Jedro

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče višjega sodišča, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele z zaključkom pogodbenega razmerja.

Izrek

Revizija se dopusti glede vprašanja, ali je pravilno stališče višjega sodišča, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele z zaključkom pogodbenega razmerja.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je dovolilo spremembo tožbe (I. točka sodbe in sklepa sodišča prve stopnje), ugodilo zahtevku tožnikov in ugotovilo ničnost kreditne pogodbe v švicarskih frankih ter notarskih zapisov (II. točka), toženki naložilo plačilo 57.795,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od postavitve posameznega zahtevka dalje do plačila (III. točka). Ugotovilo je neveljavnost vknjižbe hipoteke in jo izbrisalo (IV. točka) ter toženki naložilo plačilo vseh stroškov postopka (V. točka). Sodišče druge stopnje je pritožbo toženke zavrnilo in potrdilo odločbo sodišča prve stopnje.

2.Toženka vlaga predlog za dopustitev revizije zoper sodbo sodišča druge stopnje in predlaga dopustitev sledečih vprašanj:

"1. Ali je dopustno vsebino pojasnilne dolžnosti, kot jo je leta 2022 revidirala in nadgradila sodna praksa Ustavnega sodišča in Sodišča EU, uporabiti na dejanski stan, ki je obstajal v trenutku sklenitve kreditne pogodbe iz leta 2005, ko do evolucije evropskega potrošniškega prava (in s tem tudi do razširitve vsebine pojasnilne dolžnosti) še ni prišlo?

2. Ali je materialnopravno pravilno izhodišče VSM v Izpodbijani sodbi, da pri sklicevanju na izbrane odločbe Sodišča EU ni predhodno izvedlo presoje, ali je dejansko stanje v izbrani sodbi Sodišča EU dovolj podobno dejanskemu stanju v predmetni zadevi?

3. Ali izhodišče, da sistem varstva, ki ga uvaja Direktiva 93/13, temelji na zamisli, da je potrošnik v razmerju do prodajalca ali ponudnika v podrejenem položaju glede pogajalske sposobnosti in ravni obveščenosti, predstavlja neizpodbojno pravno domnevo?

4. Ali je že na podlagi ugotovitve, da pojasnilna dolžnost v posamezni zadevi ni bila ustrezno izpolnjena, brez kakršnekoli nadaljnje presoje, mogoče zaključiti, da je sporni pogodbeni pogoj v nasprotju s 4. alinejo 1. odstavka 24. člena (takratnega) ZVPot?

5. Ali je materialnopravno pravilno izhodišče VSM v Izpodbijani sodbi, da zastaralni rok za uveljavljanje kondikcijske terjatve kreditojemalca prične teči šele z zaključkom pogodbenega razmerja?"

3.Predlog je delno utemeljen.

4.Na podlagi prvega odstavka 367.a člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) sodišče dopusti revizijo, če je od odločitve vrhovnega sodišča mogoče pričakovati odločitev o pravnem vprašanju, ki je pomembno za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Sodišče dopusti revizijo zlasti v naslednjih primerih: če gre za pravno vprašanje, glede katerega odločitev sodišča druge stopnje odstopa od sodne prakse vrhovnega sodišča; če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse vrhovnega sodišča ni, še zlasti, če je sodna praksa višjih sodišč neenotna; ali če gre za pravno vprašanje, glede katerega sodna praksa vrhovnega sodišča ni enotna.

5.Vrhovno sodišče ugotavlja, da so pogoji iz prvega odstavka 367.a člena ZPP podani glede vprašanja, navedenega v izreku, zato je v tem obsegu revizijo dopustilo (tretji odstavek 367.c člena ZPP).

6.V skladu z drugim odstavkom 113.a člena Zakona o sodiščih (ZS) mora tedaj, kadar je odločba Vrhovnega sodišča ali drugega sodišča, zoper katero stranke v postopku ne morejo vložiti rednega ali izrednega pravnega sredstva, odvisna od predhodne rešitve vprašanja glede razlage oziroma veljavnosti prava EU, Vrhovno sodišče ali drugo sodišče izdati sklep, s katerim odstopi predhodno vprašanje v odločanje Sodišču Evropske unije (SEU). Merila za presojo obvezne predložitve zadeve SEU ureja tretji odstavek 267. člena Pogodbe o delovanju EU. Presoja o nepredložitvi mora biti skladna s sodno prakso SEU, po kateri mora nacionalno sodišče, kadar se sooči z vprašanjem razlage prava EU, izpolniti predložitveno dolžnost, razen v primeru, če ugotovi: 1) da vprašanje ni upoštevno, 2) da je upoštevna določba prava EU že bila predmet razlage SEU (acte éclairé) ali 3) da se pravilna uporaba prava EU ponuja tako očitno, da ne pušča prostora za razumen dvom (acte clair). V takih primerih lahko nacionalno sodišče opusti predložitev predhodnega vprašanja in ga reši samo.¹ Zaradi zasledovanja pravice do učinkovitega pravnega sredstva iz drugega odstavka 47. člena Listine EU o temeljnih pravicah mora biti iz obrazložitve odločbe sodišča, ki odloča na zadnji stopnji, razviden razlog za nepredložitev (predlaganega) predhodnega vprašanja SEU.² Da Vrhovno sodišče ne more zavrniti predloga za dopustitev revizije, ne da bi presodilo, ali je dolžno predložiti vprašanje v predhodno odločanje SEU glede razlage ali veljavnosti določbe prava EU, ki je bilo postavljeno v predlogu, je tudi temeljno sporočilo sodbe SEU v zadevi C- 144/23 s 15. 10. 2024 (Kubera).

7.O povedanem se je že izreklo tudi Ustavno sodišče RS.³ Ureditev tretjega odstavka 267. člena Pogodbe o delovanju EU (PDEU) ne posega v ustaljeno ustavnosodno presojo, da Vrhovnemu sodišču pri odločitvi, da revizije ne dopusti, ni treba obrazložiti neobrazloženih, očitno neutemeljenih ali nesmiselnih predlogov za predložitev zadeve SEU v predhodno odločanje ali takih predlogov, ki bi pomenili zlorabo procesnih pravic. Poglavitni namen mehanizma predložitve predhodnega vprašanja nacionalnih sodišč SEU je zagotavljanje enotne razlage in uporabe prava EU. Predlog za sprejetje predhodne odločbe se mora zato nanašati na razlago ali veljavnost prava EU in ne na razlago pravil nacionalnega prava ali na dejanska vprašanja, ki se zastavljajo v okviru spora o glavni stvari.⁴

8.Vrhovno sodišče je presodilo, da ni podan razlog za predložitev 2. ali 3. predlaganega revizijskega vprašanja kot predhodnih vprašanj SEU. Prvo od njiju se namreč nanaša na primerljivost dejanskega stanja odločb SEU v združenih zadevah C-776/19 - C-782/19 (Paribas) ter dejanskega stanja iz obravnavane zadeve. Pri takšni presoji torej ne gre za uporabo ali razlago prava EU, temveč ostaja v domeni presoje nacionalnega sodišča in ne pomeni vprašanja razlage prava EU, glede katerega ima Vrhovno sodišče predložitveno dolžnost.⁵ Drugo od predlaganih vprašanj pa zadeva dejanske okoliščine o lastnostih prvega tožnika. Ne gre za vprašanje, ali je tožnik sploh potrošnik v smislu Direktive 93/13; sodišči prve stopnje sta ocenili, da samo dejstvo zaposlitve v banki ne spremeni ničesar in prišli do zaključka, da se prvega tožnika v skladu z izhodišči iz odločbe VS RS II Ips 137/2018 s 25. 10. 2018 obravnava kot laika. Takšen zaključek je bil sprejet na podlagi dejanskih ugotovitev, na katere je Vrhovno sodišče vezano, iz slednjih pa izhaja, da je prvi tožnik pri delu opravljal popolnoma drugačne naloge, ki niso bile vezane na kreditno poslovanje, temveč so njegove delovne naloge obsegale poslovanje z občani, hranilno poslovanje, pologe in dvige na devizne račune. Ob upoštevanju takšnih ugotovitev Vrhovno sodišče zaključuje, da odgovor na predlagano predhodno vprašanje sploh ni bistven za rešitev obravnavanega spora, posledično pa tudi ne obstaja predložitvena dolžnost Vrhovnega sodišča.

9.Vrhovno sodišče je odločalo v senatu, ki je naveden v uvodu odločbe. Odločitev je sprejelo soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

-------------------------------

1Glej predvsem 21. (pa tudi 10., 14. in 16.) točko obrazložitve sodbe SEU v zadevi C-283/81 z dne 6. 10. 1982 (CILFIT).

2Glej 51. točko sodbe SEU v zadevi C-561/19 z dne 6. 10. 2021 (Consorzio Italian Management).

3Primerjaj 19. točko obrazložitve odločbe Ustavnega sodišča Up-1133/18-25 z dne 31. 3. 2022.

4Priporočila nacionalnim sodišče v zvezi z začetkom postopka predhodnega odločanja C/2024/6008 z dne 9. 10. 2024, tč. 8, enako tudi VSRS v sklepu II DoR 24/2025 z dne 2. 4. 2025.

5VSRS enako tudi v sklepu II DoR 24/2025 z dne 2. 4. 2025.

Zveza: