Jedro

Tožnik mora v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi. To pomeni, da mora zahtevati izpolnitev obveznosti v korist cesionarja, sicer je tožbeni zahtevek neutemeljen.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je postopek, ki je bil prekinjen dne 20.2.2003, nadaljevalo s pravnim naslednikom tožeče stranke, V. D., z dnem

10.5.2004, ni dovolilo subjektivne spremembe tožbe, razveljavilo sklep o izvršbi Okrajnega sodišča ..., opr. št. Ig.. z dne 10.2.1998 (pravilno Ig .. z dne 2.4.1998) v 1. točki izreka za glavnico v znesku 285.500,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne

25.7.1997 dalje do plačila in v 3. točki izreka za izvršilne stroške

12.300,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 2.4.2004 (pravilno 2.4.1998) dalje do plačila in tožbeni zahtevek za plačilo omenjenih zneskov zavrnilo.

Proti takšni odločitvi je tožnik vložil pravočasno pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP, Ur. l. RS, št. 36/04 - drugo uradno prečiščeno besedilo). Odločitev naj bi bila nepravilna, nestrokovna, nezakonita. Sodišče je dvakrat sklenilo, da se glavna obravanva zaključi, nato pa jo zopet odprlo. Pozvati bi moralo cesionarja, ali vstopa v pravdo.

Glede na izjavo cesionarja, s katero bi vstopil v pravdo, bi moralo postopek nadaljevati z njim, kot s pravnim naslednikom tožeče stranke. Sodišče pa je le vprašalo toženca, ali soglaša s spremembo tožbe. Sodišče bi se moralo opredeliti o pravnih dejanjih na naroku prisotnega odvetnika D. Ž., ne glede na to, da ni bil pooblaščenec niti pravne osebe niti njenega pravnega naslednika. Upoštevati bi moralo pogodbo o odstopu terjatve, ker predstavlja pomembno materialno predpostavko odločitve.

Zaradi spremembe tožbe se pravni položaj toženca ni poslabšal in se tudi cesionarjev ne bi smel. Ker sodišče cesionarja ni pozvalo v pravdo, je zagrešilo bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče je postopek, ki se je začel s predlogom za izvršbo na podlagi verodostojne listine, po ugovoru dolžnika nadaljevalo kot postopek pri ugovoru zoper plačilni nalog.

Zato bi lahko presojalo samo dejstva, navedena v ugovoru in kasneje nastala dejstva, ki se nanašajo na terjatev, ne pa dejstva, ki jih je upoštevalo. Cesija ni dejstvo, ki se nanaša na terjatev v smislu 61. člena ZIZ, ker se dolžnikova obveznost glede obsega terjatve, zapadlosti in drugih elementov ni spremenila, ampak se je spremenila le oseba upnika. Cesijska pogodba je bila sklenjena kasneje, kot je bil izdan sklep o izvršbi, zato je tožnik še vedno aktivno in procesno legitimiran. Treba bi bilo upoštevati določbe ZOR (305.,

438., 440. člen) oziroma OZ (280., 419. in 421. člen) o cesiji. Sklep o izvršbi z opr. št., kot je zapisan v izreku, tožniku ni znan in ni predmet tega postopka. Napaka je tudi v zapisu datuma teka zakonskih zamudnih obresti 2.4.2004 namesto 2.4.1998. Glede 1. točke izpodbijana sodba nima razlogov, zato je ni mogoče preizkusiti.

Sodišče je zagrešilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz

6., 8., 11. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe določbe 190. člena ZPP tudi kršitev iz prvega odstavka

339. člena ZPP. Zmotno in nepopolno je ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Zaradi navedenega predlaga, da pritožbeno sodišče samo meritorno odloči, podredno pa, da izpodbijano odločbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila v skladu z določbo prvega odstavka 344. člena ZPP vročena tožencu, vendar nanjo ni odgovoril. Pritožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 292. člena ZPP lahko sodišče sklene, da se končana glavna obravanva znova začne, če je to potrebno, da se dopolni postopek ali razjasnijo posamezna pomembnejša vprašanja. V obravnavani zadevi je bilo to vprašanje pravnega nasledstva izbrisane gospodarske družbe (prvotne tožeče stranke) in vprašanje materialne aktivne legitimacije tožnika. Pritožbeni očitek, da sodišče ne bi smelo ponovno odpreti glavne obravnave, je torej neutemeljen.

V civilnem pravdnem postopku stranki z zahtevkom načeloma prosto razpolagata, kar je odraz načela dispozitivnosti (prvi odstavek 3. člena ZPP), omejitev se nanaša le na materialne dispozicije strank, ki jih mora sodišče odkloniti, če nasprotujejo prisilnim predpisom ali moralnim pravilom (tretji odstavek tretjega člena ZPP). Te materialne dispozicije so: odpoved tožbenemu zahtevku (317. člen ZPP), pripoznava nasprotnikovega zahtevka (316. člen ZPP) in sodna poravnava (306. člen ZPP). Iz podatkov spisa izhaja, da v tem postopku nobena stranka ni razpolagala na naveden način.

Zato sodišče prve stopnje ni (niti ni moglo) zagrešiti pavšalno uveljavljene bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 6. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo zagreši sodišče, če v nasprotju z določbami ZPP svojo odločbo opre na nedovoljena razpolaganja strank v postopku (tretji odstavek 3. člena ZPP).

Načelo obojestranskega zaslišanja (5. člen ZPP) zahteva, da da sodišče vsaki stanki (ne pa tudi tretjim osebam) možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke (audiatur et altera pars). Iz podatkov spisa je razvidno, da sta tožnik in toženec to možnost imela. Cesionar, katerega ima očitno v mislih pritožba, ni bil pravdna stranka. Tudi ni izrazil želje, da bi v pravdo vstopil kot stranski intervenient (drugi odstavek 199. člena ZPP). Da bi moralo sodišče, potem ko ga tožeča stranka seznani z odstopm terjetve, o kateri teče pravda, cesionarja pozivati, naj vstopi v pravdo, ZPP ne predpisuje. V 190. členu nasprotno določa, da odsvojitev stvari ali pravice ni ovira, da se postopek med istima strankama ne bi mogel končati. Cesionar, ki pridobi pravico, o kateri teče pravda, pa lahko vstopi v pravdo namesto tožeče stranke samo tedaj, če v to privolita obe stranki, torej tožnik in toženec (drugi odstavek 190. člena ZPP). Ker v obravnavanem primeru toženec s spremembo tožnika ni soglašal, sodišče, tudi če sta cesionar in tožnik s tem soglašala, spremembe strank ni smelo dovoliti. Očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbo 190. člena ZPP, s čimer naj bi zagrešilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ni utemeljen. Ker nobeni stranki ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, tudi ni podana absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Iz podatkov spisa je razvidno, da je (tožečo stranko) gospodarsko družbo A, d.o.o., Ljubljana, do izbrisa zastopal odvetnik D. Ž. (pooblastilo, pripeto na red. št. 17 spisa). Z izbrisom iz sodnega registra je pravna oseba prenehala (prvi odstavek 27. člena ZFFPod), kar je imelo za posledico tudi prenehanje pooblastila (prvi odstavek 101. člena ZPP). Iz izjave v prilogi A20 je razvidno, da je pravni naslednik izbrisane družbe (tožnik) vstopil v pravdo, priznal vsa opravljana procesna dejanja, kakor tudi procesna dejanja dosedanjega pooblaščenca, odvetnika D. Ž., in ga nadalje pooblastil za zastopanje v tej zadevi. To tožnikovo izjavo je sodišču posredoval odvetnik D. Ž., ki se je naroka za glavno obravnavo dne 13.5.2004 udeležil kot tožnikov pooblaščenec (red. št. 30 in 31 spisa), torej je tožnikovo pooblastilo sprejel. V zvezi z zastopanjem tožeče stranke, po oceni pritožbenega sodišča, ni nobenih nepravilnosti.

Zato ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 11. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izpodbijana odločba tudi nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Odločilni razlog, zaradi katerega je bilo treba razveljaviti sklep o izvršbi, v delu, o katerem še ni bilo odločeno, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti, je v tem, da je tožnik, zaradi cesije terjetve, o kateri teče pravda, izgubil aktivno materialno legitimacijo (legitimatio ad causam), kljub temu da je obdržal aktivno procesno legitimacijo (legitimatio ad processum). V primeru cesije terjatve namreč pride do cepitve materialnoprave in procesne upravičenosti. Cesija ustvarja singularno nasledstvo samo na materialnopravnem področju, medtem ko na procesnem, če ni soglasja tožnika (cedenta), toženca (cesussa) in cesionarja, te moči nima (prim. drugi odstavek 190. člena ZPP). Stališče večinske pravne teorije in sodne prakse je, da mora tožnik v primeru odstopa terjatve tožbeni zahtevek spremeniti tako, da ga prilagodi nastali odsvojitvi (relevančna teorija), medtem ko mu tožbenega zahtevka ni treba spremeniti (ga pa lahko), če pride do odtujitve na strani toženca (irelevančna teorija; več o tem glej v A. Galič: Odtujitev stvari, o kateri teče pravda, Pravna praksa, št. 41; J. Juhart: Civilno procesno pravo, str. 281, 285; M. Juhart: Cesija, str. 189-194; L. Ude: Civilno procesno pravo, 2002, str. 183-185 in 217). V primeru odsvojitve terjatve na aktivni strani se torej zahteva objektivna sprememba tožbe, za katero ni potrebno toženčevo privoljenje (186. člen ZPP). Ker je tožnik sporno terjatev odstopil dne 20.8.2001 (priloga A21) in tožbenega zahtevka ni spremenil tako, da bi zahteval izpolnitev obveznosti v korist cesionarja, ampak je vztrajal na zahtevku, po katerem bi moral toženec (cessus) izpolniti obveznost njemu, kljub temu, da sam ni bil več imetnik terjatve (tudi ni šlo za odstop terjatve v izterjavo po določbi prvega odstavka 444. člena ZOR, pri katerem se pripadnost terjatve ne spremeni), je moralo sodišče takšen tožbeni zahtevek zavrniti.

Pravdni postopek, ki se začne kot izvršilni na podlagi verodostojne listine in zaradi ugovora dolžnika nadaljuje kot pravdni postopek za izdajo plačilnega naloga, se od klasičnega postopka, začetega na podlagi tožbe ne razlikuje v smislu, da sodišče tožbenega zahtevka ne bi zavrnilo, če se izkaže, da tožnik nima več materialne aktivne legitimacije. V odločbi o glavni stvari (odločitvi o utemeljenosti tožbenega zahtevka) mora sodišče v skladu z določbo tretjega odstavka 436. člena ZPP odločiti tudi o usodi sklepa o izvršbi. Sodišče prve stopnje je moralo, ker je ugotovilo, da zahtevek po materialnem pravu ni utemeljen, razveljaviti sklep o izvršbi, v delu, v katerem še ni odločeno, in tožbeni zahtevek v tem delu zavrniti.

Pritožba utemeljno opozarja, da je v 1. točki izreka izpodbijane odločbe zapisana napačna opr. št. sklepa o izvršbi, in sicer Ig... z dne 10.2.1998, namesto pravilno Ig ... z dne 2.4.1998 in napačen datum 2.4.2004, namesto pravilno 2.4.1998. Vendar je iz preostalega dela izreka in obrazložitve izpodbijane odločbe razvidno, da gre zgolj za pisno pomoto, ki jo sodišče v skladu z določbo 328. člena ZPP lahko kadar koli popravi (tudi po pravnomočnosti odločbe). Ker je izrek sodbe kljub pisni pomoti razumljiv, iz tega razloga ni podana bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izkaže se, da uveljavljanih procesnih kršitev sodišče prve stopnje ni zagrešilo in da je izpodbijana odločitev materialnopravno pravilna. Pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa pritožnik ni konkretiziral. Ker pritožbeno sodišče tudi v okviru uradnega preizkusa ni našlo drugih procesnih kršitev (drugi odstavek

350. člena ZPP), je pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo in sklep sodišča prve stopnje (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Odločitev o stroških pravdnega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe in temelji na določbi prvega odstavka 165. v zvezi s prvim odstavkom 154.člena ZPP.