Jedro

V skladu s 60. členom Zakona o visokem šolstvu se delovna mesta visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev javno razpisujejo in zasedejo v rokih in na način, kot to določa statut visokošolskega zavoda. Prvi odstavek 150. člena Statuta tožene stranke določa, da zaposleni, ki ni obnovil postopka za izvolitev v naziv, ki je pogoj za opravljanje del, na katera je razporejen, teh del ne sme opravljati. Ob upoštevanju navedene določbe statuta tožnica, ki nima veljavne habilitacije za opravljanje pedagoškega dela na delovnem mestu visokošolski sodelavec - asistent, torej ne izpolnjuje pogojev za nadaljevanje tega dela pri toženi stranki.

V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje zaposlena pri drugem delodajalcu za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe: - delno spremeni v V. in VI. točki izreka tako, da se na novo glasita:

II. "V. Pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %) (50 % v A. in 20 % v B.), ni prenehala 30. 9. 2016, ampak je prenehala veljati 31. 12. 2016 na podlagi sodbe sodišča. Tožeči stranki delovno razmerje po navedeni pogodbi o zaposlitvi ni prenehalo 30. 9. 2016, ampak je trajalo do 31. 12. 2016. Zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja za čas od 1. 1. 2017 dalje do vrnitve nazaj na delo ter zahtevek za poziv nazaj na delo k toženi stranki se zavrneta.

VI. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki do vključno 31. 12. 2016 zagotoviti vse pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %) in ji za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 obračunati in po odtegnitvi in plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati morebitno neto razliko med nadomestilom plače, ki bi ga prejemala na podlagi te pogodbe o zaposlitvi, ter dejansko izplačano plačo za krajši delovni čas (70 %), skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne posameznega meseca dalje do plačila, vse v roku 8 dni. Kar zahteva za to obdobje več, se zavrne.

Zavrne se zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki za obdobje od 1. 1. 2017 dalje do poziva nazaj na delo zagotoviti vse pogodbeno dogovorjene pravice na podlagi pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %), vključno z nadomestilom plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi." - glede podrednega zahtevka za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1 se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

III. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

IV. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in je dolžna tožeči stranki v roku 8 dni povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ugotovilo nezakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti s ponudbo nove pogodbe o zaposlitvi št. ... z dne 29. 9. 2016 (I. točka izreka) in neveljavnost pogodbe o zaposlitvi, sklenjene 11. 10. 2016 za delovno mesto ... »Višji strokovno-raziskovalni asistent« za polni delovni čas in nedoločen čas (II. točka izreka).

Razsodilo je, da je bila pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 med pravdnima strankama sklenjena pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas na delovnem mestu ... »Višji strokovno-raziskovalni asistent« (skrajšani delovni čas 12 ur tedensko - 30 %), delo se je opravljalo na D. (D.) in na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« (skrajšani delovni čas 28 ur tedensko - 70 %), delo se je opravljalo 50 % v A. (Fakulteta A.) in 20 % v B. (B. fakulteta) (III. točka izreka).

Razsodilo je, da je tožnici delovno razmerje za nedoločen čas za krajši delovni čas 12 ur tedensko (30 %) na delovnem mestu ... »Višji strokovno-raziskovalni asistent« pri toženi stranki prenehalo z 31. 12. 2016 (IV. točka izreka); delovno razmerje tožnice na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %) pa z odpovedjo in podpisom nove pogodbe ni prenehalo, še vedno obstoji z vsemi pravicami in obveznostmi in je tožena stranka dolžna tožnico pozvati nazaj na delo na delovno mesto ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za skrajšani delovni čas 28 ur tedensko - 70 % (V. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožnici zagotovi vse pogodbeno dogovorjene pravice na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %) in ji za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 (trajanje po zakonu razvezane nove pogodbe o zaposlitvi dalje) obračuna in po odtegnitvi in plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplača morebitno neto razliko med nadomestilom plače, ki bi ga prejemala na delovnem mestu ... »Višji strokovno-raziskovalni asistent« (skrajšani delovni čas 12 ur tedensko - 30 %) in na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« (skrajšani delovni čas 28 ur tedensko - 70 %) ter dejansko izplačano plačo, za obdobje po 1. 1. 2017 dalje do poziva nazaj na delo pa po obračunu in odtegnitvi ter plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati nadomestilo plače, ki bi ga prejemala na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« (skrajšani delovni čas 28 ur tedensko - 70 %), vse skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne posameznega meseca dalje do plačila (VI. točka izreka).

Zavrnilo je zahtevek za izročitev pogodbe o zaposlitvi za nedoločen čas v podpis (VII. točka izreka).

Toženi stranki je naložilo, naj tožnici plača 2.268,43 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od preteka 8‑dnevnega paricijskega roka dalje (VIII. točka izreka).

2. Tožena stranka se pritožuje zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, razen zoper zavrnilni del v VII. točki izreka, iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), to je zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani del sodbe spremeni tako, da tožbo zavrže oziroma zahtevek zavrne, oziroma podredno, da izpodbijani del sodbe in sklepa razveljavi in zadevo v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša pritožbene stroške.

V obširnih pritožbenih navedbah tožena stranka navaja, da je podana kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS, ker sodišče prve stopnje ni navedlo razlogov za zavrnitev predlogov za zaslišanje E.E. in F.F. oziroma je navedlo le pavšalne razloge. Sodišče prve stopnje bi priči moralo zaslišati, saj bi lahko izpovedali o tem, da so bili vsi zaposleni pri toženi stranki seznanjeni s pogoji izstopa in možnostjo izbire delodajalca. Zaslišanje teh prič bi moralo sodišče prve stopnje izvesti po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena ZDSS-1. Odločitve iz vzročnega postopka ni mogoče upoštevati, ker ima predmetna zadeva več bistvenih posebnosti. Tožnica namreč nima več veljavnega habilitacijskega naziva. Prav tako je v novembru 2017 sklenila novo pogodbo o zaposlitvi z novim delodajalcem G.. Voljo za sklenitev pogodbe z G. je tako tožnica izrecno in nedvoumno izrazila kar trikrat, in sicer prej še s podpisom aneksov z dne 25. 12. 2016 in z dne 20. 1. 2017. Če bi zavzeli stališče, da bi sodišče prve stopnje lahko upoštevalo sodbo iz vzorčnega postopka, potem je treba ugotoviti, da sodba ni obrazložena in sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo kronološkega poteka ukinitve članstva D. v okviru tožene stranke in ustanovitev novega zavoda.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da poslovni razlog ni podan, saj že sama odločitev o reorganizaciji zadostuje za obstoj tega razloga, kot izhaja iz sodne prakse. Ker sodišče prve stopnje navede, da naj bi obstajala nespremenjena potreba po opravljanju pedagoškega dela in da to delo opravljajo drugi delavci, hkrati pa ugotavlja, da ne obstaja več potreba po delu tožnice, je podano nasprotje v razlogih sodbe in nasprotje z listinami in s tem kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi s konkurenčno prepovedjo, ki je bistvena za odločitev o utemeljenosti tako poslovnega razloga kot razloga nesposobnosti. Vsak univerzitetni učitelj mora na univerzi opravljati raziskovalno in pedagoško delo. Tožnica ni bila vključena v najavo novega študijskega programa za študijsko leto 2016/2017, njena pedagoška obveznost je bila predodeljena drugim zaposlenim, kar potrjuje, da je bila izvedena reorganizacija delovnega procesa. Ker v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih glede obstoja poslovnega razloga - izvedbe reorganizacije delovnega procesa, sta podani kršitvi iz 14. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je podana tudi zato, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb v zvezi z avtonomijo univerze in tudi ni upoštevalo vsebine s tem povezanih dokazov, s tem pa je poseglo tudi v načelo avtonomije univerze iz 58. člena Ustave RS in kršilo 14. in 22. člen Ustave RS.

Zmoten in protispisen je zaključek sodišča prve stopnje, da tožnica ni sama prostovoljno prešla na nov zavod s 1. 1. 2017. Iz 1. točke elaborata izhaja, da je osnova za prenos kadrov nabor vseh tistih zaposlenih, ki imajo del svoje pogodbe o zaposlitvi vezan na D., z izjemo tistih, ki so podali prošnjo za prenos na drugo članico tožene stranke. Tožnica takšne prošnje ni podala, zato ji je bila pogodba o zaposlitvi odpovedana iz poslovnega razloga. Tožnica je imela možnost, da se prosto odloči, ali ostane na delu pri toženi stranki ali pa odide na G.. Ni pa bilo mogoče pri toženi stranki še naprej opravljati samo pedagoškega dela. Podana je kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni vsebinsko presojalo listin in ni iskalo skupnega namena strank, ampak je v škodo toženi stranki štelo dejstvo, da v elaboratu ni bilo posebnega listinskega dokaza, ki bi predstavljal izjavo tožnice. Tožnica je takšno izjavo podala in se nahaja v spisu. Tožnica je namreč s podpisom aneksov z dne 27. 12. 2016 in 20. 1. 2017 izrazila voljo za sklenitev delovnega razmerja z G.. Določilo, da se z aneksom ne prejudicira tega sodnega postopka, tožene stranke ne zavezuje, saj ni podpisnica aneksa. Sodišče prve stopnje je kršilo določbo 279.b člena ZPP. Določilo o razveznem pogoju iz pogodbe o zaposlitvi pa je nično, saj razvezni pogoj ni naveden kot način prenehanja delovnega razmerja v 77. členu ZDR-1. Sodišče prve stopnje je storilo kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se ni opredelilo do navedb tožene stranke glede uporabe 75. člena ZDR‑1. Kršilo pa je tudi 14. in 22. člen Ustave RS. Tožena stranka v konkretnem primeru svoje dejavnosti ni prenesla, ampak je prenesla le del projektov, sredstev in kadrov. Univerza brez raziskovalnega dela ne more več obstajati. V konkretnem primeru gre za upravno reorganizacijo organov oblasti, kar pa ni prenos v smislu 75. člena ZDR-1 in Direktive Sveta 2001/23/ES. Delavci so imeli možnost ostati na univerzi. 75. člen ZDR-1 ne dopušča delnega prenosa le za določeno delo in za krajši delovni čas. Sodišče prve stopnje zmotno navaja, da je tožena stranka tožnici odpoved dejansko podala zaradi izstopa D. iz tožene stranke in ker je predvidevala, da se bo določeno število delavcev tožene stranke, med njimi tudi tožnica, prezaposlilo na novi G.. Takšni zaključki so v nasprotju z listinami v spisu in predstavljajo kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Iz nobene listine ne izhaja, da bi bilo dogovorjeno, da se prenese le raziskovalna dejavnost, ampak se je delo preneslo v celoti, zagotovljena je bila delovnopravna kontinuiteta.

Sodišče prve stopnje je odstopilo od sodne prakse, ker pogodbe o zaposlitvi tožnice ni sodno razvezalo kljub temu, da tožnica nima veljavnega habilitacijskega naziva. Podana je tudi kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do navedb tožene stranke v zvezi z odsotnostjo habilitacijskega naziva. Sodišče prve stopnje bi moralo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezati s 1. 1. 2017, odkar je v delovnem razmerju z drugim delodajalcem za polni delovni čas. Dvojnega delovnega razmerja namreč ni mogoče priznati. Tožena stranka je tekom postopka tudi opozorila, da naj sodišče prve stopnje upošteva višino plač, regresa, davkov in prispevkov, ki so bili s strani drugega delodajalca izplačani za tožnico. Sodišče prve stopnje se do navedb v tej smeri ni opredelilo, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Zmoten je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožnica večji del delovnega časa pred odpovedjo opravljala pedagoško delo. Tožena stranka tožnici nikoli ni dala navodil, da opravlja drugačno delo kot po sklenjeni pisni pogodbi o zaposlitvi. Potrebna bi bila izjava rektorja, ki je predstavnik delodajalca. Sodba v zvezi s tem nima razlogov, zato je podana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je sodišče prve stopnje tožnici priznalo stroške za devet pripravljalnih vlog, kar je pretirano. Prav tako tožnica ni upravičena do povračila potnih stroškov pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sodišča. 3. Tožnica v odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni storilo očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in kršitev Ustave Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 33/91 in nasl.). Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, ter razen v odločitvi o reintegraciji ter v delu odločitve o reparaciji, tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

6. Izpodbijana sodba je bila izdana po izvedenem vzorčnem postopku po določbi 279.b člena ZPP. Sodišče prve stopnje je s sklepom opr. št. XX Pd 175/2016 z dne 21. 12. 2016 prekinilo postopek zaradi izvedbe vzorčnega postopka v zadevi XX Pd 173/2016. Soglasje k prekinitvi postopka je podala tudi tožena stranka z vlogo z dne 7. 12. 2016. V obravnavani zadevi se je postopek nadaljeval po pravnomočni odločitvi v vzorčni zadevi XX Pd 173/2016 v zvezi s sodbo in sklepom pritožbenega sodišča opr. št. Pdp 692/2017 z dne 7. 2. 2018. Zoper pravnomočno sodbo in sklep pritožbenega sodišča je bila vložena revizija, ki je bila zavrnjena s sodbo in sklepom Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 129/2018 z dne 18. 7. 2018. Skladno z določbo četrtega odstavka 279.b člena ZPP sodišče po pravnomočnosti sodbe, izdane v vzorčnem postopku, o prekinjenih postopkih, ki nimajo bistvenih posebnosti, odloči upoštevaje odločitev v vzorčnem primeru. V skladu s petim odstavkom 279.b člena ZPP pa stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, v prekinjenih postopkih ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku.

7. Tožena stranka v pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očita bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Predvsem iz razloga, ker pod tem pritožbenim razlogom in pod to kršitvijo večinoma izpodbija ugotovljeno dejansko stanje ali pa uveljavlja zmotno uporabo materialnega prava. Enako velja za očitek kršitev iz 8. in 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožena stranka neutemeljeno navaja, da na vrsto pravnih vprašanj sodišče prve stopnje ni odgovorilo. Če sodišče ni sledilo pravnemu naziranju glede materialnopravnih vprašanj, ki jih je stranka razlagala drugače kot sodišče, potem sodišču, ki je ustrezno obrazložilo svoja stališča, ni mogoče očitati bistvenih kršitev določb pravdnega postopka niti kršitev ustavnih pravic, konkretno kršitve 22. člena Ustave RS, ki jo tožena stranka v pritožbi tudi zatrjuje. Ob stališčih, ki jih je sodišče zavzelo in obrazložilo že v vzorčnem postopku, sodišče prve stopnje ni bilo dolžno še izrecno zavračati posameznih pravnih naziranj toženke, ki jim nasprotujejo. Sploh pa se ni bilo dolžno opredeljevati do stališč in trditev tožene stranke, ki niso bile odločilnega pomena. Neutemeljena je tudi pritožbena navedba, da naj bi bilo podano nasprotje med razlogi sodbe o neutemeljenosti poslovnega razloga. Takšnega nasprotja v sodbi ni zaznati. Sodišče prve stopnje namreč potrebnosti in smotrnosti organizacijskih sprememb ni presojalo, ampak je ugotovilo le, da te niso bile razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (ampak njena posledica), razlog za odpoved pa je bil v prenosu dela dejavnosti oziroma spremembi delodajalca, kar pa je neutemeljen odpovedni razlog (8. alineja 90. člena Zakona o delovnih razmerjih ‒ ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.).

8. Sodišča prve stopnje je ugotovilo, da je bila tožnica pri toženi stranki zaposlena na podlagi dveh pogodb o zaposlitvi za nedoločen čas, in sicer pogodbe za delovno mesto višji strokovno-raziskovalni asistent za krajši delovni čas 38 ur na teden (95 % polnega delovnega časa) na D. in pogodbe za delovno mesto visokošolski sodelavec - asistent za krajši delovni čas 2 uri na teden (5 % polnega delovnega časa) na B.. Tožena stranka je tožnici 29. 9. 2016 odpovedala navedeni pogodbi o zaposlitvi, in sicer iz poslovnega razloga in iz razloga nesposobnosti ter ji hkrati ponudila v podpis novo pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas za delovno mesto višji strokovno-raziskovalni asistent za polni delovni čas za delo na D.. Ponujeno pogodbo o zaposlitvi je tožnica podpisala 11. 10. 2016. Tožena stranka je odpoved pogodbe o zaposlitvi utemeljevala s sledečim: senat tožene stranke je sprejel sklep o prenehanju članstva D. v toženi stranki in sklep, da zaradi kolizije interesov (konkurenčne prepovedi) delavci D. ne morejo imeti sklenjenega delovnega razmerja s toženo stranko; na podlagi tega delavci D., ki izvajajo študijske programe, med njimi tudi tožnica, v napovedi izvajanja študijskih programov za študijsko leto 2016/2017 niso bili vključeni, kar je organizacijski razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi; hkrati tožnica ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela oziroma ne more izpolnjevati pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja. Gre torej za povsem enake dejanske razloge odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki jih je in kot jih je navedla tožena stranka v vzorčnem postopku, in na katere je sodišče pri odločanju vezano. V vzorčnem primeru je sodišče ugotovilo, da je bil dne 24. 11. 2016 sprejet sklep o ustanovitvi G. (G.). Dejavnost D., njegovo premoženje, zaposlene ter pravice in obveznosti je G. prevzel s 1. 1. 2017. 9. V zvezi z zakonitostjo odpovedi so bila v vzorčnem primeru zavzeta naslednja pravna stališča: - odpoved pogodbe o zaposlitvi je nezakonita, saj izstop D. iz toženke in prenos raziskovalne dejavnosti na G. ne predstavlja niti utemeljenega poslovnega razloga niti utemeljenega razloga nesposobnosti; - z izstopom D. in prenosom raziskovalnih in drugih projektov ter druge dejavnosti, ki je bila organizirana v D., premoženja, zaposlenih, pravic in obveznosti, osnovnih sredstev, dokumentacije ter vstopom G. v vsa pravna razmerja D. je med toženko (kot prenosnikom) in G. (kot prevzemnikom) prišlo do pravnega prenosa raziskovalne dejavnosti oziroma do spremembe delodajalca v smislu 75. člena ZDR-1, ki pa je po 8. alineji 90. člena ZDR-1 neutemeljen odpovedni razlog; - takšen prenos dejavnosti oziroma sprememba delodajalca nastopi ne glede na morebitne drugačne dogovore in sporazume med delodajalcem prenosnikom in delodajalcem prevzemnikom po samem zakonu, pri čemer se celo delavec sam ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo na podlagi Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij in obratov oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem; - ni dokazan razlog nesposobnosti, ki ga toženka sicer utemeljuje z domnevnim konfliktom interesov oziroma preprečitvijo kršenja konkurenčne prepovedi, do katere bi prišlo, če bi bil tožnik zaposlen pri njej in hkrati tudi v D., česar pa v okvir razloga nesposobnosti v smislu druge alineje prvega odstavka 89. člena ZDR-1 ni mogoče umestiti; - avtonomnost toženke iz 58. člena Ustave RS ne seže tako daleč, da bi prevladala nad pravicami zaposlenih, ki jih je toženka dolžna zagotavljati na podlagi zakona; - reorganizacija oziroma prerazporeditev nalog na druge zaposlene oziroma sprememba študijskih programov ni bila razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi (pač pa njena posledica).

10. Sodišče prve stopnje je o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 9. 2016 odločilo upoštevaje odločitev iz vzorčnega primera, saj obravnavani spor v tem delu nima posebnosti, ki bi bile bistvene. Toženka v pritožbi neutemeljeno navaja, da ni tako in da bi sodišče prve stopnje moralo odločiti drugače. V pritožbi toženka izpostavlja določene okoliščine konkretnega primera, ki pa jih tudi po presoji pritožbenega sodišča ni mogoče šteti za bistvene v primerjavi z vzorčnim primerom in bi pripeljale do drugačne odločitve. Obstoj habilitacijskega naziva tožnice ni relevanten pri presoji zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Okoliščina, da je tožnica v novembru 2017 z G. sklenila (še) pogodbo o zaposlitvi (poleg aneksov z dne 25. 12. 2016 in z dne 20. 1. 2017), pa prav tako ne predstavlja bistvene posebnosti, ki bi terjala drugačno odločitev kot v vzorčnem primeru. Sodišče je že v vzorčnem postopku zavzelo stališče, da se delavec ne more odreči pravicam, ki mu pripadajo zaradi spremembe delodajalca, oziroma se te pravice ne smejo zmanjšati niti z njegovim soglasjem. Volja delavca, morebiti izražena s sklenitvijo pravnih poslov, tako pri uveljavljanju pravic, ki delavcu pripadajo na podlagi zakona zaradi spremembe delodajalca, ni odločilna. Glede na določbo petega odstavka 279.b člena ZPP so pravno neupoštevni pritožbeni očitki, v katerih tožena stranka vztraja na stališču, da sta podana poslovni razlog in razlog nesposobnosti za odpoved pogodbe o zaposlitvi, da avtonomnost univerze pretehta nad pravicami delavcev, ki jim jih zagotavlja delovnopravna zakonodaja, da je tožnica sama po lastni volji prešla na G. in da so bili vsi zaposleni seznanjeni s pogoji izstopa ter da ni mogoče uporabiti določbe 75. člena ZDR-1 o spremembi delodajalca. Do teh pravnih vprašanj se je že opredelilo sodišče v vzorčni zadevi, tožena stranka, ki je imela možnost sodelovati v vzorčnem postopku, pa v tem prekinjenem postopku ne more oporekati dejanskim in pravnim ugotovitvam in stališčem, ki jih je zavzelo sodišče v vzorčnem postopku glede zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

11. Tožena stranka neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in kršitev 22. člena Ustave RS s trditvami, da bi moralo sodišče prve stopnje zaslišati priči E.E. in F.F.. Uveljavljana kršitev ni podana, saj ima sodba sodišča prve stopnje zadostne razloge, s katerimi je zavrnitev predlaganih dokazov razumno utemeljena. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da sta bili priči predlagani v zvezi s pravno nepomembnimi dejstvi oziroma dejstvi, ki so bila razčiščena že v vzorčnem postopku. Glede na to, da obravnavani primer nima bistvenih posebnosti v zvezi z zakonitostjo odpovedi, se pritožbeno sodišče tudi sicer strinja z razlogi sodišča prve stopnje za zavrnitev teh dokaznih predlogov. Neutemeljeno je tudi zatrjevanje, da bi moralo sodišče izvajati dokaze po uradni dolžnosti na podlagi 34. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1; Ur. l. RS, št. 2/2004 in nasl.), saj je sodišče prve stopnje vsa dejstva, pomembna za odločitev, ugotovilo po izvedbi (relevantnih) dokazov, ki sta jih predlagali stranki.

12. Ob upoštevanju navedenega je pravilna presoja sodišča prve stopnje v I. točki izreka sodbe o nezakonitosti odpovedi pogodbe zaposlitvi z dne 29. 9. 2016. Posledica ugotovljene nezakonitosti odpovedi je tudi vzpostavitev stanja, kakršno bi bilo, če odpovedi ne bi bilo, torej oživitev odpovedanih pogodb o zaposlitvi. To pomeni, da sta pravilni tudi odločitvi v II. in III. točki izreka izpodbijane sodbe.

13. Tožnica je v tem sporu uveljavljala, da je v času pred odpovedjo pogodbe o zaposlitvi obstajala drugačna pogodba o zaposlitvi od tiste (oziroma tistih), ki je bila pisno sklenjena med pravdnima strankama. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da je tožnica v študijskem letu 2015/2016 (od 1. 1. 2015 do 30. 9. 2016) dejansko opravljala delo v razmerju 30 % raziskovalnega dela in 70 % pedagoškega dela, kljub sklenjenima pisnima pogodbama za nedoločen čas v razmerju 95 % raziskovalnega dela in 5 % pedagoškega dela. Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje tožene stranke, da sodišče prve stopnje dejansko opravljenemu delu tožnice ne bi smelo dati pravne veljave, ker tožena stranka kot delodajalec oziroma rektor v njenem imenu tožnici ni dal navodila za opravljanje takšnega dela. Odločitev sodišča prve stopnje temelji na pravilni presoji, da je tožena stranka konkludentno izjavila voljo za sklenitev pogodbe o zaposlitvi s tožnico z drugačno vsebino v delu, ki se nanaša na razmerje med opravljanjem raziskovalnega in pedagoškega dela, od tiste, ki izhaja iz pisnih pogodb o zaposlitvi. Tožnica je delo v razmerju 30 % raziskovalnega dela in 70 % pedagoškega dela dejansko opravljala pri članicah tožene stranke, s čimer je bila tožena stranka prek svojih članic seznanjena in temu ni nasprotovala. To pa daje podlago za pravilen zaključek sodišča prve stopnje o obstoju pogodbe o zaposlitvi, ki je ustrezala dejanskemu opravljanju dela. Razloge za takšno odločitev je sodišče prve stopnje navedlo v 35. točki obrazložitve sodbe, zato ni podana krštev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Glede na navedeno je pravilna in zakonita odločitev v IV. točki izreka izpodbijane sodbe.

14. Ob dejanski ugotovitvi sodišča, da je imela tožnica (dejansko) sklenjeno pogodbo o zaposlitvi s toženo stranko za različna delovna mesta za krajši delovni čas, in da je prišlo do prenosa dela dejavnosti (tj. raziskovalne dejavnosti), za katero je opravljala delo v obsegu 12 ur na teden (30 % polnega delovnega časa), so zanjo pogodbene in druge pravice in obveznosti iz tako sklenjene pogodbe o zaposlitvi v tem obsegu prešle od tožene stranke kot delodajalca prenosnika na G. kot delodajalca prevzemnika. V ostalem obsegu, ki se nanaša na pedagoško delo v obsegu 28 ur na teden (70 %), pa je sodišče prve stopnje odločilo, da jih ima še naprej pravico uveljavljati pri toženi stranki in da jo je ta dolžna pozvati nazaj na to delo.

15. Tožena stranka se utemeljeno pritožuje zoper odločitev sodišča prve stopnje o reintegraciji tožnice na delovno mesto visokošolski sodelavec - asistent (pedagoško delo). Tožena stranka je med postopkom pred sodiščem prve stopnje predlagala sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi po 118. členu ZDR-1, ki ji je tožnica nasprotovala. Sodišče prve stopnje predlogu tožene stranke ni sledilo, saj je ob upoštevanju vseh okoliščin in interesa obeh pogodbenih strank presodilo, da je nadaljevanje delovnega razmerja mogoče. Vendar pa tožena stranka v pritožbi utemeljeno opozarja, da je neveljaven habilitacijski naziv okoliščina, ki vpliva na odločitev o reintegraciji. Zmotna je presoja sodišča prve stopnje, da je kljub ugotovitvi, da je veljaven habilitacijski naziv pogoj za opravljanje del na podlagi 150. člena Statuta tožene stranke, utemeljen zahtevek za reintegracijo zato, ker je tožena stranka sama povzročila, da tožnica v času vložitve vloge ni bila pri njej zaposlena, in ker bosta pravdni stranki po vrnitvi tožnici lahko sami reševali vprašanje tožničine nadaljnje zaposlitve. V skladu s 60. členom Zakona o visokem šolstvu se delovna mesta visokošolskih učiteljev, znanstvenih delavcev in visokošolskih sodelavcev javno razpisujejo in zasedejo v rokih in na način, kot to določa statut visokošolskega zavoda. Prvi odstavek 150. člena Statuta tožene stranke določa, da zaposleni, ki ni obnovil postopka za izvolitev v naziv, ki je pogoj za opravljanje del, na katera je razporejen, teh del ne sme opravljati. Ob upoštevanju navedene določbe statuta tožnica, ki nima veljavne habilitacije za opravljanje pedagoškega dela na delovnem mestu visokošolski sodelavec - asistent, torej ne izpolnjuje pogojev za nadaljevanje tega dela pri toženi stranki. Glede na navedeno je odločitev o vrnitvi nazaj na delo na delovno mesto ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za skrajšani delovni čas 28 ur tedensko - 70 % iz V. točke izreka sodbe nepravilna1. Pritožbeno sodišče je zato pritožbi v tem delu ugodilo in sodbo v V. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi tožnice za pedagoško delo sodno razvezalo, zahtevek za vrnitev nazaj na delo pa zavrnilo.

16. V skladu s prvim odstavkom 118. člena ZDR-1 sodišče, ki ugotovi, da glede na vse okoliščine in interes obeh pogodbenih strank nadaljevanje delovnega razmerja ne bi bilo več mogoče, ugotovi trajanje delovnega razmerja najdlje do odločitve sodišča prve stopnje. Po navedeni določbi je datum odločitve sodišča prve stopnje skrajni datum za razvezo pogodbe o zaposlitvi, pri tem pa je treba upoštevati vse okoliščine primera. V konkretnem primeru je bistvena okoliščina za določitev datuma sodne razveze tožničine pogodbe o zaposlitvi pri toženi stranki dejstvo, na katero utemeljeno opozarja tudi pritožba, da je tožnica od 1. 1. 2017 dalje (kar med strankama ni bilo sporno) zaposlena pri drugem delodajalcu (G.) za polni delovni čas. Od tega dne dalje ima tožnica že vzpostavljeno delovno razmerje in je od tega dne že prijavljena v zavarovanje. Zato ji je pri toženi stranki delovno razmerje lahko trajalo le do tega datuma2. Pritožbeno sodišče je zato sodbo v V. točki izreka delno spremenilo tako, da je pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo z 31. 12. 2016 in zavrnilo zahtevek, da pogodba o zaposlitvi oziroma delovno razmerje tožeče stranke pri toženi stranki na delovnem mestu ... "Visokošolski sodelavec - asistent" za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %) z vsemi pravicami in obveznostmi obstoji (tudi) od 1. 1. 2017 dalje.

17. Posledično je pritožbeno sodišče delno spremenilo tudi odločitev o reparaciji v VI. točki izreka sodbe, in sicer tako, da je zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna od 1. 1. 2017 dalje zagotoviti vse pogodbeno dogovorjene pravice na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« za krajši delovni čas 28 ur tedensko (70 %) in zahtevek, da ji je dolžna za obdobje od 1. 1. 2017 dalje po obračunu in odtegnitvi ter plačilu zakonsko določenih davkov in prispevkov izplačati nadomestilo plače, ki bi ga prejemala na delovnem mestu ... »Visokošolski sodelavec - asistent« (skrajšani delovni čas 28 ur tedensko - 70 %), z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 11. dne posameznega meseca dalje do plačila. Ker je sodišče prve stopnje tožnici za obdobje od 1. 10. 2016 do 31. 12. 2016 priznalo vse pravice iz pogodbe o zaposlitvi za krajši delovni čas 70 %, je pritožbeno sodišče v enakem obsegu priznalo tudi obračun in izplačilo nadomestila plače, v presežku pa zahtevek zavrnilo.

18. Ker je sodišče prve stopnje odločilo, da je tožena stranka dolžna tožnico vrniti na delo, ni odločalo o podrednem zahtevku tožnice (list. št. 171), da v primeru sodne razveze pogodbe o zaposlitvi uveljavlja denarno povračilo v višini 10 mesečnih plač. Pritožbeno sodišče je zato ob smiselni uporabi 354. člena ZPP zadevo v tem delu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo dejanskega stanja glede okoliščin oziroma odločilnih dejstev, na podlagi katerih sodišče odloči o višini denarnega povračila iz 118. člena ZDR-1. 19. Delna sprememba odločitve o glavni stvari ni vplivala na odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Ker gre za spor o zakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, tožena stranka ne glede na izid postopka na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 sama krije svoje stroške postopka. Uspeh tožnice v tem sporu pa je odvisen od njenega uspeha z zahtevkom za ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, zato na odločitev o stroških ne vpliva sprememba sodbe v zavrnilno glede reintegracije in dela reparacije. O nadaljnjih stroških postopka, ki bodo nastali zaradi odločanja o višini denarnega povračila, bo sodišče prve stopnje odločilo naknadno.

20. Pritožbene navedbe zoper odločitev o stroških postopka pa so neutemeljene. Navedbe, da je sodišče prve stopnje tožnici neutemeljeno priznalo stroške sestave devetih pripravljalnih vlog, kar "je pretirano", kot presplošne ni mogoče upoštevati. Navedba, da ni upravičena do povračila potnih stroškov pooblaščenca, pa je neutemeljena. Res je sicer, da imata tožnica in sodišče prve stopnje prebivališče oziroma sedež v Kopru, pooblaščenec pa je iz Ljubljane, vendar je tožnica v odgovoru na pritožbo pojasnila, da je zastopana preko svojega sindikata, ki ima odvetnika v Ljubljani. To pa je utemeljena okoliščina, zaradi katere je tožnica upravičena do povračila potnih stroškov svojega pooblaščenca, ki ima sedež izven kraja sedeža sodišča oziroma prebivališča zastopane stranke.

21. Glede na zgoraj navedeno je pritožbeno sodišče delno ugodilo pritožbi in izpodbijani del sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP delno spremenilo v V. in VI. točki izreka tako, kot izhaja iz izreka te sodbe in sklepa. V preostalem je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo nespremenjeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP). Zaradi spremembe odločitve o reintegraciji v sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi bo moralo sodišče prve stopnje odločiti še o podrednem zahtevku za denarno povračilo po 118. členu ZDR-1. 22. Na podlagi tretjega odstavka 41. člena ZDSS-1 tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka. Hkrati je tožena stranka, ki je s pritožbo uspela v sorazmerno majhnem obsegu, dolžna tožnici povrniti njene stroške odgovora na pritožbo. Pritožbeno sodišče je tožnici skladno z Odvetniško tarifo (OT, Ur. l. RS, št. 2/15 in nasl.) priznalo stroške odgovora na pritožbo v višini 375 točk (tar. št. 15/1b OT), materialne stroške v višini 7,5 točk (tretji odstavek 11. člena OT), skupno 382,5 točk. Ob upoštevanju vrednosti odvetniške točke 0,60 EUR in 22 % DDV je dolžna tožena stranka tožnici plačati znesek 279,99 EUR, v primeru zamude izpolnitvenega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1 Prim. sodba Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013. Vrhovno sodišče RS je s to sodbo spremenilo odločitev o reintegraciji delavca in njegovo pogodbo o zaposlitvi sodno razvezalo. Odločitev temelji na dejstvu, da delavec ne izpolnjuje pogojev za opravljanje dela, saj ni imel priznane ustrezne habilitacije za opravljanje dela na pedagoškem delovnem mestu. 2 Prim. odločbe Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 157/2013 z dne 15. 10. 2013 in VIII Ips 98/2012 z dne 5. 2. 2013.