Jedro

I. Ker je bila izpolnitev obveznosti tožene stranke do 28.11.1991 bistvena sestavine pogodbe, je prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu.

II. Ob dejstvu, da mora tožena stranka tožeči vrniti prejeto provizijo z obrestmi od dneva prejema provizije (5.odst.132.čl. ZOR), bi bilo treba ugotoviti, ali ta znesek ne zadošča za vrnitev kredita z obrestmi. Če zadošča, tožeča stranka z najetjem kredita ni oškodovana. Škodo bi lahko predstavljali stroški kredita, ki so večji od priznanih obresti. V tej smeri pa v izpodbijani sodbi ni ugotovitev.

Izrek

I. Reviziji se delno ugodi in se sodbi druge in prve stopnje razveljavita glede zneska 333.958,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 17.2.1992 dalje in glede pravdnih stroškov ter se v tem obsegu vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V ostalem, glede zneska 655.000,00 Sit z zamudnimi obrestmi od 20.11.1991 dalje, se revizija zavrne kot neutemeljena.

III. Odločitev o stroških revizijskega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugodilo tožbenemu zahtevku in razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči znesek 988.958.00 Sit z zamudnimi obrestmi od zneska 655.000,00 Sit od 20.11.1991 in od zneska 333.958,00 Sit od 17.2.1992 dalje do plačila. Ugotovilo je, da je tožena stranka prodala tožeči pravico do koriščenja deviznih sredstev iz deviznega priliva, za kar ji je tožeča stranka plačala 655.000,00 Sit provizije. Rok izpolnitve obveznosti tožene stranke do 28.11.1991 je bil bistvena sestavina pogodbe. Tožena stranka v tem roku ni omogočila tožeči nakupa deviz pri banki. V času po 20.11.1991 tožena stranka ni imela več deviznega priliva, zato glede na tedaj veljavne predpise, ki so dovoljevali prenos deviznih pravic samo v roku 48 ur po deviznem prilivu, prevzete obveznosti sploh ni mogla izpolniti. S potekom roka 28.11.1991 je bila pogodba med strankama razdrta po zakonu. Zato je utemeljen zahtevek tožeče stranke na vrnitev provizije v znesku 655.000.00 Sit, prav tako pa tudi zahtevek na plačilo odškodnine v znesku 333.958.00 Sit, kolikor je plačala za najeti kredit pri V., da si je zagotovila devizna sredstva drugje. Sodišče druge stopnje je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo prve stopnje.

Proti tej sodbi vlaga tožena stranka revizijo. Uveljavlja revizijske razloge zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlaga, da revizijsko sodišče obe sodbi razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je do zamude pri realizaciji posla prišlo zaradi insolventnosti tožeče stranke, ki ni plačala tolarske vrednosti deviznega zneska. Vzrok za zamudo je na strani tožeče stranke, zato posledice ne morejo bremeniti tožene stranke. Ker tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila v roku, ne gre za fiksen posel. Zmotna uporaba materialnega prava pa je podana tudi pri odločanju o višini tožbenega zahtevka za plačilo odškodnine, ker ni dokazana vzročna zveza med škodnim dogodkom in škodo.

Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila in Javni tožilec Republike Slovenije se o njej ni izjavil ( 3. odst. 390.čl. ZPP).

Revizija je utemeljena kolikor se nanaša na prisojeno odškodnino, ni pa utemeljena glede odločitve o vrnitvi provizije.

Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji navajala prav to, kar je ugotovljeno tudi v sodbah prve in druge stopnje, namreč, da sta stranki sklenili pogodbo o odkupu pravic do koriščenja deviznih sredstev in da je bila tožeča stranka dolžna plačati toženi stranki provizijo, banki pa vrednost deviz (navedba pod II. vloge tožene stranke z dne 9.4.1992 l.št. 10 spisa). V reviziji navaja tožena stranka drugače in sicer, da bi morala tožeča stranka njej plačati tudi vrednost deviz. Te navedbe, ki pomeni novoto, revizijsko sodišče ne more upoštevati (3. odst. 385.čl. ZPP). Materialno pravna presoja izpodbijane sodbe, ki jo opravi revizijsko sodišče, temelji na dejanskih ugotovitvah prve in druge stopnje. To pomeni, da je tožena stranka za dogovorjeno provizijo tožeči odstopila pravico do koriščenja deviz, ki bi jih tožeča stranka plačala banki, ne pa toženi stranki. Tožena stranka svoje obveznosti ni izpolnila in tožeči stranki ni omogočila koriščenja deviz, ker sploh ni imela več deviznih prilivov v času od sklenitve pogodbe do 28.11.1991, ko bi morala biti pogodba izpolnjena. Zato o plačilni zamudi tožeče stranke ni mogoče govoriti. Ker je bila izpolnitev obveznosti tožene stranke do 28.11.1991 bistvena sestavina pogodbe, je prišlo do razdrtja pogodbe po samem zakonu (1. odst. 125.čl. ZOR), kar ima za posledico obnveznost tožene stranke, da vrne prejeto provizijo (2. odst. 132.čl. ZOR) z zamudnimi obrestmi od prejema plačila (5. odst. 132.čl. ZOR). V tem delu, torej glede vrnitve provizije 655.000.00 Sit z zamudnimi obrestmi od 20.11.1991 dalje, je z izpodbijanima sodbama odločeno pravilno. Zato je revizijsko sodišče v tem delu revizijo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno (393.čl. ZPP).

Tožena stranka ves čas ugovarja tudi odškodninskemu zahtevku v znesku 333.958.00 Sit, češ da niso izpolnjene vse predpostavke za utemeljenost odškodninskega zahtevka. V tem obsegu je revizija utemeljena. Ni namreč jasno ugotovljeno, v čem je škoda, ki naj bi jo prisojeni znesek pokril. V sodbi prve stopnje je navedeno, da si je morala tožeča stranka devize zagotoviti drugje. Če je najela kredit za nakup deviz, bi ta denar potebovala tudi tedaj, če bi tožena stranka izpolnila pogodbo. V tem primeru strošek za najeti kredit ne predstavlja nobene škode. Tudi nadaljnja ugotovitev prvostopne sodbe, da je tožeča stranka za najeti kredit v višini zneska provizije plačala zamudne obresti 333.958,00 Sit, ni zadostna podlaga za ugoditev odškodninskemu zahtevku. Ob dejstvu, da mora tožena stranka tožeči vrniti prejeto provizijo z obrestmi od dneva prejema provizije (5.odst.132.čl. ZOR), bi bilo treba ugotoviti, ali ta znesek ne zadošča za vrnitev kredita z obrestmi. Če zadošča, tožeča stranka z najetjem kredita ni oškodovana. Škodo bi lahko predstavljali stroški kredita, ki so večji od priznanih obresti. V tej smeri pa v izpodbijani sodbi ni ugotovitev. Potemtakem ni izkazan nastanek škode kot bistvena predpostavka vsakega odškodninskega zahtevka. V okvir preizkusa pravilne uporabe materialnega prava pa spada ugotovitev, ali so podane potrebne predpostavke za utemeljenost odškodninskega zahtevka. Teh ugotovitev ni. Zato v tem obsegu zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno. Tožeča stranka je sicer nastanek škode zatrjevala, sodbi pa ne vsebujeta potrebnih ugotovitev o tem. Zato je podan razlog za razveljavitev (2. odst. 395.čl. ZPP). V ponovnem postopku bo treba zavzeti stališče o obstoju vseh predpostavk za utemeljenost postavljenega odškodninskega zahtevka.

Izrek o stroških temelji na 3. odst. 166.čl. ZPP.