Jedro

Izrek izpodbijane odločbe ni jasen, saj ni razvidno, ali je tožena stranka pritožbi prosilca ugodila v celoti ali le v določenem delu. Zato sodišče ponovno ni moglo presojati pravilnosti odločitve tožene stranke in o tožbi odločiti po vsebini.

Izrek

Tožbi se ugodi in se izpodbijana odločba Informacijskega pooblaščenca št. 021-58/2008/18 z dne 30. 7. 2010 odpravi in se zadeva vrne temu organu v ponoven postopek.

Tožena stranka je dolžna povrniti tožeči stranki stroške upravnega spora v višini 350,00 EUR, povečane za 20% DDV, v roku 15 dni.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo odločila: Organ je dolžan prosilcu v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe posredovati „izpis iz elektronskega seznama nepremičnin – evidence nepremičnega premoženja organa“, pri čemer mora organ v dokumentu prekriti naslednje podatke: imena in priimke posameznih fizičnih oseb.

Organ je dolžan prosilcu v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe posredovati „izpis iz registra osnovnih sredstev za leta 1999, 2000, 20101, 2002, 2003, 2004, 2005, 2006, 2007 in 2008“, pri čemer mora organ v dokumentih prekriti naslednje podatke: imena in priimke fizičnih oseb.

Organ je dolžan prosilcu v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe posredovati „seznam poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji“, pri čemer mora organ prekriti naslednje podatke: imena in priimke fizičnih oseb; v rubriki „Naslov objekta“ podatek o naslovu pri tistih poslovnih prostorih, pri katerih je pod rubriko „Najemnik“ označeno „Prost“.

Organ je dolžan prosilcu v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe posredovati priloge k vsakoletni Pogodbi o financiranju Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana in o sodelovanju pogodbenic na področju uresničevanja nalog stanovanjskega gospodarstva s seznamom stanovanj, ki so v lasti organa in jih je organ v letih 2002 do 2008 prenesel v upravljanje Javnega stanovanjskega sklada Mestne občine Ljubljana, in sicer: za leto 2002 dokument – Priloga I: Stanovanjske hiše, stanovanja in sobe; za leto 2003 dokument – Priloga I: Stanovanjske hiše, stanovanja in sobe, Dodatne enote, Stanovanja, ki so bila že prej v upravljanju, Izločene stanovanjske hiše, stanovanja in sobe po 4. 7. 2002, Izločene stanovanjske hiše, stanovanja in sobe po 4. 7. 2002; za leto 2004 dokument – Stanovanjske hiše, stanovanja in sobe; za leto 2005 dokument – Priloga 1: Stanovanjske enote, garaže in parkirna mesta MOL dana v upravljanje JSS MOL; za leto 2006 dokument – Priloga 1: Stanovanjske enote, garaže in parkirna mesta MOL dana v upravljanje JSS MOL; za leto 2007 – dokumenta: Priloga 1/07: Nepremičnine MOL dane v upravljanje JSS MOL in Dodatek št. 2 k Pogodbi o prenosu stvarnega premoženja v lasti MOL v upravljanje JSS MOL; za leto 2008 dokument – Priloga 1/08: Nepremičnine MOL dane v upravljanje JSS MOL.

Organ je dolžan prosilcu v 15 delovnih dneh od prejema te odločbe posredovati „izpis iz evidence nezazidanih stavbnih zemljišč“ - dokument izpis iz Evidence nezazidanih stavbnih zemljišč.

V preostalem delu se zahteva prosilca zavrne.

V postopku reševanja te pritožbe niso nastali posebni stroški.

Iz obrazložitve izhaja, da je prosilec dne 27. 3. 2008 na organ pisno naslovil zahtevo za posredovanje naslednjih dokumentov po običajni elektronski poti: spisek vseh nepremičnin, ki jih ima oziroma jih je imela v lasti Mestna občina Ljubljana ter njeni pravni predniki v času od 7. 12. 1991 do 27. 3. 2008, s podatki o tem, ali se nepremičnine dajejo oziroma so se oddajale kadarkoli v času od 7. 12. 1991 do 27. 3. 2008, ter ali so se te nepremičnine oddajale v celoti ali le njihov del. Pojasnjuje, da je organ (tožeča stranka) zahtevo prosilca z dne 22. 4. 2008 v celoti zavrnil, drugostopni organ pa je z odločbo št. 21-58/2008 z dne 29. 1. 2009 pritožbi prosilca ugodil, izpodbijano odločbo odpravil in v 1. točki izreka naložil organu naj posreduje dokumente, ki so razvidni iz obrazložitve te odločbe. Zoper odločbo drugostopnega organa je organ vložil tožbo na Upravno sodišče, ki je s sodbo št. U 392/2009 z dne 10. 6. 2010 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo drugostopnemu organu v ponoven postopek. Tožena stranka v nadaljevanju odločbe povzema obrazložitev sodišča iz citirane sodbe. Tožena stranka je v odločbi obširno navedla argumente za sprejeto odločitev. Uvodoma je presojala, ali držijo navedbe organa, s katerimi v izpodbijani odločbi zatrjuje, da je del zahtevanih informacij že dostopen v prosto dostopnih javnih evidencah. Nadalje se je do vsakega izmed dokumentov, navedenih v izreku odločbe, opredelila, katere zahtevane informacije vsebuje in ali vsebuje podatke, ki bi lahko predstavljali katero izmed izjem od prostega dostopa. Opredelila se je do izpisa iz elektronskega seznama nepremičnin – evidence nepremičnega premoženja organa, izpisa iz registra osnovnih sredstev za leta od 1999 do 2008, do vsakoletnega seznama stanovanj, za obdobje od leta 2002 do 2008, ki se nahaja v obliki priloge k pogodbi, s katero organ stanovanja v svoji lasti vsako leto prenese v upravljanje JSS MOL, do letnega načrta pridobivanja in razpolaganja z nepremičnim premoženjem Mestne občine Ljubljana, do izpisa iz evidence nezazidanih stavbnih zemljišč ter do seznama poslovnih prostorov s podatki o najemnih pogodbah o oddaji. Nadalje je pojasnila, da dokumenti, ki so predmet obravnavane zahteve, vsebujejo podatke, ki jih je glede na določbo 3. točke prvega odstavka 6. člena Zakona o dostopu do javnih informacij (ZDIJZ) treba opredeliti kot varovane osebne podatke in obrazložila, zakaj meni, da zahtevane informacije ne prestavljajo izjeme po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Glede izjeme po 11. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ je ocenila, da so v obravnavanem primeru glede podatka o tem, da je določen poslovni prostor prost, izpolnjeni pogoji za obstoj izjeme po citirani točki 6. člena ZDIJZ. Zaključila je, da je bil v odločbi prve stopnje iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja in posledično napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno v zadevi. Zato je presodila, da je pritožba utemeljena.

Tožnik vlaga tožbo iz vseh razlogov po prvem odstavku 27. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Meni, da je tožena stranka nepravilno uporabila določbo petega odstavka 6. člena ZDIJZ. Poudarja, da so podatki o nepremičninah v lasti MOL, skupaj s historiatom prenosa nepremičnin vsakomur javno dostopni z vpogledom v zemljiško knjigo kot javno evidenco nepremičnin, MOL pa ima nenazadnje na svoji spletni strani objavljen tudi dostop do spletne aplikacije „Javni informacijski sistem prostorskih podatkov Mestne občine Ljubljana“. Ta aplikacija omogoča pregled vseh parcel na območju MOL z izpisom parcelnih označb in natančnim iskanjem po posameznih katastrskih občinah, z zato namenjenim iskalnikom. Iskati je mogoče tudi po naslovih ulic in hišnih številkah v območju celotne MOL, kot tudi navzkrižno pregledovanje nepremičnin tako, da se z označbo hkratno prikazujejo označene posamezne nepremičnine na naslovu. Z uporabo elektronske zemljiške knjige lahko nato vsakdo v vsakem trenutku za vsako tako identificirano nepremičnino pridobi historiat zemljiškoknjižnega lastništva, vključno z vsemi drugimi podatki, ki se vpisujejo v zemljiško knjigo. Z vpogledom v zemljiško knjigo je mogoče pridobiti podatek o lastništvu za sleherno nepremičnino v državi, med drugim tudi tiste v lasti MOL. Meni tudi, da zahtevani podatki predstavljajo izjemo po 9. točki prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Ne strinja se s stališčem tožene stranke, da je predmet zahteve po ZDIJZ vsak dokument, ki predstavlja informacijo javnega značaja, ne glede na to, ali gre za dokument, v katerem so zapisana resnična in prečiščena ali napačna oziroma neprečiščena dejstva ter da je edino merilo za presojo razlogov za zavrnitev dostopa do takšnega dokumenta lahko obstoj zakonsko opredeljenih izjem glede prostega dostopa do informacij javnega značaja. Nepravilen je tudi zaključek, da razkritje podatkov ne bi povzročilo napačnega razumevanja vsebine dokumenta in da zato ni podana izjema iz 9. točke prvega odstavka 6. člena ZDIJZ. Že v postopku je jasno poudarila, da je evidenca nepremičnega premoženja MOL šele v fazi nastajanja in usklajevanja in je v tej fazi mogoče govoriti zgolj o delnem orodju, saj še ni dokončno izvedeno preverjanje zanesljivosti evidence. Ni pravilno stališče tožene stranke, da bi bilo mogoče z opozorilom preprečiti, da se neusklajeni podatki ne bi uporabili. Pri tem se nepravilno sklicuje na 10. člen Uredbe o posredovanju in ponovni uporabi informacij javnega značaja (Uredba). Ta določba se namreč izrecno nanaša na predloge predpisov, programov, strategij in drugih podobnih dokumentov, torej na specifično vrsto dokumentov – splošne oblastne akte, ki jih nikakor ni mogoče enačiti z evidencami tožeče stranke o nepremičnem premoženju. V obravnavani zadevi pa gre za evidenco o lastništvu in drugih individualnih pogodbah o posameznih nepremičninah in kakršnakoli predhodna različna evidenca v kateri se nahajajo netočni podatki ne more služiti nikakršnim interesom javnosti in lahko le ustvarja zmedo. Tožena stranka je tudi spregledala, da predstavlja izpis iz navedene evidence javno listino, skladno z določilom 179. člena ZUP. Pojasnjuje tudi, da poteka še vedno izjemno število stvarnopravnih sporov, pa tudi postopkov denacionalizacij, ter da se nepremičninsko evidentiranje, ne le pri njej, temveč tudi na območju celotne države, še vedno ureja. Potekajo tudi številni sodni postopki na ugotovitev lastninske pravice oziroma izbrisne tožbe, kjer je lastništvo nepremičnin sporno. Nepravilno je tudi sklicevanje tožene stranke, da iz ZSPDPO izhaja, da je že sam zakonodajalec predvidel razkritje vsebine dokumentov, ki nastajajo v vseh fazah postopkov, torej osnutkov in delovnih gradiv. Predlaga, naj sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje. Podrejeno podaja predlog za podaljšanje roka za posredovanje informacij. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in v celoti prereka tožbene navedbe.

Stranka z interesom na tožbo ni odgovorila.

Tožba je utemeljena.

Tožeča stranka je odločala v ponovnem postopku na podlagi sodbe Upravnega sodišča opr. št. I U 392/2009 z dne 10. 6. 2010, s katero je sodišče tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo tožene stranke odpravilo in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Med drugim je v svoji sodbi zapisalo, da bi bilo za štiri dokumente, ki so v sodbi tudi navedeni, mogoče šteti, da ne morejo biti dokumenti v nastajanju. Vendar sodišče ugotavlja, da ne more v določenem delu zavrniti tožbe, kajti po eni strani ni dovolj določnega ujemanja v pojmovanju listin, ki jih tožena stranka omenja v navedenem delu obrazložitve, in listin, ki so navedene v alinejah pod točko 1 izreka (7. točka drugega odstavka 237. člen ZUP), po drugi strani pa je 1. točka izreka razdeljena na dva odstavka (drugi odstavek pa na pet alinej), kar sicer samo po sebi še ni problem z vidika zahtev po jasnosti razmerij, ki za sodno odločbo postanejo pravnomočna, če ne bi bil prvi stavek v drugem odstavku skupen za vseh pet alinej drugega odstavka (šesti odstavek 213. člena ZUP).

Tožena stranka je v ponovnem postopku izdala odločbo z enako odločitvijo, izrek odločbe pa je oblikovan enako kot v odpravljeni odločbi, le z razliko, da je o zadevi odločala v odstavkih in z alinejami. To pa ne pomeni, da je izrek odločbe oblikovan v skladu z navodili citirane sodbe Upravnega sodišča oziroma v skladu z določili iz 6. točke 213. člena ZUP, po kateri mora biti izrek kratek in določen, če je potrebno se lahko razdeli tudi na več točk. Prav tako ni oblikovan v skladu s 1. točko 213. člena ZUP, ki določa, da se v izreku odloči o predmetu postopka in o vseh zahtevkih strank.

Tožena stranka je izdala odločbo na podlagi prvega odstavka 252. člena ZUP, ki določa, da če organ druge stopnje ugotovi, da so bili v odločbi prve stopnje zmotno presojeni dokazi, da je bil iz ugotovljenih dejstev napravljen napačen sklep glede dejanskega stanja ali da je bil napačno uporabljen pravni predpis, na podlagi katerega je bilo odločeno v zadevi, ali če spozna, da bi bilo treba po prostem preudarku izdati drugačno odločbo, odpravi odločbo prve stopnje s svojo odločbo in sam reši zadevo. Tožena stranka je v obravnavani zadevi odločbo tožeče stranke (organa prve stopnje) odpravila, ji naložila katere izpise mora prosilcu pokazati, nato pa je v preostalem delu zahtevo prosilca zavrnila. S tako oblikovanim izrekom ni v celoti zadoščeno 213. členu ZUP. Izrek odločbe mora biti določen in jasen tako, da ne dopušča različnega tolmačenja. Izrek izpodbijane odločbe ni jasen, saj ni razvidno, ali je tožena stranka pritožbi prosilca ugodila v celoti ali le v določenem delu. Glede na delno zavrnitev prosilca bi bilo mogoče sklepati, da je pritožbo delno zavrnila, vendar iz izreka odločbe to ne izhaja. Iz obrazložitve odločbe tožene stranke je namreč razvidno, da je tožena stranka ocenila, da je pritožba utemeljena v celoti (stran obrazložitve št. 5). Zato sodišče ponovno ni moglo presojati pravilnosti odločitve odločbe tožene stranke in o tožbi odločiti po vsebini. Zato tudi ni presojalo stališč izraženih v tožbi.

Sodišče je zato tožbi ugodilo in iz navedenih razlogov celotno izpodbijano odločbo tožene stranke št. 021-58/2008/18 z dne 30. 7. 2010 odpravilo in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek (3. točka prvega odstavka 64. člena ZUS-1). Tožena stranka je dolžna v roku 30 dni od prejema sodbe izdati nov upravni akt, pri tem pa je vezana na pravno mnenje sodišča glede procesnega prava (četrti odstavek 64. člena ZUS-1).

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da sodišče, kadar ugodi tožbi in upravni akt odpravi, tožniku glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu presodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določilu drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 350 EUR.