Jedro

Toženec v spornem obdobju vsega goriva, kupljenega s plačilno kartico, ni porabil za prevoze s tovornim vozilom, temveč se je z uporabo plačilne kartice, za katero je bil toženec zadolžen, protipravno prilaščalo gorivo. Pri tem ni pomembno, ali je plačilno kartico za namen protipravne prilastitve goriva toženec sam uporabil ali jo je prepustil v uporabo komu drugemu, niti ni pomembno, ali si je toženec gorivo prilastil zase ali za koga drugega. Protipravno ravnanje toženca se kaže v tem, da je toženec omogočil uporabo službene plačilne kartice za protipravno prilastitev goriva, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo nastala tožeči stranki. Ugotovljena je tudi toženčeva krivda v obliki naklepa, saj se je toženec nedvomno zavedal, da s takim ravnanjem deluje v škodo tožeče stranke. Zato je odškodninski zahtevek tožeče stranke utemeljen.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je tožencu naložilo, da je dolžan tožeči stranki v roku 15 dni od prejema te sodbe plačati 14.565,18 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 7. 2010 dalje do plačila (točka I izreka), v presežku, to je za znesek 257,60 EUR ter glede teka zakonskih zamudnih obresti, je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka II izreka). Odločilo je, da je toženec dolžan tožeči stranki v roku 15 dni od prejema sodbe povrniti pravdne stroške v višini 1.340,47 EUR, po poteku roka za prostovoljno plačilo pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi do dneva plačila (točka III izreka).

2. Zoper ugodilni del sodbe (I. in III. točko izreka) se pravočasno iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP pritožuje toženec in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi ter sodbo v izpodbijanem delu razveljavi (pravilno: spremeni) in tožbeni zahtevek v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške toženca z zakonskimi zamudnimi obrestmi, podredno pa sodbo v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje. Navaja, da je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo njen ugovor stvarne nepristojnosti. Ker tožeča stranka tožencu očita prilastitev oziroma krajo goriva, gre v konkretnem primeru za obligacijsko razmerje, ki ni vezano na delovno razmerje, zato naslovno sodišče ni stvarno pristojno. S tem je sodišče prve stopnje zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče prve stopnje ni pojasnilo, zakaj je dopustilo spremembo tožbe, ki pa je ne bi smelo dopustiti, saj sprememba tožbe ni bila obrazložena, niti ni tožeča stranka pojasnila, zakaj je izkazana odškodninska odgovornost toženca po spremenjenih trditvah. Tožeča stranka je tožencu v tožbi, vse do pridobitve izvedenskega mnenja, očitala zgolj preveliko porabo goriva med vožnjo tovornega vozila v lasti tožeče stranke. Po pridobitvi izvedenskega mnenja pa je navajala, da je toženec razliko goriva iztočil zase. Z obrazložitvijo v 31. točki izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje prekoračilo trditvene navedbe in očitke tožeče stranke zoper toženca. S tem je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Nadalje navaja, da izpodbijana sodba ni obrazložena in se je ne da preizkusiti ter da so zaključki v obrazložitvi sodbe sami s seboj v nasprotju. Sodišče ni obrazložilo zaključka, da je toženec tretjim osebam omogočil uporabo službene kartice za protipravno prilastitev goriva, saj se ne ve, ne kdaj, ne komu, naj bi to omogočil. Meni, da bi moral biti očitek kaznivega dejanja tatvine goriva jasno obrazložen, kar pa v sodbi ni. Tožeča stranka ni predložila nobenega akta, ki bi vnaprej določal obveznost voznika, ki uporablja plačilno kartico, da ji mora povrniti preveč porabljeno gorivo. Sodišče je storilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s tem, ko ni izvedlo vseh dokazov predlaganih s strani toženca. Prav tako se ni opredelilo do vseh njegovih navedb, zaradi česar sodba nima razlogov o vseh odločilnih razlogih. Sodišče bi moralo izvesti še predlagane dokaze, in sicer bi moralo opraviti poizvedbe pri A. d.o.o. glede izvedenih nakupov in cene goriva v vtoževanem obdobju, vpogledati v kazenski spis I Kpd 50143/2012, izvesti dokaz s postavitvijo izvedenca finančne stroke, pridobiti podatke o lastništvu motornih vozil tožeče stranke in zaslišati B.B.. Sodišče je neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog toženca po postavitvi novega sodnega izvedenca. Izvedensko mnenje izvedenca C.C. je nestrokovno, pristransko in vrednostno obarvano. Izvedenec tudi na zaslišanju ni odgovoril na vsa vprašanja toženca. Poleg tega je bil izvedenec na kraju ogleda tovornega vozila že najmanj 30 minut prej, kot je bil določeno, in se je izvedenec, ko sta na ogled prišla toženec in pooblaščenka, z D.D. že pogovarjal o zadevi. Ker je sodišče prve stopnje nekritično sledilo izvedenskemu mnenju, je zmotno ugotovilo dejansko stanje glede števila prevoženih kilometrov s spornim vozilom v spornem obdobju in glede višine povprečne porabe goriva med vožnjo, s tem pa tudi glede višine preveč porabljenega oziroma odtujenega goriva. Izvedenec je pri izdelavi mnenja uporabil zgolj podatke, ki jih je v spis vložila oziroma posredovala tožeča stranka in sam ni pridobil podatkov o porabi in karakteristikah tipa vozila, kot ga je vozil toženec. Evidence tožeče stranke niso tako dosledne, da bi bilo mogoče zaključiti, da je vozilo ves čas uporabljal toženec in da je bilo gorivo, ki ga je natočil, uporabljeno izključno tedaj, ko je vozilo vozil toženec. Izvedenec ni dal ustreznega odgovora o vplivu magneta na nepravilni prikaz števila prevoženih kilometrov. Sodišče je tudi zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje glede obstoja predpostavk odškodninske odgovornosti. Tožena stranka ni izkazala, da ji je dejansko nastala škoda, saj zgolj odstopanje od normativa v izračunu povprečne porabe glede na stanje kilometrov ne predstavlja škode. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka ni mogoče izključiti možnosti, da je nekdo drug točil gorivo s kartico toženca - A. št. .... Prav tako ni izkazanega protipravnega ravnanja toženca, ne vzročna zveza med njegovim ravnanjem in morebitno škodo. Sodišče je zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja zmotno uporabilo materialno pravo, saj ni podana odgovornost toženca po določbi 177. člena ZDR-1. Sodišče bi moralo upoštevati, da je tožeča stranka s tem, ko ni ažurno preverjala ujemanja dejanskega stanja z evidencami, opustila dolžno in pričakovano organizacijo in nadzor nad stanjem in delom. Delodajalec pa rizika, ki ga je povzročil z lastnim neustreznim vodenjem, organizacijo in nadzorom nad delom ter svojimi sredstvi, ne more prenesti na delavca. Priglaša pritožbene stroške.

3. Tožeča stranka je podala odgovor na pritožbo, v katerem v celoti kot neutemeljene prereka pritožbene navedbe in predlaga zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba, in skladno z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/99 in nadaljnji; ZPP) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni bistveno kršilo določb postopka, ki jih uveljavlja pritožba in na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Neutemeljen je pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje z zavrnitvijo ugovora stvarne nepristojnosti storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 4. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe pravilno pojasnilo, da gre v obravnavani zadevi za spor o pravicah, obveznostih in odgovornostih iz delovnega razmerja med delavcem in delodajalecem (tožeča stranka, kot toženčev bivši delodajalec, od slednjega zahteva povračilo škode, ki naj bi mu jo ta povzročil v času trajanja delovnega razmerja v zvezi z opravljanjem dela), vsled česar je pravilno ugotovilo stvarno pristojnost delovnega sodišča po 1.b odstavku 5. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nadaljnji).

7. Ni podana zatrjevana bistvena kršitev pravil pravdnega postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je kršitev podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe, ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da iz obrazložitve sodišča jasno izhaja, zakaj je presodilo tako, kot izhaja iz izreka in obrazložitve sodbe, prav tako pa razlogi iz obrazložitve sodbe ne nasprotujejo sami sebi in tudi niso nejasni, prav tako pa ni podano nasprotje med razlogi in izrekom sodbe. Prav tako ni podana absolutna bistvena kršitev pravil pravdnega postopka po citirani določbi, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, ko se ni opredelilo do vseh navedb toženca. Ta kršitev je lahko podana le v primeru, če se sodišče prve stopnje ne bi opredelilo do pravno relevantnih navedb toženca o odločilnih dejstvih, ne pa tudi, če se ne opredeli do kakšne za spor nepomembnih trditev. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da izpodbijana sodba vsebuje jasna stališča glede vseh pravnorelevantnih navedb toženca in tudi jasno dokazno oceno glede odločilnih dejstev, ta dokazna ocena pa je sprejeta tudi ob upoštevanju njegove izpovedi.

8. Pritožba sodišču prve stopnje neutemeljeno očita kršitev določb pravdnega postopka, ki se nanašajo na spremembo tožbe in na dopustitev spremembe tožbe. Tožeča stranka od toženca, kot od svojega bivšega delavca, uveljavlja povračilo škode v skupnem znesku 14.822,78 EUR, ki ji je nastala zaradi prevelike porabe goriva oziroma odtujitve goriva v času, ko je toženec vozil tovorno vozilo v njeni lasti, pri čemer tekom postopka ni prišlo do spremembe istovetnosti zahtevka niti ni tožeča stranka povečala obstoječega zahtevka ne uveljavljala drugega zahtevka poleg obstoječega, da bi šlo za spremembo tožbe, kot je določena v 2. odstavku 184. člena ZPP. Dopolnitev ali poprava posameznih navedb, tako da zaradi tega tožbeni zahtevek ni spremenjen, pa že po določbi 3. odstavka 184. člena ZPP ne pomeni spremembe tožbe.

9. Pritožba sodišču prve stopnje očita, da je z obrazložitvijo v 31. točki izpodbijane sodbe prekoračilo trditveno podlago tožeče stranke. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v 31. točki izpodbijane sodbe jasno obrazložilo, zakaj je presodilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, pri čemer trditvene podlage tožeče stranke ni prekoračilo in je zato pritožbeni očitek neutemeljen.

10. S pritožbenimi navedbami, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno zavrnilo dokazne predloge toženca, pritožba smiselno uveljavlja kršitev 213. člena ZPP, ki se nanaša na izvedbo dokazov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana. Odločitev sodišča prve stopnje, da ne izvede vseh predlaganih dokazov, ni nezakonita, saj drugi odstavek 213. člena ZPP določa, da sodišče odloča o tem, kateri dokazi naj se izvedejo za ugotovitev odločilnih dejstev. Strankina pravica do izvedbe dokaza ni absolutna. Sodišče prve stopnje ni bilo dolžno izvajati vseh predlaganih dokazov, pač pa le tiste, za katere oceni, da so potrebni, da se ugotovi dejansko stanje in pravno razmerje, ki je pomembno za odločbo, kot to izhaja iz določbe 285. člena ZPP. Sodišče prve stopnje je v obravnavani zadevi izvedlo vse dokaze, ki so bili pomembni za presojo odškodninske odgovornosti toženca za nastalo škodo tožeči stranki, ostale predlagane dokaze pa je utemeljeno zavrnilo kot nepotrebne.

11. V tem individualnem delovnem sporu tožeča stranka od toženca, kot od svojega bivšega delavca, uveljavlja povračilo škode v skupnem znesku 14.822,78 EUR, ki ji je nastala zaradi prevelike porabe goriva oziroma odtujitve goriva v času, ko je toženec vozil tovorno vozilo v njeni lasti. Tožeča stranka je zatrjevala, da je na podlagi analize porabe goriva ugotovila, da je bila v obdobju od novembra 2008 do avgusta 2009, ko je to vozilo vozil toženec, na tem vozilu poraba bistveno višja od postavljenega normativa. Tožencu je očitala, da jo je oškodoval, saj si je na njen račun prilastil gorivo.

12. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka, to je na podlagi predložene listinske dokumentacije, ki sta jo predložili obe pravdni stranki in na podlagi zaslišanja obeh pravdnih strank, prič D.D., E.E., F.F., G.G., H.H., I.I., J.J., K.K., L.L. in M.M. ter pridobljenga izvedenskega mnenja sodnega izvedenca avtomobilske stroke C.C., katerega je v postopku tudi zaslišalo, odločilo, da je tožbeni zahtevek po temelju utemeljen, po višini pa delno utemeljen. Ugotovilo je, da je podana krivdna odgovornost toženca, saj toženec v spornem obdobju celotnega goriva, kupljenega s plačilno kartico št. ..., ni porabil za prevoze s tovornim vozilom, temveč se je z uporabo plačilne kartice, za katero je bil toženec odgovoren, protipravno prilaščalo gorivo. Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo svojo odločitev, v zvezi s pritožbenimi navedbami, ki so za presojo odločilnega pomena, pa dodaja:

13. Za ugotovitev odškodninske obveznosti morajo biti podani vsi elementi odškodninske odgovornosti, ki izhajajo iz splošnih pravil obligacijskega prava (131. in nadaljnji členi Obligacijskega zakonika (OZ; Ur. l. RS, št. 83/2001 in naslednji) in sicer nastanek škode, nedopustno ravnanje, vzročna zveza med škodo in nedopustnim ravnanjem ter odgovornost povzročitelja škode, kar je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. V 177. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/2013) je tudi določeno, da mora delavec, ki na delu ali v zvezi z delom namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči škodo delodajalcu le-to povrniti.

14. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je toženec v obdobju od novembra 2008 do avgusta 2009 opravljal prevoze za tožečo stranko s tovornim vozilom ... z registrsko številko .... Na podlagi izpovedi prič D.D., F.F., G.G. in H.H. je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je bil vsak voznik zadolžen za eno tovorno vozilo, s katerim je opravljal prevoze. Pritožbene navedbe o nedoslednosti evidenc tožeče stranke, s katerimi toženec izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje, da je vozilo v spornem obdobju ves čas vozil toženec, so neutemeljene. Že sodišče prve stopnje je na podlagi preglednic uporabe (A37) ter preglednice kilometrov in iztočenega goriva (A38) ugotovilo, da so v nekaj dneh v spornem obdobju prevoze s tovornim vozilom res opravljali tudi drugi vozniki, kar pa tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni pravnorelevantno. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da so vozniki nakupe goriva v teh primerih opravili s svojo plačilno kartico, v konkretnem primeru pa se presoja utemeljenost tožbenega zahtevka na podlagi nakupov goriva, opravljenega s plačilno kartico A. št. ..., ki je bila zaupana tožencu. Zaslišane priče D.D., F.F., G.G., H.H., I.I. in J.J. so enako pojasnile, da je vsak voznik ob prevzemu vozila dobil plačilno kartico, PIN kodo ter ključe vozila, za katere je bil zadolžen. Iz njihovih izpovedi izhaja tudi, da so se vozniki zavedali, da so zadolženi oziroma odgovorni za plačilno kartico. Navedeno je razvidno tudi iz akta o sistematizaciji delovnih mest pri tožeči stranki (A13).

15. Sodišče prve stopnje je v postopku postavilo tudi izvedenca avtomobilske stroke C.C., ki je podal izvid in mnenje, ter ga v postopku tudi zaslišalo. Po prepričanju pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje utemeljeno sledi izvedenskemu mnenju, saj je izvedenec izčrpno in jasno odgovoril na postavljena vprašanja, ki sta jih postavljali obe stranki, pri čemer pritožbeno sodišče poudarja, da namen dokaza z izvedencem ni doseči strinjanje strank glede njegovih ugotovitev. To je samostojni dokaz, ki je tako kot ostali izvedeni dokazi v postopku podvržen dokazni oceni sodišča v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče pojasnjuje, da se praviloma ugovori strank zoper izvedensko delo odpravijo z dopolnitvijo mnenja, ki jo izdela isti izvedenec. Samo v primeru, če je tudi dopolnitev izvedenskega mnenja nestrokovna, pomanjkljiva, nejasna, nerazumljiva in nelogična, sodišče ponovi dokazovanje z drugim izvedencem (254. člen ZPP). V konkretni zadevi se pritožbeno sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da je izvedenec C.C. v celoti jasno, razumljivo in logično odgovoril na vse pripombe, ki jih je imel v postopku toženec. Izvedenec je opravil tudi ogled tovornega vozila in se na ogledu prepričal o spornih okoliščinah. Glede na prepričljivo in strokovno izvedensko mnenje tudi po mnenju pritožbenega sodišča ni bilo potrebe po postavitvi drugega izvedenca. Očitek pritožbe o pristranskosti izvedenca, ker naj bi ta na ogled prišel 30 min pred dogovorjenim časom in naj bi se pred prihodom toženca pogovarjal z D.D., so neutemeljene. Izvedenec je na zaslišanju v zvezi s prihodom na ogled pojasnil, da je res prišel nekaj minut prej in da ga je D.D. peljal do voznika, ki vozi to vozilo, saj si je želel določene stvari pogledati v miru. Navedene okoliščine pa po presoji pritožbenega sodišča ne porajajo dvoma v izvedenčevo nepristranskost. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da je izvedenec pri izdelavi izvedenskega mnenja upošteval zgolj podatke, ki jih je v spis posredovala tožeča stranka, saj toženec kakršnih koli drugih podatkov v spis tudi ni predložil. Naloga izvedenca pa ni, da sam pridobiva podatke, temveč izvedensko mnenje izdela na podlagi podatkov v spisu in prilog, kot jih posredujeta pravdni stranki.

16. Sodišče prve stopnje je na podlagi preglednice nakupa goriva (A9) in razpredelnice A. (A10) ter izvedenskega mnenja ugotovilo, da so bili v spornem obdobju na bencinskih servisih A. s plačilno kartico št. ... opravljeni nakupi goriva v količini 47.355,54 litrov. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da znaša dejanska povprečna poraba tovornega vozila v spornem obdobju, upoštevajoč količino nakupljenega goriva (47.355,54 litrov) 46,45 l/100 km, kar pa presega normativ porabe goriva, kot je bil določen pri tožeči stranki, to je 32 litrov na 100 prevoženih kilometrov. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je bil ta normativ za vrsto tovornega vozila, s katerim je toženec opravljal prevoze, postavljen realno. Navedeno so potrdile zaslišane priče D.D., E.E. in F.F. ter izvedenec, ki je ocenil, da povprečna poraba goriva za vozilo ... istega tipa, ob upoštevanju 15 % vožnje po mestu s povprečno obremenitvijo, znaša 31,26 l/100 km. Sodišče prve stopnje utemeljeno sledi izpovedi zastopnika tožeče stranke, da so preverjali porabo goriva tako v času, ko je bil toženec na dopustu, kot tudi po tem, ko je tožencu delovno razmerje prenehalo, pri čemer je bila v obeh primerih poraba goriva okrog normativa in bistveno nižja kot takrat, ko je tovorno vozilo vozil toženec. Njegovo izpoved potrjuje listinski dokaz - primerjava porabe goriva za vozilo ... po prenehanju delovnega razmerja toženca (A35), iz katere izhaja, da je povprečna poraba tovornega vozila znašala 30,19 l/100 km in izpoved priče F.F., ki je v času toženčevega dopusta vozil tovorno vozilo in je izpovedal, da je bila poraba goriva takrat okrog 32 do 33 l/km.

17. Sodišče prve stopnje je tudi jasno in argumentirano obrazložilo, zakaj je zavrnilo ugovore toženca, ki jih je ta podal v prid večji porabi goriva na tovornem vozilu. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da se sodišče do njegovih ugovorov ni opredelilo. Tako sodišče prve stopnje utemeljeno ni sledilo toženčevim navedbam da je sumil, da se na parkirišču odtujuje gorivo iz vozila, da je puščal kartico s PIN kodo v vozilu tudi takrat, ko z njim ni opravljal voženj in da so bili rezervni ključi tovornega vozila dostopni v pisarni direktorja tožeče stranke, saj njegovih navedb izvedeni dokazni postopek ni potrdil. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je bilo tovorno vozilo v posesti toženca, razen ko ni opravljal prevozov. Takrat pa se je vozilo nahajalo na ograjenem parkirišču. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se v rezervoar vozila lahko vlomi zgolj preko čepa - pokrovčka in se pri tem ključavnica mehansko poškoduje. Pritožbeno sodišče se strinja s presojo sodišča prve stopnje, da bi v primeru kraje goriva iz rezervoarja voznik naprej opazil premajhno količino goriva glede na predhodno vožnjo, ter bi, ko bi pogledal rezervoar, opazil nasilno odpiranje čepa - pokrova. Zastopnik tožeče stranke in priči G.G. ter D.D. so skladno izpovedali, da so se na vozilih opravljali mesečni pregledi ter da poškodb na tovornem vozilu niso opazili. Poleg tega jih toženec o kakršnem koli vlomu v vozilo ali poškodbi rezerovarja vozila ni nikoli obvestil. Dostopa do rezervnih ključev drugi vozniki niso imeli, da bi direktor želel tožencu kakorkoli škodovati, pa v dokaznem postopku ni izkazano. Nepomembno tudi ni dejstvo, da toženec tožeče stranke v celotnem spornem obdobju ni obvestil o odtujitvi plačilne kartice, ki bi jo glede na veliko količino odtujenega goriva moral zagotovo opaziti.

18. V zvezi s toženčevim ugovorom, da je na večjo porabo goriva na tovornem vozilu vplivala uporaba priključka oziroma reducira na cisterni je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju, iz katerega izhaja, da bi to pomenilo zgolj 108 litrov dodatne porabe, kar pa ni bistveno vplivalo na večjo porabo goriva. Tudi sicer pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje navedeno porabo goriva upoštevalo pri izračunu škode.

19. Glede uporabe magneta, v zvezi s katerim je toženec zatrjeval, da ga je namestil na krajših vožnjah, kar je vplivalo na prikaz prevoženih kilometrov, je sodišče prve stopnje sledilo izvedenskemu mnenju izvedenca, ki je pojasnil, da se sicer na vozilu za sporno obdobje ne more ugotoviti uporaba magneta, je pa uporaba magneta v konkretnem primeru neracionalna in malo verjetna. Pritožbeno sodišče pa pojasnjuje, da je pri tem bistveno predvsem to, da je izvedenec v izvedenskem mnenju skupno število prevoženih kilometrov v spornem obdobju (101.945 km) izračunal na podlagi predloženih potnih nalogov in so zato pritožbene navedbe o vplivu magneta na prikaz prevoženih kilometrov brezpredmetne. Tudi sicer je toženec zgolj pavšalno navajal uporabo magneta brez konkretizirane trditvene podlage.

20. Pritožbeno sodišče se strinja s sprejetim dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da toženec v spornem obdobju vsega goriva, kupljenega s plačilno kartico št. ..., ni porabil za prevoze s tovornim vozilom, temveč se je z uporabo plačilne kartice, za katero je bil toženec zadolžen, protipravno prilaščalo gorivo. S tem pa je tožeči stranki nastala škoda. Pravilno je sodišče prve stopnje pojasnilo, da pri tem ni pomembno, ali je plačilno kartico za namen protipravne prilastitve goriva toženec sam uporabil ali jo je prepustil v uporabo komu drugemu, niti ni pomembno, ali si je toženec gorivo prilastil zase ali za koga drugega. Prav tako ni pomemben način odtujitve.

21. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo obstoj vseh elementov odškodninske odgovornosti toženca in jih ustrezno obrazložilo. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da tožeča stranka ni predložila nobenega akta, ki bi vnaprej določal obveznost voznika, ki uporablja plačilno kartico, da ji mora povrniti preveč porabljeno gorivo, saj to pri ugotavljanju odškodninske odgovornosti toženca niti ni bistveno. Protipravno ravnanje toženca se kaže v tem, da je toženec omogočil uporabo službene plačilne kartice za protipravno prilastitev goriva, ki je v vzročni zvezi s škodo, ki jo nastala tožeči stranki. Pravilno je ugotovljena tudi toženčeva krivda v obliki naklepa, saj se je toženec nedvomno zavedal, da s takim ravnanjem deluje v škodo tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je tako tožeči stranki utemeljeno priznalo odškodnino v višini 14.565,18 EUR, ob upoštevanju, da znaša razlika neupravičeno prilaščenega goriva 14.625,14 litra in da je povprečna cena goriva za liter 0,9959 EUR.

22. Pritožbeno sodišče na ostale pritožbene navedbe ne odgovarja, saj za rešitev zadeve niso relevantne, ker presoja le tiste navedbe v pritožbi, ki so odločilnega pomena in tiste pritožbene razloge, ki jih upošteva po uradni dolžnosti, kot to določa 360. člen ZPP.

23. S pritožbo uveljavljani razlogi niso podani, prav tako ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

24. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na določbi 165. člena ZPP. Toženec s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 154. člena ZPP).