Jedro

Le informacija, ki je resnična, lahko izpolni svoje poslanstvo v duhu omenjene človekove pravice oziroma svoboščine in takšno novinarjevo ravnanje je odgovorno in moralno. Do takšne informacije se mora novinar dokopati, če je to le mogoče. To mu nalaga tudi njegov stanovski kodeks (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije z dne 29.11.1991). Najpreprostejši način je seveda (po načelu starih Latincev audi alteram partem) povprašati tistega, o katerem namerava novinar pisati, če je seveda to mogoče. In ne nekoga oblatiti, potem pa naj se ta opere sam. Le v primerih, če novinar kljub svoji skrbnosti nikakor ne more priti do dokazov o kakšnem dejstvu, sme o njem pisati na podlagi dosegljivih informacij. Če se te pozneje izkažejo kot neresnične in s tem tudi informacija, ki jo je posredoval sam, je mogoče terjati v morebitnem civilnem sodnem postopku tehtanje javnih in zasebnih interesov, svobode izražanja in osebnostnih pravic.

Med preverljivo pa nepreverjeno informacijo, ki pomeni žaljivo neresnično obdolžitev, in tako storjenim posegom v osebnostno pravico ne gre iskati sorazmernosti.

Izrek

Reviziji se delno ugodi in se sodba sodišča druge stopnje v razmerju do tožene stranke tako spremeni, da se njeni pritožbi delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v ugodenem delu tako spremeni, da se glasi: "Tožena stranka mora nerazdelno plačati tožeči stranki 600.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.1.1997 dalje do plačila.

Stranki trpita vsaka svoje stroške pravdnega postopka." Stranki trpita vsaka svoje pritožbene stroške.

Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki 59.224,00 SIT revizijskih stroškov v 15 dneh.

V ostalem se revizija zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka nerazdelno plačati tožnici 1,300.000,00 SIT (od zahtevanih 2,100.000,00 SIT) z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe dalje in ji povrniti pravdne stroške, medtem ko je v presežku tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da so dejstva v dveh člankih prvega toženca 11.6. in 9.7.1995, ki ju je napisal drugi toženec, žaljiva in neresnična in da tako tožena stranka odreka tožnici dostojanstvo, ki ji gre kot človeku oziroma članu družbe na določenem položaju in v določenih družbenih odnosih, s čimer grobo posega v njeno osebnostno integriteto. Prvi toženec odgovarja za svojega delavca drugega toženca po 170. členu Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), osebna odgovornost drugega toženca pa ima podlago v določbah 7. člena Zakona o javnih glasilih in prvem odstavku 154. člena ZOR, odškodnino pa je odmerilo po merilih iz drugega odstavka 200. člena ZOR.

Sodišče druge stopnje je pritožbi obeh strank zavrnilo. V zvezi s pritožbo tožene stranke je zavzelo stališče, da očitanih procesnih kršitev ni, ker je pravilna ugotovitev, da je šlo za raznašanje dejstev, v drugem članku pa tudi za mnenje; da je dejansko stanje v zadostnem obsegu in pravilno ugotovljeno in da je šlo za trditve o neresničnih in žaljivih dejstvih in za mnenje takšne narave, za katero tožena stranka ni dokazala, da je ob njegovem oblikovanju potrebno skrbno ravnala.

Revizijo proti tej sodbi je vložila le tožena stranka iz razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 385. člena v zvezi s 13. točko drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne v celoti, podrejeno pa, razveljavi obe sodbi nižjih sodišč in vrne zadevo v novo sojenje. Kršena je bila pravica do pravnega sredstva po 5. členu ustave (Ustava RS, Ur. list RS, št. 33/91-I in 42/97 - URS), ker pritožbeno sodišče ni vsebinsko odločalo o pritožbenih navedbah. Odločitev obeh sodišč pomeni tudi kršitev po 39. členu URS, ker nista vsebinsko tehtali pravic do svobode izražanja in do zasebnosti v skladu z načelom sorazmernosti. Razlogi izpodbijane sodbe, ki se nanašajo na pravno podlago, so nerazumljivi. Kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP je v sodbi sodišča druge stopnje, ko zamegli vprašanje odločilnega pomena: ali gre v spornih zapisih za informacije ali pa za mnenje oziroma komentar. Nejasno je, ali sodišče druge stopnje meni, da je mogoče preizkušati resničnost mnenj. V zvezi s kršitvijo materialnega prava poudarja, da nižji sodišči nista upoštevali in ocenjevali okoliščine, da članka obravnavata problematiko dela ... tožilstva in objektivne odgovornosti njegovega predstojnika ter kritiko delovanja toženke kot vršilke dolžnosti vodje tožilstva. Članka nista žaljiva in ne neresnična in skušala sta le opozoriti na problem obravnavanja ovadb. Navedbe v članku so se izkazale kot resnične. Previsoko je odmerjena denarna odškodnina, saj je le-ta za kršitev osebnostnih pravic izjema. Ta odškodnina je pridržana za intenzivno in dalj časa trajajoče duševno trpljenje. Sodišči sta sledili težnjam, ki niso združljive z namenom denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Tožnica je imela in izkoristila vse možnosti, da je v časopisu pojasnila svoje razumevanje dogodkov.

Na vročeno revizijo tožeča stranka ni odgovorila, Državno tožilstvo RS pa se o njej ni izjavilo.

Revizija je delno utemeljena.

Prav ima sicer revizija, da dela obrazložitve izpodbijane sodbe na koncu četrte in na začetku pete strani ni mogoče povezati z ugotovitvami in podlago odškodninske odgovornosti, kot jo je ugotovilo sodišče druge stopnje. Vendar ta "nepovezava" ne preprečuje možnosti, da se preizkusi sodba v celoti. Gre pač za del obrazložitve, ki ni pomemben za odločitev o stvari. Sodišče druge stopnje torej v zvezi s povedanim ni kršilo zakona po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP.

Sodišče prve stopnje je bilo dosledno v svoji opredelitvi, da predmet spora niso vrednostne sodbe temveč raznašanje dejstev. Od te svoje opredelitve, skladne s tožbenimi trditvami, se ni odmaknilo nikjer v obrazložitvi svoje odločbe in tako tudi ne v drugem odstavku na peti strani svoje sodbe, kjer je zapisalo, da je po njegovem mnenju (drugega toženca) verjetno, da jo (ovadbo) je založil (takratni javni tožilec AA.) med globoke papirje... V besedni in miselni zvezi celotne obrazložitve nikakor ni mogoče sklepati (dasiravno je pritožbeno sodišče storilo prav to verjetno zaradi pritožbenih trditev tožene stranke), da je sodišče prve stopnje mislilo na mnenje kot na "izražanje in sporočanje idej (mnenj) v smislu vrednostnih sodb" kot nasprotje "posredovanju informacij (obvestil) v smislu dejstev", kot je to samo natančno razčlenilo (na peti strani sodbe zgoraj). Skratka, prvo sodišče ugibanja drugega toženca v članku z dne 9.7.1995 (drugi članek) o možnih dejstvih ni jemalo kot njegove vrednostne sodbe. Tako ali tako pa je sodišče pravilno upoštevalo kot bistveno iz tega dela drugega članka - da tožnica zadržuje kazenske ovadbe - torej dejstvo. Le povezano in tako pravilno je potrebno brati sodbo sodišča prve stopnje, pa ni nobenega nasprotja, ki naj bi pomenilo kršitev po 13. točki drugega odstavka 354. člena ZPP, storjeno na prvi stopnji sojenja, niti ne na drugi, čeprav je ta štela, "da gre v drugem delu besedila za mnenje". To zmotno sklepanje pritožbenega sodišča ni v vzročni zvezi s končno odločitvijo o stvari, kar navsezadnje nakazuje revizija sama, ko pribije, da je pravkar omenjeno stališče "v nasprotju z navedbami prvega sodišča, ki je večkrat poudarilo, da gre v obeh člankih za raznašanje dejstev, ki naj bi bila neresnična in žaljiva in da se mu je le enkrat zapisalo, da gre za mnenje".

Očitanih procesnih kršitev torej ni, o zatrjevani kršitvi po prvem odstavku 375. člena ZPP oziroma 25. členu URS pa bo beseda kasneje.

Delno pa je podan razlog zmotne uporabe materialnega prava. Pravna podlaga uveljavljanega odškodninskega zahtevka je v prvem odstavku 200. člena ZOR, po katerem sodišče prisodi denarno odškodnino za pretrpljene duševne bolečine zaradi razžalitve dobrega imena in časti, če spozna, da okoliščine primera, zlasti pa stopnja bolečin in njihovo trajanje to opravičujejo. Revizijsko sodišče meni, da tožeči stranki ne gre odškodnina v zvezi s spornim zapisom v članku z dne 11.6.1995 (prvi članek). Res so povod za duševne bolečine in le-te same stvar individualnega, subjektivnega dojemanja in doživljanja oškodovanca, vendar je potrebno med "okoliščinami primera" upoštevati tudi do neke mere objektivno stran, se pravi, ali je tisto, kar je o kom zapisano tudi objektivno žaljivo in da kot takšno povzroči duševne bolečine, zaradi katerih gre komu odškodnina. V delu prvega članka, ki ga je štelo kot relevantno prvo sodišče, je drugi toženec zapisal, "da je takratni temeljni javni tožilec AA. dobil dve kazenski ovadbi zoper D.K. in jo spravil v predal, ker mu je bil K. v preveliko pomoč pri iskanju informacij in nasploh. K. že dolgo ni več na notranjem ministrstvu in nekaj manj časa tudi ni več M., pa tudi ovadbi še nista prišli na svetlo, ker ju BB. še naprej tišči v temo. Če pa za ovadbi ne ve, naj se resno vpraša, kaj sploh ve". Sicer pa je bilo še zapisano, kar navaja tožba: "Zanimivo pa je vprašanje, po kakšnem ključu na tožilstvu dodeljujejo kazenske spise. Namreč, če bi bil ta ključ vnaprej določen in vsem znan, kar bi seveda moral biti, do zadrževanja spisov ne bi moglo prihajati. Tako bi bile vnaprej izključene možne zlorabe".

Iz citiranega sledi, da gre le za novinarjevo ugibanje, kaj se dogaja z ovadbama, ne trdi pa, da bi ju tožnica hote in neupravičeno zadrževala, ko domneva, da tožnica zanju sploh ne ve, ali pa prihaja do takšnega stanja, ker na tožilstvu nimajo vnaprej določenega ključa za delitev spisov. Iz teh citatov si bralec ne more ustvariti predstave, da bi tožnica storila kaj protizakonitega ali nečastnega. Tako te besede niso objektivno žaljive. Četudi se je tožnica čutila prizadeto in užaljeno, ji po citirani določbi 200. člena ZOR odškodnina ne gre.

Povedano pa ne velja za del drugega članka, ki se nanaša na tožnico in v katerem je zapisano: "Bolj verjetno je, da jo je založil (AA.) med podobne papirje tako spretno in globoko, da je ne najde niti njegova naslednica, zaenkrat vršilka dolžnosti vodje ... tožilstva BB., ki sicer nadaljuje A. tradicijo zadrževanja kazenskih ovadb, ker se ji očitno ne sme in ne želi izneveriti." Tu pa je drugi toženec obdolžil tožnico, ki je takrat opravljala dolžnost vodje okrožnega javnega tožilstva, da je zadrževala kazenske ovadbe, da je s tem nadaljevala prakso prejšnjega tožilca, da mora to prakso nadaljevati in da to tudi sama želi. Takšna žaljiva obdolžitev, ki se je izkazala za neresnično, pa pomeni podlago za uveljavitev odškodninskega zahtevka po prej omenjenem predpisu. Neutemeljen je očitek nižjima sodiščema, da nista upoštevali, da sta se članka (oziroma zdaj aktualen le drugi članek) nanašala na kritiko dela bivšega vodje ... tožilstva. Prav ima sicer revizija, da je funkcionar odgovoren do neke mere objektivno za organizacijo in poslovanje organa, vendar pa kritika dela organa ne odpira vrat novinarju, da obdolži osebno predstojnika tega organa, da je nezakonito ravnal kot predstojnik. Tega ne sme storiti niti "mimogrede" kot skuša sicer prikazati tožena stranka z vnovičnim poudarjanjem, čemu sta bila namenjena članka. To je poseg v njene osebnostne pravice in tako ga razume napadena obrazložitev sodišča druge stopnje.

Ali so tu obravnavana dejstva, zapisana v drugem članku, resnična ali ne, je predvsem dejansko vprašanje, ki ga revizija ne more uspešno načenjati (tretji odstavek 385. člena ZPP). Ugotovljeno je bilo, da ovadb (v zvezi z D.K. in Z.K.) tožnica ni zadrževala, kar je na drobno razloženo na šesti strani prvostopne sodbe z nanizanimi podatki. Tudi pravna presoja samega izraza zadrževanje (povzročanje, da zadeva ne teče naprej, ne napreduje po ustaljenem redu) je tudi upoštevaje organizacijo in reorganizacijo pravosodja pravilna. Res je minilo 13 mesecev med sprejemom in zavrženjem ovadbe zoper ZK, vendar je tožnica pojasnila, da so na tožilstvu ta čas čakali na konec preiskav zoper druge osumljene v zvezi z istim dogodkom. Revizijsko povezovanje okoliščine, da oškodovanec ni bil seznanjen z zavrženjem ovadbe (bil je obveščen o došli pošiljki, vendar ni šel ponjo, tožilstvo pa na to okoliščino ni reagiralo), ni utemeljeno, saj gre za okoliščino, ki je bila odkrita kasneje, pa tudi sicer ne priča o tožničinem zatrjevanem zadrževanju ovadb.

Ni se nadalje mogoče strinjati z revizijsko trditvijo, da sporni zapis ni žaljiv. Za tožilca, katerega poglavitna naloga je "pregon storilcev kaznivih dejanj in drugih kaznivih ravnanj", domala ne more biti hujše obdolžitve, kot da ravna nepošteno in nezakonito ter zlorablja svoj položaj s tem, da zadržuje ovadbe. Torej pogojno rečeno počne sam tisto, kar bi moral preganjati. Zapisane obdolžitve so tako objektivno žaljive in tožena stranka se je tega mogla in morala zavedati.

Spet je mogoče pritrditi reviziji, da se je drugi toženec kot novinar utemeljeno vprašal, kaj se je zgodilo z ovadbo zoper Z.K., ki naj bi bil povezan s požarom, podtaknjenim znanemu politiku, ni pa smel odgovoriti sam na zastavljeno vprašanje s trditvijo o tem, da je to posledica početja tožnice, ki da zadržuje kazenske ovadbe, - če bi se lahko o tem prepričal. Pogoj sleherne demokracije in tako tudi naše je svoboda javnega izražanja mnenja in med drugim tudi v tisku (prvi odstavek 39. člena URS), kar uvršča ustava med človekove pravice in svoboščine. Nadaljnji pogoj je tudi drugi vidik svobode izražanja, se pravi, da ima vsak pravico dobiti informacijo javne narave (drugi odstavek 39. člena URS) in sprejemati obvestila sploh (prvi odstavek 10. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Ur. list RS, št. 33/94, Mednarodne pogodbe 7/94 - EKČP). Toda v naravi stvari je, da ima domala vsaka pravica in svoboščina svoje meje, da se ne sme ta izvajati na račun koga drugega oziroma na račun njegovih pravic in svoboščin (tretji odstavek 15. člena URS) in da se varuje njegov ugled (drugi odstavek 10. člena EKČP). V to varstvo sodi torej tudi nedotakljivost človekove duševne celovitosti in osebnostnih pravic (35. člen URS). Novinarjeva dolžnost je potemtakem, da ustreže pravici ljudi, da dobijo informacije. Vendar ne kakršnekoli, marveč resnične. Le takšna informacija lahko izpolni svoje poslanstvo v duhu omenjene človekove pravice oziroma svoboščine in takšno novinarjevo ravnanje je odgovorno in moralno. Do takšne informacije se mora novinar dokopati, če je to le mogoče. To mu nalaga tudi njegov stanovski kodeks (2. člen Kodeksa novinarjev Republike Slovenije z dne 29.11.1991). Najpreprostejši način je seveda (po načelu starih Latincev audi alteram partem) povprašati tistega, o katerem namerava novinar pisati, če je seveda to mogoče. In ne nekoga oblatiti, potem pa naj se ta opere sam. Le v primerih, če novinar kljub svoji skrbnosti nikakor ne more priti do dokazov o kakšnem dejstvu, sme o njem pisati na podlagi dosegljivih informacij. Če se te pozneje izkažejo kot neresnične in s tem tudi informacija, ki jo je posredoval sam, je mogoče terjati v morebitnem civilnem sodnem postopku tehtanje javnih in zasebnih interesov, svobode izražanja in osebnostnih pravic, kot to uvodoma zahteva revizija.

Ugotovljeno je bilo, da se drugi toženec ni obrnil na tožnico in ne na tožilstvo, da bi zvedel, kako je z ovadbo (ovadbami), o katerih je nameraval pisati. Le, če bi tako ravnal pa pri vprašanih ne bi dobil (zadovoljivih) pojasnil, bi se tožena stranka lahko utemeljeno sklicevala na načelo sorazmernosti, na to, da je potrebno v konkretnem primeru potegniti ločnico med izvrševanjem temeljnih pravic in njihovo omejitvijo. Takrat bi moralo sodišče o tem zavzeti stališče. Skratka, med preverljivo pa nepreverjeno informacijo, ki pomeni žaljivo neresnično obdolžitev, in tako storjenim posegom v osebnostno pravico ne gre iskati sorazmernosti. Ker se sodišči z njo v obrazložitvah svojih odločb nista izrecno ukvarjali, ne gre za očitano kršitev po prvem odstavku 375. člena ZPP in ne po 25. členu URS. In spričo vsega prej povedanega tudi ne za kršitev 39. člena URS, ker se pač, gledano z vidika odškodninskega prava, svoboda izražanja neha, če novinar piše o dejstvih, ki so neresnična, pa bi se objektivno lahko dokopal do resnice. Po načelu neminem laedere v civiliziranem svetu ne more pomeniti odškodninska odgovornost zaradi posega v osebnostno pravico nekoga omejevanje svobode obveščanja.

Delno je utemeljena revizija, kar zadeva višino odškodnine. Ni sicer mogoče pritegniti reviziji, da tožnici sploh ne gre denarna odškodnina, ker je lahko pojasnila v časopisu svoje poglede na obravnavano dogajanje. Tudi sicer zakonska ureditev sankcij z objavo sodbe ali popravka (199. člen ZOR) in plačilom denarne odškodnine (200. člen ZOR) zaradi kršitve osebnostne pravice ne uvaja primarnosti in subsidiarnosti oziroma izključnosti različnih sankcij. Tako revizija nima prav, da je denarna odškodnina izjema. Razloženo pa je bilo, da je mogoče šteti kot pravno relevantno podlago odškodninskega zahtevka v tej zadevi le sporno besedilo iz drugega ne pa tudi prvega članka, kar že samo ob sebi narekuje nižjo od prisojene odškodnine. Po drugi strani pa je navzlic potrebni individualizaciji odškodnine glede na ugotovljeno intenzivnost in trajanje duševnih bolečin, kakor sta jih ugotovili nižji sodišči in na kar je vezano revizijsko sodišče, nujno primerjati z odškodninami, ki se prisojajo v naši državi za duševne bolečine, ne le kadar gre za razžalitev dobrega imena in časti ali drugih pravic osebnosti, marveč tudi ko gre za takšne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, okrnitve svobode ali smrti bližnjega. Ob takšnem tehtanju je odločilo, da je pravično zadoščenje za povzročeno negmotno škodo plačilo 600.000,00 SIT. Zato je sodišče reviziji delno ugodilo in izpodbijano sodbo po pooblastilu iz prvega odstavka 395. člena ZPP delno spremenilo, kot je zapisano v izreku te odločbe, v preostalem delu pa je revizijo na podlagi 393. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o pravdnih stroških na prvi in drugi stopnji temelji na drugem odstavku 154. člena ZPP (tožnica je uspela po "temelju" le polovično, po višini pa še manj, imela pa je večje stroške). Na istem predpisu pa temelji tudi odločba o revizijskih stroških, ki jih je sodišče odmerilo (glej odmero na stroškovniku!) po odvetniški tarifi in zakonu o sodnih taksah od zneska, s katerim je uspela (700.000,00 SIT).