Jedro

Da bi določeno ravnanje dolžnika, ki ima sicer zunanje znake izpolnitvenega ravnanja, pomenilo pravilno izpolnitev dolžnikove obveznosti, mora iti za ravnanje, ki ga je dolžnik opravil z namenom izpolniti obveznost. V konkretnem primeru odtegnitev sredstev iz računa toženke v postopku prisilne izvršbe te lastnosti nima. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je prišlo do odtegljajev, je bil razveljavljen, toženka pa terjatvi tožnice ugovarja in se izpolnitvi obveznosti vseskozi upira.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 20.4.2015 (v nadaljevanju sklep o izvršbi), ostane delno v veljavi tako, da je tožena stranka (v nadaljevanju toženka) dolžna plačati tožeči stranki (v nadaljevanju tožnici) v roku 8 dni znesek 40,93 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29.7.2014 dalje. V preostalem delu je tožbeni zahtevek zavrnilo, sklep o izvršbi pa razveljavilo. Odločilo je še o stroških postopka.

2. Zoper del sodbe, s katerim je sodišče sklep o izvršbi delno obdržalo v veljavi, se pritožuje toženka. Pritožuje se zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zaradi napačne uporabe materialnega prava. Navaja, da ji je bil na podlagi sklepa o izvršbi odtegnjen znesek 307,02 EUR. S tem trditvami je že v ugovoru uveljavljala ugovorni razlog prenehanja terjatve zaradi izpolnitve v postopku prisilne izvršbe. Terjatev upnika je bila že poplačana in tožnik po pojasnjenem zahteva izpolnitev, do katere glede na vsebino pogodbenega razmerja ni upravičen. Sodišče je ugovore toženke zavrnilo z utemeljitvijo, da ima možnost od upnika zahtevati vračilo preveč plačanega zneska v postopku z nasprotno izvršbo. Z izpodbijano sodbo je o zahtevku tožnice odločalo, ker je bil sklep o izvršbi razveljavljen in je tožnica zato imela interes, da se o zadevi odloči. Toženka meni, da je njena obveznost z odtegljajem prenehala in je stališče sodišča v nasprotju s prvim odstavkom 270. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Terjatvi je toženka v pravdi nasprotovala tudi s številnimi drugimi ugovori. Navajala je, da je tožba nesklepčna, ker v njej ni navedeno, kako je tožnica izračunala posamezne zneske. Ni razvidno, kako je tožnica poračunala plačilo zneskov 12,20 EUR dne 7.4.2014 in 12,20 EUR z dne 7.5.2014. Ni mogoče ugotoviti, kaj predstavlja vtoževani znesek 70,82 EUR. Tožnica je v postopku predložila neurejeno dokumentacijo, kar ne more iti v škodo toženki. Na tožnici je obveznost, da zagotovi pregleden izpis odprtih obveznosti. Ker tožnica tega ni zagotovila, toženka ni mogla preveriti obračuna tožnice. Tožnica ni imela pravne podlage za zaračunanje začasnega odklopa, stroškov ponovne priključitve in stroškov prekinitve pogodbe. Napake pri evidentiranju plačil v konkretnem primeru so bile evidentne in razvidne iz predloženih izpisov. Tožnica je samovoljno in arbitrarno vodila evidenco. Do izklopa toženke je prišlo zaradi neurejenih poslovnih knjig tožnice. Tožnica ni zagotovila podatkov, ki bi zagotovili transparentno sledljivost njene terjatve. Tožnica je obveznost v celoti izpolnila že v postopku prisilne izvršbe. Toženka je ugovarjala prekluzijo glede navedb in dokazil iz prve pripravljalne vloge tožnice z dne 11.2.2016. Iz navedenega je razvidno, da je tožnica predložila nejasno dokumentacijo, ki se ni ujemala z izvršenimi plačili toženke. Vprašanje višine tožbenega zahtevka med strankama je bilo sporno. Gre za odločilna dejstva, o katerih izpodbijana sodba ne vsebuje nobenih razlogov. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Na tožnici je bila obveznost, da podrobno utemelji zahtevek po postavkah in zanj ponudi dokaze. Sodišče se do navedb toženke, da so navedbe v tožbi nepopolne in nesklepčne, ni opredelilo in s tem toženko postavilo v neenak položaj ter ji odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem. Razlogi o obstoju terjatve tožnice v višini 40,93 EUR so protispisni. V 5. točki obrazložitve sodišče ni navedlo plačila dne 7.4.2014. V 6. točki pa je navedlo, da je dejstvo plačila internetne povezave razvidno iz sporočila z dne 7.5.2014, kar ni res, saj je razvidno iz sporočila z dne 7.4.2014. Razlogi, ki se nanašajo na prikaz posameznih plačil v 18. točki obrazložitve, so napačni. Očitek neskrbnega ravnanja toženke in ugotovitev o pomenu sklicnih številk pri plačevanju nimata podlage v trditvah. Podlaga za knjiženje plačila je bila lahko vedno le sklenjena pogodba in ne sklicna številka. Ker je bil znesek za plačilo interneta fiksen, je bilo že s samim plačilom jasno, kaj je stranka z navedenim plačilom plačala. Če je tožnica samovoljno razporejala plačila, ki so bila predmet različnih pogodb, to ne more iti v škodo toženke. Neutemeljeni so tudi zaključki sodišča, češ da tožnica ni pravočasno ugovarjala opominov. Zakaj jih bi, če pa je predložila dokaz, da je terjatev plačala. Ob dejstvu, da je tožnica samovoljno odklopila internet ni bistveno, kaj je tožnica navedla kot razlog za odstop od pogodbe. Ni res, da toženka ni ugovarja plačilu naročnin. Ugovarjala je celotnemu zahtevku. Obstaja nasprotje med razlogi v spisu in sodbi, zato je podana kršitev določb pravdnega postopka po 14. in 15. točki Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

3. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavana zadeva je spor majhne vrednosti (30. poglavje ZPP). Sodba in sklep, s katerim je končan spor v postopku v sporu majhne vrednosti, se smeta izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP (absolutne bistvene kršitve postopka) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (458. člen ZPP).

6. Pritožba sodišču neutemeljeno očita, da je nepravilno uporabilo materialno pravo, ko pri odločitvi ni upoštevalo zneskov, ki so bili toženki odtegnjeni v postopku prisilne izvršbe v korist tožnice. Gre za zneske, ki so bili toženki odtegnjeni v postopku prisilne izvršbe na podlagi izvršilnega naslova, ki je bil kasneje razveljavljen (11. točka obrazložitve izpodbijane sodbe). Toženka zmotno meni, da je z navedenimi odtegljaji njena obveznost zaradi izpolnitve prenehala. Da bi določeno ravnanje dolžnika, ki ima sicer zunanje znake izpolnitvenega ravnanja, pomenilo pravilno izpolnitev dolžnikove obveznosti, mora iti za ravnanje, ki ga je dolžnik opravil z namenom izpolniti obveznost.1 V konkretnem primeru odtegnitev sredstev iz računa toženke v postopku prisilne izvršbe te lastnosti nima. Izvršilni naslov, na podlagi katerega je prišlo do odtegljajev, je bil razveljavljen, toženka pa terjatvi tožnice ugovarja in se izpolnitvi obveznosti vseskozi upira.

7. V okviru očitkov o procesnih kršitvah toženka v obsežni pritožbi povzema ugovore zoper zahtevek tožnice, ki jih je podala tekom postopka na prvi stopnji in iz povzetega zaključi, da zaradi pomanjkljive in nejasne dokumentacije ter njenega neujemanja s trditveno podlago sodbe ni mogoče preizkusiti. To ne drži. Sodba vsebuje razloge o odločilnih dejstvih. Ta dejstva je sodišče ugotovilo jasno in sistematično v 14. do 24. točki izpodbijane sodbe, na katere se v izogib ponavljanju sklicuje tudi pritožbeno sodišče. Svojo odločitev je argumentirano obrazložilo s sklicevanjem na dokumentacijo v spisu. Pri tem je upoštevalo le pravočasno podano trditveno podlago pravdnih strank (8. in 9. točka obrazložitve) in odločitev sprejelo znotraj njenih okvirov. Ne držijo očitki pritožbe, da je z dopuščanjem širjenja trditvene podlage v nasprotju s 425. členom ZPP toženko postavilo v neenak položaj ali ji odvzelo možnost obravnavanja. Razlogi sodišča si ne nasprotujejo, sodba je zmožna preizkusa in očitana kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Tudi pritožbeni očitki o protispisnosti niso podani. Ta je podana, ko sodišče pri ugotovitvi odločilnih dejstev vsebini listinskega gradiva pripiše drugačno vsebino, kot jo gradivo dejansko ima in to le takrat, ko gre za relevantno nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin. V konkretnem primeru takega nasprotja ni. Sodišče je v 5. točki obrazložitve korektno povzelo navedbe tožnice, ne da bi opustilo navedbo podatka, ki ga izpostavlja pritožba. Tudi navedbe toženke v 6. točki je povzelo korektno in v skladu z navedbami toženke, brez nasprotij, ki jih v zvezi s tem očita pritožba (prim. listovno št. 91/II spisa).

8. Ostale očitane kršitve postopka (očitki o napačni uporabi pravila o dokaznem bremenu in o ugotovitvah, do katerih je sodišče prišlo brez podane trditvene podlage) ne sodijo v okvir pritožbenih razlogov, ki so dopustni v sporu majhne vrednosti. Prav tako v ta okvir ne sodijo očitki o "napačnih razlogih sodbe", na katere opozarja toženka v 5. točki pritožbe. Ti so rezultat sodnikovega sklepanja, ki dokaznim listinam strank pripisuje določen pomen. S tem povezani pritožbeni očitki protispisnosti so zato že graja zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, ki v sporih majhne vrednosti ni dopustna. Pritožbeno sodišče se do njih zato ne opredeljuje.

9. Zato in ker ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP v zvezi s 442. členom ZPP).

1 Plavšak, N., Obligacijski zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2003, 2. knjiga, str. 299.