Jedro

Do odkupa stanovanja ima pravico imetnik stanovanjske pravice v času uveljavitve Stanovanjskega zakona. Kdor je sam vsaj dve leti živel v ekonomski skupnosti z imetnikom stanovanjske pravice, pridobi po njegovi smrti stanovanjsko pravico. Kupnina se določi glede na vrednost stanovanjske točke na 30. dan po vložitvi zahteve za odkup, razen če je razlog, da je prišlo do sklenitve pogodbe kasneje, na strani upravičenca do odkupa.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 31.595,50 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 10. 5. 2000 dalje, v 15 dneh pod izvršbo.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica imetnica stanovanjske pravice na enosobnem stanovanju v skupni izmeri 56,53 m2, ki se nahaja v pritličju stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 159 k. o. M., vl. št. 851 iste k. o., s pripadajočo pravico souporabe skupnih prostorov, delov, objektov in naprav stanovanjske hiše ter funkcionalnega zemljišča. Nadalje je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka Občina M. kot prodajalec s tožečo stranko kot kupcem dolžna skleniti za opisano stanovanje kupoprodajno pogodbo po pogojih Stanovanjskega zakona za kupnino 220.521,00 SIT, ki jo mora kupec nakazati v 60 dneh Slovenskemu odškodninskemu skladu. Sodišče prve stopnje je še naložilo toženi stranki, naj tožeči povrne njene pravdne stroške v znesku 149.610,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zoper tako sodbo se je pritožila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, naj sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da vse priče govorijo o lastnih zapažanjih, ki ne vsebujejo podatka o tem, ali je med babico in vnukinjo obstajala ekonomska skupnost, kar je pogoj za pridobitev stanovanjske pravice in odkup stanovanja po SZ. Zaključek sodišča prve stopnje je preuranjen, saj ni razpolagalo z dokazi, da je bil namen tožnice živeti z nosilko stanovanjske pravice v skupnem gospodinjstvu. Oskrba bolnega človeka še ne pomeni ekonomske skupnosti. Vse do zaposlitve tožnica tudi ni mogla ustvariti ekonomske skupnosti, prispevek staršev pa je bil namenjen njenim potrebam. Sodišče prve stopnje tudi ni razrešilo vprašanja, na kateri površini je imela babica stanovanjsko pravico: na 31 m2, kot je določeno v stanovanjski odločbi, ali 56 m2, kot ji je priznalo. Tožnica ni mogla pridobiti večje kvadrature, kot jo je imela njena babica. Sodišče prve stopnje bi tudi moralo toženi stranki priznati ustrezne obresti ali določiti stanovanjsko točko v sedanji vrednosti, saj je bila odklonitev sklenitve pogodbe upravičena zaradi teka denacionalizacijskega postopka, postopek za ugotovitev stanovanjske pravice pa je trajal celo desetletje. Vprašanje je tudi, ali je do odkupa upravičen, kdor je stanovanjsko pravico na dan uveljavitve SZ že imel po odločbi, ali kdor je stanovanjsko pravico dokazoval šele kasneje. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila in predlaga, naj jo sodišče druge stopnje zavrne ter toženi stranki naloži, naj ji povrne stroške pritožbenega postopka. Navaja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožnica s takratno imetnico stanovanjske pravice stanovala v skupnem gospodinjstvu od leta 1986. V tem času še ni bilo mogoče pričakovati odkupa stanovanja in pri prijavi stalnega prebivališča tožnica s tem ni računala, temveč je šlo za dejansko spremembo bivališča. Po ZSR je bila tožnica upravičena do uporabe stanovanja in prenosa stanovanjske pravice. Imetnica stanovanjske pravice je umrla pred uveljavitvijo SZ. Tožena stranka ne ponudi nobenih dokazov, ki bi nasprotovali izpovedbam prič, za katere pravi, da so govorile le o lastnih zapažanjih. Nadalje tožnica navaja, da kvadratura stanovanja glede na njegovo opisno določenost ni odločilna, iz zapisnika o ugotovitvi vrednosti stanovanja pa izhaja takšna, kot jo je ugotovilo sodišče. Pritožba ni utemeljena. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in v zadevi tudi pravilno odločilo ter svojo odločitev v celoti obrazložilo in utemeljilo na določbah Zakona o stanovanjskih razmerjih (ZSR, Ur. l. SRS, št. 35/82) in Stanovanjskega zakona (SZ, Ur. l. RS, št. 18/91). Na podlagi določbe 1. odstavka 117. člena SZ je do odkupa stanovanja po tem zakonu upravičen imetnik stanovanjske pravice, ki je to pravico imel na dan uveljavitve zakona. Nadalje na podlagi določbe 4. odstavka 18. člena ZSR določi stanodajalec izmed uporabnikov imetnika stanovanjske pravice, če se ti v 30 dneh od smrti prejšnjega imetnika niso sporazumeli. Na podlagi določbe 5. člena ZSR pa je uporabnik stanovanja tudi tisti, ki najmanj dve leti živi z imetnikom stanovanjske pravice v ekonomski skupnosti. Nesporno je bila do svoje smrti 10.8.1991 še pred uveljavitvijo SZ tožničina babica imetnica stanovanjske pravice. Obstoj dve leti trajajoče ekonomske skupnosti med tožnico in njeno babico pa je sodišče prve stopnje ugotovilo glede na dejstvo, da je tožnica na naslovu imela prijavljeno stalno prebivališče ter na podlagi izpovedi prič in same tožnice. Sodišče druge stopnje o pravilnosti njegovih ugotovitev ne dvomi, saj je sodišče prve stopnje prepričljivo pojasnilo, zakaj je izpovedim posameznih prič sledilo, drugih pa ne, še posebej pa, ker tožena stranka v pritožbi niti ni navedla razlogov ne predlagala dokazov, ki bi zbudili dvom o ugotovitvah sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje, odgovarjaje na pritožbo, še poudarja, da je smisel dokazovanja s pričami prav, da izpovejo o tistem, kar vedo o pomembnih dejstvih, ali, kot pravi tožena stranka, o svojih zapažanjih. Medtem pa je zaključek o odločilnih dejstvih napravilo sodišče prve stopnje in pravilno kvalificiralo bivanje tožnice skupaj z babico kot ekonomsko skupnost. Ni namreč šlo le za to, da je tožnica pri babici stanovala, ker je ta potrebovala njeno stalno navzočnost zaradi bolezni, temveč sta imeli tudi skupno gospodinjstvo, v katero so sprva za račun tožnice prispevali njeni starši, kasneje, ko se je zaposlila, pa sama. Sodišče druge stopnje ne more slediti pomislekom tožene stranke, da je bil prispevek staršev namenjen le pokrivanju potreb tožnice, ko pa je ta svoje potrebe zadovoljevala prav v okviru skupnosti. Stanovanjsko pravico je tako z babičino smrtjo tožnica pridobila po samem zakonu. Vprašanje dokazovanja pravice, o katerem govori tožena stranka v pritožbi, pa ni v nikakršni zvezi z njenim nastankom, pomeni le ugotavljanje njenega obstoja za nazaj. Po odločitvi o pravici do odkupa stanovanja je sodišče prve stopnje pravilno odločilo tudi o njegovih pogojih. Tako je najprej poudariti, da za odločitev o pravici do odkupa konkretnega stanovanja ni odločilno, ali je površina stanovanja 31 m2, kot trdi tožena stranka, ali 56,53 m2, kot je navedena v sodbenem izreku. Za katero stanovanje gre, je razvidno iz njegovega siceršnjega opisa, tako da kot predmet pogodbe ne more biti sporno. Kolikor pa je površina pomembna za določitev njegove cene, je višje ugotovljena kvečjemu v korist prodajalca. Tudi ceno je sodišče prve stopnje pravilno določilo, upoštevaje vrednost točke glede na čas vložitve zahteve za odkup. V SZ ni podlage za to, da bi bila tožena stranka upravičena do obresti od v skladu z določbami 117. člena SZ določene kupnine, ali za uporabo kasnejše vrednosti točke, kot je veljala 30. dan po vložitvi zahteve za odkup. Uporaba druge vrednosti točke bi bila upravičena le, če bi bili razlogi za nesklenitev pogodbe izključno na strani tožnice, medtem ko v vseh drugih primerih posledice kasnejše sklenitve in realizacije pogodbe nosi lastnik - vsebinsko le titular družbene lastnine. Sodišče druge stopnje je zato in ker ni našlo razlogov, na katere pazi na podlagi določbe 2. odstavka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) po uradni dolžnosti, pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi določbe 368. člena ZPP. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi 1. odstavka 166. člena ZPP. Tožena stranka s pritožbo ni uspela, odgovor tožeče stranke pa je prispeval k reševanju zadeve na pritožbeni stopnji. Zato je pritožbeno sodišče toženi stranki naložilo, naj tožeči povrne njene stroške pritožbenega postopka, odmerjene v skladu z Zakonom o sodnih taksah (ZST, Ur. l. SRS, št. 1-1/90, in RS, št. 14/91 - 50/98) in Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 7/95). Na podlagi tar. št. 1/2 ZST je tožnica upravičena do povračila 4.500,00 SIT takse za odgovor na pritožbo. Nadalje je upravičena do povračila nagrade odvetniku za sestavo odgovora na pritožbo v višini 250 točk (tar. št. 16/1 OT) in nagrade odvetniku za obvestilo o odločbi sodišča druge stopnje v višini 10 točk (tar. št. 33/4), kar pri vrednosti točke 87,40 SIT znaša 22.724,00 SIT, skupaj z 19% davkom na dodano vrednost pa 27.095,50 SIT. Na podlagi 1. odstavka 498. člena ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99, je sodišče druge stopnje v pritožbenem postopku uporabilo določbe ZPP, Ur. l. SFRJ, št. 4/77 - 27/99, in RS, št. 55/91.