodbe), česar pritožbene navedbe ne izpodbijejo. Zagovornik opozarja, da obtoženec niti kot profesionalni voznik tovornjaka ni mogel pričakovati, da se bo kljub slabemu vremenu nenadoma spustila megla kot zavesa, ki je vidljivost ovirala, tako da je bila krajša od 20 metrov ter da je že pred obtoženčevim prihodom prišlo na kraju do masovne prometne nesreče, kjer je bilo že prej udeleženih 35 vozil, ki so jih ljudje zapuščali. Ker se je tako do vidljivosti v kritičnem času (že zgoraj obrazloženo), kot tudi do obtoženčeve možnosti, da prepreči nastanek prometne nesreče (64.-68. točka obrazložitve izpodbijane sodbe) sodišče prve stopnje podrobno in prepričljivo opredelilo, pritožbene navedbe nimajo uspeha. Da je obtoženec ravnal z zavestno malomarnostjo, je pravilno obrazloženo v 84. in 85. točki izpodbijane sodbe, pri čemer je na mestu poudarek sodišča prve stopnje, da nobene od drugih prometnih nesreč, v smislu hudo poškodovanih ali umrlih oseb, ni povzročil voznik nobenega od udeleženih vlačilcev s polpriklopnikom (poklicni voznik).
21.Zagovornik izpodbija tudi odločbo o kazenski sankciji. Meni, da je izrečena kazen zapora tri leta in tri mesece občutno previsoka, ker sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo okoliščine, da obtoženec še ni bil kaznovan za kaznivo dejanje ali prekršek, dejstva, da je šlo v konkretni zadevi za izredni dogodek oziroma višjo silo zaradi redkega vremenskega pojava, kakor tudi ne, da je od dogodka preteklo že osem let in da je v nesreči umrlo komaj devetnajstletno dekle, česar obtoženec ne bo nikdar pozabil. Izrečena kazen je sledeč zagovorniku previsoka tudi glede na obstoječo sodno prakso. Opisuje zadevo brez navedbe opravilne številke, ko naj bi Okrožno sodišče v Mariboru mladi voznici, ki je imela v krvi 0,51 mg alkohola na liter izdihanega zraka, ki je prevažala dva prijatelja na strehi svojega avtomobila in v vinjenem stanju povzročila prometno nesrečo, pri kateri je ena izmed oseb umrla, izreklo zaporno kazen tri leta in šest mesecev. Navedena storilka in obtoženec, se sledeč zagovorniku glede njunih obravnavanih ravnanj ne moreta enako kaznovati.
22.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je izrečena kazen obtožencu primerna. Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko se je glede na težo kaznivega dejanja, stopnjo krivde obtoženca ter razsežnosti nastale prepovedane posledice odločilo za izrek kazni zapora. Pri odmeri kazni je glede objektivnega pogoja kaznivosti upoštevalo dejstvo, da je kar pet oseb utrpelo hude telesne poškodbe, glede odgovornosti za hujšo posledico, pa da je umrla oseba, ki je imela komaj devetnajst let in še vse življenje pred sabo. Kot obteževalne okoliščine je utemeljeno upoštevalo, da je obtoženec poklicni voznik, od katerega se pričakuje večja skrbnost v prometu, kot olajševalne okoliščine, pa je pri odmeri kazni sodišče pravilno upoštevalo okoliščino, da obtoženec do izreka sodbe ni obsojen ali kaznovan za prekršek, potek časa in obžalovanje dogodka. Navedene olajševalne okoliščine se ustrezno odražajo v odmerjeni kazni in ne držijo pritožbene navedbe, da jih sodišče prve stopnje ni dovolj upoštevalo. Neutemeljeno je stališče zagovornika, da bi moralo sodišče kot olajševalno okoliščino upoštevati, da naj bi šlo v konkretnem primeru za višjo silo, saj slednje ni skladno z ugotovljenim dejanskim stanjem. Tudi v pritožbi izpostavljena zadeva Okrožnega sodišča v Mariboru na izrečeno kazen obtožencu ne vpliva, saj je glede na individualizacijo kazenskih sankcij, upošteje predpisano kazen za kaznivo dejanje po drugem v zvezi s prvim odstavkom 323. člena KZ-1 (kazen zapora do osem let in stranska kazen prepoved vožnje motornega vozila) ter vse zgoraj upoštevano, odločitev prvostopenjskega sodišča pravilna.
23.Pritožbeno sodišče je odmero kazenske sankcije presojalo tudi v zvezi z osebnimi in družinskimi okoliščinami, ki jih je v pritožbi izpostavil obtoženec, in sicer da je med postopkom septembra 2016 izgubil mamo, januarja 2022 pa še zunajzakonsko partnerko, zaradi česar je moral zapustiti hišo, v kateri je bival ter vzeti kredit za najem druge hiše. V vmesnem času je dvakrat izgubil službo, enkrat zaradi obravnavane prometne nesreče, drugič pa pri drugem delodajalcu; ob vložitvi pritožbe je iskal zaposlitev. Vendar navedene okoliščine niso takšne narave, da bi bilo treba izrečeno kazen zapora znižati.
24.Tudi obligatorno stransko kazen prepovedi vožnje motornega vozila je sodišče prve stopnje ustrezno utemeljilo v 88. točki obrazložitve, zato v pravilno odločitev o kazenskih sankcijah ni bilo treba poseči.
25.Glede na obrazloženo neutemeljenost pritožbenih navedb in ker pri preizkusu ni ugotovilo kršitev, na katere je po določbi prvega odstavka 383. člena ZKP dolžno paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbi obtoženca in njegovega zagovornika na podlagi 391. člena ZKP kot neutemeljeni zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
26.Ker obtoženec in zagovornik s pritožbama nista uspela, je obtoženec na podlagi prvega odstavka 98. člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, to je sodno takso v znesku 675,00 EUR (tar. št. 7122 Zakona sodnih taksah, ZST-1).