Jedro

Ob vložitvi tožbe glede vprašanja, ali je znižanje kupnine dopustno uveljavljati le z dajatvenim tožbenim zahtevkom, ni bilo enotnega stališča niti v teoriji niti v sodni praksi. Še več večinska praksa višjih sodišč je dopuščala neposredni dajatveni zahtevek, sodna praksa Vrhovnega sodišča pa še ni bila izoblikovana. Postopanje tožeče stranke, ki je tožbeni zahtevek prilagodila med postopkom spremenjeni sodni praksi, je bilo zato pravilno, zaradi česar ne pride v poštev prekluzija na podlagi 480. člena OZ.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožečima strankama povrniti pritožbene stroške v znesku 58,18 EUR v petnajstih dneh od vročitve te sodbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po izteku izpolnitvenega roka do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da se kupnina določena v prodajni pogodbi med tožnikoma in tožencem dne 27. 1. 2005 za nepremičnino ID znak 001 zniža za znesek 4.464,20 EUR, višji tožbeni zahtevek tožnikov iz naslova znižanja kupnine pa se zavrne (I. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki A. A. plačati znesek 3.585,64 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih zneskov, opredeljenih v II. točki izreka in se višji tožbeni zahtevek zavrne (II. točka izreka), da je tožena stranka dolžna tožeči stranki B. B. plačati 3.585,63 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov opredeljenih v III. točki izreka, njen višji tožbeni zahtevek pa se zavrne (III. točka izreka) in da je tožeča stranka dolžna stranskemu intervenientu plačati 80,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka, ki v pritožbi navaja, da se pritožuje zoper I., III., IV., VI. in VII. točko sodbe in uveljavlja vse pritožbene razloge prvega odstavka 338. člena ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi in tožbeni zahtevek tožeče stranke v celoti zavrne, podredno pa, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in mu zadevo vrne v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Pritožba uvodoma povzema, da je sodišče z izpodbijano sodbo delno ugodilo zahtevku tožeče stranke in je kupnino določeno v prodajni pogodbi, sklenjeni 24. 1. 2005 med tožnikoma kot kupcema in tožencem kot prodajalcem za nepremičnino ID znak 002 nezakonito znižalo za znesek 2.021,37 EUR. Tožeča stranka bi morala oblikovalni zahtevek postaviti že ob vložitvi tožbe. Po določbi 480. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ) gre pri zahtevku za znižanje kupnine za oblikovalno upravičenje. Že na podlagi zakona, ne glede na sodno prakso, je zato jasno, da z dajatvenim zahtevkom, kot ga je postavila, tožeča stranka ni mogla uspeti. Glede kasneje uveljavljenega oblikovalnega zahtevka glede znižanja kupnine, pritožba vztraja, da je na podlagi 480. člena OZ tožeča stranka prekludirana. Neenotna sodna praksa v času vložitve tožbenega zahtevka in naknadna njena sprememba ne nudi podlage za neupoštevanje prekluzije. Z izpodbijano sodbo je poseženo v z ustavo varovano pravico tožene stranke do pravne varnosti, saj se je zanesla na pozitivno pravo in se je med pravdo njen pravni položaj spremenil. Judikat Vrhovnega sodišča RS II Ips 261/2014 v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj se nanaša na primere, ko bi tožeča stranka oblikovala tožbeni zahtevek v skladu s prevladujočo sodno prakso in ne za primer neenotne sodne prakse, kot je bila v obravnavanem primeru. Sodba ima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti in je podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kršene pa so tudi ustavne pravice tožene stranke do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS), pravica do sodnega varstva (23. člen Ustave RS) in pravica do pravnega sredstva (25. člen Ustave RS). Iz dokaznega sklepa ni jasno, katere listine je sodišče vpogledalo in se do dokumentacije tudi ni z ničemer opredelilo. Dokazne ocene in posledično same sodbe zato tožena stranka ne more preizkusiti. Razloge za zavrnitev dokaznih predlogov je sodba navedla zgolj pavšalno in je podana tudi bistvena kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Toženi stranki je onemogočen poln, vsebinski dialog s sodiščem prve stopnje, ogrožena je njena pravica do pritožbe. Povzema vsebino odločb Vrhovnega sodišča RS III Ips 64/2009 z dne 19. 6. 2016, II Ips 216/2008 z dne 5. 5. 2011, II Ips 720/2003 z dne 13. 4. 2005 v prid trditvam o procesnih kršitvah. Sodišče povsem pavšalno, brez argumentacije sledi izvedenskemu mnenju, dokazna ocena izvedenskih mnenj ni preverljivo obrazložena. Podana je zato kršitev iz 8. člena ZPP in se v zvezi z njo pritožba sklicuje na odločbo Višjega sodišča II Cp 1977/2014. Nepravilni so zaključki v zvezi s posameznimi napakami in sicer glede zmanjšanja kupnine zaradi neustreznih vhodnih vrat, zaradi nevgrajenih zunanjih senčil, zaradi nedokončanih sten v shrambi in zaradi očitnih razpok ob stiku PVC sten v dnevnem prostoru in zimskih vrtovih. Glede zahtevka zaradi neustreznih vrat sodišče ni zaslišalo priče – zakonitega zastopnika podjetja C, Č. Č., o okoliščinah vgradnje vhodnih vrat. Predlagana priča bi lahko pojasnila pomembne okoliščine v zvezi z njihovo vgradnjo, ki jih ni mogoče razbrati iz pojasnila družbe C. o okoliščinah vgradnje vrat (e-sporočila stranskemu intervenientu C1). Tožniki po lastni krivdi niso poslali ustreznih trditev do prvega naroka, saj bi, če bi želeli svoje zahtevke varovati z zadostno skrbnostjo, lahko pridobili ustrezne podatke v zvezi z domnevno neustreznimi vhodnimi vrati, kljub temu, da niso strokovnjaki. Sodba slepo sledi izvedencu, ki le domneva (na podlagi nekega drugega primera), da so vhodna vrata napačno vgrajena. Izvedenec predmeta ni dosledno pregledal (ni ga razstavil) in se sklicuje na ugotovitve priče D. D., ki ni ustrezen strokovnjak. Nedopustno in izven trditvene podlage pravdnih strank je sklepanje sodišča, da je isti podizvajalec na isti način vgradil vsa vhodna vrata v vseh stanovanjih v predmetnih večstanovanjskih stavbah na M. v ... Nepravilno je uporabljeno pravilo o dokaznem bremenu, kar predstavlja kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki je vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Glede zahtevka zaradi nevgrajenih zunanjih senčil je že iz povzetka mnenja prvotne izvedenke razvidna jasnost njenega mnenja in bi posledično moralo sodišče presojati obe izvedenski mnenji in ne le slediti drugemu izvedenskemu mnenju. Glede zahtevka zaradi nedokončanih sten v shrambi pritožba vztraja, da so bile končane, saj je shramba primerna za uporabo, kot sicer ugotavlja sodba. Glede zahtevka zaradi očitnih razpok ob stiku PVC sten v dnevnem prostoru in zimskih vrtovih, je napačno ugotovljeno dejansko stanje. Sodišče nekritično sledi izvedenskemu mnenju drugo postavljenega izvedenca, da so razpoke posledica razlike med zunanjo in notranjo temperaturo in se ne opredeli do trditev tožene stranke, pri katerih vztraja pritožba, da so posledica nepravilne uporabe stanovanja s strani tožečih strank. Napačna je tudi stroškovna odločitev, ki je neobrazložena in v njej ni navedeno, koliko znašajo stroški posamezne stranke.

3. Tožnika sta na pritožbo (laično) sama odgovorila. Izpostavljata, da se pritožba očitno nanaša na drugo stanovanje. Obrazloženo sta se opredelila do vseh pritožbenih očitkov, predlagala njeno zavrnitev ter priglasila stroške.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnika sta (prvotno) tožbo (v nadaljevanju izvorna tožba(1)) vložila skupaj z drugimi tožniki (lastniki stanovanj v večstanovanjski stavbi na M.), s katerimi so tožniki uveljavljali jamčevalne zahtevke zaradi napak na (prevzetih) stanovanjih, katerih prodajalec je bil toženec, investitor gradnje pa je bil stranski intervenient. Tožbo tožnikov (o njej je odločilo s sedaj izpodbijano sodbo) je sodišče prve stopnje izločilo v ločeno obravnavanje(2) po pravnomočnem zaključku vzorčne zadeve(3), v kateri se je sodišče druge stopnje izreklo o pravilni uporabi materialnega prava in navedlo razloge za utemeljenost (oziroma neutemeljenost) uveljavljenih tožbenih zahtevkov. Navedeno je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju o utemeljenosti tožbenih zahtevkov drugih tožnikov izvorne tožbe, tudi glede utemeljenosti zahtevkov tožnikov, ki so predmet tokratnega pritožbenega preizkusa.

6. Sodba tožbenemu zahtevku tožnikov delno ugodi. Tožnika se zoper zavrnilni del sodbe nista pritožila, pritožil pa se je toženec zoper ugodilni del. Sledeč razlogom pritožbe je v pritožbenem postopku sporna še odločitev sodbe o zmanjšanju kupnine zaradi napak na stanovanju.

7. Toženec v pritožbi (delno) ponavlja razloge, ki jih je neuspešno uveljavljal že v pritožbi zoper navedeno vzročno zadevo in jih je uveljavljal tudi v zadevah drugih tožnikov iz izvorne tožbe, ki so bile v pritožbenem preizkusu.(4) Še več, očitno se njegova pritožba ne nanaša na tožbeni zahtevek za znižanje kupnine zaradi napak, ki sta jih tožnika uveljavljala na svojem stanovanju. Iz že povzetih navedb pritožbe (2. stran) je razvidno, da se pritožba očitno nanaša na nepremičnino ID znak 002, ki, kot pravilno izpostavljata tožnika v odgovoru na pritožbo, ni v njuni lasti, saj sta, kot je razvidno tudi izreka sodbe, kupoprodajno pogodbo sklenila 27. 1. 2005 za stanovanje z ID znakom 001. Z izpodbijano sodbo je kupnina znižana za znesek 4.464,20 EUR in ne kot navaja pritožba za znesek 2.021,37 EUR. Za povrh pa ima izrek sodbe le točke I do IV, pritožba pa se pritožuje še zoper VI. in VII. točko, ki je v izreku ni. Posledično se zato (očitno) pritožba protispisno sklicuje na razloge, ki jih v izpodbijani sodbi ni oziroma na odločitev, ki je v (izpodbijani) sodbi ni. Zahtevek za znižanje kupnine zaradi nedokončanih sten v shrambi sodba namreč zavrne (7. točka obrazložitve). Za njeno izpodbijanje zato pritožba ne izkazuje pravnega interesa.

8. Nosilna teza, s katero pritožba izpodbija pravilnost odločitve o zmanjšanju kupnine je, da tožnika nista pravočasno (ob vložitvi tožbe) postavila pravilnega (oblikovalnega) zahtevka, kljub jasni določbi 480. člena OZ in sta zato na podlagi navedene določbe prekludirana.

9. Tožnika sta, kot pravilno obrazloži že sodba, tožbeni zahtevek za znižanje kupnine zaradi številnih (natančno specificiranih) napak na prevzetem stanovanju uveljavljala že s tožbo in pripravljalno vlogo 25. 3. 2009, resda z dajatvenim zahtevkom. Med postopkom (tožnika sta izvorno tožbo vložila novembra 2007)(5) sta tožnika (pripravljalna vloga 8. 10. 2015) prvotni dajatveni zahtevek preoblikovala v oblikovalni zahtevek zaradi zavzetega stališča Vrhovnega sodišča.(6) Ob vložitvi tožbe glede vprašanja ali je znižanje kupnine dopustno uveljavljati le z dajatvenim tožbenim zahtevkom ni bilo enotnega stališča niti v teoriji niti v sodni praksi. Še več večinska praksa višjih sodišč(7) je dopuščala neposredni dajatveni zahtevek, sodna praksa Vrhovnega sodišča pa še ni bila izoblikovana.

10. Postopanje tožeče stranke, ki je tožbeni zahtevek prilagodila med postopkom spremenjeni sodni praksi, je bilo zato pravilno. Vrhovno sodišče se je že večkrat izreklo, da v primeru, ko je izbrana vrsta pravnega sredstva skladna z uveljavljeno sodno prakso, tožbenega zahtevka (zaradi spremenjene sodne prakse) ni mogoče zavrniti. Tako stališče je bilo zavzeto tudi v zadevi II Ips 241/2014 z dne 19. 3. 2015, na katero se sklicuje pritožba, ki sicer potrditvi pritožbe za predmetni primer ni upoštevna, ker se nanaša na oblikovanje tožbenega zahtevka v skladu s prevladujočo sodno prakso. V navedeni odločbi je Vrhovno sodišče zavzelo stališče, da stranka zaradi spreminjanja sodne prakse ne sme biti prizadeta v pravici do poštenega sodnega varstva. V obravnavanem primeru gre za, kot že obrazloženo, oblikovanje tožbenega zahtevka v skladu z večinsko sodno prakso in ne neenotno sodno prakso kot trdi pritožba. Sicer pa niti ni pomembno ali je šlo za neenotno ali večinsko sodno prakso. Tudi v odločbi II Ips 288/2014 z dne 5. 5. 2016 je Vrhovno sodišče zavzelo enako stališče.(8) Zavzetemu stališču je sledilo tudi višje sodišče že v zadevah tožnikov izvorne tožbe.(9) Prekluzija na podlagi 480. člena OZ(10), na katero se sklicuje pritožba, zato ne pride v poštev. Če tožečima strankama ne bi bila dana možnost, da prilagodita tožbeni zahtevek sedaj uveljavljeni (spremenjeni) sodni praksi, bi bili prikrajšani za sodno varstvo. Zakonska določba 480. člena OZ je bila res, kot trdi pritožba, ves čas ista, sodna praksa in teorija, pa sta si bili, kot je bilo že obrazloženo, neenotni glede vprašanja pravilno oblikovanega tožbenega zahtevka na njeni podlagi. Brez podlage so zato pritožbene navedbe, da se je tožena stranka zanesla na pozitivno pravo. V času vložitve tožbe (oziroma odgovora na tožbo) je bilo tožencu jasno, da tožeča stranka zahteva pravno varstvo z jamčevalnim zahtevkom za znižanje kupnine (z dajatvenim zahtevkom) in je tak način sodnega varstva sodna praksa dopuščala, zato se tudi po spremembi sodne prakse, z uveljavljanjem oblikovalnega zahtevka, pravni položaj toženca ni spremenil(11) (gre namreč le za način uveljavljanja zahtevka za znižanje kupnine).

11. Sodba ni obremenjena z očitanimi bistvenimi kršitvami določb postopka iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, kot uveljavlja pritožba. Dokazni sklep sicer ni pravilen, ni skladen z določbo 287. člena ZPP, vendar pa je sodbo kljub temu mogoče preizkusiti. Sodba navaja razloge za zavrnitev dokazov, kar omogoča pritožbeni preizkus (in vsebinsko grajo) pravilnosti razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Sodba ob obravnavanju posameznih napak, zaradi katerih šteje, da sta tožnika opravičena do zmanjšanja kupnine, pojasni, na podlagi katerih dokazov je odločitev sprejelo. Pritožba konkretizirano ne trdi katerih dokazov, ki jih je tožena stranka predlagala, sodišče ni izvedlo, pa bi, če bi jih izvedlo, lahko vplivali na drugačno dokazno oceno. Posplošeno sklicevanje na vsebino sodnih odločb (II. točka pritožbe) za uspešno uveljavljanje procesnih kršitev ne zadošča. Glede konkretnih pritožbenih očitkov pa se bo pritožbeno sodišče izreklo v nadaljevanju, ko bo obravnavalo pritožbeno grajo glede zaključkov sodbe v zvezi s posameznimi napakami. Neutemeljen je tudi očitek glede neupoštevanja izvedenskega mnenja prve izvedenke (izvedenke gradbene stroke E. E.) in neobrazloženosti, zakaj sodba sledi mnenju sodnega izvedenca gradbene stroke F. F. Sodba se ob obravnavanju posameznih napak izrecno opredeli, zakaj šteje, da mnenje prve izvedenke ni uporabno in je zato na podlagi tretjega odstavka 254. člena ZPP postavilo novega izvedenca.

12. Pritožba posebej izpostavlja nepravilno odločitev o zmanjšanju kupnine zaradi napak zaradi neustreznih vhodnih vrat, zaradi nevgradnje zunanjih senčil, zaradi nedokončane stene v shrambi(12) in glede očitnih razpok ob stiku stropa in PVC sten v dnevnem prostoru in zimskih vrtovih (gre za točke 4, 6, 7 in 15 sodbe).

13. Glede zahtevka za znižanje kupnine zaradi neustreznih vhodnih vrat ima sodba v sporočilu podizvajalca C., d.o.o.(13) zadostno podlago za zaključek, da slepih kovinskih podbojev niso vgradili. Ne gre le za domnevo izvedenca F. F., kot skuša prikazati pritožba, čeprav slednji vhodnih vrat v stanovanje tožnikov ni razdrl in je upošteval ugotovitve enega od lastnikov izvorne tožbe (D. D.), ki je podboje svojih vhodnih vrat izvlekel iz stene in ugotovil stanje, kot ga upošteva sodba (da kovinski slepi podboji niso nameščeni). Slednje sicer potrjuje tudi že omenjeno sporočilo podizvajalca. Neutemeljen je pritožbeni očitek o zmotni uporabi dokaznega bremena. Upoštevaje sporočilo podizvajalca je dokazno breme, da je v vhodna vrata stanovanja tožnikov podizvajalec vgradil slep kovinski podboj, na strani tožene stranke, ki tega ni zatrjevala. Ugotovitvi sodbe, da je bilo v projektu za (vsa) stanovanja v večstanovanjskih stavbah na M. predvideno, da se v betonske zidove namestijo kovinski slepi podboji, pa pritožba konkretizirano ne nasprotuje. Opustitev zaslišanja priče Č. Č. (zakonitega zastopnika podjetja C., d.o.o.) o okoliščinah vgradnje vrat, ob že omenjenim sporočilom tega podjetja, ne predstavlja očitane procesne kršitve (gre za nepotreben dokaz) in tudi dejansko stanje zato ni napačno ugotovljeno, kot zmotno trdi pritožba. Tožnika sta se že v izvorni tožbi sklicevala na nepravilno vgrajena vhodna vrata, zaradi česar slednja naj ne bi opravljala funkcije tesnosti in izolativnosti in sta tudi na tej podlagi uveljavljala zmanjšanje kupnine. Za kakšno nepravilnost (odsotnost namestitve kovinskih slepih podbojev) je pri vgradnji vhodnih vrat šlo, pa je razkril šele izveden dokazni postopek, zato je neutemeljen pritožbeni očitek, da tožniki po lastni krivdi (v zvezi z domnevno neustreznimi vhodnimi vrati) niso podali ustreznih trditev do prvega naroka za glavno obravnavo. Sicer bi bilo tožnikoma, ki nista strokovnjaka, naloženo pretežko trditveno breme.

14. Glede zahtevka za zmanjšanje kupnine zaradi nevgrajenih zunanjih senčil, pritožba konkretizirano ne pojasni, zakaj bi morala sodba upoštevati mnenje prvotne sodne izvedenke (oziroma presojati obe izvedenski mnenji). S sklicevanjem pritožbe na povzetek izvedenskega mnenja, iz katerega je razvidna "jasnost predmetnega mnenja", ne predstavlja konkretizacije. Ugotovitvi sodbe, da se je toženec zavezal tožnikoma dobaviti stanovanje z zunanjimi senčili na vseh oknih in je bil strošek vkalkuliran v ceno, pritožba ne nasprotuje. Sodba izvedenskega mnenja prvo postavljene sodne izvedenke, ki je, kot obrazloži sodba (6. točka obrazložitve) menila, da je zahtevek tožnikov zaradi manjkajočih zunanjih žaluzij, upravičen le za tiste steklene površine, ki so v ravni fasade, utemeljeno ni upoštevala, ker izvedenka svojega dela ni opravila. Glede zahtevka za zmanjšanje kupnine zaradi očitnih razpok ob stiku stropa in PVC sten v dnevnem prostoru in zimskih vrtovih, pritožbeno sodišče soglaša z razlogi sodbe, ki je sledilo drugo postavljenemu izvedencu, da razpoke nastajajo zaradi razlike med notranjo in zunanjo temperaturo in je ovrgel trditve toženca, pri katerih vztraja v pritožbi, da so napake posledica (nepravilne) uporabe stanovanja s strani tožečih strank. Sodba utemeljeno sledi mnenju izvedenca, da je pri izbiri materialov treba upoštevati, da se bodo odzivali na spremembe temperature. Pritožba pa niti ne pove, kakšna naj bi bila uporaba tožnikov, ki bi povzročila, kot trdita tožnika, da (so v letu 2010) razpoke po celotnem zunanjem obodu stanovanja v dolžini slabih 30 metra. Prva izvedenka, ki je mnenje podala 15. 12. 2009 (že prej), je razpoke ocenila kot lasne, čemur sta tožnika nasprotovala in je zato sodišče prve stopnje upravičeno kasneje postavilo novega izvedenca.

15. Obstoja drugih napak, na podlagi katerih je sodišče ugodilo tožbenemu zahtevku za znižanje kupnine in zaključkov sodbe o višini znižanja kupnine, pritožba konkretizirano ne izpodbija.

16. V izreku izpodbijana sodba ne odloči niti o stroških tožečih strank, niti o stroških tožene stranke, zato se pritožba pritožuje zoper odločitev, ki je v izreku ni. V IV. točki izreka izpodbijane sodbe je odločeno le, da morata tožnika stranskemu intervenientu povrniti pravdne stroške.(14) Pritožba pa izdaje dopolnilne sodbe (sklepa) glede stroškov ne predlaga.

17. Po navedenem uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo toženca zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

18. Toženec do povrnitve pritožbenih stroškov ni upravičen, ker s pritožbo ni uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom ZPP). Povrniti pa mora stroške tožnikoma za odgovor na pritožbo in sicer za sodno takso v znesku 58,18 EUR, ker gre za potreben stroške (155. člen ZPP).

19. Odločitev o obveznosti plačila zamudnih obresti od dolgovanih stroškov temelji na 378. členu OZ, glede začetka njihovega teka pa na pravnem mnenju Občne seje Vrhovnega sodišča z dne 13. 12. 2006. Op. št. (1): Sodba jo poimenuje izvorna tožba, ki se je vodila pod opr. št. P 3390/2007- II.

Op. št. (2): Vpisalo jo je pod opr. št. P 2149/2015-II.

Op. št. (3): Gre za zadevo P 2552/2010 II oziroma v ponovljenem P 245/2012-II, katere pravilnost je bila preizkušena pred sodiščem druge stopnje (odločbi VSL II Cp 3752/2011 dne 24. 1. 2017, II Cp 988/2013 z dne 12. 6. 2013).

Op. št. (4): Gre za odločbe VSL II Cp 3391/2014 z dne 10. 6. 2015, II Cp 2006/2016 z dne 14. 12. 2016, II Cp 2048/2016 z dne 9. 11. 2016, II Cp 1502/2016 z dne 23. 11. 2016 in številne druge.

Op. št. (5): Dohodni žig na list. št. 1 spisa.

Op. št. (6): S sodbo II Ips 38/2012 z dne 17. 10. 2013 in kasnejšimi drugimi odločbami je bilo zavzeto stališče o potrebnosti postavitve oblikovalnega zahtevka in je bila s tem spremenjena prej večinska sodna praksa višjih sodišč. S sodbo VS RS II Ips 288/2014 z dne 5. 5. 2016 pa je bilo tako stališče tudi dokončno potrjeno.

Op. št. (7): Primerjaj VSL sodba in sklep I Cp 2350/2013 z dne 5. 2. 2014 z odločbami navedenimi v njej.

Op.št. (8): Zapisalo je, da bi bil zgolj dajatveni zahtevek (kot sta ga uveljavljala tožnika) nesklepčen, vendar je bila oblika pravnega varstva, ki sta ga zahtevala, skladna s tedaj enotno prakso, ki je pravno varstvo kupcu stvari z napako nudila le na podlagi dajatvenega zahtevka.

Op. št. (9): Tako sodbe VSL II Cp 3391/2014 z dne 10. 6. 2015, II Cp 2006/2016 z dne 14. 12. 2016, II Cp 2048/2016 z dne 9. 11. 2016, II Cp 1502/2016 z dne 23. 11. 2016 in številne druge.

Op. št. (10): Po navedeni določbi pravice kupca, ki je pravočasno obvestil prodajalca o napaki, ugasnejo po enem letu šteto od dneva, ko mu je odposlal obvestilo, razen če jih zaradi prodajalčeve prevare ni mogel uporabiti.

Op. št. (11): Primerjaj VSL sodba II Cp 2006/2016 z dne14. 12. 2016. Op. št. (12): Glede slednje je sodba, kot že obrazloženo, tožbeni zahtevek sicer zavrnila.

Op. št. (13): Na vprašanje glede vzpostavitve podbojev je slednji odgovoril, da se pri vratih, ki imajo suhomontažni podboj, slepi kovinski podboji ne vgrajujejo.

Op. št. (14): Zoper to odločitev se ne pritožujeta niti tožnika, niti stranski intervenient.