Jedro

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati obstoja subjektivne nevarnosti. Glede na navedbe v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe je pravilno ugotovilo, da tožnik ni podal navedb o aktivnem razpolaganju prve toženke s premoženjem, ki bo onemogočilo ali otežilo uveljavitev vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe ugotovilo in tega pritožnik ne uspe izpodbiti, da so navedbe, da je prva toženka na skrivaj in na goljufiv način prodajala vse nepremičnine, splošne in nekonkretizirane. Zato pritožbena navedba, da že dejanje, da je prva toženka skrivaj prodajala skupno premoženje, pomeni, da je očitno sposobna namenoma izvrševati protipravna ravnanja, izkazuje zgolj pritožnikov lastni zaključek, ki pa ni dokazno podprt.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožnik v predmetni zadevi zoper prvo toženo stranka uveljavlja poleg primarnega tožbenega zahtevka1 tudi podredni denarni tožbeni zahtevek, in sicer zahteva, da mu prva tožena stranka plača 69.000,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Vtoževani znesek predstavlja ½ kupnine, ki jo je prva tožena stranka prejela za prodani stanovanji. V zavarovanje podrednega denarnega zahtevka je tožnik vložil tudi predlog za izdajo začasne odredbe s prepovedjo vsem organizacijam za plačilni promet v Republiki Sloveniji, ki vodijo račune prve toženke, še zlasti pri Banki A. da ne smejo prvi toženki ali komu drugemu po njenem nalogu izplačati iz njenih transakcijskih računov zavarovanih zneskov do višine 69.o00,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 1. 1. 2022 dalje do plačila, ter da vodilna OPP za te zneske odpre poseben depozitni račun, na katerega se prispeli denarni zneski do višine deponirajo, vse s ciljem poplačila upnika. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo. Zaključilo je, da je tožnik s stopnjo verjetnosti izkazal obstoj svoje denarne terjatve do prve tožene stranke po prvem odstavku 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ), ni mu pa uspelo izkazati obstoja subjektivne nevarnosti.

2. Tožnik (v nadaljevanju tudi: upnik oziroma pritožnik) se je zoper uvodoma navedeni sklep pritožil. Uveljavlja pritožbene razloge po 338. členu Zakona o pravdnem postopku (ZPP), in sicer zmotne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvene kršitve določb postopka. Iz obrazložitve pritožbe izhaja pritožbeni predlog, da se sklep spremeni tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti. Pritožnik navaja, da se ne strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da ni uspel izkazati obstoja subjektivne nevarnosti, saj naj ne bi podal konkretnih navedb o aktivnem razpolaganju s premoženjem, ki bi onemogočilo ali otežilo uveljavitev vtoževane terjatve. Navaja, da je dejstvo, da je prva toženka na skrivaj, na goljufiv način prodala skupno premoženje pravdnih strank, in sicer dvoje stanovanj v Celju. Že dejanje, da je skrivaj prodajala skupno premoženje strank, pomeni, da je prva toženka očitno sposobna namenoma izvrševati protipravna ravnanja. Izpostavlja, da sodišče samo ugotavlja, da sedaj, ko sta obe stanovanji že odtujeni, pravdni stranki nimata več skupnega nepremičnega premoženja – po drugi strani pa pritožniku vseeno očita, da ni uspel dokazati ″aktivnega ravnanja s premoženjem″, katerega rezultat bi bil onemogočanje ali otežitev uveljavitve terjatve. Pritožnik pojasni, da ″aktivnega ravnanja s premoženjem″, katerega rezultat bi bilo onemogočanje ali otežitev uveljavitve terjatve, sploh ne more dokazati, če se upošteva, da so finančno stanje in promet na osebnem računu toženke tajni podatki, do katerih nima dostopa, zato je preuranjen in nelogičen očitek sodišča, da tožnik ni v ničemer dokazal aktivnega ravnanja prve toženke s premoženjem v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve terjatve. Še večja nelogičnost in zmotna dokazna ocena se kaže iz 14. točke obrazložitve, ko sodišče očita tožniku, da ni uspel dokazati in da je zgolj pavšalno zatrjeval, da prva toženka stranka najbrž kupuje ali je že kupila novo drugo stanovanje (s tožnikovim logičnim zaključkom), da pa le mora nekje stanovati, če se ne bo odločila za najemno razmerje. Sodišče ni pojasnilo, od kod mu utemeljeno sklepanje in jamstvo, da bo prva toženka vrnila visok znesek. To ni obrazloženo, še manj pa utemeljeno ali dokazno podkrepljeno. Odločitev sodišča v nakazani smeri se sploh ne more preizkusiti, kar pomeni, da je izkazana bistvena kršitev določb postopka (14. točka 339. člena ZPP), zaradi česar je potrebno odločitev spremeniti tako, da se predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi v celoti. Sodišče ni pojasnilo, kako naj pritožnik sodišču dokaže denarni tok in stanje na osebnem računu, ko pa vanj sploh ni možnosti vpogleda. Očitka pavšalnosti glede porabe kupnine za drugo potencialno nepremičnine, pritožnik ne more sprejeti. Sodišče očita tožniku, da ni bilo dovolj konkretizirano ravnanje v smeri nakupa nove nepremičnine in s tem povezanih denarnih odlivov večje vrednosti, pri tem pa spregleda, da tožnik ne more sodišču ponuditi nobenih dokazov v smeri nakupa nove nepremičnine, ker do teh podatkov preko zemljiške knjige enostavno ne more priti (saj še nima v rokah pravnomočne judikatne terjatve), po drugi strani je stanje na osebnem računu tajno. Že dosedanje ravnanje prve toženke, da je namenoma prikrajšala tožnika pri lastniških upravičenjih in da ga je namenoma ogoljufala in prikrajšala za znatna sredstva (ali v nepremičninah ali v denarju, še ni odločeno – bo pa zagotovo v eni od oblik) bi moralo zadoščati, da sodišče prepriča o obstoju verjetnosti, da obstaja velika nevarnost uveljavitve terjatve tudi v bodoče. Že dosedanje protipravno in kaznivo ravnanje prve toženke bi moralo biti dovolj trdna podlaga, da se vendarle izda začasna odredba. Z izdajo začasne odredbe tudi prva toženka ne bi utrpela kakšne večje škode, saj lahko s polovico premoženja mirne duše razpolaga in ni v ničemer prikrajšana, po drugi strani pa je zagotovo stanje, v katerem se trenutno tožnik nahaja, neprimerljivo težje, saj razen vložene tožbe v rokah nima ničesar drugega. Zmotno je tudi stališče, da v primeru nakupa druge nepremičnine ne bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Zmoten je tudi očitek pavšalnosti, vezano na nakup novega bivališča s kupnino od prodajni dvoje stanovanj. Dejstvo je, da je bila kupnina po pogodbi 138.000,00 EUR že izplačana in to na osebni račun prve toženke. Dejstvo je, da prva toženka prosto razpolaga z visoki denarnimi sredstvi, četudi bi vsaj glede podrednega zahtevka morala polovica te kupnine že biti položena na TRR tožene stranke (če bi s prodajo soglašal in zanjo vedel). Dejstvo je, da vpogleda v stanje na osebnem računu pritožnik nima in ga tudi v bodoče, dokler ne bo imel judikatne terjatve, ne more imeti. Verjetnost, da bo uveljavitev terjatve definitivno onemogočena, se kaže v tem, da bo kupnina ali porabljena za nakup drugega stanovanja ali pa celo še slabše, da si bi denarna sredstva zadržala zase, sama pa bo šla v najemno razmerje in v miru uporabljala nezakonito prisvojena denarna sredstva. Tudi stališče o dolgotrajnosti izvrševanja bodoče judikatne terjatve in očitek, da prva toženka v tej smeri ne deluje aktivno, pritožnika ne prepriča. Otežitev uveljavitve denarne terjatve je zagotovo izkazana, zato se bo denarna terjatev poplačevala do 80. leta starosti ali še več. Pritožnik tudi meni, da je sodišče preuranjeno odločilo o opustitvi zaslišanja obeh sinov pravdnih strank. Pritožnik navaja, da je v predlogu navedel, da oba sinova vesta, kam se je prva toženka preselila in to bosta povedala sodišču, če ju bo zaslišalo. Od kod sodišču sklep in sprejetje očitka, da bi moral tožnik najprej navesti, kam se je njuna mati odselila in šele nato bi oba sinova zaslišalo, ni prepričljivo pojasnjeno. Tudi glede namenov prve toženke, vezanih na porabo kupnine, sodišče ne more tožniku očitati pomanjkljive trditvene podlage, ko pa tožnik sodišču pove zgolj to, kar ve, in si ničesar dodatnega ne izmišljuje.

3. Prva toženka je odgovorila na pritožbo. V celoti prereka pritožbene navedbe kot neutemeljene in predlaga, da se pritožba v celoti zavrne kot neutemeljena, tožeči stranki pa naloži v plačilo vse prvi toženi stranki nastale stroške predmetnega odgovora na pritožbo, vse v roku 8 dni v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče izda po 270. členu ZIZ začasno odredbo o zavarovanju denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala (prvi odstavek) ter če izkaže obstoj subjektivne nevarnosti iz drugega odstavka 270. člena, t.j. nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena.

6. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo izkazati obstoja subjektivne nevarnosti. Glede na navedbe v tožbi in v predlogu za izdajo začasne odredbe je pravilno ugotovilo, da tožnik ni podal navedb o aktivnem razpolaganju prve toženke s premoženjem, ki bo onemogočilo ali otežilo uveljavitev vtoževane terjatve. Sodišče prve stopnje je glede na vsebino predloga za izdajo začasne odredbe ugotovilo in tega pritožnik ne uspe izpodbiti, da so navedbe, da je prva toženka na skrivaj in na goljufiv način prodajala vse nepremičnine, splošne in nekonkretizirane. Zato pritožbena navedba, da že dejanje, da je prva toženka skrivaj prodajala skupno premoženje, pomeni, da je očitno sposobna namenoma izvrševati protipravna ravnanja, izkazuje zgolj pritožnikov lastni zaključek, ki pa ni dokazno podprt. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v skupno premoženje pravdnih strank po prodaji obeh stanovanj tako ne spadajo več nepremičnine, ki jih je prva toženka prodala, ampak kupnina, kot novo pridobljeno premoženje, zato ob zgoraj obrazloženem ni neutemeljen očitek sodišča prve stopnje, da ni uspel dokazati ″aktivnega ravnanja s premoženjem″, katerega rezultat bi bil onemogočanje ali otežitev uveljavitve terjatve. Ne drži niti, da slednjega sploh ne more dokazati. Upnik mora za verjetno izkazati dolžnikovo odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugo razpolaganje s premoženjem. Zmotno je pritožnikovo stališče, ki ga je moč razbrati iz pritožbe, da bi to lahko dokazal zgolj s podatki o osebnem računu prve toženke pri banki in prometu na njem, do katerih pa ne more priti. Pritožbeno sodišče se nadalje tudi strinja s prvo toženko, da trditev, da bi lahko prva toženka kupila nepremičnino in s tem porabila denarna sredstva, ki jih je prejela od prodaje svojih nepremičnin, tudi v kolikor bi slednje držalo, slednje za posledico ne more imeti izkaza subjektivne nevarnosti. Nakup nepremičnine ima za posledico zgolj spremembo vrste – oblike premoženja, nikakor pa slednje objektivno ne more predstavljati razpolaganja, ki bi lahko imelo za posledico onemogočanja uveljavitve denarne terjatve. Z morebitnim nakupom nepremičnine upnik pridobi še večjo garancijo za uveljavljanje svoje terjatve, kot pa zgolj v primeru, da ima dolžnik samo denarna sredstva. Po vsem obrazloženem ni utemeljena pritožbena graja, da je preuranjen in nelogičen očitek sodišča, da tožnik ni v ničemer dokazal aktivnega ravnanja prve toženke s premoženjem v smeri onemogočanja ali otežitve uveljavitve terjatve.

7. Sodišče prve stopnje v obrazložitvi izpodbijanega sklepa ni navedlo, da sklepa, da bo prva toženka vrnila visok znesek, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da sodišče ni pojasnilo, od kod sodišču utemeljeno sklepanje in jamstvo, da bo prva toženka vrnila visok znesek. Navedena okoliščina tudi sicer ni pravnorelevantna, zato po obrazloženem očitana bistvena kršitev določb pravdnega postopka ni podana.

8. Za pritožbeno navedbo, da z izdajo začasne odredbe tudi prva toženka ne bi utrpela kakšne večje škode, saj lahko s polovico premoženja mirne duše razpolaga in ni v ničemer prikrajšana, po drugi strani pa je zagotovo stanje, v katerem se trenutno tožnik nahaja, neprimerljivo težje, saj razen vložene tožbe v rokah nima ničesar drugega, je pritožnik prekludiran. V predlogu za izdajo te začasne odredbe namreč teh navedb ni podal in jih prvič podaja šele v pritožbi, pri čemer pa ne izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogel podati že v predlogu. Tudi sicer pa je potrebno pojasniti, da upnik v skladu s 3. odstavkom 270. člena ZIZ ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo utrpel le neznatno škodo. Pritožnik pa slednjega tudi v pritožbi ne zatrjuje, še manj pa izkaže. 9. V 13. točki obrazložitve je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da navedbe tožnika o zaposlitvi prve toženke in višini njene neto plače ter navedbe, da njena pokojnina, ki jo bo kmalu začela dobivati, ne bo presegla zneska 1.000,00 EUR, zaradi česar se bo tožnik, tudi glede na njegovo starost, zelo dolgo poplačeval, kažejo na objektivni izkaz (slabega) finančnega stanja in same po sebi ne zadoščajo za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. V odgovoru na pritožbo prva toženka upravičeno izpostavlja, da plača v višini 1.500,00 do 1.600,00 EUR (toliko plače prejema prva toženka po navedbah tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe) predstavlja nadpovprečno slovensko plačo. Slabo premoženjsko stanje ni razlog, ki bi utemeljeval zavarovanje denarne terjatve z izdajo začasne odredbe (primerjaj VSL II Cp 1233/2020). Tožnik pa v postopku tudi ni zatrjeval drugih okoliščin, ki bi kazale na nevarnost hitrega občutnega zmanjšanja premoženja prve toženke oziroma hitrega poslabšanja njenega dohodkovnega stanja. Sodišče prve stopnje je tako glede na podane trditve pravilno zaključilo, da iz navedene okoliščine ne izhaja nikakršno aktivno ravnanje prve toženke s premoženjem, katerega rezultat bi bil onemogočanja ali otežitev uveljavitve terjatve, kar je temelj subjektivne nevarnosti.

10. Pravilno je sodišče prve stopnje v 14. točki zaključilo, da so tožnikove navedbe o tem, da bi naj prva toženka kupovala novo stanovanje in nato navedbe, da niti ne ve, ali ga kupuje, da pa nekje mora stanovati, nedokazane in pavšalne in same po sebi ne kažejo na nevarnost dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugega razpolaganja s premoženjem, zaradi katerega bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pravilno je ocenilo, da so tudi navedbe, da bi prva toženka (v 14. točki očitno pomotoma navedeno prvotožnica) lahko kupnino namenila za nakup novega bivališča, zaradi česar do kupnine ne bi mogel priti, pavšalne. Navedbe o subjektivni nevarnosti morajo biti, kot je pojasnjeno že v izpodbijanem sklepu, konkretizirane in podprte z dokazi, ne pa na ravni nekih možnosti, kako bi lahko prva toženka ravnala s kupnino. Enako pavšalne in nekonkretizirane so navedbe, da bi lahko prva toženka šla v podnajemniški odnos in celotno kupnino zadržala zase, kot je pravilno zaključilo sodišče. Za utemeljenost takšnega predloga bi morala tožeča stranka, kot je navedeno v odgovoru na pritožbo, najmanj trditi, da je prva toženka sklenila najemno pogodbo za stanovanje in da denarna sredstva, ki jih je pridobila od prodaje lastnih nepremičnin, skriva, odtujuje ali na drug način z njimi razpolaga. Takšnih trditev pa tožeča stranka v predlogu ni podala.

11. Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno pojasnilo, da izpovedbe prič ne morejo nadomeščati pomanjkljive trditvene podlage tožnika v predlogu za izdajo začasne odredbe, in utemeljeno predlaganih prič – skupnih sinov pravdnih strank, ni zaslišalo, ker tožeča stranka v zvezi z dokaznim predlogom po zaslišanju prič ni podala ustrezne trditvene podlage. Kot je pojasnilo sodišče, bi moral tožnik v skladu z 212. členom ZPP navesti, kam se je prva toženka odselila in kaj namerava narediti s sprejeto kupnino, nato pa predlagati, da se v dokaz njegovih navedb opravi zaslišanje navedenih prič, ki bi tako lahko potrdili navedbe tožnika. Ne zadošča, kot meni pritožnik, zgolj navedba v predlogu, da oba sinova vesta, kam se je prva toženka preselila in to bosta povedala sodišču, če ju bo zaslišalo. Zato ni utemeljen očitek, da sodišče ni prepričljivo pojasnilo očitka, da bi moral tožnik najprej navesti, kam se je njuna mati odselila in šele nato bi oba sinova zaslišalo, niti očitek, da je preuranjeno odločilo o opustitvi zaslišanja obeh sinov pravdnih strank.

12. Po vsem obrazloženem se izkaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da tožniku ni uspelo s stopnjo verjetnosti izkazati konkretnih ravnanj prve toženke, ki bi lahko imele za posledico otežitev ali preprečitev možnosti, da bo upnik dejansko prišel do poplačila svoje terjatve. Pravilno je sklepno zaključilo, da (slabo) premoženjsko stanje prve toženke in možna dolgotrajna izvršba ter nekonkretizirane navedbe o tem, kaj bi prva toženka lahko storila s kupnino, ne zadoščajo za verjeten izkaz subjektivne nevarnosti. Pritožnik s pritožbenimi navedbami tega zaključka ni uspel ovreči. 13. Ker niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in tudi ne tisti, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena v zvezi s 353. in 366. členom ZPP ter v zvezi s 15. členom ZIZ).

14. Kadar je začasna odredba predlagana med pravdo, so stroški zavarovanja del pravdnih stroškov. Odločitev o stroških pritožbenega postopka je zato pridržana za končno odločbo (četrti odstavek 163. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

1 Tožnik (bivši zakonec prve toženke) je zoper oba toženca vložil tožbo (1.) na ugotovitev, da nepremičnini - 2 stanovanji, ki jih je prva toženka prodala drugemu tožencu, spadata v skupno premoženje, (2.) za razveljavitve prodajne pogodbe ter (3.) zaradi neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice in izbrisa lastninske pravice iz zemljiške knjige.