Jedro

Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti.

Izrek

Revizija se zavrže.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo je revidentka po odvetnici vložila revizijo. Glede njene dovoljenosti uveljavlja vse razloge iz drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1. 2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentka izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njeno tožbo zoper dopolnilno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 31. 1. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 11. 4. 2008, s katero je ta zavrnila pritožbo zoper navedeno odločbo organa prve stopnje. Prvostopenjski upravni organ je z navedeno odločbo zavrnil zahtevo tožnice in A. za denacionalizacijo podržavljenih zemljišč, navedenih v izreku upravne odločbe. Zahteva za denacionalizacijo je bila zavrnjena, ker B. ni upravičenec do denacionalizacije po določbi tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen, ker se je štel za državljana FLRJ in ne za državljana LRS (odločba Upravne enote Ljubljana z dne 10. 4. 2002). Revidentke pa kot vnukinje B. po določbi 12. člena ZDen ni mogoče šteti za denacionalizacijsko upravičenko.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (Up-858/2008, Up-1124/2008, Up-1057/2008, Up-1186/2008 in Up-1808/2008) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000,00 EUR.

6. Revidentka v reviziji navaja, da vrednost nepremičnin, ki so predmet denacionalizacije, presega vrednost, ki jo določa ZUS-1 kot mejnik razloga za vložitev revizije.

7. V obravnavani zadevi gre za spor o denacionalizaciji. Po prvem odstavku 2. člena ZDen je denacionalizacija vrnitev premoženja v naravi, pravica do vračila premoženja v naravi pa po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča ni pravica, izražena v denarni vrednosti (npr. sklepi X Ips 728/2008, X Ips 747/2008, X Ips 734/2008, X Ips 789/2008). Enako stališče je v sklepu U-I-117/2009, Up-501/2009 sprejelo tudi Ustavno sodišče. Ker torej ne gre za spor, v katerem je pravica stranke izražena v denarni vrednosti, ni podana dovoljenost revizije po navedeni določbi ZUS-1. 8. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 pa je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se predlagatelj revizije sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora predložiti.

9. Revidentka navaja, da je izpolnjen pogoj iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ker gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, t.i. retorziji ter o vprašanju, ali 12. člen ZDen velja za primere, ko se bivšemu lastniku ne prizna statusa upravičenca zaradi določbe tretjega odstavka 9. člena ZDen.

10. Po presoji Vrhovnega sodišča pravno vprašanje, ki ga izpostavlja revidentka, ni več nerešeno pravno vprašanje, saj je že rešeno v sodni praksi Vrhovnega sodišča (npr. I Up 542/2004, II Ips 394/2005 v zvezi s sklepom Ustavnega sodišča RS Up-73/2006, X Ips 888/2007, II Ips 160/2009, II Ips 236/2009). Vrhovno sodišče je v navedenih zadevah zavzelo stališče, da v primerih, ko oseba, ki ji je bilo odvzeto premoženje, ni upravičenec iz razlogov po tretjem odstavku 9. člena ZDen, ne pride v poštev uporaba inštituta nadomestnega upravičenca po 12. členu ZDen. Izpodbijana sodba od navedenega stališča, uveljavljenega v sodni praksi Vrhovnega sodišča, ne odstopa. Glede na navedeno ni izpolnjen pogoj za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 11. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v tem primeru ni izpolnjen niti pogoj iz določbe 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 12. Revidentka v reviziji zatrjuje, da ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zanjo zelo hude posledice, saj konkretno zelo posega v njene pravice. Odločitev upravnega sodišča dejansko pomeni izgubo pričakovane (lastninske) pravice na številnih nepremičninah, ki so bile predmet nacionalizacije in so sedaj predmet vračanja. Nepremičnine, ki so predmet vračanja, predstavljajo veliko vez z družino, pokojnim dedkom, ter gre za stvar, ki ima zanjo izredno visoko, skoraj neocenljivo vrednost. 13. Pri denacionalizaciji gre za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja. Zato bi morala revidentka navesti, katere konkretne posledice lahko zanjo nastanejo zaradi zavrnitve denacionalizacijskega zahtevka. Šele tako bi sodišče lahko presodilo, ali ima izpodbijana odločitev zanjo res zelo hude posledice. Revidentkina zatrjevana navezanost na premoženje pokojnega pravnega prednika pa ne predstavlja kategorije zelo hudih posledic.

14. Ker revidentka ni izkazala zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.