Jedro

Če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, se izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Davčna uprava Republike Slovenije, Davčni urad Kranj kot prvostopenjski organ (v nadaljevanju prvostopenjski organ) je s sklepom št. DT 42914-1392/2008-18 (0702-06) z dne 21. 9. 2010 o davčni izvršbi na denarne prejemke ožjega družinskega člana, zoper tožnico kot zakonsko partnerico dolžnika A.A., na podlagi seznama izvršilnih naslovov z dne 24. 3. 2010 in z dne 29. 3. 2010, začel davčno izvršbo z rubežem denarnih prejemkov za znesek obveznosti, ki skupaj z zamudnimi obrestmi in s stroški izvršbe znašajo 34.226,67 EUR. Kot je razvidno iz obrazložitve izpodbijanega sklepa, iz knjigovodskih evidenc davčnega organa izhaja, da davčni zavezanec ni v predpisanem roku poravnal obveznosti, navedenih v seznamu izvršilnih naslovov. Prvostopenjski organ je zato v skladu s 143. členom Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2) začel davčno izvršbo. Prvostopenjski organ se sklicuje še na 145. člen ZDavP-2 in navaja, da je bila med postopkom izvršbe pri pravni osebi B. d.o.o., ta družba dne 12. 2. 2010 izbrisana iz sodnega registra. Skladno s 441. členom Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju ZFPPIPP) z izbrisom iz sodnega registra pravna oseba preneha, aktivni družbeniki pravne osebe pa upnikom solidarno odgovarjajo za izpolnitev teh obveznosti z vsem svojim premoženjem. Ker je bilo ob izbrisu ugotovljeno, da je bil edini družbenik te družbe A.A., je bil z dopisom z dne 30. 3. 2010 obveščen, da izpolnjuje pogoje za status aktivnega družbenika, o višini dolga izbrisane družbe in pozvan, naj dolg družbe poravna. Ker dolga ni poravnal, je bil zoper njega kot fizično osebo izdan sklep o davčni izvršbi z rubežem denarnih prejemkov, kasneje pa ker dolga ni bilo mogoče izterjati, še sklep o davčni izvršbi na dolžnikovo premično premoženje. Ker je bilo ugotovljeno, da dolžnik premičnega premoženja nima, je bila izvršba neuspešna, Ker davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, je prvostopenjski organ uvedel izterjavo na podlagi 148. člena ZDavP-2 iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Ker sta dolžnik in tožnica, ki se kot zakonska partnerica dolžnika po določbi 148. člena ZDavP-2 šteje za ožjega družinskega člana, dne 17. 3. 2010 sklenila darilno pogodbo med zakoncema v obliki notarskega zapisa iz katere je razvidno, da je tožnica od dolžnika po letu, v katerem je nastala davčna obveznost, neodplačno dobila premoženje v vrednosti 200.000,00 EUR, je prvostopenjski organ izdal izpodbijani sklep.

Tožnica je zoper prvostopenjski sklep vložila pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju drugostopenjski organ) z odločbo št. DT-499-29-482/2010 z dne 1. 8. 2012 zavrnilo. V svoji odločbi se drugostopenjski organ sklicuje na relevantne določbe ZDavP-2. Pojasnjuje, da je prvostopenjski organ ugotovil, da od dolžnika ni bilo mogoče izterjati dolga in je zato pristopil k izterjavi dolga po določbi 148. člena ZDavP-2 od dolžnikovega zakonca (tožnice). Nato se sklicuje na vsebino notarskega zapisa darilne pogodbe med zakoncema in določbe Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (nadaljevanju ZZZDR) glede skupnega premoženja zakoncev. Poudari, da se s predmetno pogodbo ne razdružuje skupnega premoženja, prav tako pa se ne ugotavlja, kaj bi naj bilo skupno premoženje pogodbenih strank in kolikšen je delež. Glede pritožbenih navedb, iz katerih smiselno izhaja, da gre v pogodbi za ureditev premoženjskih razmerij med zakoncema pojasni, da je dolžnik, glede na predloženo dokumentacijo, nepremičnine svoji ženi - tožnici podaril. V konkretnem primeru je bila darilna pogodba med zakoncema sklenjena v obliki notarskega zapisa. Pogodba formalnih nepravilnosti nima, niti jih tožnica ne zatrjuje, zato gre za javno listino. To pa pomeni, da se šteje za resnično, kar se v njej potrjuje ali določa (169. člen Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Ker se je z zapisanim strinjala tudi tožnica, se ne more uspešno sklicevati na drugačno dejansko in pravno stanje, kot izhaja iz sklenjene pogodbe.

Tožnica se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. V njej pojasnjuje, da je dolg, ki se terja od tožnice nastal na podlagi računov, ki jih je podjetje B. d.o.o., v katerem je bil družbenik mož tožnice, izdalo podjetju C. d.o.o. in ki niso bili nikoli plačani, saj je bilo to podjetje po tem hitro izbrisano iz registra. Poudarja, da je z možem le še formalno poročena, saj zakonca že več kot 11 let živita vsak svoje, tudi finančno ločeno, življenje. Darilna pogodba je bila sklenjena z namenom razdružitve skupnega premoženja. Nepremičnina, ki sta jo tožnica in dolžnik A.A. sicer skupaj kupila in je predmet darilne pogodbe, je bila tožnici izročena v last na podlagi dolgov, ki jih je do nje imel A.A. Nepremičnino je v letu letu 2001 uničil požar, njena sanacija pa bila izvedena s strani tožnice, kar dokazuje z najemom kredita. Pa tudi sicer je tožnica vse kredite, najete za izgradnjo nepremičnine poplačala sama. Pojasnjuje še, da je bil poslovni prostor, katerega lastnika sta bila A.A. in njegova mati, prodan za cca 500.000,00 EUR. Ker je tožnica za obratovanje lokala prispevala tudi s svojim delom, sta se z možem dogovorila, da kupnina iz naslova prodaje pripade njemu, tožnici pa pripade njegov delež na nepremičnini, ki je predmet darilne pogodbe. S tem pojasnjuje podlago za prenos lastninske pravice na nepremičnini na tožnico in meni, da je pogodba po vsebini dejansko razdružitvena. Tako je bilo premoženje, ki je bilo s strani dolžnika preneseno na tožnico, dejansko njeno premoženje in pri tem ne gre za dejanje, s katerim bi dolžnik s pogodbo želel oškodovati toženo stranko kot upnika. Sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri sprejeti odločitvi in pri razlogih zanjo. Sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Sodišče je v zadevi odločalo brez glavne obravnave, ker dejstva, pomembna za odločitev v zadevi med strankama niso sporna (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu, v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Kot sta navedla že oba davčna organa, je v 148. členu ZDavP-2 določeno, da se v primeru, če davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, ta izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje neodplačno oziroma po nižji ceni od tržne dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala, do vrednosti tako pridobljenega premoženja. Določeno je tudi, katere osebe se upoštevajo kot ožji družinski člani. S to določbo je urejena možnost, da davčni organ v primeru, ko dolgovanega davka ni bilo mogoče izterjati iz premoženja dolžnika, le-tega izterja iz premoženja ožjih družinskih članov, ki so to premoženje kakorkoli dobili od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčni dolg nastal. Prvostopenjski organ je tako v tem primeru z izvršbo posegel na premoženje tožnice, kot ožje družinske članice (zakonca) dolžnika, ki ga je ta, glede na ugotovitve postopka, pridobila od dolžnika v letu oziroma po letu, v katerem je davčna obveznost nastala V zadevi med strankami ni spora o tem, da sta tožnica in dolžnik (njen zakonski mož) dne 17. 3. 2010 sklenila darilno pogodbo med zakoncema v obliki notarskega zapisa. Prav tako ni sporno, da je tožnica od dolžnika neodplačno kot darilo prejela premoženje v vrednosti 200.000,00 EUR in to po letu v katerem je nastala davčna obveznost, ki jo je bil dolžan plačati dolžnik. Prav tako ni sporno, da zakonska zveza med tožnico in dolžnikom (A.A.) ni bila razvezana in v smislu določb ZZZDR tako še obstaja. Čim je pa tako, je tudi po presoji sodišča odločitev davčnih organov pravilna in na zakonu utemeljena.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi za odločitev, kot jih je navedel prvostopenjski organ in kot jih je v zvezi s pritožbenimi ugovori dopolnil še drugostopenjski organ ter se nanje, da ne bi prišlo do ponavljanja, tudi sklicuje, na podlagi pooblastila iz drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker po povedanem tožbeni ugovori niso utemeljeni, sodišče pa nepravilnosti, na katere pazi uradoma tudi ni našlo, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.