Jedro

Opredelitev kulture, katastrskega razreda in površine parcel je izpodbojna, saj to dopušča Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) v 2. odstavku 3. člena.

Izrek

Tožbi se ugodi ter se odpravita odločbi Ministrstva za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano, št. ... z dne 13. 12. 2007 in delna odločba Upravne enota A., Izpostava B., št. ... z dne 7. 9. 2005 in zadeva vrne prvostopnemu organu v nov postopek.

Obrazložitev

Prvostopni organ je z izpodbijano delno odločbo zavrnil zahtevek tožnika za vračilo zemljišča parc. št. 1039 travnik v izmeri 21789 m2, ob podržavljenju vpisana v ZKV št. 1904 k.o. C.. V obrazložitvi je navedel, da odloča v ponovljenem postopku v zvezi s sodbo U 1080/2000 z dne 9. 1. 2002, ter da je v skladu z navodilom drugostopnega organa zaprosil Geodetsko upravo, da kot strokovna služba ugotovi, ali sta parceli 1317 k.o. D. in 1039 k.o. C. v času podržavljenja izpolnjevali pogoje, da se ju ovrednoti kot je zapisano v potrdilu o zemljiško-katastrskih podatkih o stanju parcel v času podržavljenja (leta 1963) z dne 1. 4. 1998 za parc. št. 1039 k.o. C. in potrdilu z dne 30. 9. 1997 za parc. št. 1317 k.o. D.. Geodetska uprava je odgovorila, da se je katastrska klasifikacija zemljišč opravljala v skladu z Zakonom o katastru zemljišč, ki je v 42. členu določal, da so lastniki nepremičnin dolžni vsako spremembo podatkov o kulturi zemljišča prijaviti pisno ali ustno pri katastrskem organu v roku 60 dni po nastanku spremembe. Pojasnila je še, da iz kopije potrdil o zemljiško-katastrskih podatkih parcel v času podržavljenja leta 1963 izhaja, da je parc. št. 1039 k.o. C. travnik 3 b.r. v izmeri 21789 m2 in parc. št. 1317 k.o. D. njiva 2 b.r. v izmeri 10127 m2. Meni, da je stanje v času podržavljenja nesporno ugotovljeno, kljub možnosti, da je bila uporaba teh zemljišč v naravi drugačna. Ugotavljanje katastrske kulture in katastrskega razreda nepremičnin je v pristojnosti zemljiškega katastrska, ki na podlagi prijave stranke ali po uradni dolžnosti opravlja katastrsko klasifikacijo zemljišč. Dokler ugotovitev spremembe ni izvedena na predpisan način, so uradni podatki o nepremičnini zadnji ugotovljeni podatki o katarski kulturi in katastrskem razredu, vpisani v zemljiškem katastru. Katastrska klasifikacija zemljišč se ugotavlja glede na dejansko stanje na zemljišču in ne za stanje za nazaj. Z mnenjem Geodetske uprave je bil seznanjen tožnik. Upravni organ je tožnika pozval, da predloži še morebitne nove dokaze oziroma dejstva, pomembna za odločitev. Ta pa je dopolnil zahtevek z dopisom, v katerem navaja okoliščine, ki so se zgodile pri arondaciji in jih zato organ ne more upoštevati pri odločitvi. Upoštevati pa tudi ni mogoče izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke A.A., ker se je pri izdelavi mnenja oprl na določitev potenciala (bonitete) zemljišč parc. št. 1039 k.o. C in parc. št. 1317 k.o. D.. V postopku denacionalizacije namreč ni mogoče upoštevati vrednotenja, izdelanega po metodologiji, ki velja za komasacijski postopek. Parc. št. 1039 k.o. C. je prešla v družbeno lastnino na podlagi arondacijske odločbe z dne 13. 11. 1963, s katero je bila upravičencu kot odškodnina za pripojeno zemljišče dodeljena parc. št. 1317 in odškodnina v znesku 21.733,00 din. Glede na Odlok o načinu določanja vrednosti kmetijskih zemljišč, gozdov in zemljišč uporabljenih za gradnjo v postopku denacionalizacije (v nadaljevanju Odlok) je vrednost podržavljenega zemljišča parc. št. 1039 32.979,00 DEM, v nadomestilo dano zemljišče in denarna odškodnina pa vredno 33.915,00 din. Na podlagi navedenega je upravni organ ugotovil, da ni podlage za vračilo zahtevanega zemljišča parc. št. 1039 k.o. C..

Drugostopni organ je z odločbo pritožbo tožnika zavrnil. V obrazložitvi pa je navedel, da je odločal v ponovljenem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča, št. U 2712/2006 z dne 16. 5. 2007. Upravno sodišče je že v sodbi U 1080/2000 z dne 9. 1. 2002 zapisalo, da se bo moral upravni organ opredeliti do dokazov oziroma po potrebi sam ali po prvostopnem organu v tej smeri dopolniti dokazni postopek. Prvostopni organ se je oprl na potrdilo Območne geodetske uprave A., Izpostava A. z dne 30. 9. 1997. Organ druge stopnje pa je na Območno geodetsko upravo A., Izpostava A., naslovil uradno zaprosilo glede spremenjene vrste rabe in spremenjenega katastrskega razreda parc. št. 1317 k.o. D., kdaj je bila parcela deljena in kam je šel njen del. Dne 28. 9. 2007 je dobil odgovor, da je bila parcela 1317 k.o. D., z vrsto rabe njiva 2 v izmeri 10127 m2, vse od izvedbe nove zemljiško katastrske izmere leta 1951. Leta 1971 pa se je kultura njiva 2 spremenila v travnik 6 na podlagi naznanilnega lista. Po evidencah zemljiškega katastra je bila to edina sprememba na tej parceli. Tožnik je na dopis odgovoril, da ponavlja svoje navedbe kot že prej v postopku. Organ druge stopnje je presodil že izvedene dokaze ter ponovno predložene dokaze in ugotovil, da so podatki iz odgovora z dne 28. 9. 2007 pravilni in relevantni in da se je kot take tudi upošteva. Vlagatelj pa ni predložil pravno relevantnih dokazov in svojih trditev ni dokazal, razen tega, da je vedno znova navajal kot že v postopku na prvi stopnji. Izjava stranke je lahko dokaz v primeru, da ni drugih ustreznih dokazov. Predlagane priče in izvedba ogleda parc. št. 1317 danes ne bi bila pravno relevantna dokaza za dokazovanje vrste rabe in razreda predmetne parcele za čas podržavljenja. Pisne izjave prič nimajo teže, ker so dane kot posredne izjave, ker so navedeno izvedele iz pripovedovanja drugih ljudi, kar zato nima prave teže in ni relevantno. Drugostopni organ meni, da je odločitev prvostopnega organa zato pravilna in zakonita glede na vse navedeno. Ker navedenih ni ocenil in presodil upravni organ prve stopnje, jih je v tej odločbi ocenil in presodil, glede na prosto presojo dokazov.

Tožnik v tožbi navaja, da tožena stranka pri izdaji odločbe ni upoštevala stališč in napotkov sodišča, izraženih v sodbi U 2712/2006. Pri obravnavi pritožbe ni izvedla posebnega ugotovitvenega postopka, niti ni izvedla predlaganih dokazov (kot so ogled kraja, zaslišanje predlaganih prič, zaslišanje predlagatelja, postavitev izvedenca kmetijske stroke). Razen tega tožniku ni omogočila, da bi se seznanil z listinami v spisu in z dokazi, ki jih je pritožbeni organ dodatno pridobil ob obravnavanju pritožbe. Zaključki drugostopnega organa nasprotujejo splošno znanemu dejstvu, da se neko zemljišče samo po sebi ne more bistveno spreminjati, ter da zadevno zemljišče ni bilo nikoli obdelano kot njiva, niti ne gre v naravi za njivo. Obe odločbi sta izdani na podlagi zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, zmotno pa je bilo tudi uporabljeno materialno pravo. Zmotno je bila ugotovljena vrednost parc. št. 1039 k.o. C. s površino 21789 m2, saj ni bila upoštevana velikost. Gre za to, da je podržavljena parcela za več kot 100 % večja od parcele, ki je bila dana. Upoštevati bi bilo potrebno, da se je z napačno označbo kulture, ki se je dala v zameno, dejansko naredila dodatna krivica. Podatki zemljiškega katastra iz časa nacionalizacije niso ustrezali resničnemu stanju stvari. Arondacijska odločba je bila izdana z namenom, da se denacionalizacijskemu upravičencu zmanjša premoženje in zaradi tega je takratna oblast priredila kulturo, vrsto rabe, bonitetni razred zemljišča. Ker so bili v arondacijski odločbi navedeni prirejeni podatki, jih organa ne bi smela upoštevati, pač pa bi morala dopustiti nasprotne dokaze, katere je predlagal predlagatelj. Tudi potrdilo GURS z dne 30. 9. 1997 povzema lažne podatke. Da parc. št. 1317 ni bila dejansko nikoli njiva, izhaja iz izvedeniškega mnenja, ki ga je predložil tožnik v postopku, vendar ga organ ni upošteval. Prav tako pa je to dejstvo razvidno iz sklepa Občinskega sodišča v A., opr. št. 5750/71 z dne 23. 6. 1971, na podlagi katerega se je spremenila kultura zemljišča tako, da se je uskladila s stanjem v naravi in sicer kot travnik 6, kakor tudi iz načrta klasifikacijske parcele iz leta 1957, aeroposnetka iz leta 1959, ter aeroposnetka iz leta 1964. Parcela je bila ob izdaji arondacijske odločbe dejansko travnik, polovica pa zamočvirjen teren. Bivši lastnik je na tem zemljišču kopal ilovico, postala pa je travnik tako, da so leta 1950 na njej posekali gozd. To dejstvo je razvidno tudi iz katastrskih map, kjer je na mestu te parcele označen gozd. Na to kaže tudi dejstvo, da omenjeno parcelo obkrožajo gozdovi in travniki slabše kvalitete. Skratka zemljišče se ni nikoli oralo oziroma obdelovalo kot njiva. Meni tudi, da je prvostopni organ izdal izpodbijano odločbo na podlagi zmotne uporabe materialnega prava, določbe 44. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Zmotno je ugotovil vrednost v denarju dane odškodnine. Predlaga odpravo obeh izpodbijanih odločbe.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse navedbe v tožbi iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena.

Upravna organa obeh stopenj sta izpodbijani odločbi izdala v izvajanju sodbe Upravnega sodišča v Ljubljani U 1080/2000 z dne 9. 1. 2002 in sodbe U 2712/2006 z dne 16. 5. 2007. Po 4. odstavku 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, v nadaljevanju: ZUS-1) je upravni organ pri ponovnem odločanju vezan na pravno mnenje sodišča glede uporabe materialnega prava in na njegova stališča, ki se tičejo postopka. Če nov akt izda v nasprotju s tem mnenjem in stališči, ga sodišče odpravi (2. točka 1. odstavka 64. člena ZUS). Zakonitost novega akta zato sodišče preizkuša z vidika njegove skladnosti z mnenji in napotki sodbe, v izvajanju katere je izdan. Nov upravni akt lahko odstopa od sodbenih stališč in mnenj le, če dejanske ugotovitve ponovljenega postopka narekujejo drugačno odločitev.

Sodišče ugotavlja, da prvostopni organ v izpodbijani odločbi ni sledil pravnemu mnenju, ki ga je sodišče zavzelo v sodbi U 1080/2000 z dne 9. 1. 2002. Prvostopni organ je zahtevo tožnika za vračilo parc. št. 1039 - travnik v izmeri 21.789 m2 zavrnil, ker je menil, da je denacionalizacijski upravičenec za podržavljeno nepremičnino dobil ustrezno nadomestno zemljišče parc. št. 1317 - njiva 2 v izmeri 10.127 m2 in denarno odškodnino (vrednost 106,4 % podržavljenega). V zvezi s sodbo U 1080/2000 z dne 9. 1. 2002, ki je upravna organa napotila, da se bosta morala opredeliti do predloženih dokazov oziroma v tej smeri dopolniti dokazni postopek, je prvostopni organ pridobil dopis Geodetske uprave RS z dne 26. 7. 2004, v katerem je ta navedla, da se dejansko stanje na zemljišču ne more ugotavljati za nazaj, drugih dokazov pa ni izvajal. Sodišče je s sodbo U 2712/2006 z dne 15. 5. 2006 odločbo drugostopnega organa z dne 26. 9. 2006 (z njo je drugostopni organ pritožbo tožnika, zoper prvostopno odločbo z dne 7. 9. 2005, zavrnil) odpravilo in napotilo drugostopni organ, da se v ponovljenem postopku opredeli do pritožbenih navedb, glede na navodilo, ki je bilo dano organu s strani sodišča v sodbi U 1080/2000, saj se organ ni opredelil do pritožbenih navedb glede vztrajanja tožnika do izvedbe dokazov, s katerimi je tožnik v postopku dokazoval, da parc. št. 1317 k.o. D. po katastrski kulturi nikoli ni bila njiva, kot sta organa pri vrednotenju in ugotavljanju ustreznosti upoštevala.

V ponovljenem postopku reševanja pritožbe je drugostopni organ dopolnil ugotovitveni postopek s poizvedbo na GURS glede spremenjene vrste rabe in katastrskega razreda parc. št. 1317 k.o. D.. Ta je odgovoril, da je bila parcela 1317 k.o. D. z vrsto rabe njiva 2, v izmeri 10.127 m2, od izvedbe nove zemljiško katastrske izmere - torej od leta 1951. Leta 1971 pa se je spremenila v travnik 6 na podlagi naznanilnega lista. Na navedeni odgovor je drugostopni organ oprl svojo odločitev, menil da so podatki GURS pravilni in relevantni in jih kot take upošteval, zavrnil pa izvedbo tožnikovih predlaganih dokazov kot nerelevantnih. Po mnenju sodišča tožnik oceni predlaganih dokazov in zavrnitvi utemeljeno ugovarja in meni, da je stališče organov v nasprotju z napotili sodišča iz sodbe U 1080/2000 z dne 9. 1. 2002, ki je navedlo, da je opredelitev kulture, katastrskega razreda in površine parcel izpodbojna, saj to dopušča Navodilo o merilih za ocenjevanje vrednosti podržavljenih premičnin, nepremičnin, podjetij oziroma premoženja (v nadaljevanju: Navodilo) v 2. odstavku 3. člena z določbo, da se v primeru, če stanja podržavljenega premoženja ni mogoče pravilno ugotoviti po aktih ob podržavljenju oziroma po zapisnikih, sestavljenih ob odvzemu premoženja, to ugotavlja po drugih listinah oziroma dokazilih. Stališče, da je opredelitev premoženja v aktu o podržavljenju mogoče izpodbijati, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi opr. št. I Up 867/2000 z dne 9. 5. 2001. Tožnik je ves čas upravnega postopka zatrjeval, da podatek v arondacijski odločbi in potrdilu GURS o stanju nadomestne parcele št. 1317 v času podržavljenja ne izkazuje prave takratne katastrske kulture te parcele, in za te trditve je tudi predložil dokaze, katerih izvedbo pa upravna organa ves čas postopka zavračata in vztrajata na stališču, da so edino relevantni za opredelitev kulture in bonitetnega razreda katastrski podatki, pri tem pa se opirata na dopise GURS, ki pojasnjujejo, da stanja za nazaj ni mogoče ugotavljati. Sprememba katastrskih podatkov za nazaj res ni mogoča, možno pa je ugotavljati, da katastrski podatki v času podržavljenja niso odražali pravega stanja. Za dokazovanje svojih trditev, da je bila parc. št. 1317 v času, ko jo je dobil kot odškodnino za svojo podržavljeno parcelo, travnik (in ne njiva 2), je tožnik predložil številne dokaze, ki v ugotovitvenem postopku dokazno niso bili ocenjeni (zaslišanje prič, tožnika, aeroposnetki...), pa bi za pravilno in popolno ugotovitev dejanskega stanja morali biti. Namreč šele z izvedbo predlaganih dokazov, ki jih ponuja tožnik, in njihovo dokazno oceno bo upravni organ lahko ugotovil dejansko stanje nepremičnine ob podržavljenju ter ocenil, ali ustreza kulturi in boniteti, kot jo izkazuje kataster ali pa (z uporabo pravil katastra o katastrski klasifikaciji zemljišč in uvrstitvi v bonitetne razrede) ugotovljeno dejansko stanje ob podržavljenju ustreza kulturi, kot jo zatrjuje tožnik - travnik. Gre za ugotavljanje dejanskega stanja, ki je v pristojnosti upravnega organa in ne za ugotavljanje dejstev, ki jih lahko upravni organ pridobi od GURS kot uradne podatke, ki jih ta vodi v evidenci zemljišč (tudi za nazaj). Torej ne gre za spremembo katastrskih podatkov za nazaj, pač pa za ugotavljanje, ali so uradni katastrski podatki ustrezali dejanskemu stanju. Šele po izvedbi predlaganih dokazov in njihovi ponovni oceni bo upravni organ lahko odločil o denacionalizacijskem zahtevku. V ponovnem postopku naj torej organ izvede predlagane dokaze in ugotovi dejansko rabo parcele 1317 ob podržavljenju, ter nato ob uporabi katastrskih pravil o razvrščanju parcel po katastrskih kulturah ugotovi, ali ugotovljena vrsta rabe te parcele omogoča opredelitev kot travnik. V kolikor bo torej organ navedeno pozitivno ugotovil, pa bo moral v okviru pravilne uporabe materialnega prava pri presoji ustreznosti upoštevati ugotovljeno katastrsko kulturo.

Podrejeno, v izogib ponovno neekonomičnemu vodenju ugotovitvenega postopka, pa sodišče poudarja, da se strinja z oceno obeh organov, da mnenje izvedenca A.A., ki je izdelano na metodologiji, ki se jo uporablja v komasacijskem postopku, ni relevanten dokaz za ugotavljanje katastrske kulture. Stanja parcele v času podržavljenja pa ne bi bilo mogoče ugotoviti tudi ne z izvedbo ogleda.

Tožnik ima torej prav, da upravna organa nista upoštevala napotkov in stališča sodišč, izraženih v obeh sodbah, zato je sodišče tožbi ugodilo in obe izpodbijani odločbi odpravilo, ker je bilo v zadevi napačno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, napačno uporabljeno materialno pravo in procesno pravo, na podlagi določb 2., 3. in 4. točke 1. odstavka 64. člena ZUS-1 ter zadevo v smislu 3. odstavka istega člena vrnilo prvostopnemu organu v ponovni postopek. Ker pa je sodišče odpravilo odločbi obeh upravnih organov, se do zatrjevanih kršitev pravil postopka ne opredeljuje, pa tudi ne do ugovorov glede same cenitve obeh nepremičnin ter v odškodnino danega denarnega zneska ob podržavljenju, saj bo navedeno stvar ponovnega postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 1. odstavka 73. člena ZUS-1.