Jedro

Na podlagi 131. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust v višini najmanj minimalne plače, kar mora biti izplačano najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo obračun regresa v višini minimalnih plač za leto 2014 in 2015, glede leta 2015 pa sorazmerni del. Od teh zneskov je tožena stranka dolžna plačati davek, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 2. 7. v koledarskem letu dalje do plačila.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki plačati odpravnino 3.127,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 4. 2016 do plačila; neto plače oziroma nadomestila plač, in sicer za december 2015 obračunano od bruto zneska 790,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 1. 2016 dalje do plačila, za januar 2016 obračunano od zneska 790,73 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 2. 2016 do plačila, za februar 2016 obračunano od bruto zneska 782,84 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 3. 2016 dalje do plačila, za marec 2016 obračunano od bruto zneska 345,04 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 4. 2016 dalje do plačila. Nadalje je sodišče prve stopnje toženi stranki naložilo še obveznosti iz naslova regresa za letni dopust, in sicer za leto 2014 obračunati 789,15 EUR bruto, odvesti davke ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2014 dalje do plačila, za leto 2015 obračunati 790,73 EUR bruto, odvesti davek ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2015 dalje do plačila, za leto 2016 obračunati 131,78 EUR, odvesti davek ter izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2016 dalje do plačila, iz naslova odškodnine v višini izgubljenega dobička za čas odpovednega roka pa izplačati še 790,73 EUR, vse v roku 8 dni, po poteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (I. točka izreka). Kar je tožeča stranka zahtevala več, je sodišče prve stopnje zavrnilo (II. točka izreka). Odločilo je še, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 617,16 EUR, v roku 8 dni, po izteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, iz naslova sodnih taks pa plačati še 236,27 EUR na račun sodišča, v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila (III. in IV. točka izreka).

2. Zoper I., III. in IV. točko izreka se pritožuje tožena stranka iz vseh treh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da tožniku res ni izplačala vtoževanih plač, saj v tem obdobju ni imela dela in tudi ne nobenih prihodkov. Delavce bi lahko odpustila, pa tega ni storila. V kriznem obdobju od decembra 2015 do marca 2016 je pošiljala ponudbe, a žal brez uspeha. Agonija podjetja se je nadaljevala, delavci so bili doma, vedeli so, da dela ni, ko pa je končno pridobila delo, je tožnik podal izredno odpoved. Tožnik je odklonil ponudbo za sklenitev sodne poravnave. Brez popuščanja je zahteval plačilo, četudi je bil pri toženi stranki zaposlen skoraj 20 let. Prispevke je tožena stranka redno plačevala. Na obravnavi se je direktorju tožene stranke vseskozi postavljalo enaka vprašanja, in sicer, ali je tožena stranka kaj od vtoževanega plačala in ali ima o tem dokazila. Sodišče je očitno menilo, da tožnikova prisotnost ni potrebna, čeprav je bilo njegovo zaslišanje s strani tožene stranke večkrat predlagano. Sodišče je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker toženi stranki ni dalo možnosti, da bi tožniku neposredno postavila vprašanja. V posledici te kršitve je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zadevo bi bilo možno rešiti s poravnavo, ki pa ni bila mogoča, saj se tožniku ni zdelo vredno udeleževati se narokov. Takšen način vodenja sodnega postopka kaže na neenakopraven odnos do strank postopka. Tožena stranka ni mogla predložiti dokazov o plačilu, plačila niti ni zatrjevala. Če bi plačala, postopek ne bi bil potreben. Sodišča ne zanima, kako naj tožena stranka izpolni obveznosti, naložene s sodbo, posledice pa je lahko predvideti. Podjetju grozi stečaj. Zato tožena stranka meni, da bi sodišče moralo zadevo obravnavati širše in dopustiti možnost, da se zadeva reši na sporazumen način, ne pa zadevo na hitro zaključiti. Predlaga, da pritožbeno sodišče sodbo v izpodbijanem delu razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, da je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje ter tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

5. Sodišče prve stopnje je izpodbijano odločitev pravilno oprlo na ugotovitev, da tožena stranka tožniku ni plačala oziroma izpolnila vtoževanega iz naslova plač oziroma nadomestila plač, regresov za letni dopust, odpravnine in odškodnine v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka. Sodišče prve stopnje ni ravnalo napačno, ko je pri vodenju postopka in izvajanju dokazov kot ključno izpostavilo vprašanje izpolnitve vtoževanih terjatev iz delovnega razmerja. Ker je dokazno breme v zvezi s tem na toženi stranki, ne na tožniku, zaslišanje tožnika ni bilo potrebno. Predvsem pa je pomembna okoliščina, da tožena stranka dolgovanega niti ni zanikala, pač pa je, tako kot v pritožbi, poudarjala svoje težko finančno stanje, ki ji je onemogočalo izpolnitev vtoževanega. Zaslišanje tožnika torej ni bilo potrebno za razjasnitev relevantnih dejanskih okoliščin. V zvezi s tem ne drži pritožbena navedba, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker toženi stranki ni dalo možnosti, da bi tožniku zastavljala vprašanja. Pritožba pri tem niti ne konkretizira, za katero bistveno kršitev določb postopka naj bi šlo. Pritožbeno sodišče vseeno pojasnjuje, da sodišče prve stopnje ni kršilo pravice tožene stranke do izjave oziroma dokazovanja v smislu 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na to, da tožena stranka dolgovanega ni zanikala in ni dokazovala izpolnitve, za tožnika ob zaslišanju niti ne bi bilo relevantnih vprašanj. Zato je napačna tudi trditev pritožbe, da je zaradi izostanka tožnikovega zaslišanja ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno.

6. Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno vztraja, da bi moralo sodišče prve stopnje raziskati širši okvir spora, glede česar izpostavlja predvsem svoje slabo finančno stanje ter se zavzema za sodno poravnavo. Po 306. členu ZPP mora sodišče sicer paziti na možnost za sklenitev sodne poravnave, stranke na to opozarjati in jim pomagati, da se poravnajo. Vendar pa, kot navaja sama pritožba, je tožnik možnost sodne poravnave zavračal. To, da ni pristal na sklenitev sodne poravnave, ne pomeni zlorabe procesnih pravic. Tega, da spor ni bil končan s sodno poravnavo, ni mogoče šteti kot relevantno postopkovno kršitev. Prav tako ne drži, da si sodišče prve stopnje ni v zadostni meri prizadevalo za sklenitev sodne poravnave, kar naj bi bilo razvidno iz tega, da se je spor hitro končal. Slednje ne drži, saj so bili opravljeni kar trije naroki, kar je veliko, sploh glede na to, da med strankama očitno ni bil sporen ne temelj, ne višina vtoževanih terjatev.

7. Pritožba sicer ne navaja določno, zakaj sodišču prve stopnje očita zmotno uporabo materialnega prava, vseeno pa pritožbeno sodišče v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ugotavlja, da tudi ta pritožbeni očitek ne drži. 8. Kot že omenjeno, je sodišče prve stopnje upoštevalo, da med strankama niti ni bilo sporno, da tožniku vtoževano ni bilo plačano. O zahtevku je pravilno odločilo tako po temelju kot po višini.

9. Pravilno je poudarilo, da je ena od temeljnih obveznosti delodajalca, da delavcu za čas trajanja delovnega razmerja zagotovi ustrezno plačilo, bodisi plačo bodisi nadomestilo plače (44. člen Zakona o delovnih razmerjih, ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2003 in nasl.). Upoštevalo je, da je bila tožnikova plača določena v višini minimalne plače. Zato je toženi stranki za december 2015 in januar 2016 pravilno naložilo izplačilo neto plače, izhajajoč iz bruto zneska 790,73 EUR. Za februar 2016 je toženi stranki naložilo nekoliko nižji znesek, saj je upoštevalo, da je bil tožnik en dan v bolniškem staležu (137. člen ZDR-1), kar znese 782,84 EUR. V marcu 2016 je bil tožnik do prenehanja delovnega razmerja (16. 3. 2016) v bolniškem staležu, zato mu je sodišče prve stopnje za ta mesec utemeljeno prisodilo nadomestilo plače v višini 409,71 EUR. Zakonske zamudne obresti mu je priznalo od vtoževanih datumov, tj. od 21. dne v mesecu za pretekli mesec - glede na to, da se plača izplača najkasneje 18 dni po preteku plačilnega obdobja (134. člen ZDR-1), sodišče pa ne sme soditi preko zahtevka (2. člen ZPP).

10. Sodišče je pravilno uporabilo materialno pravo tudi glede odločitve o regresu za letni dopust. Na podlagi 131. člena ZDR-1 je delodajalec dolžan delavcu, ki ima pravico do letnega dopusta, izplačati regres za letni dopust v višini najmanj minimalne plače, kar mora biti izplačano najkasneje do 1. 7. tekočega koledarskega leta. Zato je sodišče prve stopnje toženi stranki pravilno naložilo obračun regresa v višini minimalnih plač za leto 2014 in 2015, glede leta 2015 pa sorazmerni del. Od teh zneskov je tožena stranka dolžna plačati davek, tožniku pa izplačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od vsakega 2. 7. v koledarskem letu dalje do plačila.

11. Glede odločitve o odpravnini in odškodnini v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka je sodišče prve stopnje najprej pravilno preverilo in pravilno ugotovilo zakonitost tožnikove izredne odpovedi. Po 111. členu ZDR-1 lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi iz določenih razlogov, npr. če mu delodajalec dvakrat zaporedoma ali v obdobju 6 mesecih ni izplačal plače v zakonsko oziroma pogodbeno dogovorjenemu roku ali če mu delodajalec več kot 2 meseca ni zagotavljal dela in mu ni izplačal zakonsko določenega nadomestila plače. Pred izredno odpovedjo mora delodajalca pisno opomniti na izpolnitev obveznosti in o kršitvah pisno obvestiti inšpektorat za delo. Če delodajalec v roku 3 delovnih dni po prejemu pisnega opomina ne izpolni svoje obveznosti iz delovnega razmerja oziroma ne odpravi kršitve, lahko delavec izredno odpove pogodbo o zaposlitvi v nadaljnjem 30 dnevnem roku iz drugega odstavka 109. člena. Delavec je v primeru takšne odpovedi upravičen do odpravnine, določene za primer redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnih razlogov in do odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka (tretji odstavek). Po 108. členu ZDR-1 je osnova za izračun odpravnine povprečna mesečna plača, ki jo je delavec prejel ali ki bi jo prejel, če bi delal v zadnjih treh mesecih pred odpovedjo, in sicer v višini 1/4 osnove za vsako leto dela pri delodajalcu, če je pri njem zaposlen več kot 10 do 20 let. Glede odločitve o odškodnini v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo odpovedni rok v trajanju 30 dni (94. člen ZDR-1) ter tožniku priznalo odškodnino v višini ene plače. Tudi zakonske zamudne obresti je pravilno priznalo od naslednjega dne po prenehanju delovnega razmerja.

12. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).