Jedro

So stvari, ki so zunaj pravnega prometa in med temi so tudi javna dobra, ki ne sodijo v civilnopravni pojem stvari, ker gre za stvari v splošni rabi, ki so na voljo vsej družbi in ki jih lahko uporabljajo vsi njeni člani. Javna dobra opredeljujejo bodisi predpisi (npr. Zakon o cestah - Ur. l. SRS št. 38/81 in 37/87 - tretji odst. 3. čl.), bodisi štejejo kot takšna po pravnem naziranju družbe (smiselna primerjava z naravnim javnim dobrom - 3 in 3.1. točke 5. člena Zakona o varstvu okolja - Ur. list RS 32/93) spričo svoje narave, namena in dokler obstaja njihova splošna uporaba. Povedano je tudi v duhu sedanjih ustavnih predpisov (70. čl. Ustave RS). Ob tem pa se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da oddajanje neke površine za posebno uporabo (lahko gre za oddajanje za gostinske namene, kot se trdi, ali za postavljanje kioskov, reklamnih panojev, začasnih objektov ipd.) jemlje takšnim stvarem lastnost javnega dobra. To izhaja tudi iz prvega odst. 70. čl. Ustave RS.

Izrek

Pritožbama se ugodi, sklepa se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo odločanje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanima sklepoma zavrnilo predlog predlagateljev za izdajo začasne odredbe, s katero naj bi se nasprotni udeleženki - zavezanki za vrnitev nepremičnin prepovedali odtujitev, obremenitev, vlaganje in vsakršno spreminjanje oziroma poseganje v nepremičnine parc. št. 58/1 in 58/3 ter 290, 291, 292, 293 in 273 k.o. A. in da se ta prepoved zaznamuje v zemljiški knjigi v vl. št. 1187, 1241, 676, 95 in 968 iste k.o. Z ogledom kraja je namreč ugotovilo, da predstavljajo obravnavane nepremičnine javno dobro v strogem središču X, zaradi česar jih ni mogoče vrniti v naravi, zato pa tudi ni mogoče uporabiti določbe 68. čl. ZDEN.

Proti sklepoma se pritožuje predlagajoča stranka iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava, zaradi česar predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijana sklepa spremeni tako, da bo ugodeno predlogu, podrejeno pa predlaga razveljavitev sklepov. Trdi, da so bile sporne parcele predlagateljem zaplenjene na podlagi sodbe, ki je bila pozneje razveljavljena, in da je nesporno, da namerava na njih nasprotni udeleženec izvajati večje posege. Predlagatelji so izkazali nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena oziroma precej otežena. Sporne površine vsaj v večjem delu nimajo statusa javnega dobra, ki ga je sodišče ugotovilo le z ogledom, pač pa imajo status stavbnega zemljišča, po zakonu o stavbnih zemljiščih pa ni več ovir za pridobitev lastninske pravice. Sodišče ni navedlo predpisa, ki bi te premičnine uvrščal v javno dobro oziroma prepovedal vzpostavitev lastninske pravice. V zemljiški knjigi so nepremičnine vpisane kot park oziroma ploščad. Nasprotna udeleženka oddaja del površin za gostinske namene. Odločitev sodišča je torej nepravilna ali vsaj preuranjena.

Pritožbi sta utemeljeni.

Res je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, ker dejansko stanje še ni dovolj popolno ugotovljeno in morda zato tudi ne pravilno. Sodišče je sicer ravnalo prav, ko se je najprej ukvarjalo z vprašanjem, ali predlagajoča stranka verjetno izkazuje obstoj terjatve, kar je prvi pogoj za izdajo začasne odredbe (267. čl. ZIP).

Pravilno je tudi zavzelo stališče, da na javnem dobru ni mogoče pridobiti lastninske pravice in tako stvari, ki je postala javno dobro, ni mogoče vrniti v naravi v postopku za vrnitev zaplenjenega premoženja (drugi odst. 145. čl. Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij). So stvari, ki so zunaj pravnega prometa in med temi so tudi javna dobra, ki ne sodijo v civilnopravni pojem stvari, ker gre za stvari v splošni rabi, ki so na voljo vsej družbi in ki jih lahko uporabljajo vsi njeni člani. Javna dobra opredeljujejo bodisi predpisi (n.pr. Zakon o cestah - Ur.l. SRS št. 38/81 in 37/87 - tretji odst. 3. čl.), bodisi štejejo kot takšna po pravnem naziranju družbe (smiselna primerjava z naravnim javnim dobrom - 3 in 3.1. točke 5. člena Zakona o varstvu okolja - Ur. list RS 32/93) spričo svoje narave, namena in dokler obstaja njihova splošna uporaba.

Povedano je tudi v duhu sedanjih ustavnih predpisov (70. čl. Ustave RS). Ob tem pa se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da oddajanje neke površine za posebno uporabo (lahko gre za oddajanje za gostinske namene, kot se trdi, ali za postavljanje kioskov, reklamnih panojev, začasnih objektov ipd.) jemlje takšnim stvarem lastnost javnega dobra. To izhaja tudi iz prvega odst. 70. čl. Ustave RS.

Ni pa ravnalo sodišče prve stopnje prav, ko je ugotavljalo, ali gre pri obravnavanih nepremičninah za javno dobro ali ne le na podlagi ogleda, saj je za takšno presojo nujno upoštevati tudi podatke zemljiške knjige spričo njenega načela javnosti v pozitivnem smislu.

Če naj velja za neko površino, da je javno dobro, mora to izkazovati tudi zemljiška knjiga z opisom namembnosti parcele (cesta, park ipd.), sicer pa mora stranka, ki trdi kaj nasprotnega, kot je zapisano v zemljiški knjigi, dokazati to svojo trditev z drugimi dokazi (upravna odločba, prostorski plan ipd.). Sodišče v to smer dejanskega stanja ni raziskovalo, saj v obrazložitvi izpodbijanih sklepov ni kakšnih zemljiškoknjižnih podatkov. Predlagajoča stranka namreč trdi, da gre, kar zadeva predlog za izdajo začasne odredbe, tudi za stavbne parcele. Zaradi pomanjkljivo ugotovljenega dejanskega stanja je bilo potrebno izpodbijana sklepa razveljaviti.

Ob novem odločanju si bo moralo sodišče najprej priskrbeti mapno kopijo sedanjega stanja z novo označbo parcel, ki jih vsebuje predlog predlagajoče stranke, nadalje bo moralo dognati, ali se zatrjevani posegi nasprotne stranke nanašajo na vse v predlogu navedene parcele, vpogledati v zemljiško knjigo, in, če se bo izkazalo kot potrebno, izvesti v zvezi s tem še druge dokaze. Če se bo izkazalo, da je verjeten obstoj terjatve predlagajoče stranke - vrnitev v naravi navedenih parcel, bo moralo sodišče pozvati predlagajočo stranko še, da natančneje opredeli, v čem naj bi bila uveljavitev zahteve predlagajoče stranke onemogočena ali precej otežena zaradi nameravanih posegov nasprotne stranke. Šele po tako dopolnjenem postopku bo mogoče o predlogu pravilno odločiti. Pri tem pa bo moralo sodišče paziti, da bo o njem odločilo z eno samo odločbo in ne, kot to pot, z dvema.