Jedro

Upravni organ je v svoji odločbi navedel kot akt podržavljenja v predmetni zadevi tako odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku z dne 12.12.1947, kot Odlok Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 20.5.1948 in s tem kot zakonsko podlago Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji oz. Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. V celotni obrazložitvi pa ni več besede o odločbi Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku in ni obrazloženo, zakaj tožena stranka te odločbe v celoti ali v določenem delu ne upošteva.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odpravi odločba Ministrstva za gospodarske dejavnosti Republike Slovenije št. ... z dne 6.2.1995.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo in potrdila odločitev organa prve stopnje. Tožena stranka navaja, da je Oddelek za gospodarstvo in finance Občine R. s svojo odločbo z dne 8.7.1994 ugotovil, da so upravičenci v denacionalizacijskem postopku H.P., roj. 18.6.1913, S.P., roj. 2.11.1892 in V.P., roj. 20.1.1920, katerim je zavezanec Slovenski odškodninski sklad dolžan izplačati odškodnino za podržavljeno podjetje Ž. v vrednosti 1.012.644,54 ZDA dolarjev. Navedena odškodnina je izplačljiva v tolarski protivrednosti po pariteti na dan izdaje odločbe (8.7.1994) po srednjem tečaju Banke Slovenije in se izplača v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Obveznice je dolžan zavezanec izročiti upravičencu oziroma skrbniku za posebne primere v roku 15 dni po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji. Umrlima upravičencema S.P. in V.P. se kot skrbnik za posebne primere postavi F.Š. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja, da je pravilna odločitev, da gre v tem primeru za denacionalizacijo zasebnega gospodarskega podjetja, saj je iz Odloka Okrajnega sodišča v Mariboru Dn. št. ... z dne 20.5.1948 razvidno, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij (Uradni list FLRJ, št. 98/46). Podržavljeno premoženje je po naravi stvari služilo za opravljanje dejavnosti (ob podržavljenju) živega podjetja Ž. Zato tožena stranka zavrača pritožbeno navedbo o stvarni nepristojnosti prvostopnega upravnega organa, saj o denacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij odloča organ, pristojen za gospodarstvo, ki je prvostopno odločbo tudi izdal. Nadalje tožena stranka na podlagi listin o podržavljenju ugotavlja, da je podjetje, ki je predmet tega postopka, podržavljeno H.P., roj. 9.7.1882, ki je umrl 11.4.1942. leta. Če je oseba umrla pred 28.8.1945. leta oziroma 15.9.1947. leta, njeno premoženje pa je bilo podržavljeno po njeni smrti, se šteje, da je bilo podržavljeno njenim pravnim naslednikom, ne glede na koga se je glasil akt o podržavljenju, če je bilo tem pravnim naslednikom po 9.5.1945 priznano jugoslovansko državljanstvo z zakonom ali z mednarodno pogodbo. Tožena stranka ugotavlja, da je prvostopni upravni organ ob reševanju predhodnega vprašanja po pravilih Zakona o dedovanju pravilno ugotovil, da je bilo premoženje podržavljeno dedičem H.P. ter navedene dediče štel kot upravičence v tem denacionalizacijskem postopku. V predmetnem spisu se nahajajo tudi listine, iz katerih bi se dalo sklepati, da je bilo premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Komisije za agrarno reformo Občine K.. Glede na dejstvo, da je pooblaščenec upravičencev na zadnji obravnavi dne 29.9.1993 spremenil zahtevo tako, da je za celotno podržavljeno premoženje zahteval odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada, kar je tako po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (1. odstavek 130. člena ZUP) in ZDen (40. člen, 43. in 37. člen) dopustno. S spremembo zahtevka pred odločitvijo o stvari je pooblaščenec upravičencev odklonil vrnitev podržavljenega premoženja po določbah 34. in 37. člena ter glede na 40. člen ZDen, ki dopušča izbiro oblike vračanja podržavljenega premoženja, zahteval odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada. Zato je povsem irelevantno zatrjevanje pritožnika, da je del premoženja mogoče vrniti v naravi in del v obliki lastninskega deleža na podjetju, ki ga pritožnik navaja kot zavezanca. Upravičenci imajo namreč možnost izbire med primarno (vrnitev nepremičnin, podjetja oziroma kapitala) in sekundarno (odškodnino v obveznicah ali delnicah Republike Slovenije) obliko denacionalizacije. Opcija ni vezana na nikakršne pogoje in je v celoti prepuščena volji upravičencev. Po mnenju tožene stranke je prvostopni upravni organ pravilno ugotovil dejansko stanje tudi glede vrednosti podržavljenega premoženja. V skladu s 4. členom Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, po katerem se vrednost podržavljenih stvari oziroma premoženja, za katere so bile z akti o podržavlje nju ali z zapisniki, sestavljenimi ob podržavljenju, ugotovljene denarne vrednosti teh podržavljenih stvari oziroma premoženja, se določi praviloma na podlagi teh vrednosti. Vrednost nepremičnin se ugotavlja na podlagi 2. in 3. odstavka 44. člena ZDen. Tožena stranka je nadalje zavrnila pritožbeno navedbo, da je prvostopni upravni organ samovoljno, brez predloga strank odredil dokazovanje z izvedenci. Ugotovila je, da je tožnik v ugotovitvenem postopku sam zavračal vrednosti, ki so navedene v zapisnikih strokovne komisije za popis in cenitev nacionaliziranega podjetja z dne 13.3.1948 in z dne 29.7.1948. V pripombah na poročilo o dejanskem in pravnem stanju zadeve z dne 19.8.1993 je tožnik izjavil, da je treba vrednost podržavljenega premoženja, ugotovljenega na podlagi dveh enakovredno verodostojnih listin, ponovno preveriti ali pa oceniti z izvedenci. Na ustni obravnavi dne 29.9.1993 je izjavil, da je v zvezi z vrednostjo podržavljenega podjetja razlika v cenitvi prevelika, da bi jo lahko brez dodatne cenitve priznali. Tudi pooblaščenec upravičencev je z dopisom z dne 16.9.1993 predlagal, da se vrednost podržavljenega premoženja ugotavlja s pomočjo pooblaščenih cenilcev in izvedencev, ker pritožnik ni sprejel vrednosti podržavljenega premoženja, ugotovljenega z zapisnikom z dne 13.3.1948. Ob upoštevanju vseh navedenih dejstev je tožena stranka zaključila, da je prvostopni upravni organ pravilno odredil dokazovanje z izvedenci, ker sta ga predlagali obe stranki, pri čemer je upravičenec celo založil 224.658,00 SIT (3.000,00 DEM) kot stroške za izdelavo izvedeniškega poročila. Po mnenju tožene stranke se je prvostopni upravni organ pri določanju vrednosti podržavljenega premoženja zato pravilno oprl na ugotovitve pooblaščenega cenilca A.K., diplomiranega ekonomista gradbeništva, stalnega sodnega cenilca in B.M., diplomiranega ekonomista, pooblaščenega cenilca z licenco ASA, kakor tudi na elaborat, ki ga je pripravila "A. d.o.o." iz P..

Ob pomanjkanju tehnične dokumentacije je cenilec A.K. upošteval kot leto gradnje podržavljenih objektov leto 1880, ki jo navajajo vsi zapisniki, ki se nahajajo v spisu, kar je v skladu s 3. členom Navodila o merilih za ocenjevaje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja. Določilo 2. odstavka 44. člena ZDen določa, da se vrednost stanovanja, stanovanjske hiše oziroma poslovnega prostora ali poslovne stavbe ugotovi na način, ki je predpisan s Pravilnikom o merilih in načinu za ugotavljanje vrednosti stanovanj in stanovanjskih hiš ter sistemu točkovanja (Uradni list SRS, št. 25/81). Za ugotavljanje vrednosti podržavljenih poslovnih prostorov je torej pravilno uporabljena točkovna metoda iz navedenega pravilnika. Zato je po mnenju tožene stranke vrednost neto aktive podržavljenega podjetja pravilno ugotovljena. Nadalje tožena stranka zavrača pritožbeno navedbo o krajevni nepristojnosti organa prve stopnje. Res je, da se po 8. točki 3. člena Navodil za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo določa v zadevah, ki se tičejo denacionalizacije zasebnih gospodarskih podjetij, krajevno pristojnost po sedežu zavezanca, vendar se ta določba ne uporablja v primerih, ko je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, saj ta ne vrača podjetja niti lastninskega deleža na družbenem kapitalu, temveč le odškodnino v obveznicah Slovenskega odškodninskega sklada.

Tožeča stranka v tožbi meni, da je dejansko stanje zadeve nepopolno in zmotno ugotovljeno, da je v postopku napačno uporabljeno materialno pravo in da so bila v postopku kršena pravila, ki so bistveno vplivala na odločitev. V zadevi je sporen že pravni temelj podržavljenja nepremičnin. Predmetne nepremičnine naj bi bile, kot to izhaja iz listin v spisu, kar priznava tudi tožena stranka v svoji odločbi, podržavljene po dveh pravnih temeljih in sicer v okviru nacionalizacije podjetja po Zakonu o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in z odločbo Komisije za agrarno reformo. Zato se tožeča stranka ne strinja s sklepom tožene stranke, da se nepremičnine štejejo med sredstva podjetja - v aktivo podjetja, zato ker so že po naravi stvari služile podjetju. Četudi so nepremičnine služile dejavnosti podjetja, pa je treba upoštevati, da so bile nepremičnine zasebna last fizične osebe in da jih je že zaradi tega ni mogoče šteti med aktivo podjetja. Če so bile nepremičnine dejansko podržavljene na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij, kar pa glede na to, da obstaja tudi akt, da so bile podržavljene v okviru agrarne reforme, ni izkazano, ne pomeni, da gre za premoženje podjetja, pač pa gre za premoženje fizične osebe, ki ga je treba ločeno obravnavati od denacionalizacije podjetja. Ker so bile nekatere nepremičnine v lasti fizičnih oseb, po ZDen pa pri vračanju nepremičnin upravičenci nimajo proste opcije glede oblike denacionalizacije, če ne obstajajo ovire za vrnitev v naravi, je odločitev o tem, da se za posamezne nepremičnine omogoči upravičencem odškodnina, napačna. Pri denacionalizaciji nepremičnin, ki so bile v lasti fizičnih oseb in ne med sredstvi podjetja, je temeljno načelo vrnitev v naravi, iz spisne dokumentacije pa je razvidno, da za nekatere nepremičnine ne obstajajo ovire za vrnitev v naravi. Zaradi vsega tega je sporna tudi stvarna pristojnost upravnega organa prve stopnje. Nadalje se tožeča stranka ne strinja z ugotovitvijo, da je zavezanec za odškodnino Slovenski odškodninski sklad in da je irelevantno zatrjevanje tožeče stranke, da je del premoženja mogoče vrniti v naravi oziroma del vrniti v obliki vzpostavitve kapitalskega deleža na dejanskem zavezancu. Slovenski odškodninski sklad je pri denacionalizaciji podjetij zavezanec samo v primerih iz 43. člena zakona, to je, ko je izkazano, da vrnitev ni mogoča. V navedenem primeru to ni izkazano, ker niti tožena stranka niti upravni organ prve stopnje teh dejstev sploh nista ugotavljala. Slovenski odškodninski sklad pa ni zavezanec za odškodnino v primeru iz 40. člena, ki je pravni temelj pravice do denacionalizacije tudi v tem primeru. Zavezanec za odškodnino po tej določbi je dejanski zavezanec oziroma zavezanec za vrnitev, saj bi bila prevalitev bremena odškodnine v primeru, ko je vrnitev mogoča in zavezanec znan, od dejanskega zavezanca na Slovenski odškodninski sklad nepravilna in tudi v nasprotju z namenom, za katerega je ustanovljen Slovenski odškodninski sklad. Tožena stranka in upravni organ prve stopnje bi morala glede odškodnine in zavezanca v tem primeru upoštevati določbo 1. odstavka 6. člena Zakona o denacionalizaciji, ki napotuje na uporabo splošnih predpisov.

Tožeča stranka se nadalje ne strinja z ugotovljeno višino odškodnine, ki predstavlja vrednost podržavljenega podjetja, ker meni, da vrednost podjetja ni ugotovljena na način, predpisan z Zakonom o denacionalizaciji. V predmetni zadevi so bile denarne vrednosti podjetja ugotovljene v času podržavljenja in to celo v dveh zapisnikih. Zato se tožeča stranka ne strinja s toženo stranko, da je vrednost premoženja pravilno ugotovljena s tem, ko je premoženje na novo ocenjeno in da "preverjanje" vrednosti iz zapisnikov z dne 13.3.1948 in 29.7.1948 ne bi pripeljalo do realne vrednosti podržavljenega premoženja, pri čemer te navedbe tožena stranka ni obrazložila. Tudi niso točne ugotovitve tožene stranke, da je tožeča stranka privolila v novo cenitev, saj je celo iz sklepa prvostopnega upravnega organa z dne 1.11.1993, s katerim je ta odredil cenitev neto aktive in iz vlog tožeče stranke razvidno, da je tožeča stranka temu nasprotovala, ker je menila, da je dovolj listinske dokumentacije, na podlagi katere je mogoče ugotoviti realno vrednost podržavljenega premoženja. Pri ugotovitvi vrednosti podržavljenega premoženja bi se lahko po mnenju tožeče stranke kot podlaga za ugotovitev upoštevala tudi listina Okrajnega ljudskega odbora Maribor okolica z dne 1.2.1948, iz katere je razvidno, da je bila vrednost celotne imovine po H.P. 3.305.190,00 din in so jo dedovali S.P., H.P. in V.P. Če pa je bilo premoženje ovrednoteno na podlagi Navodila o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja, bi morala oba upravna organa navedeno listino upoštevati kot verodostojno listino v smislu 5. člena citiranega navodila. Zato je bil napačno uporabljen materialni predpis oziroma 5. odstavek 44. člena ZDen. Navodila o merilih ... se namreč ne more uporabljati v širšem obsegu kot ga za vrednotenje podjetij določa ZDen. Stališče, ki je sicer precej razširjeno v praksi, da lahko upravičenci vedno, kadar se ne strinjajo z vrednotenjem premoženja podržavljenih podjetij, zahtevajo novo vrednotenje premoženja na podlagi tega Navodila, je sicer zmotno, saj je 5. odstavek 44. člena ZDen jasen in zavezujoč. Če določbe Navodila o merilih ... določajo širši oziroma drugačen okvir za vrednotenje premoženja podjetij, se navedenega navodila ne more upoštevati, saj morajo biti po 153. členu Ustave Republike Slovenije podzakonski predpisi in drugi splošni akti v skladu z ustavo in zakoni.

Tožeča stranka je že med postopkom dala pripombe na cenitev in je tudi v pritožbi navedla razloge, zaradi katerih se s cenitvijo ne strinja. Tožena stranka teh konkretnih pripomb ni ocenjevala, sklicujoč se na ugotovljene vrednosti po stalnih sodnih cenilcih, jih je zavrnila oziroma ocenila, da so te vrednosti pravilne. Ob tej ugotovitvi pa istočasno tožena stranka ugotavlja, da obstaja visoka stopnja verjetnosti, da so podatki iz uporabljenega elaborata točni. Nedvomno je, da za ugotovitev vrednosti podržavljenega premoženja ni dovolj verjetnost, pač pa morajo biti dejstva, na katerih temelji odločitev, dokazana.

Kakor je tožena stranka sledila glede vrednosti neto aktive podjetja v celoti ugotovitvam organa prve stopnje, tako mu je sledila tudi glede vrednosti pasive in ni upoštevala, da ugovorov tožeče stranke prvostopni upravni organ ni upošteval. Tako ni upošteval, da je treba neplačan davek na dediščino šteti med obveznosti, ki so bremenile podjetje. To dejstvo, ki izhaja iz listine Okrajnega ljudskega odbora Maribor okolica z dne 1.2.1948 in se nanaša na zapuščino H.P., je potrebno upoštevati pri določanju odškodnine kot obveznost do države iz naslova nacionalizacije podjetja. Prav tako ni upoštevala ugovora tožeče stranke, da med aktivo podjetja ne more biti všteto premoženje, ki ga je 1.7.1945 v podjetju pustil okupator. Prav tako bi bilo treba izločiti premoženje, ki je bilo v aktivi podjetja prikazano kot vojna škoda. Glede na utemeljen dvom o vrednosti podjetja v letu 1946, bi bilo glede na splošna načela o pravičnosti ugotoviti tudi obseg in vrednost podjetja leta 1941 oziroma preden ga je zaplenil nemški rajh. Po mnenju tožeče stranke je ostalo nerazjasnjeno tudi vprašanje ob podržavljenju plačane odškodnine, na kar je tožeča stranka opozorila v pritožbi.

Po mnenju tožeče stranke je vprašljiva tudi krajevna pristojnost upravnega organa prve stopnje. Ni pravilno mnenje tožene stranke, ki navaja, da se določba navodil za poslovanje v zvezi z zahtevami za denacionalizacijo, ki pri podjetjih določa krajevno pristojnost upravnega organa po sedežu zavezanca, ne uporablja, ko je zavezanec Slovenski odškodninski sklad, pač pa se ta določba uporablja samo, kadar gre za vračanje premoženja. Tožeča stranka se s to razlago ne strinja iz razlogov, ki jih je navedla v pritožbi. Tožeča stranka predlaga, da se tožbi ugodi in odpravi izpodbijana odločba.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri odločitvi, ki jo je sprejela v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Tožena stranka je v obrazložitvi svoje odločbe navedla, da je upravni organ prve stopnje pravilno odločil, da se postopek denacionalizacije vodi kot denacionalizacija zasebnega gospodarskega podjetja, čeprav se v predmetnem spisu nahajajo tudi listine, iz katerih bi se dalo sklepati, da je premoženje podržavljeno na podlagi odločbe Komisije za agrarno reformo Občine Kamnik. Tožena stranka nadalje ugotavlja, da je Odlok Okrajnega sodišča v Mariboru dn. št. ... z dne 20.5.1948 verodostojna listina, iz katere je razvidno, da je premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij in v posledici tega je tudi odločal na prvi stopnji pristojni upravni organ za gospodarstvo. Enako je upravni organ prve stopnje v svoji obrazložitvi navedel kot akt podržavljenja v predmetni zadevi tako odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku z dne 12.12.1947, kot Odlok Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 20.5.1948 in s tem kot zakonsko podlago Zakon o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji oziroma Zakon o nacionalizaciji zasebnih gospodarskih podjetij. V celotni obrazložitvi odločbe upravnega organa prve stopnje in tožene stranke pa ni več besede o odločbi Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku z dne 12.12.1947 in ni obrazloženo, zakaj tožena stranka te odločbe v celoti ali določenem delu ne upošteva.

Popolno in pravilno ugotovljene dejanske okoliščine glede tega vprašanja niso pomembne le za določitev pristojnega upravnega organa za vodenje postopka denacionalizacije, temveč predvsem za odločitev, kdo je razlaščenec oziroma sedaj upravičenec za vračilo podržavljenega premoženja. Iz odločbe Okrajne komisije za agrarno reformo v Kamniku z dne 12.12.1947 izhaja, da je bila razlaščena S.P. iz V., iz Odloka Okrajnega sodišča v Mariboru z dne 20.5.1948 pa izhaja, da je bil razlaščen H. (H.) P. Zato bi morala upravni organ prve in druge stopnje jasno in brez dvoma ugotoviti, na podlagi katerega akta in katerega predpisa je bilo podržavljeno predmetno premoženje in ustrezno temu v odločbi navesti upravičenca v skladu z določbami ZDen.

Upravni organ prve stopnje kot tudi tožena stranka sta ob predpostavki, da je bilo predmetno premoženje podržavljeno H.(H.) P. na podlagi Odloka Okrajnega sodišča v Mariboru, pravilno uporabila določbo 11. člena ZDen, po kateri se šteje, da je bilo premoženje osebe, ki je umrla pred 28.8.1945, podržavljeno njenim pravnim naslednikom. Ker je H. (H.) P. umrl leta 1942, se zato kot razlaščenci lahko smatrajo njegovi pravni nasledniki vdova S.P. in sinova H.P. in V.P. Iz odločb tožene stranke in upravnega organa na prvi stopnji ne izhaja, da je bila pred podržavljenjem opravljena zapuščinska obravnava po pok. H. (H.) P. in določeni njegovi dediči ter njihovi deleži. V primeru, da je bila opravljena zapuščinska obravnava pred podržavljenjem in določeni deleži dedičev ter razdeljeno premoženje, pa bi moral upravni organ ugotoviti, kateri del predmetnega premoženja je bil podržavljen posameznemu dediču in o tem odločati v postopku denacionalizacije. V primeru, da zapuščinska obravnava ni bila opravljena in premoženje ni bilo razdeljeno med dediče, predstavlja to premoženje do delitve zapuščine skupno premoženje dedičev, s katerim skupno upravljajo, v skladu s predpisi o dedovanju. Temu ustrezen pa bi moral biti izrek odločbe o denacionalizaciji premoženja in če to ni bilo razdeljeno bi moral biti postavljen za vse tri razlaščence skupen skrbnik za posebne primere, ki bi upravljal to premoženje oziroma odškodnino do razdelitve. V odločbi upravnega organa prve stopnje, ki jo je potrdila tožena stranka s svojo odločbo, pa se celotno premoženje vrača oziroma po spremembi zahtevka celotna odškodnina izplača enemu upravičencu oziroma skrbniku za posebne primere, ki pa ga je upravni organ prve stopnje postavil le za umrla upravičenca S.P. in V.P. Tožena stranka se glede vrednosti podržavljenega premoženja v svoji odločbi ni opredeljevala do posameznih cenitev, temveč je le potrdila oceno vrednosti iz odločbe organa prve stopnje. Upravni organ prve stopnje je oceno vrednosti podržavljenega premoženja v obrazložitvi svoje odločbe oprl le na elaborat podjetja A. iz P. oziroma njegovih dveh pooblaščenih delavcev, z ničemer pa ni obrazložil zakaj zavrača cenitve iz časa podržavljenja z dne 13.3.1948 in z dne 29.7.1948 oziroma cenitev z dne 16.2.1948, ki jo je predložil upravičenec. Prav tako se niti tožena stranka niti upravni organ prve stopnje nista opredelila do Poročila o oceni denacionalizacijskega zahtevka Ž. iz novembra 1993, ki ga je izdelala I.C. in izvedeniškega poročila o pregledu cenitvenega poročila za spis št. ... z dne 20.4.1994, ki ga je izdelal cenilec J.B. Zakon o splošnem upravnem postopku (ZUP) določa v 7. členu (načelo materialne resnice), da je v postopku treba ugotoviti resnično stanje stvari in v ta namen ugotoviti vsa dejstva, ki so pomembna za zakonito in pravilno odločbo. Sodišče tako ugotavlja, da na podlagi dejanskih okoliščin, ki so bile ugotovljene v upravnem postopku, ne more reševati spora, ker so bile te v bistvenih točkah nepopolno ugotovljene.

Glede navedb tožeče stranke, da ni zavezanec za plačilo odškodnine in da je bila kršena določba o krajevni pristojnosti upravnega organa glede na zavezanca, pa sodišče ocenjuje, da so neutemeljene in da jih je tožena stranka v svoji odločbi pravilno obrazložila.

Sodišče je zato tožbi ugodilo na podlagi 2. odstavka 42. člena Zakona o upravnih sporih (Uradni list SFRJ, št. 4/77). Določbo tega zakona in določbe ZUP je sodišče smiselno uporabilo kot predpisa Republike Slovenije po določbi 1. odstavka 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I in 45/I/94) in 1. odstavka 94. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97).