Jedro

Tožena stranka oziroma komisija tožene stranke ni pravilno ovrednotila dela tožnika v spornem letu po kriteriju obsega dela in po kriteriju interdisciplinarnosti. Glede na to, da je nadrejeni oceno dela utemeljil s podatki o povprečju ukrepov pri tožniku, pri čemer ni bil prepričan, ali je v obravnavanem obdobju odštel delovne dni tožnika ter glede na ugotovitev, da tožnik v času opravljanja dela ukrepov ni mogel izdajati, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika za navedeno obdobje ni bilo mogoče primerjati z ostalimi policisti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Stranki sami krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razveljavilo odločbo tožene stranke, to je Ocenjevalni list ocenjevalca A.A. z dne 24. 2. 2016 in sklep komisije Policije, PU B., PP B., številka ... z dne 5. 4. 2016 za tožnika v delih, v katerih je za leto 2015 določena letna ocena delovne uspešnosti 'zelo dobro'. Tožbeni zahtevek za ugotovitev in določitev letne ocene delovne uspešnosti 'odlično' za tožnika za ocenjevalno obdobje od 1. 1. 2015 do 31. 12. 2015 je zavrnilo. Odločilo je, da je tožena stranka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v višini 1.196,19 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15-dnevnega izpolnitvenega roka.

2. Zoper navedeno sodbo (pravilno: zoper ugodilni del in odločitev o stroških, saj tožena stranka za izpodbijanje zavrnilnega dela nima pravnega interesa) tožena stranka vlaga pravočasno pritožbo iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma podredno, da sodbo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev o nepravilnem ovrednotenju tožnikovega dela po kriteriju obsega dela in kriteriju interdisciplinarnosti oprlo izključno na izpovedi tožnika in z njegove strani predlaganih prič, predvsem na izpoved priče C.C., ki ni nadrejen tožniku in ni pristojen ocenjevati njegovega dela, ampak opravlja delo poveljnika E. (v nadaljevanju: E.). Ocena tožnikovega dela je v izključni pristojnosti A.A., ki delo organizira in dodeljuje, zato lahko tudi najbolje oceni količino in kakovost dela. Sodišče prve stopnje se pri kriteriju obsega dela ni opredelilo do navedb tožene stranke in številčnega oziroma primerjalnega prikaza dela tožnikovih sodelavcev, iz katerega niso razvidne le izvedene policijske naloge, temveč je razviden tudi obseg pričakovanega dela. V tem delu je sodba sodišča neobrazložena, nepravilno in nepopolno pa je ugotovljeno tudi dejansko stanje. Prav tako ni mogoče ugotoviti, zakaj sodišče ni sledilo prepričljivi izpovedi A.A.. Odločitev sodišča in izpoved tožnika temeljita zgolj na 16,8 % tožnikovega dela v celotnem letu 2015 (tj. od 18. 9. 2015 dalje), kar predstavlja nepravilno ovrednotenje dela, saj predmet presoje ni bilo celotno ocenjevalno obdobje. Izpoved A.A., da je tožnik delal 14 dni v D., kar je sodišče ocenilo kot netočno, je izvzeta iz konteksta, prav tako pa ne drži, da iz izpovedi priče C.C. izhaja, da je bil tožnik v zadnji četrtini leta 2015 z dela zaradi D. odsoten 35-krat. Izpovedal je le, da so imeli v letu 2015 35-krat aktiviranja in usposabljanja enote, kar ne dokazuje, da je bil prisoten tudi tožnik. Nadalje navaja, da je delo v D. prostovoljne narave, za delo se delavci odločijo sami in niso razporejeni na podlagi odločitve nadrejenega, poleg tega pa prejmejo dodatno plačilo. Sodišče prve stopnje se tudi ni opredelilo do izpovedi A.A., da so bili vsi policisti PPP B. v času begunske krize napoteni v kadrovsko pomoč na PU E. in PU F., zato sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Zaključek sodišča, da tožnik v času begunske krize ni imel možnosti izvajati ukrepov, ni točen, ker sodišče dejanskega stanja v tej smeri ni ugotavljalo. Delo v D. ne more biti bolje vrednoteno kot delo policistov, ki morajo v času odsotnosti policistov D. opraviti več rednih nalog, zato je odločitev sodišča nepravilna in neprimerna. Neresnična in pavšalna je trditev tožnika, da A.A. od njega pričakuje več in ga obravnava diskriminatorno. Izpostavlja, da je sodišče zaslišalo le priče, ki so bile ocenjene z enako oceno kot tožnik ter priče, ki delo opravljajo v enoti D.. Predlaganih prič G.G., H.H., I.I. in J.J., ki so bile ocenjene z odlično oceno, sodišče ni zaslišalo niti ni primerjalo njihovega obsega in kvalitete dela. Napačen je zaključek sodišča, da pričanje navedenih prič ni bistveno, saj bi ravno vpogled v njihove rezultate dela vplival na odločitev sodišča glede na to, da so bistveno boljši od rezultatov tožnika. Napačna je ocena sodišča, da zgolj zaradi dela tožnika v D., nadrejeni ni pravilno ovrednotil interdisciplinarnega dela tožnika, saj je ocenil celovito delo tožnika, ki je bilo opravljeno pod pričakovanji.

3. Tožnik je na pritožbo odgovoril. Navaja, da je neutemeljena in predlaga, da jo pritožbeno sodišče kot takšno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo ter toženi stranki naloži v plačilo njegove pritožbene stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je v skladu z določbo drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji), po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki izhajajo iz navedene določbe in na pravilno uporabo materialnega prava. Po izvedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih uveljavlja pritožba, niti tistih, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodba ima razloge o vseh odločilnih dejstvih, ti razlogi si med seboj niso v nasprotju, zato se sodba da preizkusiti. Dejansko stanje je ugotovilo pravilno in popolno, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Pritožbeno sodišče se v celoti strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da tožena stranka oziroma komisija tožene stranke ni pravilno ovrednotila dela tožnika v letu 2015 po kriteriju obsega dela in po kriteriju interdisciplinarnosti. Glede na to, da je nadrejeni A.A. oceno dela utemeljil s podatki o povprečju ukrepov na PPP1 in pri tožniku, pri čemer ni bil prepričan, ali je v obravnavanem obdobju odštel delovne dni tožnika od prvega dne sklica D. v septembru 2015 do stavke 18. 11. 2015 in naprej do konca tega leta, ter glede na pravilno ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnik v času opravljanja dela v D. ukrepov ni mogel izdajati, je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da tožnika za navedeno obdobje ni bilo mogoče primerjati z ostalimi policisti.

7. Bistvena za odločitev je bila torej okoliščina, da nadrejeni A.A. ni bil prepričan, ali je pri oceni uspešnosti upošteval tožnikovo odsotnost. V posledici navedenega so neodločilne pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do primerjalnega prikaza dela tožnikovih sodelavcev. Iz navedenega razloga tudi ni bila relevantna izpoved A.A. v zvezi s tem. Sodišče prve stopnje zato ni storilo smiselno uveljavljane kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter dejanskega stanja ni zmotno in nepopolno ugotovilo. Odločilne tudi niso pritožbene navedbe, da bi sodišče moralo zaslišati priče G.G., H.H., I.I., J.J. (zaslišanja katerih niti ni predlagala tožena stranka), češ da bi ravno vpogled v njihove rezultate dela vplival na odločitev sodišča, glede na to, da so bistveno boljši od rezultatov tožnika.

8. Neutemeljen je tudi očitek kršitve 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do izpovedi nadrejenega A.A., da so bili vsi policisti PPP B. v času begunske krize napoteni v kadrovsko pomoč na PU E. in PU F.. V 18. točki obrazložitve sodbe se je sodišče prve stopnje zadostno opredelilo do tega dela izpovedi A.A., iz katere tudi izhaja, da so bili zaradi teh odhodov policistov, preostali policisti še dodatno obremenjeni. Sodišče prve stopnje je zato pravilno ocenilo, da, ker so torej preostali policisti morali delati več, so lahko izdali več ukrepov kot tožnik, ki je bil ta čas odsoten od dela v PP B. in ukrepov ni mogel izdajati. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja, da tožnik v času begunske krize ni imel možnosti izdajati ukrepov. Sodišče je navedeno ugotovilo na podlagi izpovedi K.K. in C.C., kar je tudi jasno obrazložilo. Poleg tega pa navedeno izhaja tudi iz izpovedi A.A. (list. št. 51 - na vprašanje, ali tožnik teh ukrepov ni mogel izvajati, ko je bil v D., je odgovoril s pritrdilnim odgovorom).

9. Pritožbena navedba, da delo v D. ne more biti bolje vrednoteno kot delo policistov, ki morajo v času odsotnosti policistov opraviti več rednih nalog, je neutemeljena. Sodišče prve stopnje delu tožnika v D. ni dalo večje vrednosti. Tožnikovo delo v D. namreč s strani tožene stranke niti ni bilo vrednoteno, poleg tega pa tudi ni bilo upoštevano pri primerjavi z drugimi zaposlenimi v smislu števila izdanih ukrepov, kar je bila podlaga ocene.

10. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje oprlo svojo odločitev le na delo tožnika v D. (to je 16,8 % dela v celotnem letu 2015), s čimer naj bi sodišče nepravilno ovrednotilo tožnikovo delo. Nasprotno, ravno neupoštevanje tožnikovega dela v D. s strani tožene stranke predstavlja nepravilno ovrednotenje dela z njene strani. V zvezi s tem tudi ni utemeljeno smiselno uveljavljanje protispisnosti, češ da iz izpovedi priče C.C. ne izhaja, da je bil tožnik v zadnji četrtini leta 2015 z dela zaradi D. odsoten 35- krat. Na vprašanje, koliko časa je tožnik v letu 2015 deloval v D., je C.C. (poveljnik te enote) odgovoril, da so imeli v letu 2015 skupaj 35-krat aktiviranja in usposabljanja. Na podlagi navedenega ter na podlagi okoliščine, da tožena stranka ni prerekala s strani tožnika zatrjevanega večjega števila dni odsotnosti zaradi dela v D., sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo izpovedi A.A., da je tožnik delal v D. 14 dni. Izpoved A.A. v tem delu ni bila izvzeta iz konteksta, kot to neutemeljeno in pavšalno navaja pritožba.

11. Pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje glede kriterija interdisciplinarnosti ne omaja pritožbeno zatrjevanje, da C.C. ni bil tožnikov nadrejeni in ni bil pristojen podati ocene delovne uspešnosti za tožnikovo delo. To namreč ne pomeni, da njegova izpoved o tožnikovem delu v času opravljanja dela v D. ni bila verodostojna, saj je bil kot poveljnik D. z delom tožnika v tem obdobju neposredno seznanjen, zato je sodišče prve stopnje utemeljeno sledilo njegovi izpovedi.

12. Neodločilne so pritožbene navedbe, da je delo v D. prostovoljne narave, da na delo v D. zaposleni niso razporejeni na podlagi odločitve nadrejenega ter da za to delo prejmejo dodatno plačilo. Čeprav se je tožnik prostovoljno prijavil za delo v D., je bil na to mesto izbran s strani tožene stranke, za katero je to delo tudi opravljal. Odločilna pa tudi ni pritožbena navedba, da je neresnična in pavšalna trditev tožnika, da nadrejeni od njega pričakuje več in ga obravnava diskriminatorno, saj sodišče prve stopnje tega ni presojalo ter na to ni oprlo odločitve.

13. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da s pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Tožnik sam krije stroške odgovora na pritožbo, saj ni bil potreben za odločitev o pritožbi (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. in 155. člena ZPP).

1 Nadrejeni A.A. je za vse ocenjevane policiste štel, da so glede na 12-urni delovnik delali približno 14 delovnih dni na mesec, kar pomeni 150 dni na leto. Na podlagi tega podatka je delil skupne ukrepe ter tako prišel do povprečja.