Jedro

Po pravnomočni sodni odločbi, s katero je delavcu - tujcu ponovno vzpostavljeno delovno razmerje z vsemi pravicami (tožena stranka ga je dolžna pozvati nazaj na delo in mu od datuma prenehanja delovnega razmerja plačati pripadajoče plače z davki in prispevki in ga prijaviti v zavarovanje), takšnemu delavcu, ki se je odzval pozivu tožene stranke naj se zglasi na delo, vendar ni smel začeti delati, ker ni imel (in niti kasneje ni pridobil) delovnega dovoljenja, pripadajo nadomestilo plače in ostale pravice iz delovnega razmerja le do datuma poziva na delo, ne pa tudi kasneje.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se delno ugodi.

Sodba sodišča prve stopnje v točki 1 in 2 izreka spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka je dolžna plačati tožniku za čas od 15.7.1992 do 24.12.1993 znesek 516.909,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in sicer od zneskov: - 12.897,00 tolarjev od 15.8.1992 dalje, - 27.062,40 tolarjev od 15.9.1992 dalje, - 24.799,20 tolarjev od 15.10.1992 dalje, - 23.023,40 tolarjev od 15.11.1992 dalje, - 26.757,60 tolarjev od 15.12.1992 dalje, - 30.248,20 tolarjev od 15.01.1993 dalje, - 30.805,90 tolarjev od 15.02.1993 dalje, - 27.293,20 tolarjev od 15.03.1993 dalje, - 30.092,00 tolarjev od 15.04.1993 dalje, - 30.683,50 tolarjev od 15.05.1993 dalje, - 30.260,90 tolarjev od 15.06.1993 dalje, - 29.865,50 tolarjev od 15.07.1993 dalje, - 30.834,80 tolarjev od 15.08.1993 dalje, - 29.833,00 tolarjev od 15.09.1993 dalje, - 32.552,10 tolarjev od 15.10.1993 dalje, - 30.797,30 tolarjev od 15.11.1993 dalje, - 33.101,60 tolarjev od 15.12.1993 dalje, - 36.001,60 tolarjev od 15.01.1994 dalje ter za tožnika obračunati in plačati tudi pripadajoče davke in prispevke za navedeno obdobje, vse v 8 dneh.

Kar zahteva tožeča stranka več se zavrne." Sklep sodišča prve stopnje v točki 2 izreka se spremeni tako, da se glasi: "Tožena stranka x.y.je dolžna plačati tožniku E.K. stroške postopka v znesku 49.884,00 tolarjev, skupaj z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1994 dalje do plačila, vse v 8 dneh.

V preostalem izpodbijanem delu (točki 3 izreka sodbe) se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka E.K. je dolžna povrniti toženi stranki x.y. stroške pritožbe v znesku 2.994,00 tolarjev, v 8 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki, da plača tožniku za čas od 15.7.1992 do 31.5.1994 znesek 738.801,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec dalje do plačila in sicer od posameznih zneskov plače, ki bi v tem obdobju pripadala tožniku, če bi delal, k čemer je potrebno obračunati in izplačati davke in prispevke v višini 258.322,20 tolarjev in jih odvesti pristojnim organom in organizacijam z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 21. v mesecu za prispevke in davke iz preteklega meseca, vse v 8 dneh (točka 1 izreka sodbe), da plača tožniku tudi plačo za čas od 1.6.1994 do 30.9.1994 v znesku 188.800,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 15. v mesecu za pretekli mesec in sicer od posameznih zneskov plače za to obdobje, k čemer je potrebno obračunati in izplačati davke in prispevke (točka 2 izreka sodbe) in da plača tožniku tudi regres za letni dopust za leto 1993 v znesku 40.000,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.8.1993 dalje do plačila, v 8 dneh (točka 3 izreka sodbe). Nadalje je sodišče sklenilo, da se umik tožbe z zahtevki za plačilo regresa za letni dopust za leto 1992, nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 1992 s pripadki in nadomestila za neizrabljeni letni dopust za leto 1993 s pripadki sprejme in se postopek v tem obsegu ustavi (točka 1 izreka sklepa), naložilo toženi stranki, da plača tožniku stroške postopka v znesku 87.516,00 tolarjev z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 23.9.1994 dalje do plačila, v 8 dneh (točka 2 izreka sklepa) ter sklenilo, da tožena stranka trpi stroške izvedenskega mnenja v znesku 24.118,00 tolarjev (točka 3 izreka sklepa).

Zoper sodbo se pritožuje x.y., kot prejemnik sodbe, ki pa meni, da je v sodbi kot tožena stranka označena neobstoječa pravna oseba, zaradi česar predlaga njeno razveljavitev po uradni dolžnosti in zavrženje tožbe, podrejeno pa njeno razveljavitev in stroškovno zavrnitev tožbenega zahtevka. Nadalje navaja, da gre v tem delovnem sporu za izplačilo nadomestila plače tožniku, ki mu je po ugotovitvah prvostopenjskega sodišča v zadevi S-679/92 delovno razmerje nezakonito prenehalo. Pritožnik se v celoti sklicuje na svoje dosedanje navedbe in poudarja, da bi tožniku eventualno pripadalo nadomestilo plače, vendar le za čas, ko dela ni opravljal zaradi okoliščin na strani pritožnika, ne pa za čas, ko kot tuj državljan ni izpolnjeval pogojev za delo in bivanje v RS, zlasti pa ne za čas po decembru 1993, ko je bil izrečno pozvan na delo, a dela ni nastopil, ker za to ni izpolnjeval pogojev. V nasprotju z zakonodajo je po mnenju pritožnika tudi obrazložitev sodišča prve stopnje, da je delodajalec dolžan pridobiti delovno dovoljenje.

Pritožba je delno utemeljena.

V predmetnem sporu tožnik uveljavlja izplačilo nadomestila plače in regresa za letni dopust, ker je SZD v Celju s pravnomočno odločbo v zadevi S-679/92 z dne 17.11.1992 odločilo, da ga je x.y. dolžan pozvati nazaj na delo in mu od 30.6.1992 dalje priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osebnim dohodkom, z zakonitimi zamudnimi obrestmi od vsakega 15. v mesecu za pretekli mesec in ga prijaviti v zavarovanje, vse v 15 dneh. Višino plače, ki bi tožniku pripadala od 30.6.1992 je v izvedeniškem mmenju podal izvedenec F.N., sodišče prve stopnje pa mu je te zneske prisodilo za čas od 15.7.1992 do 30.9.1994. V razlogih sodbe navaja, da je podlaga za takšno odločitev pravnomočna odločba takratnega SZD v Celju, pri čemer se tožena stranka neutemeljeno sklicuje na to, da tožnik kot tuj državljan nima veljavnega delovnega dovoljenja, saj delovna zakonodaja za izvršitev sodne odločbe z vrnitvijo delavca nazaj na delo ne predpisuje izpolnitve pogoja delovnega dovoljenja, pridobljenega s strani delavca. Delovno dovoljenje sme izposlovati samo podjetje, ki delavca sprejme nazaj na delo.

Tožena stranka v pritožbi neutemeljeno očita sodišču prve stopnje, da je vodilo spor z neobstoječo pravno osebo. Tožnik je v tožbi (oz. v času vložitve še predlogu za sodno varstvo) kot toženo stranko označil x.y., že na prvi glavni obravnavi pa je za toženo stranko pristopil pooblaščenec D.O., sicer zaposlen v x.y. Naknadno je isti pooblaščenec v spis vložil tudi dve pooblastili za zastopanje, s katerimi ga za zastopanje pooblašča direktor x.y. Pooblaščenec te stranke je vseskozi sodeloval v postopku, res pa je, da je tožnik kot toženo stranko označil x.y., tako pa je toženo stranko navedlo tudi sodišče v sodbi in sklepu. Sicer je sodišče toženo stranko (takrat še drugega udeleženca) enako označilo tudi v sporu S-679/92, vendar je tudi iz pooblastila v tem spisu in iz poziva za nastop dela z dne 21.12.1993 (priloga A-1 v zadevi Pd 168/94), pa tudi odgovora na tožbo in iz pritožbe razvidno, da je pravilna označitev firme tožene stranke x.y., ki je po pravnomočni odločbi v zadevi S-679/92 očitno prevzela tudi obveznost, da pozove tožnika k nastopu dela. Zato pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre v izpodbijani sodbi in sklepu DS v Celju zgolj za pomanjkljivo označbo tožene stranke (ki se pravilno glasi x.y. ki je vseskozi tudi sodelovala v postopku in ne gre za drugo pravno osebo, zaradi česar pritožbenega ugovora o neobstoječi pravni osebi ni upoštevalo.

Pač pa je utemeljena pritožba v delu, v katerem izpodbija odločitev sodišča prve stopnje o plačilu nadomestila plače tožniku za čas, ko le-ta po pozivu na delo v decembru 1993 ni imel več osebnega delovnega dovoljenja, zaradi česar ni mogel nastopiti dela pri toženi stranki. Iz poziva za nastop dela izhaja, da je bil po pravnomočni sodni odločbi v zadevi S-679/92 tožnik pozvan na nastop dela najkasneje do 24.12.1993. Tožnik je na zadnji obravnavi pojasnil, da se je zglasil v kadrovski službi tožene stranke, kjer ga je zaposlena delavka napotila na Zavod za zaposlovanje, da si pridobi delovno dovoljenje, ki pa ga očitno niti kasneje ni pridobil. Odločbo sodišča, po kateri je bila tožena stranka dolžna pozvati tožnika nazaj na delo in mu od 30.6.1992 priznati vse pravice iz delovnega razmerja, vključno z osebnim dohodkom je postala pravnomočna 7.12.1992. Tožena stranka je pritožbo zoper to odločbo vložila prepozno, kot takšno pa je zavrglo SZD RS s sklepom Sp-713/93 z dne 18.10.1993 (ki je bil toženi stranki vročen 6.12.1993). Sklep o prenehanju delovnega razmerja, katerega zakonitost je bila predmet spora v zadevi S-679/92, je bil izdan dne 10.7.1992, še pred začetkom veljave zakona o zaposlovanju tujcev (Ur.l. RS št. 33/92), odločba sodišča pa je postala pravnomočna po uveljavitvi tega zakona, pa tudi po preteku 90 dni od uveljavitve zakona, to je roka v katerem so državljani nekdanje SFRJ oz. državljani drugih republik nekdanje SFRJ lahko zaprosili za pridobitev osebnega delovnega dovoljenja (23. člen ZZT). Ker je rok za zaprosilo ob pravnomočnosti sodne odločbe že potekel, tožnik pa tudi ne navaja, da je vložil vlogo za sprejem v državljanstvo RS po 1. odst. 40. člena zakona o državljanstvu RS, po mnenju pritožbenega sodišča ni mogoče več upoštevati določbe 26. člena ZZT (ki je vključena med prehodne in konče določbe) glede prenehanja delovnega razmerja delavca, ki ne zaprosi za osebno delovno dovoljenje v predpisanem roku. Ker pa je bila v zvezi z delovnim razmerjem tožnika in pravicami iz delovnega razmerja izdana pravnomočna sodna odločba z znanimi posledicami pravnomočnosti, ki so v neizpodbojnosti odločbe z rednimi pravnimi sredstvi in v tem, da odločba veže stranke in sodišče, tudi ni mogoče obiti takšne sodne odločbe in ugotoviti, da tožnik nima več pravic iz delovnega razmerja vse od datuma , ko ni pridobil osebnega delovnega dovoljenja. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča, upoštevajoč tudi pravnomočno sodno odločbo, relevantno dejstvo, da je tožena stranka tožnika pozvala nazaj na delo, vendar le-ta ni smel opravljati dela, saj ni imel delovnega dovoljenja. Po 2. členu ZZT lahko tujec sklene delovno razmerje ali opravlja delo v RS le na podlagi delovnega dovoljenja oz. če je tako določeno z mednarodno pogodbo. Ob s pravnomočno sodno odločbo sicer vzpostavljenem delovnem razmerju za delavca tujca, tujec brez delovnega dovoljenja tako ne more opravljati dela v RS.

Ker pa je bistveni element delovnega razmerja prav opravljanje določenih del (2. odst. 1. člena ZTPDR - Ur.l. SFRJ št. 60/89, 42/90, - določa, da je z delovnim razmerjem mišljeno prostovoljno razmerje med delavcem in organizacijo oz. delodajalcem zaradi opravljanja določenih del ter ekonomsko smotrne in odgovorne uporabe sredstev ter uresničevanja pravic in obveznosti, ki se pridobijo pri delu in iz dela), delavcu tujcu, ki ne more delati zaradi okoliščin na njegovi strani (zaradi nepridobitve delovnega dovoljenja) tudi ne pripada več plača, niti mu ne gredo ostale pravice iz delovnega razmerja. Zakon navedene situacije posebej ne predvideva in ne rešuje, vsebinsko pa gre za enake posledice, kot če delavcu tujcu preteče delovno dovoljenje, izdano za določen čas, kar je razlog za prenehanje njegovega delovnega razmerja (16. člen ZZT).

Iz tega razloga je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke delno ugodilo in tožniku prisodilo le zneske nadomestil plače z zamudnimi obrestmi za čas od 15.7.1992 do 24.12.1993, ko je bil pozvan k nastopu dela, vendar z delom ni smel pričeti, ker ni imel delovnega dovoljenja. ZZT tudi ne predpisuje dolžnosti delodajalca, da predlaga izdajo delovnega dovoljenja za delavca.

V preostalem delu je pritožbeno sodišče zahtevek tožnika za izplačilo nadomestil plače zavrnilo, glede odločitve o izplačilu regresa za letni dopust pa je vzdržalo v veljavi sodbo sodišča prve stopnje v točki 3 izreka, saj so bile tožniku s pravnomočno sodno odločbo S-679/92 priznane pravice iz delovnega razmerja, na delo pa je bil pozvan šele konec decembra 1993 in je tako v skladu s 1. točko 44. člena Splošne kolektivne pogodbe za gospodarstvo (Ur.l. RS št. 39/93) pridobil pravico do izplačila regresa za letni dopust. Posledica delne spremembe sodbe sodišča prve stopnje je tudi ponovna odločitev o stroških postopka, v skladu z 2. odst. 166. člena ZPP.

Upoštevajoč vrednost spora (zahtevek za plačilo nadomestila plače za čas od 15.7.1992 do 30.9.1994 in regres za letni dopust) je tožnik uspel s 57 % zahtevka. Pritožbeno sodišče je v skladu s tem procentom (in glede na določbo 2. odst. 154. čl. ZPP) na novo odmerilo stroške tožnika v postopku pred sodiščem prve stopnje, ki znašajo 49.884,00 tolarjev. Tožena stranka je v pritožbi zaznamovala tudi stroške takse za pritožbo. Upoštevajoč njen 43 % uspeh s pritožbo, ji je pritožbeno sodišče prisodilo 2.994,00 tolarjev, ki jih ji je dolžna povrniti tožeča stranka. Pri odmeri je izhajalo iz vrednosti celotnega zahtevka, glede na določbo tarifne št. 3 in 1 ZST (Ur.l. RS št. 1/90 - 23/96) in 62. člen ZDSS (Ur.l. RS št. 19/94).