Jedro

Voznik je tisti, ki je kršil cestnoprometne predpise, in sicer pravila o hitrosti. Pravila o hitrosti pa sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev. Tudi vožnja po prednostni cesti vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestnoprometni predpisi.

Ker v konkretnem primeru pogoji za nasprotno tožbo niso bili izpolnjeni, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da gre za samostojno tožbo, za katero je potrebno odpreti samostojen spis, in pri utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti.

Izrek

Pritožba zoper 1. točko izreka se zavrne in se izpodbijana vmesna sodba potrdi.

Pritožbi zoper 2. točko izreka se ugodi in se v tem delu sodba sodišča prve stopnje razveljavi.

Odločitev o stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je odločilo, da je tožena stranka odgovorna za škodo, ki jo je v škodnem dogodku dne 28. 9. 1999 utrpela tožnica. Tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi, po kateri naj bi bili toženi stranki Z..., d.d., L., in V. S. dolžni nerazdelno plačati tožniku Š. M. 4.895.600,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 1, 2000 do plačila, tožniku Š. V. pa znesek 2.100.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopenjske sodbe do plačila, kakor tudi ustrezni zahtevek na nerazdelno obveznost povračila njunih pravdnih stroškov, je zavrnilo.

Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov pritožujeta stranska intervenienta. Sodišču druge stopnje predlagata, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo v celotnem obsegu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navajata, da je sodišče prve stopnje zmotno zaključilo, da je bila prekoračena hitrost stranskega intervenienta v vzročni zvezi z nastalim škodnim dogodkom in povzročeno škodo. Sodišče namreč sploh ni ugotavljalo krivde kot enega izmed predpostavk za obstoj civilnega delikta. Izpodbijana sodba tudi nima razlogov o zavrnitvi tožbenega zahtevka po nasprotni tožbi. Pritožba izpodbija tudi pravilnost izvedeniškega mnenja, ker naj bi grafične slike v mnenju predstavljale zgolj hipotetično stanje na osnovi računalniškega programa, ki je sporen. Pritožnika še navajata, da so izrek in razlogi sodbe med seboj v nasprotju ter da so razlogi sodbe v nasprotju z izpovedbami prič. Priglašata stroške s pritožbo.

Na vročeno pritožbo je odgovorila tožeča stranka, ki sodišču druge stopnje predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje. Stroškov za odgovor ne priglaša. Pritožba je delno utemeljena.

Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost, s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča Republike Slovenije številka Su 72/2009-14 z dne 19.3.2009, prenesena z Višjega sodišča v Celju na Višje sodišče v Ljubljani.

V predmetni zadevi je tožnica oškodovanka v prometni nezgodi in toži zavarovalnico namesto povzročitelja nezgode (direktna tožba po 941. členu ZOR). Zavarovalnica zato v takšnem primeru odgovarja v okviru odgovornosti povzročitelja prometne nesreče. V postopku ni bilo spora o okoliščini, da je bilo vozilo nasprotnega udeleženca prometne nezgode zavarovano s pogodbo o zavarovanju odgovornosti za škodo, ki jo z uporabo vozila povzroči tretjim osebam, zato pasivna legitimacija tožene stranke v tej pravdi ne more biti sporna, kot to želi prikazati stranski intervenient v obrazložitvi pritožbe. Ker je predmet obveznega zavarovanja odgovornost voznika oziroma imetnika zavarovanega vozila, zavarovalnica krije škodo za katero je odgovoren voznik oziroma imetnik zavarovanega vozila.

Pritožnik tudi v pritožbenem postopku graja strokovnost, pravilnost (metodo dela) in zanesljivost izvedenca cestnoprometne stroke ter dokazno presojo strokovnega mnenja, ki ga je napravil izvedenec. Dvoma v pravilnost izvedenskega mnenja pa pritožnik ni vzbudil pri sodišču prve stopnje in ga ne vzbuja niti pritožbenemu sodišču, s sklicevanjem na rezultate po računalniškem programu dr. S., ne da bi sodišču predložil kakršenkoli dokaz za takšno trditev. Da računalniški program dr. S. sploh obstaja, je opozoril tudi izvedenec v dopolnitvi izvedenskega mnenja na strani 10 (3. točka). Da je izvedenec cestnoprometne stroke usposobljen za podajanje tovrstnih mnenj je dokazal z argumentacijo svojega stališča v dopolnilnem izvedenskem mnenju, zato v postopek ni bilo potrebno pritegniti drugega izvedenca. Na podlagi navedenega je potrebno ugotoviti, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Ne gre prezreti, da je izvedenec prepričljivo odgovoril na vse pripombe in vprašanja pritožnika v obsežnem dopolnjenem izvedenskem mnenju. Pritožnik pa tudi v pritožbenem postopku ne konkretizira, na katero vprašanje izvedenec ni odgovoril in se v pritožbenem postopku prvič sklicuje na uporabo ameriškega programa SMAC za raziskavo o prometnih nezgodah, kar je nedovoljena pritožbena novota (1. odst. 337. čl. ZPP). Ne gre prezreti, da ugotovitve izvedenca niso utemeljene le na uporabi računalniškega programa, ampak tudi na drugih objektivnih podatkih in izračunih, ki jih je izvedenec pojasnil. Že sodišče prve stopnje je pravilno zavrnilo očitek, da je izvedenec pri mnenju upošteval nepravilne podatke oziroma izmere, ki bi lahko vplivale na pravilnost mnenja, na katerem temelji sodba sodišča prve stopnje.

Izvedenec je pojasnil: da so za izračun hitrosti vozil v trenutku trčenja merodajne izključno zavarovane sledi od mesta trčenja do mesta obstanka vozil, da je vse zavarovane sledi analiziral, da so na skici prometne policije sledi podane na takšen način, da ni bilo mogoče ugotoviti nikakršnega neskladja oziroma situacije, na osnovi katere bi na tehnični način lahko trdili, da je policija sledi podala napačno. Kot sledi iz izvedenskega mnenja, je policija mesto trčenja opredelila na osnovi odpadlih delov blata in odrgnin na vozišču. Hitrost vozil v trenutku trčenja in način gibanja vozil po trčenju pa je izvedenec izračunal s pomočjo specializirane računalniške opreme, ki je namenjena rekonstrukciji prometnih nezgod. Izračun je pokazal, da je imelo vozilo Renault (tožnica) ob trčenju najmanj hitrost 11 km/h, vozilo Corvetta pa najmanj 126 km/h. Izvedenec je opozoril, da se izračun gibanja vozil po trčenju dobro ujema z zavarovanimi sledmi, ki si jih je mogoče ogledati tudi na priloženi zgoščenki. Policisti ob ogledu niso zavarovali nikakršnih sledi zaviranja vozila Corvette, je mogoče zaključiti, da vozilo Corvetta pred trčenjem ni zaviralo. Na podlagi ugotovljenega je potrebno ugotoviti, da pritožbeni razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja ni podan. Do trčenja je prišlo na glavni cesti in sicer na prometnem pasu, ki je namenjen vožnji vozil v smeri Celja, kar pomeni, da se je vozilo Corvetta v trenutku trčenja nahajalo na nasprotnem prometnem pasu. Na priključku stranske ceste je mogoče iz običajne lege za zavijanje v levo na prednostno cesto opazovati vozilo na prednostni cesti, ki se giblje v smeri iz Celja proti Petrovčam, ko je to vozilo oddaljeno 68 m. Ko je vozilo Renault začelo z gibanjem na prednostno cesto, je bilo vozilo Corvetta od križišča oddaljeno vsaj 109 m. Voznica vozila R5 ni imela nikakršne možnosti zaznati vozila Corvetta na prednostni cesti, zato je tehnično gledano smela začeti z gibanjem na prednostno cesto in je ni mogoče očitati, da bi izsiljevala prednost vozilu Corvetta. Tako se pokaže, da je bila ravno neprimerna hitrost voznika Corvette razlog za nezgodo. Če bi se namreč vozilo Corvetta na razdalji 109 m od mesta trčenja, gibalo s predpisano hitrostjo 50 km/h, bi, ko je do mesta trčenja prispelo vozilo R5, vozilo Corvetta prevozilo le razdaljo 43,5 m, kar pomeni, da sploh ne bi moglo priti do trčenja. Prav tako do trčenja ne bi prišlo, če voznik vozila Corvetta ne bi zapeljal na nasprotni prometni pas. Trditve pritožnika, da prekoračitev dovoljene hitrosti ni v vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom, je zato neutemeljena. Na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja sodišča prve stopnje pa sledi, da je nevarno situacijo povzročil voznik Coorvette.

Glede na navedeno je sodišče prve stopnje kot materialnopravno podlago obravnavane zadeve uporabilo 178. člen ZOR in pravilno ugotovilo, da je bila prometna nesreča povzročena po izključni krivdi zavarovanca tožene stranke. Pri tem sodišče prve stopnje ni storilo kršitve iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, ki jo smiselno uveljavlja pritožba, saj v skladu s 154. členom ZOR velja načelo obrnjenega dokaznega bremena, zaradi česar je bilo v postopku na prvi stopnji na toženi stranki breme zatrjevanja okoliščin, ki bi krivdo stranskega intervenienta izključevale. Takšnemu trditvenemu bremenu pa tožena stranka ni zadostila.

Voznik Corvette je namreč tisti, ki je kršil cestnoprometne predpise in sicer pravila o hitrosti. Pravila o hitrosti pa sodijo med temeljna prometna pravila. Načelo defenzivne vožnje v cestnem prometu nalaga udeležencem v prometu, da morajo preprečevati nastanek nevarnih položajev. Tudi vožnja po prednostni cesti vozniku ne daje pravice voziti hitreje, kot to dovoljujejo cestnoprometni predpisi. Bistvena je izvedenčeva ugotovitev, da pri dovoljeni hitrosti 50 km/h do trčenja sploh ne bi prišlo. K temu pa je še potrebno dodati, da je tako pretirana hitrost voznika Corvette onemogočila tožnico, da bi vozilo Corvetta sploh lahko zaznala v trenutku, ko se je vključevala na prednostno cesto. Zato je prav zavarovanec tožene stranke tisti, ki je v celoti odgovoren za prometno nezgodo.

Treba pa je pritrditi pritožbi v delu, v katerem sodišču prve stopnje očita pomanjkanje razlogov za zavrnitev tožbenega zahtevka stranskega intervenienta. Sodišče prve stopnje je prezrlo določilo 1. dostavka 183. člena ZPP iz katerega sledi, da je aktivno legitimiran za vložitev nasprotne tožbe samo toženec. Ker v konkretnem primeru pogoji za nasprotno tožbo sploh niso bili izpolnjeni, bi moralo sodišče prve stopnje šteti, da gre za samostojno tožbo, za katero je potrebno odpreti samostojen spis in pri utemeljenosti tožbenega zahtevka ugotoviti vse elemente odškodninske odgovornosti. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, sodba v zvezi s tožbenim zahtevkom, ki ga je postavil stranski intervenient, sploh nima nikakršnih razlogov o odločilnih dejstvih in je pritožbeno sodišče že zato moralo pritožbi zoper 2. točko izreka ugoditi in sodbo sodišča prve stopnje v tem delu razveljaviti in zadevo v razveljavljenem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v nov postopek (1. odstavek 354. člena ZPP), da odpravi nepravilnosti, na katere je bilo opozorjeno v tej obrazložitvi.

Izrek o stroških temelji na določbi 4. odstavka 163. člena ZPP in 3. odstavka 165. člena ZPP.