Jedro

Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-3/97 z dne 15. 7. 1999, pa tudi v odločbi Up-257/03 z dne 2. 10. 2003 že odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, vendar lahko odločitev inšpektorja predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke.

Glede na navedeno je v obravnavanem primeru bistvenega pomena ugotovitev ali gre za legalno ali za nelegalno gradnjo. Od tega je namreč odvisna oblika vračanja v denacionalizacijskem postopku. Tožnik ima zato po presoji revizijskega sodišča v smislu 43. člena ZUP vendarle pravni interes, da zahteva, da se sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka preizkusi še na drugi stopnji upravnega odločanja. S tem bo tudi preizkušeno, ali je bil inšpekcijski postopek zakonito ustavljen ali ne. Položaj stranke je v obravnavanem primeru potrebno presojati ne le na podlagi določb ZUN, temveč tudi ob uporabi določbe 43. člena ZUP ter glede na določbe Zakona o denacionalizaciji.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 1810/2003-10 z dne 27. 1. 2005 se spremeni tako, da se tožbi ugodi in se odločba Ministrstva za okolje in prostor Republike Slovenije z dne 25. 8. 2003, odpravi in zadeva vrne toženi stranki v ponoven postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi drugega odstavka 59. člena ZUS zavrnilo tožbo tožeče stranke zoper odločbo tožene stranke z dne 25. 8. 2003. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožnika zoper sklep gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor z dne 16. 4. 2003, s katerim je bila zavržena tožnikova pritožba zoper sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka zoper K. zaradi gradnje dveh nadstrešnic na zemljišču s parc. št. ... k.o. ...

2. Organ prve stopnje je inšpekcijski postopek ustavil, ker je ugotovil, da je bil poseg v prostor izveden že pred letom 1967, ko še ni bilo potrebno nobeno dovoljenje.

3. Pritožbo tožnika zoper sklep o ustavitvi postopka je organ prve stopnje zavrgel kot nedovoljeno z utemeljitvijo, da tožnik kot vlagatelj pobude za inšpekcijski postopek nima položaja stranke.

4. Enako stališče je zavzela tožena stranka. Sklicuje se na določbe Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor (ZUN) ter na določbi 42. in 43. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP).

5. Sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi med drugim navaja, da je odločitev tožene stranke pravilna, vendar ne iz razlogov, ki jih navaja tožena stranka, temveč zato, ker stranka uvedbe in nadaljevanja postopka, ki se začne po uradni dolžnosti, ne more zahtevati, tudi če bi imela status stranke. Zato tudi ne more nasprotovati ustavitvi postopka.

6. Revident z revizijo (prej pritožbo) izpodbija sodbo sodišča prve stopnje zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu in zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Zatrjuje, da je odločitev sodišča napačna in v nasprotju z določbami ZUP (42. in 43. člen). Inšpektor postopka ni pričel po uradni dolžnosti, temveč na podlagi zahteve tožnika, ki je neposredni mejaš zemljišča, na katerem je brez dovoljenja zgrajen nadstrešek. Investitor se sklicuje na nezakonito gradnjo in kot denacionalizacijski zavezanec tožniku v denacionalizacijskem postopku ni pripravljen vrniti zemljišča. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo tako spremeni, da tožbi ugodi, podrejeno pa, da sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

7. Odgovori na revizijo (prej pritožbo) niso bili vloženi.

8. Revizija je utemeljena.

9. S 1. 1. 2007 je začel veljati ZUS-1, ki je v prvem odstavku 107. člena določil, da Vrhovno sodišče v vseh že vloženih pravnih sredstvih odloča po ZUS-1, v drugem odstavku 107. člena pa, da se zadeve, v katerih je bila vložena pritožba pred uveljavitvijo ZUS-1, obravnavajo kot pritožbe po ZUS-1, če izpolnjujejo pogoje za pritožbo po določbah ZUS-1, v primerih, ko je pravnomočnost sodbe po zakonu pogoj za izvršitev upravnega akta ter v primerih, ko je pritožba izrecno dovoljena na podlagi posebnega zakona. V drugih primerih se vložene pritožbe, ki jih je vložila upravičena oseba in so pravočasne in dovoljene po določbah ZUS, obravnavajo kot pravočasne in dovoljene revizije, prvostopenjske sodbe pa postanejo pravnomočne. Glede na to določbo se v obravnavanem primeru vložena pritožba obravnava kot pravočasna in dovoljena revizija po ZUS-1, prvostopenjska sodba pa je postala pravnomočna dne 1. 1. 2007. 10. Revizija v upravnem sporu je izredno pravno sredstvo proti pravnomočni sodbi sodišča prve stopnje (83. člen ZUS-1). Po določbah prvega odstavka 85. člena ZUS-1 se lahko revizija vloži zaradi bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu iz drugega in tretjega odstavka 75. člena tega zakona ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovno sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na pravilno uporabo materialnega prava (86. člen ZUS-1). V tem obsegu je bil izveden tudi revizijski preizkus v obravnavani zadevi.

11. Izpodbijane odločitve upravnih organov in sodišča prve stopnje temeljijo na stališču, da ima v inšpekcijskem postopku lahko položaj stranke le investitor, ki je kršil predpise.

12. Toda Ustavno sodišče RS je v odločbi Up-3/97 z dne 15. 7. 1999, pa tudi v odločbi Up-257/03 z dne 2. 10. 2003, že odločilo, da se z inšpekcijskimi ukrepi odloča o pravicah, dolžnostih in pravnih interesih nadzorovanih oseb, vendar lahko odločitev inšpektorja predstavlja tudi korist ali drugačno spremembo pravnega položaja drugih oseb. Zaradi tega imajo osebe, katerih pravice ali pravne koristi so z ukrepi inšpekcijskega nadzorstva prizadete, v inšpekcijskem postopku položaj stranke.

13. V obravnavanem primeru je tožnik dal pobudo za uvedbo postopka po uradni dolžnosti. Toda tako v pobudi, kot v pritožbi proti sklepu o ustavitvi inšpekcijskega postopka in tudi v tožbi (enako kot v pritožbi oziroma sedaj reviziji), je svoj pravni interes utemeljeval z denacionalizacijskim postopkom, v katerem nastopa kot upravičenec, ki zahteva, da se mu v naravi vrnejo zemljišča, na katerih stojijo zgrajeni objekti, po njegovi trditvi nelegalno.

14. Glede na navedeno je v obravnavanem primeru bistvenega pomena ugotovitev ali gre za legalno ali za nelegalno gradnjo. Od tega je namreč odvisna oblika vračanja v denacionalizacijskem postopku. Tožnik ima zato po presoji revizijskega sodišča v smislu 43. člena ZUP vendarle pravni interes, da zahteva, da se sklep o ustavitvi inšpekcijskega postopka preizkusi še na drugi stopnji upravnega odločanja. S tem bo tudi preizkušeno, ali je bil inšpekcijski postopek zakonito ustavljen ali ne. Položaj stranke je v obravnavanem primeru potrebno presojati ne le na podlagi določb ZUN, temveč tudi ob uporabi določbe 43. člena ZUP ter glede na določbe Zakona o denacionalizaciji.

15. Tožena stranka in sodišče prve stopnje sta zato nepravilno uporabila materialno pravo – položaj stranke – določba 43. člena ZUP.

16. Glede na navedeno je revizijsko sodišče na podlagi določbe prvega odstavka 94. člena ZUS-1 v zvezi z določbami 4. točke prvega odstavka 64. člena in 1. točke prvega odstavka 27. člena ZUS-1 reviziji tožnika ugodilo in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbi ugodilo, odpravilo odločbo tožene stranke in ji zadevo vrnilo v ponovno odločanje.