Jedro

Kolikor organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 sam o zahtevi za sodno varstvo ne odloči, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo pristojno sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo, kakršno je vlagatelj vložil pri pristojnem prekrškovnem organu. Torej vlagatelj zahteve za sodno varstvo, katere vsebina je predpisana v prvem odstavku 61. člena ZP-1, ne bo dopolnjeval oziroma imel možnosti ponovno vložiti, kar zmotno navaja organ za BPP v izpodbijani odločbi. Glede na navedeno ter ob tem, da je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo pristojno odločati sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1), je organ za BPP v obravnavani zadevi napačno uporabil materialno pravo (1. in 7. člen ZBPP ter relevantne določbe ZP-1). Tožnik je namreč s predmetno prošnjo za BPP prosil za dodelitev BPP za pravno zastopanje in svetovanje v sodnem postopku.

Izrek

Tožbi se ugodi, odločba Okrožnega sodišča v Ljubljani št. Bpp 1913/2013 z dne 24. 1. 2014 se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) Okrožnega sodišča v Ljubljani je z izpodbijano odločbo zavrnil prošnjo tožnika za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v prekrškovnem postopku, ki se vodi pred Davčnim uradom Ljubljana št. DT 71010-3262/2013-2 zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). V obrazložitvi navaja, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP z dne 15. 6. 2013 navedel, da želi zoper plačilni nalog Davčnega urada Ljubljana št. DT 71010-3262/2013-2 (08-121-14) z dne 3. 6. 2013 vložiti zahtevo za sodno varstvo. V nadaljevanju citira 1., 7. in 24. člen Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in navaja, da iz določbe prvega odstavka 45. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) izhaja, da o prekrških odločajo prekrškovni organi in sodišča. Postopek o prekršku se kot sodni postopek začne šele tedaj in v primeru, če po vložitvi zahteve za sodno varstvo prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti ter jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1). Vložitev zahteve za sodno varstvo tako po prepričanju organa za BPP še ne pomeni dejanja v okviru sodnega postopka v smislu določb ZBPP. Tožnik torej ni v nobenem spornem razmerju oziroma (še) nima zahtevka, o katerem bi moralo odločati sodišče v sodnem postopku, zato mu BPP ni mogoče dodeliti. Pojasnjuje pa mu še, da če bo po vloženi zahtevi za sodno varstvo zadeva posredovana v odločanje pristojnemu sodišču, bo imel tožnik ob izpolnjevanju finančnega kriterija in ustreznem zatrjevanju vsebinskega kriterija znova možnost zaprositi za BPP v prekrškovnem postopku pred sodiščem.

Tožnik v tožbi navaja, da je bil po tem, ko je davčni urad izdal plačilni nalog, prisiljen vložiti zahtevo za sodno varstvo, za kar pa potrebuje strokovno pomoč odvetnika, vendar denarja za to nima, zato je zaprosil za dodelitev BPP. Če se mu njegova zahteva za dodelitev BPP zavrne, je to po njegovem prepričanju poseg v ustavno pravico dostopa do sodišča - kršitev enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic ter pravice do sodnega varstva po 14., 22. in 23. členu Ustave RS. Poudarja, da lahko prekrškovni organ odpravi in nadomesti odločbo le, če je vložena zahteva za sodno varstvo. Določba 7. člena ZBPP pa govori tudi o pravnem svetovanju, pravnem zastopanju in drugih pravnih storitvah, določenih z zakonom. Kolikor velja stališče organa za BPP, je tožnik prepričan, da je 7. člen ZBPP protiustaven. Meni, da je treba postopek tolmačiti širše, saj se v bistvu sodni postopek začne z izdajo plačilnega naloga. Prekrškovni organ po vsebini sodno odloča in je to zgolj racionalizacija poslovanja. Z ozirom na vsebino odločanja začne prekrškovni sodni postopek teči z izdajo plačilnega naloga. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne istemu organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka na tožbo ni odgovorila, je pa sodišču posredovala upravni spis zadeve.

Tožba je utemeljena.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je tožnik v prošnji za dodelitev BPP z dne 15. 6. 2013, o kateri je organ za BPP odločil z izpodbijano odločbo, navedel, da prosi za dodelitev BPP za zastopanje oziroma pravno svetovanje na prvostopnem in drugostopnem sodišču za vložitev zahteve za sodno varstvo v zvezi s plačilnim nalogom z dne 3. 6. 2013, ki ga je prejel 7. 6. 2013, št. DT 71010-3262/2013-2 (08-121-14). Navedeni plačilni nalog, ki je del upravnega spisa zadeve, je bil tožniku izdan na podlagi 57. člena ZP-1 zaradi storitve prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2, pri čemer iz pravnega pouka izhaja, da lahko storilec vloži zahtevo za sodno varstvo v osmih dneh od njegove vročitve.

V obravnavani zadevi je torej sporno, ali je organ za BPP ravnal pravilno, ko je tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP za zastopanje oziroma pravno svetovanje za sodno varstvo zoper plačilni nalog, ki ga je izdal Davčni urad Ljubljana dne 3. 6. 2013 na podlagi 57. člena ZP-1, z izpodbijano odločbo zavrnil. Po določbi prvega odstavka 1. člena ZBPP je namen BPP po tem zakonu uresničevanje pravice do sodnega varstva po načelu enakopravnosti, upoštevajoč socialni položaj osebe, ki brez škode za svoje preživljanje in preživljanje svoje družine te pravice ne bi mogla uresničevati. Za sodno varstvo po tem zakonu se poleg varstva pravic, obveznosti in pravnih razmerij ter varstva pred obtožbami v kazenskih zadevah pred za to ustanovljenimi domačimi in mednarodnimi sodišči štejejo tudi vse oblike izvensodnega poravnavanja sporov, določene z zakonom (drugi odstavek 1. člena ZBPP). Določba prvega odstavka 7. člena ZBPP pa določa, da se BPP po tem zakonu lahko odobri za pravno svetovanje, pravno zastopanje in za druge pravne storitve, določene z zakonom, za vse oblike sodnega varstva pred vsemi sodišči splošne pristojnosti in specializiranimi sodišči v Republiki Sloveniji, pred Ustavnim sodiščem RS in pred vsemi organi, institucijami ali osebami v Republiki Sloveniji, ki so pristojne za izvensodno poravnavanje sporov ter kot oprostitev plačila stroškov sodnega postopka. Iz citiranih določb ZBPP torej izhaja, da se BPP po tem zakonu dodeljuje za vse vrste oziroma oblike sodnih sporov ter za izvensodno poravnavanje vseh vrst oziroma oblik sporov, ne pa tudi za zastopanje oziroma pravno svetovanje v postopkih pred upravnimi organi.

Po določbi prvega odstavka 59. člena ZP-1 se zoper odločbo o prekršku, ki jo je na prvi stopnji izdal prekrškovni organ po hitrem postopku (tako kot je bilo to tudi v obravnavanem primeru, ko je Davčni urad Ljubljana sporni plačilni nalog izdal po določbi 57. člena ZP-1 - torej v hitrem postopku), lahko zahteva za sodno varstvo. Po drugem odstavku 60. člena ZP-1 je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo krajevno pristojno sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka. Po prvem odstavku 61. člena ZP-1 mora zahteva za sodno varstvo vsebovati podatke in navedbe, ki so s tem zakonom določeni za pritožbo zoper odločbo o prekršku (153. člen tega zakona). Nedovoljeno ali prepozno zahtevo za sodno varstvo zavrže prekrškovni organ s sklepom (drugi odstavek 63. člena ZP-1). Po določbi petega odstavka 63. člena ZP-1 prekrškovni organ, če ugotovi, da je zahteva za sodno varstvo pravočasna in utemeljena, odločbo o prekršku odpravi in ustavi postopek, ali jo odpravi in vloži predlog pri pristojnem prekrškovnem organu, ali jo nadomesti z novo odločbo, ali izreče opomin namesto sankcije in o tem obvesti storilca in osebo, ki je vložila zahtevo za sodno varstvo oziroma vroči novo odločbo. Če prekrškovni organ odločbe ne odpravi ali nadomesti, jo s spisom in morebitnimi dodatnimi dokazi posreduje v odločitev pristojnemu sodišču (sedmi odstavek 63. člena ZP-1).

Glede na citirane določbe 63. člena ZP-1 je sicer res, da prekrškovni organ, preden zahtevo za sodno varstvo odstopi v reševanje pristojnemu sodišču prve stopnje, opravi njen predhodni preizkus in da v primerih, ki jih določa 63. člen ZP-1, lahko zahteva za varstvo zakonitosti tudi ne bo posredovana v odločitev pristojnemu sodišču. Kolikor pa organ v okviru predhodnega preizkusa zahteve za sodno varstvo po določbah 63. člena ZP-1 sam o zahtevi za sodno varstvo ne odloči, jo odstopi oziroma posreduje v odločitev pristojnemu sodišču. To pomeni, da bo pristojno sodišče odločalo o zahtevi za sodno varstvo, kakršno je vlagatelj vložil pri pristojnem prekrškovnem organu. Torej vlagatelj zahteve za sodno varstvo, katere vsebina je predpisana v citiranem prvem odstavku 61. člena ZP-1, ne bo dopolnjeval oziroma imel možnosti ponovno vložiti, kar po prepričanju sodišča zmotno navaja organ za BPP v izpodbijani odločbi, ko tožniku pojasnjuje, da če bo po vloženi zahtevi za sodno varstvo zadeva posredovana v odločanje pristojnemu sodišču, bo imel ob izpolnjevanju finančnega kriterija in ustreznem zatrjevanju vsebinskega kriterija znova možnost zaprositi za BPP v prekrškovnem postopku pred sodiščem (glej 10. točko izpodbijane odločbe). Glede na navedeno ter ob tem, da je za odločanje o zahtevi za sodno varstvo, kot že povedano, pristojno odločati sodišče prve stopnje, ki je pristojno za odločanje o prekršku po določbah rednega sodnega postopka (drugi odstavek 60. člena ZP-1), sodišče sodi, da je organ za BPP v obravnavani zadevi napačno uporabil materialno pravo (1. in 7. člen ZBPP ter relevantne določbe ZP-1). Tožnik je namreč po povedanem s predmetno prošnjo za BPP prosil za dodelitev BPP za pravno zastopanje in svetovanje v sodnem postopku. Posledično pa je ostalo tudi dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj organ za BPP sploh ni ugotavljal, ali tožnik izpolnjuje finančni in objektivni pogoj za dodelitev BPP, čeprav bi po presoji sodišča moral. Kot že navedeno ne glede na to, da predhodni preizkus zahteve za sodno varstvo res opravi prekrškovni organ, mora biti namreč zahteva za sodno varstvo sestavljena in vložena tako, kot jo bo kasneje morebiti presojalo sodišče in je vlagatelj ne bo mogel kasneje dopolnjevati, kot to zmotno navaja organ za BPP v izpodbijani odločbi.

Sodišče še pripominja, da je zaradi napačne uporabe materialnega prava organ za BPP v izreku izpodbijane odločbe, glede na navedbe tožnika v prošnji za BPP (navedene v 5. točki te sodbe), napačno navedel, da tožnik prosi za dodelitev BPP za pravno svetovanje in zastopanje v prekrškovnem postopku, ki se vodi pred davčnim uradom Ljubljana št. DT 71010-3262/2013-2 zaradi prekrška po 1. točki prvega odstavka 397. člena ZDavP-2. Po povedanem je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi določb 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ter zadevo vrnilo istemu organu v ponoven postopek, v katerem bo moral organ po vsebini presoditi tožnikovo prošnjo za dodelitev BPP in ugotoviti ali sta izpolnjena finančni in objektivni pogoj za dodelitev BPP tožniku.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 in drugega odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07 in 107/2013). Sodišče je tožniku priznalo tudi strošek 22 % DDV, saj je njegov pooblaščenec zavezanec za DDV.