Jedro

S trditvami, da mu sodišče ni dovolilo dokazovati njegovih stališč, da je bil postopek pred sodiščem pravno nekorekten in žaljiv in da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do novih dokazov, vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljenih kršitev zakona.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrajno sodišče v Brežicah je s sodbo K 163/2008 z dne 2.10.2008, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani I Kp 1405/2008 z dne 1.4.2009, A.Š. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Obsojencu je izreklo pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen tri mesecev zapora. Prejšnje pogojne obsodbe ni preklicalo, zato je ob upoštevanju kazni treh mesecev zapora iz obravnavane zadeve in kazni deset mesecev zapora iz nepreklicane pogojne obsodbe določilo enotno kazen eno leto zapora s preizkusno dobo štirih let. Obe sodišči sta obsojencu naložili v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Zoper pravnomočno sodbo je obsojeni A.Š. dne 18.5.2009 vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitev kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v ponovno odločanje sodišču prve stopnje.

3. Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP, predlaga zavrnitev zahteve kot neutemeljene. Ugotavlja, da vložnik v zahtevi zgolj povzema zakonske določbe KZ, pri čemer ne konkretizira, v čem in kje naj bi sodišče zagrešilo zatrjevane kršitve, do pavšalno zatrjevanih kršitev kazenskega zakonika pa se ni mogoče opredeliti. V preostalem uveljavlja zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, kar pa ni zakonski razlog iz katerega se lahko vloži zahteva za varstvo zakonitosti.

4. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obsojencu, ki je v dne 25.8.2009 podani izjavi vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in izrazil nestrinjanje s stališči vrhovnega državnega tožilca.

B-1.

5. Glede na vsebino zahteve za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja: - da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodbe (v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati ne le kršitev, ampak tudi njen vpliv na to, da je odločba nezakonita); - da je kot razlog za vložitev zahteve izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), torej navajanje pomislekov, da odločilna dejstva tako materialno kot procesno-pravna relevantna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba materialnega ali procesnega zakona, niso bila pravilno ali v celoti ugotovljena; ta razlog med drugim obsega tudi drugačno presojo izvedenih dokazov in njihove verodostojnosti; - da se pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in katere vložnik konkretizira tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti; - da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah že presodilo (sodba, opr. št. I Ips 375/2001), da se v primeru obsodilne sodbe, v zvezi s samim kaznivim dejanjem kot odločilna štejejo tista dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona (4. odstavek 364. člena v zvezi s 1. točko 1. odstavka 359. člena ZKP); - da je Vrhovno sodišče v svojih odločbah (sodba I Ips 56/2009 z dne 9.7.2009, sodba I Ips 117/2009 z dne 3.9.2009, sodba I Ips 196/2009 z dne 8.10.2009 in sodba I Ips 259/2009 z dne 25.2.2010) že presojalo položaj storilcev kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ po uvedbi novega Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1). Ugotovilo je, da KZ-1 ne pozna več grdega ravnanja kot samostojnega kaznivega dejanja, temveč je grdo ravnanje ena od izvršitvenih oblik (zakonskih znakov) kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1. Črtanje kaznivega dejanja grdega ravnanja ne pomeni dekriminacije takega ravnanja, pač pa je zakon kaznivi dejanji grdega ravnanja in ogrožanja varnosti združil v eno kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, za katerega mora biti poleg grdega ravnanja podan tudi napad na osebno varnost oškodovanca. Kadar je to dejanje storjeno z grdim ravnanjem, to je z uporabo sile določene intenzitete proti oškodovancu oziroma s fizičnim napadom na oškodovanca, je ogrožanje varnosti oškodovanca v objektivnem pogledu nujno vključeno in tudi že konzumirano v napadu oziroma v protipravni uporabi sile zoper oškodovanca.

B-2.

6. Težišče navedb v zahtevi za varstvo zakonitosti predstavlja nestrinjanje obsojenca z dokazno oceno, ki sta jo v zvezi s kaznivim dejanjem in obsojenčevo krivdo sprejeli sodišči prve in druge stopnje. Navaja, da Krajevna skupnost C. ni imela pravice določiti urnika za sodelovanje na predstavitvi, da je bilo obvestilo na vratih gasilskega doma ponarejena javna listina, da sodišče ni ugotovilo, kdo je organizator prireditve, niti zakonitosti slednje, pri svoji presoji pa tudi ni upoštevalo, da je oškodovanec M.L. s svojim ravnanjem kršil obsojenčeve ustavne pravice in temeljne svoboščine. Ocenjuje ravnanje oškodovanca, češ da ni imel pravice z grožnjami in fizičnim nasiljem, v obliki odrivanja z rokami in telesom, obsojencu, ki se ni vedel agresivno ob poskusu vstopa, preprečiti udeležbo na prireditvi, na podlagi česar sklepa, da so v obsojenčevem ravnanju izpolnjeni vsi znaki silobrana, saj se je le branil pred protipravnim napadom na njegovo življenje in telo in uresničevanje njegovih človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Zanika, da bi se zaletel proti oškodovancu in ga porinil ter zatrjuje, da oškodovanec ni padel zaradi njegovega ravnanja, temveč zaradi naslanjanja na vrata in izgube ravnotesžja v posledici obsojenčevega odprtja le teh s pritiskom na kljuko. Nedokazane so ostale oškodovančeve bolečine zaradi udarca z glavo ob tla, kot tudi razlog oškodovančevega obiska zdravnika. Sodišču očita, da sodbe ni oprlo na noben materialni dokaz, temveč na izpovedbe oškodovanca in ostalih prič (D.U., D.E. in B.A.), ki so neverodostojne in nezanesljive, saj so imele motiv, da pred sodiščem ne govorijo resnice. Vložnik zahteve tako uveljavlja le pomisleke, da odločilna dejstva, na katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso bila pravilno in v celoti ugotovljena in podaja drugačno presojo izvedenih dokazov ter oceno njihove verodostojnosti. Zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa z zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi izrecne določbe drugega odstavka 420. člena ZKP ni mogoče uveljavljati. Zato v postopku s tem izrednim pravnim sredstvom tudi ni moč upoštevati novih dokazov, izvedbo katerih v zahtevi predlaga obsojenec.

7. Neutemeljeno je obsojenčevo sklicevanje na kršitev 22. člena KZ-1, ker sodišče ni uporabilo določb o silobranu. Vprašanje obstoja silobrana predpostavlja ugotovitev dejanskih okoliščin, ki zadevajo njegove bistvene sestavine, opredeljene v drugem odstavku 22. člena KZ-1. Dejanje, ki je storjeno v silobranu, torej v obrambi, ki je nujno potrebna, da storilec odvrne od sebe ali koga drugega istočasen protipraven napad, ni kaznivo dejanje. V konkretnem primeru sodišče v izpodbijani sodbi ne ugotavlja, da je oškodovanec napadel obsojenca in tako tudi ni mogoče govoriti o kakršnikoli obrambi, zaradi katere storjeno dejanje ne bi bilo kaznivo. Očitek obsojenca v zahtevi torej ne more biti uspešen, ker se njegova obrazložitev očitane kršitve sklicuje na popolnoma drugačno dejansko stanje, kot pa to izhaja iz izpodbijane sodbe in torej po vsebini pomeni zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje.

8. Enako velja tudi glede obsojenčevih navedb, s katerimi zanika obstoj njegovega naklepa v smeri očitanega mu kaznivega dejanja. Ugotavljanje vsebine obsojenčeve zavesti in volje, ki sta sestavini naklepa sodi med dejanska vprašanja. Sodišče prve stopnje je na strani 6 sodbe prepričljivo pojasnilo, da je obsojenec vedel, da oškodovanec ni objekt, predmet pred vrati, ki ga ovira pri vstopu v prostor; da je že po svojih poklicnih sposobnostih policista zelo dobro vedel, za kaj gre in se je tedaj, ko je vzel zalet proti oškodovancu, zelo dobro zavedal, da ga dejansko napada, grdo ravna, da uresničuje napad na dostojanstvo in varnost oškodovanca, kar je v tistem trenutku tudi hotel. Ob tem je še pojasnilo, da gre za hipni naklep z motivom na grd način z oškodovancem obračunati in tako odstraniti oviro. Vložnik zahteve tudi z navajanjem lastne presoje, česa se je zavedal in kaj je hotel, ostaja na ravni izpodbijanja s pravnomočno sodbo ugotovljenega dejanskega stanja.

9. Bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, na katero nakazuje vložnik zahteve, je med drugim podana, če sodba sploh nima razlogov, ali če v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih, ali so ti razlogi popolnoma nejasni, ali v precejšnji meri s seboj v nasprotju. Če gre za obsodilno sodbo morajo biti v izreku glede kaznivega dejanja navedena dejstva in okoliščine, ki so znaki kaznivega dejanja (opis kaznivega dejanja) in tista, od katerih je odvisna uporaba posamezne določbe kazenskega zakona. To so tako imenovana odločilna dejstva, ki se nanašajo na dejanje, katerega je obsojenec spoznan za krivega, sodišče pa mora v obrazložitvi, kjer navede razloge za vsako posamezno točko sodbe (skladno z določbo šestega odstavka 364. člena ZKP) določno in popolnoma navesti le dejstva, ki jih šteje za dokazana ali nedokazana in iz katerih razlogov (sedmi odstavek 364. člena ZKP) in ki jih je treba uvrstiti med odločilna dejstva. Niti sodišče prve niti sodišče druge stopnje pa nista dolžni ugotavljati okoliščin, ki niso pravno relevantne za odločitev v posamezni zadevi.

10. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi sodbe, s katero je obsojenca spoznalo za krivega kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, povzelo vsebino obsojenčevega zagovora ter se opredelilo do vseh dejstev in okoliščin, ki so odločilne za presojo obsojenčevega ravnanja. Iz razlogov sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sodišče ni sprejelo zagovora obsojenca, saj je presodilo, da ni logičen in je sam s sabo v nasprotju, da je prepričevanje o nečem, kar nima ne logične in ne dokazne podpore, kljub vsem pisnim vlogam, fotografijam in skicam. Po izvedenem dokaznem postopku je namreč ugotovilo, da zagovor z vso potrebno gotovostjo ovržejo pričevanja Ž., U., E., A. in oškodovanca, pri tem pa poudarilo, da je gledalo dogodek v celoti, od obsojenčevega prihoda na kraj, ne pa samo nekaj izsekov (tudi fotografij in skic), ki jih je v opravičilo svojega ravnanja izpostavljal obdolženec. Na strani 4 sodbe je pojasnilo, da Ustava Republike Slovenije, na katero se sklicuje obsojenec, ne omogoča takega ravnanja – nasilnega vstopa - za dosego svoje pravice – udeležbe na predstavitvi državnega lokacijskega načrta za letališče v C., da bi lahko uresničil svoj interes do udeležbe na predstavitvi tudi, če bi upošteval urnik predstavitve in pri tem ne bi bila prizadeta njegova pravica do obveščenosti o vsem v zvezi z lokacijskim načrtom ter zaključilo, da sklicevanje obdolženca na pravico do uporabe sile, grdega ravnanja, zaradi uresničitve po njegovem višje umeščene ustavne pravice, v danem primeru ni upravičeno. Zato ne gre pritrditi obsojencu, da se sodišče ni opredelilo do zatrjevanih kršitev človekovih pravic in temeljnih svoboščin s strani oškodovanca in do podanih slikovnih dokazov. Sicer pa se obsojenčevi očitki glede pomanjkljive oziroma pavšalne obrazložitve nanašajo na dejstva, ki niso odločilna.

11. Čeprav Zakon o kazenskem postopku ne določa, da bi morala biti zahteva za varstvo zakonitosti obrazložena, pa je glede na strogo določene meje preizkusa zahteve za varstvo zakonitosti (prvi odstavek 424. člena ZKP) jasno, da mora vložnik zahteve za varstvo zakonitosti ne le navesti zakonske razloge, iz katerih vlaga zahtevo (prvi odstavek 420. člena ZKP), temveč mora tudi konkretno navesti, v čem naj bi bile kršitve zakona. Vložnik v zahtevi zatrjevanih kršitev določb kazenskega zakona o dejanski in pravni zmoti, skrajni sili in neprimernem poskusu ni obrazložil, zato jih ni bilo moč presoditi. Enako velja glede trditev, da mu sodišče ni dovolilo dokazovati njegovih stališč in pojasnjevati različnih pogledov na isti dogodek, da je bil postopek pred sodiščem pravno nekorekten in žaljiv, da se sodišče druge stopnje ni opredelilo do novih dokazov, kot tudi glede združitve postopka s postopkom, ki ga je sam sprožil zoper oškodovanca zaradi istovrstnega kaznivega dejanja. S takšnimi trditvami ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljenih kršitev zakona.

12. Ni se mogoče strinjati z vložnikom zahteve, da v njegovem ravnanju niso izpolnjeni zakonski znaki kaznivega dejanja grdega ravnanja. Iz izpodbijane sodbe jasno izhaja, da je bil spoznan za krivega, da je z grdim ravnanjem prizadel telesno celovitost drugega s tem, da se je dne 8.9.2007 okoli 11.20 ure pred Gasilskim domom v C. z zaletom pognal proti M.L. in ga porinil tako, da je L. s hrbtom na in z glavo udaril ob tla v sobi Gasilskega doma, zaradi česar je L. čutil bolečine v glavi. Tak opis dejanja tudi po presoji Vrhovnega sodišča predstavlja uresničitev zakonskih znakov kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, zato je nasprotno vložnikovo naziranje potrebno zavrniti kot neutemeljeno. Kolikor pa obsojenec zatrjuje, da je šlo zgolj za prerivanje in odpiranje vrat, ponuja lastno presojo dejanskega stanja, ki se razlikuje od ugotovljene v napadeni pravnomočni sodbi. Ob tem Vrhovno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje o očitanem kaznivem dejanju odločilo dne 2.10.2008, pritožbeno sodišče, ki je odločalo o obsojenčevi pritožbi in jo zavrnilo kot neutemeljeno, pa dne 1.4.2009. V fazi pritožbenega postopka (1.11.2008) je začel veljati nov Kazenski zakonik (KZ-1). Po določbi drugega odstavka 7. člena KZ-1 se v primeru, če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni, uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Zato je potrebno presoditi ali je obdolženec s svojim ravnanjem kot mu ga očita obtožba, izpolnil tudi zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, torej z grdim ravnanjem ogrozil varnost drugega. V konkretni kazenski zadevi sodišče ugotavlja, da se je obsojenec z zaletom pognal proti oškodovancu in ga porinil tako, da je oškodovanec padel s hrbtom na tla in z glavo udaril ob tla, v posledici česar je čutil bolečine v glavi. Oškodovanec v taki situaciji poleg bolečine objektivno utrpi tudi strah oziroma občutek osebne ogroženosti. Sam zalet proti oškodovancu in nato porivanje, zaradi katerega je padel s hrbtom na tla in z glavo udaril ob tla, potrjuje resnost grožnje, prizadeta telesna celovitost pa dejstvo, da se je oškodovanec tudi subjektivno počutil ogroženega, kar nenazadnje potrjuje tudi oškodovanec sam, ki je povedal, da je čutil bolečine v glavi, še bolj kot to, pa ga je prizadelo duševno. Ker obdolžencu očitano dejanje izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja grdega ravnanja po 146. členu KZ in kaznivega dejanja ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, primerjava med navedenima inkriminacijama pa pokaže, da je nov zakon strožji, saj predpisuje za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti višjo sankcijo, kot je predpisana za kaznivo dejanje grdega ravnanja po 146. členu KZ, je obsojenčevo ravnanje pravilno opredeliti kot grdo ravnanje po prvem odstavku 146. člena KZ.

C.

13. Zatrjevane kršitve po prvem odstavku 420. člena ZKP niso podane, zato je Vrhovno sodišče zahtevo obsojenega A.Š. za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

14. Izrek o stroških postopka, nastalih s tem izrednim pravnim sredstvom, temelji na določbah 98.a člena in četrtega odstavka 95. člena ZKP. Vrhovno sodišče je na podlagi podatkov kazenskega spisa ugotovilo, da so podane okoliščine, zaradi katerih je bilo treba obsojenca oprostiti plačila sodne takse.