Jedro

Sodišče druge stopnje je upoštevalo tožbeno podlago in lastninski režim skupnega premoženja, ki ga določa ZZZDR glede premoženja zakoncev, pridobljenega z delom v zakonski zvezi. Tožnico, ki se v reviziji zavzema za to, da bi moralo biti ugodeno zahtevku vsaj glede nje, pa je zatorej treba opozoriti, da je bil njen zahtevek pač zahtevek za ugotovitev lastninske pravice do ene polovice - in to kot solastnine s tožnikom. Ugoditev samo njenemu zahtevku bi ne pomenila nič drugega, kakor da bi bila solastnica sporne nepremičnine skupaj s tožencem. Za nastanek takega lastninskega stanja s priposestvovanjem (samo v njeno korist do ene idealne polovice na nepremičnimi, ki je sedaj toženčeva) seveda ni ponudila nobene podlage.

Izrek

Revizija se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z obravnavano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim sta tožnika zahtevala ugotovitev, da sta vsak do 1/2 lastnika parc.št. 445/1, njiva v izmeri 1118 m2, vl. št. 31 k.o. - in da jima je toženec zato dolžan izročiti listino, na podlagi katere se bo ta njuna lastninska pravica lahko vknjižila v zemljiški knjigi. Odločitev je utemeljilo predvsem s tem, da sta tožnika sicer uživala sporno parcelo, vendar sta vedela, da jima ni bila izročena v last, zato je nista mogla priposestvovati.

Sodišče druge stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo pritožbo tožeče stranke kot neutemeljeno in potrdilo sodbo prve stopnje. Svojo odločitev je utemeljilo s tem, da tožnik ni mogel biti dobroveren posestnik najpozneje od prejema sodbe v pravdni zadevi P 91/84 sodišča prve stopnje, s katero mu je bilo naloženo, da mora toženčevemu lastninskemu predniku izročiti več zemljišč, med njimi tudi sedaj sporno. To velja tudi za tožnico kot njegovo ženo, za katero tožeča stranka ne trdi, da bi živela drugje.

Zoper to pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožeča stranka vložila pravočasno revizijo, s katero uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava. Če je že sodišče druge stopnje štelo za zakonito in pravilno, kar je ugotovilo sodišče prve stopnje glede tožnika (dasiravno tudi temu ni tako), se po mnenju tožeče stranke to v nobenem primeru ne more nanašati na tožnico. Ona je o neki pravdni zadevi P 91/84, v kateri je toženčev oče tožil sedanjega tožnika, zvedela šele iz odgovora na tožbo v sedanji pravdi. Razlaga pritožbenega sodišča, češ da tožeča stranka ne trdi, da bi tožnica živela drugje kot tožnik, je veliko premalo za zakonito odločitev v tej zadevi. Tožnika sta zakonca, vendar to še ne pomeni, da je tožnica obveščena o vsem, kar dela njen mož. Tožnica je polnih 24 let nemoteno imela v dejanski lasti in uživanju sporno nepremičnino. Toženec je ni nikoli niti z dopisom niti s tožbo poskušal pregnati z zemljišča, čeprav je ves čas dobro vedel, da ga obdeluje. Tisto, kar se nanaša na tožnika, se v nobenem primeru ne more nanašati na tožnico, zato sta sodišči prve in druge stopnje zmotno uporabili materialno pravo. Utemeljen je v vsakem primeru tožničin tožbeni zahtevek, če že ne tudi tožnikov. Tožeča stranka predlaga spremembo sodbe, tako da bo tožbenemu zahtevku v celoti ugodeno, ali pa razveljavitev sodb druge in prve stopnje ter novo sojenje na prvi stopnji.

V postopku, ki je bil opravljen po 390. členu ZPP (zakona o pravdnem postopku) tožena stranka na vročeno revizijo ni odgovorila, Državno tožilstvo Republike Slovenije pa se o njej ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

Po uradni dolžnosti upoštevne (386. člen ZPP) bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 10. točke 2. odstavka 354. člena ZPP v pravdi ni bilo. Druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka se upoštevajo, samo če so z revizijo izrečno uveljavljane. Revizija niti formalno opredeljeno niti vsebinsko ne zatrjuje nobene procesne kršitve.

Revizijska graja uporabe materialnega prava v izpodbijani sodbi ni utemeljena. Bistvena dejanska tožbena podlaga so bile trditev tožeče stranke: da je M. S. spomladi 1969 sporno nepremičnino izročila v last obema tožnikoma; da se jima je M. S. s tem oddolžila za dotlej opravljeno delo na njenem velikem posestvu in v gospodinjstvu; da o tem sicer ni bila zapisana ustrezna pogodba (zaradi česar se doslej nista mogla vknjižiti kot lastnika) - vendar pa sta tožnika to nepremičnino nato ves čas posedovala kot lastnika in jo obdelovala. Na to dejansko podlago sta oprla pravni sklep, da sta sporno nepremičnino priposestvovala. Tako sta utemeljila zahtevek za ugotovitev, da sta vsak do ene polovice lastnika sporne nepremičnine. V izpodbijani sodbi je ugotovljeno, da je bilo tožniku s sodbo sodišča prve stopnje P 91/84 naloženo, da mora izročiti toženčevemu lastninskemu predniku nepremičnino, ki je sporna tudi v tej pravdi. Sodišče druge stopnje je na to oprlo presojo, da tožnik najmanj od 6.2.1985, ko je prejel sodbo v navedeni prejšnji pravdi, ni mogel biti več v dobri veri, da poseduje sporno nepremičnino kot lastnik. Tožeča stranka v reviziji s tem stališčem ne polemizira. Ta presoja je seveda pravilna tudi po oceni revizijskega sodišča (ki pazi na morebitno zmotno uporabo materialnega prava po uradni dolžnosti - 386. člen ZPP). Čim je tako, pa ostane glede tožnika brez zatrjevane - in po določbi 28. člena ZTLR (zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih) nujne -podlage tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja. Revizijski razlogi, ki se v celoti ukvarjajo s položajem tožnice, jasno kažejo, da se tožeča stranka v reviziji tega tudi zaveda. Ne kaže pa tega njen predlog, da naj se reviziji ugodi v celoti, torej tudi glede odločitve o tožnikovem zahtevku. Ta predlog tako ne le ostane neutemeljen, ampak je tudi nelogičen ob lastnih (in pravilnihĐ) pravnih izhodiščih tožeče stranke.

Neutemeljena je uvodoma povzeta revizijska graja stališča sodišča druge stopnje, da tisto, kar velja za tožnika, velja tudi za tožnico kot njegovo ženo, za katero tožeča stranka ne trdi, da bi živela drugje kot tožnik. Neupoštevne so (v mejah uveljavljanega revizijskega razloga) revizijske navedbe o tem, da naj bi in zakaj naj bi tožnica ne bila seznanjena s sodbo v pravdi P 91/84 toženčevega lastninskega prednika zoper tožnika - ker gre za načenjanje vprašanja popolnosti dejanske podlage pravnomočne sodbe (nedovoljeno po 3. odstavku 385. člena ZPP) in delno tudi prepovedane revizijske novote (387. člen ZPP).

Glede na njeno (po razlogih osnovno, po predlogu podrejeno) revizijsko stališče ni odveč tožnico spomniti na tožbene navedbe o tem, kako sta z možem - tožnikom prejela sporno nepremičnino od M. S. kot njeno oddolžitev (torej plačilo) za njuno pred tem opravljeno delo na njenem posestvu. Sodišče druge stopnje je pri utemeljitvi, ki jo tožnica graja, očitno upoštevalo to tožbeno podlago in lastninski režim skupnega premoženja, ki ga določa ZZZDR (zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, Ur. l. SRS 14/89, prečiščeno besedilo) glede premoženja zakoncev, pridobljenega z delom v zakonski zvezi (2. odstavek 51. člena), in glede njunih, po (sicer izpodbojni) zakonski domnevi enakih deležih na njem (1. odstavek 59. člena), zemljiškoknjižno realiziranih praviloma v obliki solastninskih deležev. Upoštevati je treba tudi, da lastnina po idealnih delih (solastnina - 13. člen ZTLR) lahko nastane le na podlagi, ki jo pravo ureja, to pa je poleg pravkar navedene neposredne zakonske podlage lahko še pogodbena.

Tožnico, ki se v reviziji zavzema za to, da bi moralo biti ugodeno zahtevku vsaj glede nje, pa je zatorej na koncu treba opozoriti, da je bil njen zahtevek pač zahtevek za ugotovitev lastninske pravice do ene polovice - in to kot solastnine s tožnikom. Ugoditev samo njenemu zahtevku bi ne pomenila nič drugega, kakor da bi bila solastnica sporne nepremičnine skupaj s tožencem. Za nastanek takega lastninskega stanja s priposestvovanjem (samo v njeno korist do ene idealne polovice na nepremičnini, ki je sedaj toženčeva) seveda ni ponudila nobene podlage.

Po vsem obrazloženem se je izkazalo, da revizija ni utemeljena in da jo je na podlagi določbe 393. člena ZPP zato treba zavrniti.