Jedro

ZZdrS-E v 36. členu določa, da se določbe 18. a člena smiselno uporabljajo tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. januarjem 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona. Zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence je treba vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona. Specializacija iz intenzivne medicine je bila sprejeta 22. 6. 2006, uporabljati se je začela 1. 9. 2006, kar pomeni, da gre v obravnavanem primeru nedvomno za primer, ki ga ureja citirana določba 36. člena ZZdrS-E. To pa pomeni, da bi morala tožnica svojo vlogo za priznanje naziva specialista za intenzivno medicino na podlagi dela vložiti najkasneje do 25. 6. 2011, česar pa ni storila, kar pa pomeni, da je drugostopni organ zato imel podlago za zaključek, da je tožnica vlogo vložila prepozno in jo je mogel zavreči.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je Ministrstvo za zdravje (v nadaljevanju drugostopni organ) ugodilo pritožbi tožnika, odpravilo odločbo Zdravniške zbornice Slovenije, št. 1102-217/2012/11 z dne 20. 12. 2012, zahtevo tožnice za priznanje naziva specialist intenzivne medicine na podlagi dela zavrglo in še odločilo, da v pritožbenem postopku dodatni stroški niso nastali. V obrazložitvi je drugostopni organ navedel, da je tožnica vložila vlogo za priznanje naziva specialist za intenzivno medicino na podlagi dela. Zdravniška zbornica Slovenije (v nadaljevanju prvostopni organ) je z odločbo z dne 20. 12. 2012 odločila, da se tožnici ta naziv ne prizna. Tožnica je zoper odločbo vložila pritožbo, ki je predmet obravnave drugostopnega organa. Organ je ugotovil, da je pritožba utemeljena. Citiral je določbo 18. a člena Zakona o zdravniški službi (v nadaljevanju ZZdrS), ki je bila uzakonjena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o zdravniški službi - ZZdrS-E, ki je začel veljati 25. 6. 2008. Ta zakon v 36. členu določa, da se 18. a člen smiselno uporablja tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. januarjem 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona, pri čemer je treba zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona. Glede na navedeno je rok za vložitev tovrstne zahteve potekel 25. 6. 2011. Specializacija iz intenzivne medicine je bila sprejeta 22. 6. 2006, uporabljati se je začela 1. 9. 2006, gre torej za novo specializacijo, ki je bila sprejeta med 1. 1. 2000 in 25. 6. 2008, zato v tem primeru velja 36. člen ZZdrS-E. Ta rok pa je materialni prekluzivni rok. Tožnica je vložila vlogo 23. 3. 2012, kar pomeni, da jo je vložila prepozno. Ker je drugostopni organ ugotovil, da je prvostopni organ zmotno uporabil materialno pravo, je na podlagi prvega odstavka 252. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) pritožbi ugodil, odločbo odpravil in odločil, da se zahteva tožnice zavrže. Prvostopni organ pa s prvostopno odločbo tožnici ni priznal naziva specialista za intenzivno medicino na podlagi dela, pri čemer se je skliceval na ZZdrS in Pravilnik o vrstah, vsebini in poteku specializacij zdravnikov (v nadaljevanju Pravilnik).

Tožnica je vložila tožbo, saj se z odločitvijo tožene stranke ne strinja. Opozorila je, da iz 18.a člena ZZdrS izhaja, da način podelitve naslova in licence iz tega člena predpiše zbornica v soglasju z ministrom, 42. člen ZZdrS-E pa je za sprejem podzakonskega akta določil šestmesečni rok, Pravilnik pa je bil objavljen šele 23. 3. 2009. Ker ustreznega akta ni bilo, do tega datuma vlog ni bilo mogoče vložiti in je šteti triletni rok od 23. 3. 2009 dalje in je ta potekel 23. 3. 2012. K nejasnosti prispeva tretji odstavek 58. člena Pravilnika, ki določa, da se za specializacije sprejete med 1. 1. 2000 in 25. 6. 2008, smiselno uporabljata prvi in drugi odstavek tega člena. Prvi odstavek pa določa, da se specialistični naziv na podlagi dela prizna tri leta po sprejemu nove specializacije. Če bi se smiselno uporabljal ta odstavek, je rok potekel že 1. 9. 2009, kajti specializacija iz intenzivne medicine je bila sprejeta 22. 6. 2009, uporabljati pa se je začela 1. 9. 2006. Potek roka 23. 3. 2013 je razumel tudi prvostopni organ in je vložnikom dajal to informacijo ter jo objavljal na spletnih straneh (dopis prvostopnega organa z dne 18. 4. 2013). Toženka tudi ni imela podlage za takšno odločitev v ZUP. Drugi odstavek 253. člena ZUP dovoljuje reformatio in peius le iz taksativno naštetih razlogov po 274., 278. in 279. členu ZUP. Toženka se v obrazložitvi ne sklicuje na nobenega teh členov. Glede roka iz 36. člena ZZdrS-E pa tožnica tudi meni, da je instruktiven, če bi bil prekluziven, bi bil protiustaven, ker bi posegel v pridobljene pravice. ZZdrS je omogočil zdravnikom, ki so delali šest let na področju določene specializacije in so opravili vse pogoje, pridobitev specialističnega naziva na podlagi dela. Zdravnik, ki je na dan sprejetja specializacije izpolnjeval pogoje, je pridobil pravico do sprožitve postopka priznanja. ZZZdrS ne govori o tem, da bi zdravnik po poteku treh let to pravico izgubil. Tudi noben vsebinski razlog za to ne obstaja. Gre torej za poseg v pridobljene pravice. Prekluzivni rok povzroči bistveno drugačno obravnavo sicer po usposobljenosti enakih kandidatov in bi moral biti natančneje izpeljan v podzakonskem aktu, zlasti glede na to, da ga organa različno razumeta. Do različne obravnave vlagateljev je tudi prišlo. Tisti, ki jim je prvostopni organ priznal naziv in se niso pritožili, imajo ta naziv danes priznan, četudi so vlogo vložili po 25. 6. 2011. Takih je bilo v letu 2012 11. Tožnica se torej ne strinja s 3. točko izreka izpodbijane odločbe. Prav tako se ne strinja s stroškovnim delom izreka in vztraja pri argumentih, ki jih je navedel v pritožbi. Strošek 274 EUR za izdelavo mnenja nadzornika kakovosti in koordinatorja specializacije je najmanj pretiran in tudi neupravičen, ker je brez zakonske podlage, ker gre za zaposlena pri prvostopnem organu. Predlagala je, da sodišče tožbi ugodi, 3. točko izreka drugostopne odločbe odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka.

Toženka v odgovoru na tožbo ponovno povdarja, da je 36. člen ZZdrS-E jasen in nedvoumen. Podzakonski predpis ne more spreminjati in drugače urejati zakonske ureditve. Pravilnik pa tudi z nobeno določbo ne omenja niti ne podaljšuje podzakonskega roka. Gre pa za prekluzivni rok, kar je bil tudi namen zakonodajalca. Predlagala je zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno zavrženje vloge tožnice zaradi prepozne vložitve glede na rok, določen v 36. členu ZZdrS-E. ZZdrS-E v 36. členu določa, da se določbe 18. a člena smiselno uporabljajo tudi za pridobitev specialističnega naziva in licence za področja novih specializacij, sprejetih med 1. januarjem 2000 in dnevom uveljavitve tega zakona (tj. 25. 6. 2008) (prvi odstavek). V primerih iz prejšnjega odstavka je treba zahtevo za pridobitev specialističnega naziva in licence vložiti v treh letih od uveljavitve tega zakona (drugi odstavek). Iz podatkov spisa je razvidno, da je bila specializacija iz intenzivne medicine sprejeta 22. 6. 2006, uporabljati se je začela 1. 9. 2006, kar pomeni, da gre v obravnavanem primeru nedvomno za primer, ki ga ureja citirana določba 36. člena ZZdrS-E. To pa pomeni, da bi morala tožnica svojo vlogo za priznanje naziva specialista za intenzivno medicino na podlagi dela vložiti najkasneje do 25. 6. 2011, česar pa ni storila, kar pa pomeni, da je drugostopni organ zato imel podlago za zaključek, da je tožnica vlogo vložila prepozno in jo je mogel zavreči. Na drugačno štetje roka, kot to izhaja iz zakona, zato tudi ne more vplivati (po ZZdrS-E) (šele) 23. 3. 2009 sprejeti Pravilnik. Ta namreč ureja vrste, trajanje, potek in programe specializacij zdravnic in zdravnikov ter doktoric in doktorjev dentalne medicine, odobravanje specializacij, postopek opravljanja specialističnega izpita in postopek za priznavanje v tujini pridobljenega specialističnega naziva, torej način podelitve specialističnega naslova in licence iz 18. a člena, ne predpisuje pa (drugače ali drugačnega štetja kot zakon - kar tudi sicer glede na hierarhijo pravnih aktov ne bi mogel) roka za vložitev tovrstne vloge.

Določen rok pa tudi ni nejasen v smislu, kot to skuša prikazati tožnica, saj po presoji sodišča ni mogoče razumeti tretjega odstavka 58. člena Pravilnika tako, da je rok za vložitev vloge za priznanje naziva specialista s področja intenzivne medicine (ker je bila ta specializacija sprejeta oziroma se uporablja od 1. 9. 2006) potekel že 1. 9. 2009. V prvem odstavku 58. člena Pravilnika (ki je identična določbi prvega odstavka 18. a člena ZZdrS-E) je namreč določena možnost priznanja specialističnih nazivov za primere, kot je tudi obravnavani, torej priznanje specialističnega naziva na podlagi dela, in sicer, da lahko zbornica tri leta po sprejetju nove specializacije zdravniku specialistu, ki je najmanj šest let delal na specialističnem področju, za katero do 1. januarja 2000 ni bilo samostojne specializacije, in je opravil vse s programom specializacije s tega področja predpisane posege, poleg naziva specialista tiste specialnosti, za katerega je opravil specializacijo in specialistični izpit, podeli tudi naziv specialista in licenco z novega področja. S tem pa ni določeno, do kdaj je treba za posamezne vrste specializacij glede na njihovo uveljavitev in uporabo vložiti vlogo za njeno priznanje na tej podlagi. Iz povzetih razlogov pa zato ni prišlo do posega v pridobljene pravice tožnice, saj tožnica pravice ni pridobila, ker je zamudila rok za uveljavljanje njenega priznanja.

S takšno odločitvijo pa drugostopni organ tudi ni odločil v škodo tožnici, saj je odločil negativno, tako odločitev (tj. negativno) pa je sprejel tudi prvostopni organ, ko je zavrnil njegovo vlogo. Do zatrjevane kršitve pravil postopka tako ni prišlo.

Tožnica pa se tudi ne more z uspehom sklicevati na neenakopravno obravnavanje vlagateljev, ko je prvostopni organ, ki rok šteje od uveljavitve Pravilnika od 23. 3. 2009, določene vloge, ki so bile nedvomno vložene po preteku zakonskega roka, vsebinsko obravnaval in v letu 2012 podelil 11 nazivov specialist intenzivne medicine na podlagi dela, kot je tudi razvidno iz dopisa prvostopnega organa z dne 18. 4. 2013, saj te podelitve nazivov niso predmet presoje tega upravnega spora in se v pravilnost teh odločitev sodišče ne more spuščati.

Tožnica tudi ugovarja odmerjeni višini stroškov iz razlogov, ki jih je navedla že v pritožbi zoper prvostopno odločbo, pri katerih v celoti vztraja. Ker je drugostopni organ s svojo odločbo v 2. točki izreka odpravil odločbo prvostopnega organa v celoti, torej tudi odločitev o nastalih posebnih stroških za izdelavo izvedenskega mnenja v višini 274 EUR, se sodišče do teh ugovorov tožnika ne bo opredeljevalo.

Sodišče je zato presodilo, da je tožba neutemeljena, zato jo je zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem trpi vsaka stranka svoje stroške postopka, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže.