Jedro

Bistvena kršitev pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP je podana, če so razlogi o odločilnih dejstvih, ne pa razlogi o materialnopravnih zaključkih nejasni ali med seboj v nasprotju.

Če tožena stranka v petih mesecih od prejema stoodstotnega avansa ni niti začela izpolnjevati pogodbe o delu in svoje pravice do izpolnitve v primernem dodatnem roku ni uveljavila niti po prejemu tožbe na vrnitev avansa, je sodišče materialnopravno pravilno ugotovilo, da je pogodba razdrta.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožnik nosi sam svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 170.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi. Navedeni znesek predstavlja avans, ki ga mora tožena stranka vrniti tožeči, ker ni izvršila pogodbe o delu.

Zoper sodbo se je tožena stranka pravočasno pritožila zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP in zmotne uporabe materialnega prava. Navedla je, da so razlogi sodbe, da je bila tožena stranka najkasneje z vložitvijo tožbe pozvana na izpolnitev pogodbe, hkrati pa, da je mogoče uporabiti 127. člen ZOR, nerazumljivi in sami s seboj v nasprotju. Po 2. odst. 126. člena ZOR bi morala dati tožeča stranka toženi primeren dodatni rok za izpolnitev pogodbe, sicer njenega razdrtja po samem zakonu ne more uveljavljati. Tožena stranka predlaga, naj pritožbeno sodišče napadeno sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Bistvena kršitev določb pravdnega postopka po 13. točki 2. odst. 354. člena ZPP, kakršno uveljavlja tožena stranka v tem primeru, je podana, če so razlogi sodbe o odločilnih dejstvih nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje pa je vsa odločilna dejstva pravilno ugotovilo. Pravilno je namreč ugotovilo, da sta pravdni stranki sklenili pogodbo o delu, v kateri rok za izpolnitev ni bil dogovorjen, da tožeča stranka toženi ni dala primernega dodatnega roka za izpolnitev pogodbe in da tožena stranka niti po prejemu tožbe pogodbe ni izpolnila. O vseh teh odločilnih dejstvih ima prvostopna sodba zelo jasne in razumljive razloge, ki med seboj niso prav v ničemer v nasprotju. Vsi nadaljnji razlogi sodbe pa predstavljajo materialnopravne zaključke sodišča prve stopnje in njihova morebitna nejasnost ali nasprotje med njimi ne more predstavljati navedene procesne kršitve. Zato ta zatrjevani pritožbeni razlog ni podan.

Sodišče prve stopnje ni storilo niti kakšne druge bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 354. člena ZPP, na katere pritožbeno sodišče po določbi 2. odst. 365. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti.

Sodišče prve stopnje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo.

Pritožbeno sodišče soglaša zlasti s stališčem sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka že po vedenju tožene stranke utemeljeno sklepala, da pogodbe ne bo izpolnila, tudi če ji bo dala dodatni rok.

Zato je glede na določbo 127. člena ZOR upravičeno razdrla pogodbo, ne da bi ji pustila dodatni rok za njeno izpolnitev. Iz dejstev, ugotovljenih z izpodbijano sodbo, namreč sledi, da je tožeča stranka dne 9.4.1992, torej takoj po sklenitvi pogodbe v skladu z dogovorom toženi nakazala 100% avans v višini 170.000,00 SIT, tožena pa do vložitve tožbe dne 4.9.1992, torej po petih mesecih dela ni niti začela izvajati. To, da je tožeča stranka upravičeno sklepala, da tožena pogodbe ne misli izvršiti, pa je postalo zelo jasno takrat, ko tožena stranka niti v odgovoru na tožbo niti kasneje ni pokazala pripravljenosti na izpolnitev, torej ni uveljavila te svoje pravice, ki ji jo daje določba 1. odst. 126. člena ZOR. Pri tem je sprejemljivo tudi stališče napadene sodbe, da tožba lahko predstavlja poziv pogodbeni stranki, naj v primernem roku izpolni svojo obveznost (2. odst. 126. člena ZPP). Materialnopravna zaključka sodišča prve stopnje, da je v obravnavanem primeru lahko prišlo do razdrtja pogodbe tako po 3. odst. 126. člena v zvezi s 1. odst. 125. člena ZOR kot tudi po 127. členu ZOR, zato med seboj nista v nasprotju. V vsakem primeru bi se toženec lahko uspešno uprl tožbenemu zahtevku na vrnitev avansa samo, če bi takoj po prejemu tožbe uveljavil svojo pravico do izpolnitve pogodbe v primernem dodatnem roku (1. odst. 126. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo, da ni podan nobeden od upoštevnih pritožbenih razlogov. Zato je na podlagi določbe 368. člena ZPP neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo napadeno sodbo.

V skladu z določbo 1. odst. 154. člena v zvezi s 1. odst. 166. člena ZPP je sodišče druge stopnje odločilo, da tožena stranka sama nosi svoje stroške postopka s pritožbo, ker z njo ni uspela.