Jedro

V tej pravdni zadevi ne gre za vprašanje ali lahko v sicer jasni pogodbeni določbi sodišče zviša pogodbeno kazen, ampak za vprašanje razlage nejasne pogodbene odločbe. Ugotovljene okoliščine narekujejo razlago nejasne pogodbene določbe o pogodbeni kazni v korist tožnikov.

Izrek

Revizija se zavrže v delu, v katerem se nanaša na izrek pod točko 1 sodbe prve stopnje.

V ostalem delu se revizija zavrne.

Obrazložitev

Pravdne stranke so 02.11.1996 sklenile predpogodbo za nakup trosobnega stanovanja v gradnji, v kateri so določile predmet prodaje, kupnino, način plačila, rok izročitve, pogodbeno kazen in še ostale medsebojne obveznosti. Tožnika sta kupnino plačala, tožena stranka pa je stanovanje izročila s 70-dnevno zamudo. Pripravila je glavno pogodbo, ki sta jo tožnika podpisala in plačala prometni davek. Nato pa tožena stranka pogodbe ni hotela podpisati, ker je bil med pogodbeniki sporen končni obračun medsebojnih obveznosti. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku v pretežnem delu ugodilo. Toženi stranki je v izreku pod točko 1 naložilo, da mora podpisati pogodbo z dne 09.07.1997 in overiti svoj podpis pri notarju, v izreku pod točko 2 pa, da mora tožnikoma nerazdelno plačati 15.286 DEM z obrestmi od 08.07.1998 do plačila po obrestni meri, ki v kraju izpolnitve velja za nenamenske hranilne vloge v DEM, vezane nad 3 mesece, vendar ne več kot 1.434.475,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe (torej 08.07.1998) dalje. Kar sta tožnika zahtevala več ali drugače, je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroških.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožene stranke zavrnilo in v izpodbijanem delu v izreku pod točko 2 potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožena stranka v pravočasni reviziji proti sodbi sodišča druge stopnje uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga razveljavitev sodb obeh sodišč in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Ker tožena stranka kupne pogodbe z dne 09.07.1997 ni podpisala, pogodba sploh ni bila sklenjena. Zato je materialnopravno zmotna odločitev sodišča, da mora tožena stranka to pogodbo podpisati. Tožene stranke tudi ne zavezuje določba o pogodbeni kazni, zapisana v nesklenjeni pogodbi. Podrejeno tožena stranka uveljavlja, da pogodbena določba, ki veže višino pogodbene kazni na vrednost neizvršenih del, ni v nasprotju s prisilnimi predpisi in je torej zakonita. Določba 274. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) o tem, kakšna mora biti višina pogodbene kazni, se uporablja le takrat, ko sodišče na dolžnikovo zahtevo zniža nesorazmerno visoko določeno pogodbeno kazen. Zakon torej varuje le dolžnika in ne določa, kakšna mora sicer biti višina pogodbene kazni. Zato je izključno od volje pogodbenih strank odvisno, ali se bosta sploh dogovorili za pogodbeno kazen in za kakšen način določanja njene višine se bosta dogovorili. Tožena stranka se ne strinja z razlogi sodišč, da sporna pogodbena določba omogoča izigravanje kupcev. Tožnika sta pogodbo podpisala, torej sta z njo soglašala. Če je nista dobro prebrala, nista ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v pravnem prometu. Posebne gradbene uzance v 52. členu res določajo, da znaša pogodbena kazen eno tisočino skupne dogovorjene cene del za vsak dan zamude, vendar se pogodbeniki lahko dogovorijo drugače. Sporna pogodbena določba je v skladu z načelom svobodnega urejanja obligacijskih razmerij iz 10. člena ZOR in tudi z 20. členom ZOR. Tožena stranka v nadaljevanju s pomočjo razlage drugih institutov utemeljuje svoje stališče, da je omejitev višine pogodbene kazni na vrednost neizvršenih del veljavna. Sicer pa je protispisna ugotovitev, da tožnika nista imela vpliva na vsebino pogodbe. Lahko bi predlagala že drugačno vsebino predpogodbe, lahko bi tudi odklonila podpis. Protispisen je zaključek sodišča druge stopnje, da je šlo za formularno pogodbo, saj tega ni zatrjevala nobena stranka, za to tudi ni opore v dokaznem gradivu. Odločanje izven trditvenega gradiva predstavlja kršitev 2. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (v nadaljevanju ZPP). Razlogi pritožbene odločbe nasprotujejo vsebini listin, saj je napačna kvalifikacija, da gre za formularno pogodbo, ki je očitno napisana v korist prodajalca. Enak očitek velja za pojem izigravanja kupcev, ki v spisu nima trditvene in dokazne podlage. Tožena stranka nikoli ni sprejemala nepoštenih pogojev, zato je sklicevanje sodišča druge stopnje na Zakon o varstvu potrošnikov nezakonito.

Revizija je bila vročena tožnikoma, ki nanjo nista odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo (tretji odstavek 390. člena ZPP).

Revizija proti odločitvi iz izreka pod točko 1 sodbe prve stopnje ni dovoljena, v ostalem delu pa ni utemeljena.

Glede na prehodno določbo prvega odstavka 498. člena novega Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99) je revizijsko sodišče v tej pravdni zadevi uporabilo določbe ZPP iz leta 1977. Tožena stranka je pri odločitvi o obsegu revizijskega izpodbijanja očitno prezrla, kakšen je bil obseg njenega pritožbenega izpodbijanja. Njen pritožbeni predlog je bil povsem jasen: "da se pritožbi ugodi tako, da se izpodbijana sodba spremeni in tožbeni zahtevek, razen pod točko 1 izreka sodbe, zavrne...". Ob taki opredelitvi je sodišče druge stopnje tudi odločalo le o utemeljenosti pritožbe proti odločitvi sodišča prve stopnje o denarnem zahtevku v izreku pod točko 2, kar je jasno zapisalo v izrek svoje pritožbene odločbe. Revizija je po prvem odstavku 382. člena ZPP izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Ker je proti sodbi sodišča prve stopnje že po samem zakonu ni mogoče vložiti, je revizijsko sodišče na podlagi 392. člena ZPP v tem delu nedovoljeno revizijo tožene stranke zavrglo.

V ostalem delu revizija neutemeljeno uveljavlja tako revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava, kot tudi zatrjevane procesne kršitve. Neutemeljene so trditve, da nepodpis končne pogodbe z dne 09.07.1997 pomeni, da ta ni bila sklenjena in da zato tožene stranke ne veže določilo o pogodbeni kazni. Pravdni stranki sta popolnoma enako določilo o pogodbeni kazni zapisali tudi v predpogodbi z dne 21.11.1996, ki pa je z določitvijo predmeta bodoče kupne pogodbe, cene, plačilnih pogojev, roka izročitve stanovanja in ostalimi določbami o medsebojnih obveznostih po svoji vsebini že končna oziroma glavna pogodba, ki pa je tudi bila glede glavnih sestavin, torej izročitve stanovanja in plačila kupnine, v celoti izpolnjena. Zato toženo stranko veže določilo iz 8. člena tako imenovane predpogodbe o pogodbeni kazni.

Ves čas postopka med pravdnima strankama ni bilo sporno, da tožena stranka tožnikoma dolguje 8.665 DEM zaradi preplačila kupnine, vrednosti manj opravljenih del, manjše površine stanovanja in manjše shrambe, nesporno pa je bilo tudi, da tožnika dolgujeta toženi stranki 1.916 DEM zamudnih obresti. Sporno je bilo samo, za kakšen način določanja višine pogodbene kazni sta se pravdni stranki dogovorili. Vsak od pogodbenikov drugače razume pogodbeno določbo o pogodbeni kazni. Zato je različen tudi njun izračun, saj sta tožnika izračunala, da znaša pogodbena kazen za 70 dni zamude 8.544 DEM, tožena stranka pa je za enak čas zamude izračunala pogodbeno kazen le v višini 300 DEM.

V 8. členu predpogodbe z dne 21.11.1996 (in v prav tako 8. členu pogodbe z dne 09.07.1997) sta pogodbeni stranki zapisali: "V primeru, da je prodajalec v neupravičeni zamudi z izročitvijo, kupec pa je v celoti izpolnil vse svoje obveznosti, ima kupec pravico uveljavljati pogodbeno kazen v višini ene tisočine za vsak dan zamude od neizvršenih del, vendar največ do višine 5% prodajne cene." Navedeno pogodbeno določilo sta obe sodišči obravnavali z več vidikov, z vidika razlage nejasne pogodbene določbe, z vidika pomena samega instituta pogodbene kazni, z vidika sorazmernosti dogovorjene višine s pomenom kršitve pogodbene obveznosti, z vidika enake vrednosti medsebojnih dajatev, z vidika poštenosti pogodbenih pogojev do potrošnika po sicer kasneje sprejetem Zakonu o varstvu potrošnikov itd. Presodili sta, da je treba sporno pogodbeno določilo na podlagi 100. člena ZOR razlagati v korist tožnikov, da pa tudi sicer tak dogovor o načinu določanju višine pogodbene kazni, kot ga zatrjuje tožena stranka, ne more uživati pravnega varstva in lahko zato sodišče z upoštevanjem ustreznih okoliščin samo določi podlago za izračun pogodbene kazni.

Revizijsko sodišče ugotavlja, da predstavljajo materialnopravno pravilen pristop tisti razlogi obeh sodišč, ki se ukvarjajo z razlago spornega pogodbenega določila. V tej pravdni zadevi ne gre za vprašanje, ali lahko sodišče ob jasni pogodbeni določbi samo zviša pogodbeno dogovorjeni način določanja višine pogodbene kazni, ali torej lahko sodišče zviša pogodbeno dogovorjeno kazen, kot bi bilo mogoče razumeti nekatere od razlogov obeh sodb in tudi revizijske navedbe tožene stranke. Tudi po presoji revizijskega sodišča je namreč prej povzeto pogodbeno določilo nejasno. Vezanost podlage za izračun višine pogodbene kazni na vrednost neizvršenih del je mogoče razumeti tako, kot zatrjuje tožena stranka, torej kot vezanost na vrednost neizvršenih del v nedograjenem stanovanju. Lahko pa jo je razumeti tudi tako, kot zatrjujeta tožnika, torej kot vezanost na vrednost neizvršene oziroma neizpolnjene obveznosti. Ker je pogodbena določba nejasna, jo je treba razlagati v skladu s 100. členom ZOR. Med pravdnima strankama namreč ni bilo sporno, da je predpogodbo in tudi končno pogodbo vnaprej pripravila tožena stranka, kot je v svojih razlogih ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. Tožena stranka tega v reviziji niti ne izpodbija, ne strinja pa se z opredelitvijo sodišča druge stopnje, da je šlo za formularno pogodbo in to uveljavlja kot procesno kršitev na drugi stopnji. Ne glede na dejstvo, da ZOR v 100. členu določa enako pravilo razlage pri vnaprej natisnjeni pogodbi in pri kako drugače vnaprej pripravljeni pogodbi, je uveljavljana procesna kršitev neutemeljena iz razloga, ker gre za dokazno oceno o vrsti vnaprej pripravljene pogodbe in ne za nasprotje med listino in razlogi sodbe.

ZOR v 100. členu določa, da je treba v primerih, ko je bila pogodba sklenjena po vnaprej natisnjeni vsebini, ali je bila kako drugače pripravljena in predlagana od ene pogodbene stranke, nejasna določila razlagati v korist druge stranke. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, da je možno sporno pogodbeno določilo razlagati na dva načina. Ob dejstvu, da je pogodbo vnaprej pripravila tožena stranka, je pravilna razlaga nejasnega pogodbenega določila taka, kot sta jo sprejeli obe sodišči. Razlaga v korist tožnikov je po presoji revizijskega sodišča tudi najbolj logična in razumna. Neizvršena dela tožene stranke pomenijo neizvršeno obveznost tožene stranke. Njena obveznost pa ni bila deljiva, saj tožnikoma ni bila dolžna izročati stanovanja postopoma po različnih fazah izgradnje. Njena edina obveznost je bila izročiti tožnikoma v celoti dograjeno stanovanje. V obravnavani zadevi mora biti osnova za določitev višine pogodbene kazni enotna. Vezanje višine na dve različni podlagi, najprej na vrednost neizvršenih gradbenih del, maksimiranje pa na prodajno ceno, je neustrezno ali vsaj neobičajno. Nesprejemljivost razlage tožene stranke pa končno izkazuje njen lasten izračun, da znaša višina pogodbene kazni za 70 dni zamude 300 DEM, kar pomeni le 4,28 DEM na dan. Toliko naj bi torej znašala ena tisočina vrednosti neizvršenih del na prvi dan zamude. Ob upoštevanju 5% prodajne cene oziroma zneska 8.544 DEM kot dogovorjenega največjega zneska pogodbene kazni bi torej tožena stranka ta znesek morala plačati šele po 1266 dneh zamude oziroma po dobrih petih letih in pol. Po vsem obrazloženem je treba nejasno pogodbeno določbo razlagati v korist tožnikov. Taka razlaga je po presoji revizijskega sodišča tudi v skladu z običaji, kot so se oblikovali v poslovnem prometu in ne nasprotuje splošnim načelom o svobodnem urejanju obligacijskih razmerij, o dispozitivni naravi zakonskih določb in ostalim načelom, na katere se sklicuje revizija. Ob pravilnem materialnopravnem izhodišču o razlagi nejasnega pogodbenega določila so ostale revizijske trditve o nepravilni uporabi materialnega prava v zvezi z 274. členom ZOR pravno nepomembne.

V postopku pred sodiščema druge in prve stopnje ni prišlo niti do uradno upoštevnih niti do revizijsko uveljavljanih procesnih kršitev. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, zakaj ni prišlo do zatrjevanega nasprotja med pogodbo - listino v spisu in razlogi sodišča druge stopnje o njeni opredelitvi za formularno pogodbo. Tožena stranka ugovarja, da naj bi šlo s tem v zvezi tudi za kršitev 2. člena ZPP, ker v trditveni podlagi ni podlage za tako opredelitev. Navedena zakonska določba pa ne govori o trditveni podlagi, temveč naroča sodišču odločanje v mejah postavljenih zahtevkov. Vsebuje torej načelo dispozitivnosti, zaradi katerega sodišče ne sme stranki prisoditi več ali kaj drugega, kot je zahtevala. V obravnavani zadevi ne gre za tako odločanje. Revizija ne pojasni, kaj uveljavlja z zatrjevano protispisnostjo ugotovitve, da tožnika nista imela vpliva na vsebino pogodbe. Če hoče s to trditvijo doseči nasprotno ugotovitev, nedovoljeno poskuša izpodbiti dejansko ugotovitev sodišča (tretji odstavek 385. člena ZPP); če pa meni, da tožnika tega nista niti zatrjevala, nima prav, saj sta v vlogi z dne 23.10.1998 govorila o vsiljenih pogojih. Enak odgovor velja za revizijski očitek sodišču druge stopnje glede uporabljenega pojma o možnem izigranju kupcev.

Zaradi navedenih razlogov je revizijsko sodišče na podlagi 393. člena ZPP v tem delu zavrnilo neutemeljeno revizijo tožene stranke.