Jedro

Na načelo enakosti se ni moč sklicevati na način, da se zahteva enakost tudi v nepravnosti.

Pri presoji obstoja ponovitvene nevarnosti okoliščina, da je dejanje storjeno v času pogojnega odpusta, ni identična okoliščini, ko je dejanje storjeno v času preizkusne dobe.

Izrek

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

Obrazložitev

1. Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Krškem je zoper obdolžena J.K. in Z.B. po vloženi obtožnici zaradi kaznivega dejanja velike tatvine po 3. točki prvega odstavka 205. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi s členom 20 KZ-1, ob preizkusu razlogov za pripor na podlagi drugega odstavka 272. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), s sklepom Ks 355/2009 z dne 18.12.2009, podaljšal pripor, odrejen iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom I Kp 863/2009 z dne 24.12.2009 zavrnilo pritožbo zagovornice obdolženega Z.B., pritožbi zagovornika obdolženega J.K. pa ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, da je pripor zoper obdolženega J.K. odpravilo.

2. Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornica obdolženega Z.B. pravočasno vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter pripor, odrejen zoper obdolženega Z.B., odpravi.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Izpostavlja, da ima sodišče pravico sprejeti oceno o obstoju pripornega razloga za vsakega obdolženca posebej. Sodišče je obstoj ponovitvene nevarnosti pri obdolženem Z.B. ocenilo na podlagi dejstva, da je kaznivo dejanje storil v času pogojnega odpusta, pri čemer je upoštevalo njegovo aktivnejšo vlogo v primerjavi z vlogo J.K., pri katerem je upoštevalo dejstvo, da je dejanje storil v preizkusni dobi. To okoliščino očitno ni ocenilo kot takšno, ki bi potrjevala ponovitveno nevarnost. 4. Obdolženi Z.B. se o odgovoru vrhovnega državnega tožilca ni izjavil, njegova zagovornica pa je v podani izjavi vztrajala pri navedbah v zahtevi in izrazila nestrinjanje z mnenjem vrhovnega državnega tožilstva.

5. Zagovornica obdolženega Z.B. uveljavlja kršitev obdolženčeve ustavne pravice do enakosti pred zakonom (14. člen Ustave Republike Slovenije), ki jo utemeljuje s primerjavo procesnega položaja obdolženega Z.B. z obdolženim J.K., zoper katerega je višje sodišče odpravilo pripor. Meni, da je višje sodišče zmotno pravno opredelilo okoliščine, ki utemeljujejo obstoj oziroma odsotnost ponovitvene nevarnosti pri obeh obdolžencih. Višje sodišče je namreč dejstvo, da je obdolženi Z.B. storil kaznivo dejanje v času pogojnega odpusta ocenilo kot okoliščino, ki utemeljuje obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti, medtem ko dejstvu, da je obdolženi J.K. kaznivo dejanje storil v času preizkusne dobe, takšne teže ni pripisalo. Način izvršitve kaznivega dejanja je pri obeh obdolžencih enak, zato se kot utemeljitev pripornega razloga ponovitvene nevarnosti ne more upoštevati zgolj pri obdolženemu Z.B. 6. V obravnavanem primeru Vrhovno sodišče presoja le upravičenost in zakonitost podaljšanja pripora zoper obdolženega Z.B. Sodišči prve in druge stopnje sta v izpodbijanih sklepih natančno navedli, katere so tiste okoliščine, na podlagi katerih sklepata o obstoju pogojev za pripor, tudi pripornega razloga ponovitvene nevarnosti na strani tega obdolženca. Dejstvo, da je obdolženi Z.B. specialni povratnik, saj je bil že večkrat kaznovan zaradi premoženjskih kaznivih dejanj, da je tokrat očitano mu dejanje izvršil v času pogojnega odpusta, da je nezaposlen in brez stalnih dohodkov, kot tudi sama teža očitanega mu kaznivega dejanja, utemeljujejo sklep, da je v tem trenutku podana konkretna in realna nevarnost, da bi na prostosti nadaljeval z izvrševanjem premoženjskih kaznivih dejanj.

7. Res je, kot opozarja zagovornica v zahtevi, da je Višje sodišče v Ljubljani z izpodbijanim sklepom zoper soobdolženega J.K. odpravilo pripor iz pripornega razloga po 3. točki prvega odstavka 201. člena ZKP, potem, ko je zaključilo, da pri njem ne obstoji ponovitvena nevarnost, pa čeprav je bil že predkaznovan za istovrstna kazniva dejanja, tokrat očitano mu dejanje pa je storil v času preizkusne dobe, pri čemer ne gre prezreti, da je isto sodišče s sklepom I Kp 778/2009 z dne 27.11.2009, ob odločanju o pritožbi zoper sklep o podaljšanju pripora, na podlagi istih okoliščin sprejelo drugačen zaključek o obstoju ponovitvene nevarnosti pri obdolženem J.K., vendar Vrhovno sodišče poudarja, da se na načelo enakosti ni moč sklicevati na način, da se zahteva enakost tudi v nepravnosti (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 349/2002). Tako zagovornica ne more zahtevati odprave pripora obdolžencu le zaradi morebitne napačne odločitve višjega sodišča glede soobdolženca. Ob tem Vrhovno sodišče dodaja, da okoliščina, da je dejanje storjeno v času pogojnega odpusta ni identična okoliščini, ko je dejanje storjeno v času preizkusne dobe.

8. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve določb ZKP, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.