Jedro

Dejstvo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil alkotest pozitiven, kar je okoliščina, ki bi vzpostavila domnevo o alkoholiziranosti tožnika po 1. odstavku 3. člena točka 4b splošnih pogojev, ne pomeni, da tožena stranka nima pravice (na drug način) dokazati, da je tožnik vozilo v času nesreče upravljal pod vplivom alkohola. Z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca sodne medicine, ki je bil tudi ustrezno substanciran, je tožena stranka namreč želela prav to. Ker je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo, je toženi stranki odvzelo možnost, da svoje trditve dokaže, kar pa je nedopustno.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana vmesna sodba (to je odločitev pod točko II izreka) razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v nov postopek.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Okrožno sodišče v Ljubljani je s sklepom ustavilo postopek v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 5.500,00 EUR s pripadki (točka I izreka), z vmesno sodbo pa je odločilo, da je temelj tožbenega zahtevka podan (točka II izreka).

Zoper vmesno sodbo (torej odločitev pod točko II izreka) vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga spremembo izpodbijane odločitve tako, da bo tožbeni zahtevek zavrnjen ali njeno razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje. Sodišču prve stopnje očita storitev bistvene kršitve določb postopka, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe ter kršitev načela kontradiktornosti. Na prvem naroku je pritožnica podala trditev, da se je prometna nesreča zgodila ob 19.00 uri, tožnik pa je alkotest opravljal ob 21.45 uri, približno tri ure po prometni nesreči, kar pomeni, da se je določena količina alkohola v krvi pri tožniku že razgradila in je imel tožnik ob prometni nesreči gotovo višjo vrednost alkohola v telesu, kot mu je bila izmerjena po treh urah. V dokaz takšnih trditev je predlagala postavitev izvedenca sodne medicine o tem, kako poteka razgradnja alkohola v krvi in kaj pomeni določena vrednost, izmerjena v treh urah po prometni nesreči. Sodišče je na zadnjem naroku ta dokaz zavrnilo kot nepotreben, tožena stranka pa je kršitev določb postopka ugovarjala in na ta način zadostila zahtevi iz 286.b člena ZPP. S takšnim ravnanjem je bila toženi stranki odvzeta pravica in onemogočeno dokazovanje njenih trditev. Meni, da je izvedba tega dokaza, glede na konkretne okoliščine zadeve, pomembna tudi za pravilno ugotovitev dejanskega stanja in pravilno uporabo materialnega prava. Meni, da je sodišče zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo tudi v pogledu zaključka, da tožnik ni izgubil zavarovalnih pravic, ker ni pobegnil s kraja prometne nesreče. Pri tem je sodišče povsem nekritično sledilo navedbam tožnika o poteku in okoliščinah prometne nesreče, zlasti o okoliščinah po sami nesreči. Po drugi strani pa je spregledalo oziroma se brez obrazložitve ni opredelilo do trditev o okoliščinah, ki jih je zatrjevala tožena stranka in kažejo, da se je tožnik želel izogniti preizkusu alkoholiziranosti. Gre za nekonsistentnost v tožnikovih trditvah, kdo ga je odpeljal s kraja prometne nesreče, dejstvo, da nihče ni pomislil, da bi o prometni nesreči obvestil policijo, čeprav je bila škoda velika (kombi, ki ga je tožnik vozil, je bil razbit, roba raztresena po tleh) ter dejstvo, da tožnikovo zdravstveno stanje ni moglo biti tako slabo, saj se je najprej odpravil v lokal, nato pa k zdravniku. Tožnik se je izmaknil preiskavi svoje alkoholiziranosti, ko je odšel oziroma pobegnil s kraja nesreče, o kateri ni obvestil policije.

Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Meni, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje pravilno ugotovilo in tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Neutemeljeni so tudi očitki o strojeni bistveni kršitvi določb postopka, saj je sodišče upravičeno zavrnilo ta dokazni predlog. Opozarja, da je splošno znano, da po zaužitju alkohola vsebnost le-tega nekaj časa raste, šele potem začne padati. Kako hitro raste in kako hitro pada, je odvisno od vrste okoliščin. Meni, da izvedeni dokazi za zanesljivo ugotovitev, kakšna je bila vsebnost alkohola v času prometne nesreče, ne zadoščajo. V nadaljevanju opozarja, da razhajanje med tem, kar je dogodkih po prometni nesreči navedel tožnik in med tem, kar naj bi povedal policiji, za presojo v tej pravdi ni pomembno. Tožena stranka v pritožbi tudi zmotno povzema, kaj je tožnik povedal, ko je bil zaslišan. Tožnikova telesna poškodba ni bila tako huda, da bi bil prevoz z reševalnim vozilom nujen, zato je pač sprejel ponudbo neznanega voznika. Ni se izognil ugotavljanju alkoholiziranosti, saj ni obstajala ne pogodbena ne zakonska dolžnost, da bi o nesreči obvestil policijo ali da bi moral o nesreči takoj (že s kraja nesreče) obvestiti oškodovance, ki na kraju niso bili prisotni. Ker je bil telesno poškodovan, je upravičeno odšel s kraja prometne nesreče v bolnišnico. Predlaga zavrnitev pritožbe.

Pritožba je utemeljena.

Pritožbeno sodišče uvodoma ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje pod točko I izreka, ki se nanaša na delno ustavitev postopka, postala pravnomočna, saj pritožba zoper ta del ni bila vložena. V preostalem delu, to je glede odločitve o obstoju temelja tožbenega zahtevka (točka II izreka), pa je pritožbeno sodišče opravilo preizkus v okviru uveljavljenih pritožbenih razlogov, po uradni dolžnosti pa v obsegu kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP.

Pritožba sodišču prve stopnje utemeljeno očita, da je z zavrnitvijo dokaznega predloga za postavitev izvedenca sodne medicine, poseglo v pravico tožene stranke do izjave in s tem storilo kršitev po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka je v smislu 286.b člena ZPP kršitev tudi pravočasno grajala (list. št. 77).

Sklepanje o tem, kateri dokazi naj se izvedejo in kateri ne, je sicer pridržano sodišču (primerjaj drugi odstavek 213. člena ZPP), vendar pa pri tem sodišče ni popolnoma prosto. Ta presoja je omejena z ustavnim načelom, ki vsakomur omogoča enako varstvo pravic v postopku pred sodiščem (22. člen Ustave). Sodišče zato lahko na podlagi drugega odstavka 287. člena ZPP zavrne predlagani dokaz le, če je nepotreben, ker je dejstvo (že) dokazano (ne pa tudi obrnjeno: če je glavni dokaz uspel, bo dokaznemu predlogu za nasprotni dokaz moralo ugoditi), nerelevanten, ker dejstvo, ki naj bi ga z njim dokazovali, ni pravno odločilno, ali pa gre za dokaz, ki je za ugotovitev določenega dejstva popolnoma neprimeren (1).

Kot izhaja iz razlogov, ki jih je sodišče za zavrnitev dokaznih predlogov navedlo na zadnji glavni obravnavi (v izpodbijani sodbi namreč razlogov v zvezi s tem ni), je bil ta dokazni predlog zavrnjen, ker je sodišče menilo, da je nepotreben. S takšno obrazložitvijo pa v konkretnem primeru, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, ne more opravičiti zavrnitve dokaznega predloga za postavitev izvedenca sodne medicine.

Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje, ki s pritožbo niso izpodbijane, izhaja, da je alkotest, ki ga je opravil tožnik na dan prometne nesreče ob 21.45 uri, torej približno tri ure po prometni nesreči, pokazal 0,26 mg alkohola v litru izdihanega zraka. Ob upoštevanju tolerance, to je 0,05 mg alkohola na liter izdihanega zraka, ki se upošteva v korist preizkušanca, pa je ugotovilo, da je znašala vrednost 0,21 mg alkohola na liter izdihanega zraka, kar je pod dopustno vrednostjo, ki jo določa Zakon o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1). Na tej podlagi je zaključilo, da tožnik v času prometne nesreče ni vozil pod vplivom alkohola in zato ni izgubil in ni mogel izgubiti svojih pravic iz zavarovalne pogodbe.

Tak zaključek pa je, glede na podane trditve tožene stranke, na katere opozarja tudi v pritožbi (2), in dokazni predlog za postavitev izvedenca sodne medicine, vsaj preuranjen. Dejstvo, da toženi stranki ni uspelo dokazati, da je bil alkotest pozitiven, kar je okoliščina, ki bi vzpostavila domnevo o alkoholiziranosti tožnika po 1. odstavku 3. člena, točka 4b Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (AO), namreč ne pomeni, da tožena stranka nima pravice (na drug način) dokazati, da je tožnik vozilo v času nesreče upravljal pod vplivom alkohola. Z dokaznim predlogom za postavitev izvedenca sodne medicine, ki je bil tudi ustrezno substanciran, je tožena stranka namreč želela prav to: dokazati, da je, ne glede na negativen rezultat alkotesta, v času prometne nesreče tožnik vozilo upravljal pod vplivom alkohola. Po njenih trditvah se je namreč določena količina alkohola pri tožniku že razgradila in je zato imel v času prometne nesreče zagotovo višjo vrednost alkohola v telesu, kot mu je bila izmerjena po treh urah.

Ker je sodišče prve stopnje ta dokaz zavrnilo, je toženi stranki odvzelo možnost, da svoje trditve dokaže, kar pa je nedopustno.

Na odločitev, ali je bila kršitev storjena, ne more vplivati argument tožeče stranke, ki ga ponuja v odgovoru na pritožbo, da s tem dokazom ne bo mogoče zanesljivo ugotoviti, kakšna je bila vsebnost alkohola v času prometne nesreče. Vprašanje o tem, kako poteka razgradnja alkohola v telesu in kaj pomeni določena vrednost izmerjena po približno treh urah po prometni nesreči in vprašanje, ali je na to v konkretnem primeru sploh mogoče odgovoriti, so namreč strokovna vprašanja, za odgovor nanje pa je potrebno strokovno znanje, s katerim ne tožeča stranka in ne sodišče ne razpolagata. Sodišče, ne da bi postavilo ustreznega izvedenca (243. člen ZPP), zato nanje ne more (in ne sme) samo odgovarjati.

Glede na povedano je pritožbeno sodišče, upoštevaje pri tem 354. člen ZPP, pritožbi ugodilo in vmesno sodbo (to je odločitev pod točko II izreka) razveljavilo ter vrača zadevo sodišču prve stopnje v nov postopek. Pri tem je poleg narave kršitve upoštevalo tudi to, da je sodišče prve stopnje dokazni postopek, razen izvedbe dokaza z izvedencem, že izvedlo in je zato ekonomično, da kršitev odpravi samo, ter pravico strank do pritožbe. Dejanskih ugotovitev pritožbenega sodišča namreč v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi ni več mogoče izpodbijati.

V ponovljenem postopku bo moralo sodišče, v skladu s predlogom tožene stranke, postaviti še izvedenca sodne medicine, nato pa o zadevi ponovno odločiti.

Ker je pritožbeno sodišče vloženi pritožbi ugodilo že iz zgoraj navedenih razlogov, se glede ostalih pritožbenih izvajanj, ki se nanašajo na očitek, da je tožnik po nesreči zapustil kraj dogodka, ne da bi posredoval svoje osebne podatke in podatke o zavarovanju, posebej ne izjavlja, ker to ni potrebno. Za primer, da bi sodišče ta toženkin očitek moralo ponovno presojati (če tožnikova alkoholiziranost v času prometne nesreče ne bi bila dokazana), pa opozarja le na to, da se bo moralo sodišče v razlogih opredeliti tudi do okoliščin na katere je opozarjala tožena stranka v teku postopka in ki bi po njenem prepričanju narekovale v tem pogledu drugačno ravnanje kot je bilo tožnikovo. V okvir strankine pravice do izjave namreč sodi tudi obveznost sodišča, da se z navedbami stranke seznani ter se do njih, če so dopustne in za odločitev relevantne ter niso očitno neutemeljene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja, kot tudi za zagotovitev zaupanja v sodstvo, je velikega pomena, da stranka, tudi, če sodišče njenemu zahtevku ali ugovorom ne ugodi, lahko spozna, da se je z njenimi argumenti seznanilo in jih obravnavalo in jih torej ni prezrlo (3). V razlogih se bo moralo opredeliti tudi do trditev tožene stranke, da je tožeča stranka, glede na okoliščine konkretnega primera, svoje pravice iz zavarovanja izgubila tudi na podlagi prvega odstavka 3. člena, točka 4.c Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti (če se po prometni nesreči izmakne preiskavi svoje alkoholiziranosti), česar sodišče ob tokratni odločitvi ni storilo.

Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških temelji na tretjem odstavku 165. člena ZPP.

(1) Tako tudi Vrhovno sodišče v zadevi II Ips 94/2006, II Ips 197/2007 (točka 8), II Ips 588/2007 (točka 6) in drugih ter teorija: J. Zobec, Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, druga knjiga, stran 357 in 358. (2) Na naroku 18. 10. 2010 je tako navedla (list. št. 27), da je bil alkotest opravljen približno tri ure po prometni nesreči, kar pomeni, da se je določena količina alkohola pri tožniku že razgradila in je imel tožnik ob prometni nesreči zagotovo višjo vrednost alkohola v telesu, kot mu je bila izmerjena po treh urah.

(3) Primerjaj odločbo Ustavnega sodišča Up-373/97.