Jedro

Tožnik za zatrjevane službene poti, ki jih je davčni organ kvalificiral kot prihod na delo in z dela, potnih nalogov ni predložil. Prav tako ni zatrjeval obstoja kakršnekoli druge (pravne) podlage, ki bi podkrepila njegove trditve, da je treba vse njegove poti obravnavati kot službene.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Davčni urad Celje tožniku za leto 2008 odmeril dohodnino v znesku 4.519,43 EUR. Pri tem je tudi ugotovil, da plačana akontacija dohodnine znaša 4.978,08 EUR in presega odmerjeno dohodnino za 458,65 EUR, ki se tožniku vrne v 30 dneh. Pri obrazložitvi se sklicuje na Zakon o davčnem postopku (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDavP-2) ter Zakon o dohodnini (Uradni list RS, št. 117/06 in naslednji, v nadaljevanju ZDoh-2). Pojasnjuje, da je bila letna davčna osnova zavezancu ugotovljena v skladu z določbo 109. člena ZDoh-2 in zmanjšana za olajšave. Pove še, da je bila, v skladu z lestvico iz 1. odstavka 122. člena ZDoh-2, zavezancu odmerjena dohodnina od davčne osnove 17.859,99 EUR po stopnji 25,30477 %.

Ministrstvo za finance kot drugostopni davčni organ je s svojo odločbo št. DT 499-01-558/2009-2 z dne 30. 11. 2010 pritožbo tožnika zoper izpodbijano odločbo kot neutemeljeno zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da v zadevi ni sporno, da je pritožnik s strani izplačevalca A. (v nadaljevanju A.) prejel dohodke iz drugega pogodbenega razmerja v višini 16.665,87 EUR, v katere so vključena tudi povračila stroškov. Zmanjšanje osnove za znesek povračil dejanskih stroškov je pritožnik pravilno in pravočasno uveljavljal v ugovoru zoper informativni izračun. Iz dokazil, ki jih je predložil tožnik, je mogoče razbrati, da se povračila večinoma nanašajo na obračune stroškov za namene prihoda iz kraja stalnega prebivališča pritožnika, ki je B., do C., kjer je sedež A., zaradi opravljanja obveznosti pritožnika kot pogodbenega delavca izplačevalca. Pritožnik je zahteval priznanje dodatnih stroškov poleg normiranih v višini 4.194,57 EUR. Kot je mogoče razbrati iz seznama izplačevalca, je ta pritožniku potne stroške obračunal kot bi šlo za povračilo stroškov na službenem potovanju. Po mnenju organa druge stopnje pa je pravilno stališče prvostopnega organa, da je pritožnik s priglašeno kilometrino opravil pot na delo in nazaj domov, nikakor pa ne gre za kilometrino, opravljeno na službenem potovanju. Organ prve stopnje je zato pritožniku poleg normiranih stroškov v višini 1.666,59 EUR, pravilno priznal stroške na relaciji B. – C. in nazaj, kot da gre za prihod na delo. Vse ostale stroške, ki niso navedeni pod omenjeno relacijo, pa je priznal kot službeno pot oziroma kot jih je tožnik zahteval. Kot pravno podlago navaja 2. odstavek 36. člena in 38. člen ZDoh-2. Sklicuje se tudi na 41. in 44. člen ZDoh-2 ter Uredbo o davčni obravnavi povračil stroškov in drugih dohodkov iz delovnega razmerja (Uradni list RS, št. 140/06 in 86/08, v nadaljevanju Uredba). Navaja še, da ni mogoče zagovarjati stališča, da je pritožnik vse poti opravil kot službeno potovanje, saj za to niso izpolnjene predpostavke iz 3. člena Uredbe. Po izrecni določbi 4. odstavka 5. člena Uredbe je namreč službeno potovanje tako potovanje, ki je dokumentirano s potnim nalogom, ter z računi, delodajalec pa mora odobriti tudi vrsto prevoza. Pritožnik potnih nalogov na spornih relacijah ni predložil, niti ni sam navedel obrazložitve, zakaj naj bi se mu poti štele kot službeno potovanje in ne kot pot na delo in iz dela.

Tožnik vlaga tožbo, saj se z odločitvijo davčnih organov glede priznanja stroškov kilometrine ne strinja. Meni, da bi mu bilo potrebno vse opravljene stroške prevoza ovrednotiti kot posamezne službene poti ter v tem znesku tudi priznati kilometrino. Navaja, da mu davčni organ preostanka uveljavljenih stroškov kilometrin v višini 1.714,36 EUR neutemeljeno ni priznal. Vztraja na stališču, da je potrebno njegove poti obravnavati kot službene in ne kot prihod na delo. Slednje utemeljuje tudi z dejstvom, da je bil s potnim nalogom napoten neposredno na katero od inštitucij v C. in ne direktno na A. Ne strinja se tudi s smiselno uporabo Uredbe, še posebej pa ne z enačenjem statusa funkcionarja s statusom zaposlenega delavca. Obvezen prihod na delo je namreč kategorija delovnega razmerja, pri čemer je kot prihod na delo mišljen obvezen prihod na določeno mesto opravljena dela v določenem obveznem času, ki je v pogodbi o zaposlitvi tudi natančno opredeljeno. Kot službena pot pa se obravnava vsaka druga pot izven mesta dela, ki je opredeljeno v pogodbi o zaposlitvi, na katero delodajalec napoti delavca in mu to odredi z izdajo potnega naloga. Pojma prevoz na delo in iz dela, ki je obravnavan v 3. členu Uredbe, tako ni mogoče tolmačiti drugače, kot prevoz na delo in iz dela delavca, ki je v delovnem razmerju oziroma ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi. V zvezi z navedbo organa druge stopnje, da se Uredba smiselno uporablja tudi za ostala pogodbena razmerja, ne le za delovna, pa zavezanec ugotavlja, da je v 1. in 2. členu Uredbe izrecno določeno, v katerih primerih se Uredba uporablja direktno, v katerih pa smiselno. Smiselne uporabe Uredbe za potrebe 41. člena ZDoh-2, na podlagi katerega je tožeča stranka pri odmeri dohodnine za leto 2008 uveljavljala dejanske stroške prevoza, 2. člen Uredbe ne omenja. Kot izhaja iz 42. člena ZDoh-2, pa se Uredba uporablja le glede dokazil, pogojev in višin priznavanja potnih stroškov. Zavezanec je bil na službene poti, za katere uveljavlja dejanske stroške prevoza, napoten s potnimi nalogi in je za ostale stroške predložil račune.

Glede na navedeno smiselno predlaga, naj se izpodbijana odločba odpravi in vrne v ponovno odločanje tako, da mu bodo priznani vsi stroški, ki jih je kot dejanske tudi uveljavljal. Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz obrazložitve upravnih odločb. Glede navedbe, da tožeča stranka kot funkcionar A. nima pisarne, niti ni nikjer določeno, kje naj svoje delo opravlja, pa tožena stranka ugotavlja, da je prav iz obvestila o izplačanih dejanskih stroških v letu 2008, ki ga je izdal A. razvidno, da je veliko večino poti opravil prav iz mesta stalnega prebivališča do C., kjer ima A. svoj sedež. Tako je bilo le 11 poti od skupno 79 opravljenih na drugi relaciji. Iz navedenega je mogoče sklepati, da se večino dela opravi prav v C., na sedežu A., saj pritožnik v predhodnem postopku ni zatrjeval drugače oziroma ni predložil drugačne specifikacije, kje je delo opravil. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Sodišče je o zadevi odločilo izven glavne obravnave, skladno z določbo 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Sodišče se strinja z razlogi ki jih za svojo odločitev v obrazložitvi izpodbijane odločbe navaja upravni organ, kot tudi z razlogi, s katerimi drugostopni organ zavrača pritožbene ugovore. Kolikor so ugovori, ki jih tožeča stranka uveljavlja v tožbi enaki pritožbenim, jih iz istega razloga, da ne bi prišlo do ponavljanja, zavrača tudi sodišče v smislu 2. odstavka 71. člena ZUS-1. Pri tem sodišče še pripominja, da je tožnik, kot izhaja iz njegove tožbe, uveljavljal dejanske stroške prevoza kot službene poti, v skladu s 4. odstavkom 44. člena ZDoh-2, ki sicer govori o dohodku iz delovnega razmerja, ki se ne všteva v davčno osnovo in na katerega se navezuje tudi 4. odstavek 41. člena ZDoh-2. Tožnik se torej pri povrnitvi stroškov službenih poti sklicuje na podlago, ki ureja pravice iz dela, pri stroških v zvezi z prihodom na delo in odhodom z njega, pa se mu zdi taka uporaba sporna. Uredba določa višino povračil stroškov v zvezi z delom, povračil stroškov v zvezi s službenim potovanjem in drugih dohodkov, po katerih se ti v skladu s 3., 4., 7. in 8. točko 1. odstavka in 2. odstavkom 44. člena ZDoh-2 ne vštevajo v davčno osnovo dohodka iz delovnega razmerja. Ne more biti torej sporno, da se Uredba uporablja tudi v primeru tožnika, zato sta se nanjo, po mnenju sodišča, oba davčna organa tudi pravilno sklicevala. Glede trditve tožnika, da je prihod na delo in iz dela izrecno vezan na delovno razmerje, pa sodišče pripominja, da velja enako tudi za posamezne službene poti. Službene poti in prihod na delo in iz dela je torej potrebno obravnavati iz enakega izhodišča. Na kakšni zatrjevani podlagi naj bi se službene poti obravnavale drugače kot v skladu z navedeno pravno podlago, pa tožnik niti ne pove. Prav tako ni nesporna navedba tožnika, da je za vse zatrjevane službene poti predložil potne naloge. Iz podatkov v spisu izhaja, da tožnik za zatrjevane službene poti, ki jih je davčni organ kvalificiral kot prihod na delo in iz dela, potnih nalogov ni predložil. Prav tako ni zatrjeval obstoja kakršnekoli druge pravne podlage, ki bi njegove trditve, da je potrebno vse njegove poti obravnavati kot službene, podkrepila. Take pravne razlage pa ni našlo niti sodišče. Po povedanem sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in na zakonu utemeljena. Sodišče tudi ni našlo nepravilnosti, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, zato je tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na 4. odstavku 25.člena ZUS-1.