Jedro

Sodišče se strinja s toženkinim stališčem in meni, da je zanj navedla jasne, logične in prepričljive razloge. Dodaja še, da je državni tožilec pravni strokovnjak z obširnimi izkušnjami na področju kazenskega prava, katerega glavna pravica in dolžnost je preganjanje storilcev kaznivih dejanj, kar vključuje tudi vložitev in zastopanja obtožnega predloga pred pristojnim sodiščem. Pri tem mu ni mogoče pripisovati kakršnega koli osebnega interesa, zato se sodišče strinja s toženko, da je tožnikovo pričakovanje uspeha s subsidiarnim obtožnim predlogom v zadevi, v kateri je državni tožilec ocenil, da ni dokazov kaznivega dejanja, samo po sebi (torej brez sklicevanja na okoliščine, ki niso bile predmet tožilčeve ocene) očitno nerazumno. Zato se se sodišče strinja tudi z razlogovanjem toženke, da bi moral tožnik svoj obtožni predlog opreti na drugačne oz. dodatne okoliščine, ki niso bile predmet navedene tožilčeve ocene, česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni storil.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II .Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči (v nadaljevanju BPP) za vložitev obtožnega predloga zoper A.A., za zastopanje pred sodiščem prve stopnje in oprostitev vseh stroškov postopka. V obrazložitvi se sklicuje na prvi odstavek 24. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju ZBPP) in ugotavlja, da tožnik želi nadaljevati kazenski pregon oz. vložiti obtožni predlog zoper A.A. zaradi kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe, vendar v tem postopku nima verjetnega izgleda za uspeh. V nadaljevanju povzema vsebino obtožnega predloga, ki ga je tožnik že vložil po svojem odvetniku, vsebino spisa Okrožnega državnega tožilstva v Novem mestu št. Kt 24039/2015, ki se nanaša na predmetni dogodek, posebej obrazložitev sklepa navedenega tožilstva z dne 7. 3. 2016, s katerim je zavrglo kazensko ovadbo zoper A.A. Meni, da glede na to, da je Okrožno državno tožilstvo zaključilo, da ni podan utemeljen sum, da bi A.A. storil očitano kaznivo dejanje, tožnik pa v svojem obtožnem predlogu ni navedel nobenih novih dokazov, do katerih se ne bi v sklepu o zavrženju opredelilo že tožilstvo, ni mogoče pričakovati, da bo tožnik v kazenskem postopku uspel dokazati, da je A.A. storil očitano kaznivo dejanje.

2. Tožnik se z odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri navaja, da je toženka z izpodbijano odločbo prevzela vlogo kazenskega sodišča, saj je ocenjevala dokaze, kar je mogoče šele po izvedenem dokaznem postopku, ko bi tožnik imel možnost predlagati še nadaljnje dokaze. Tudi sicer so vse izjave oškodovanca in prič popolnoma nasprotujoče, še posebno če se upošteva tudi postopek, ki je tekel zoper tožnika, tako da toženka ne more zgolj na podlagi teh izjav zaključiti, da tožnik z vloženim subsidiarnim obtožnim predlogom ne bi imel možnosti za uspeh. Glede odločitve tožilstva meni, da je bila ovadba zoper A.A. zavržena zgolj zato, ker je tožilstvo slučajno, zaradi hitrejšega dela enega od tožilcev, pred tem vložilo obtožni predlog zoper njega in nato ni moglo ravnati v nasprotju s samim seboj. Zavrženje ovadbe zato vsebinsko ni bilo upravičeno, saj je bil tožnik „kot oškodovanec poškodovan s strani A.A.“ za kar „vsekakor obstojijo še kako utemeljeni dokazi“, kar pa bi bilo treba ugotoviti v kazenskem postopku. Tožnikov predlog za dodelitev BPP je zato utemeljen in „ne more biti nikakršne osnove, da bi se lahko celo v fazi postopka BPP govorilo o tem, da je zadeva nerazumna...“. Tožnik obrazlaga še, zakaj je obravnavana zadeva zanj pomembna in meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za dodelitev BPP iz 24. člena ZBPP. Sodišču predlaga, naj izpodbijano odločbo odpravi in toženki naloži povračilo stroškov upravnega spora skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

3. Toženka v odgovoru na tožbo v bistvenem ponavlja razloge iz obrazložitve izpodbijane odločbe ter dodaja, da je tožnik dne 2. 6. 2016 umaknil obtožni predlog zoper A.A. in je zato kazenski postopek ustavljen. Tožnik nato v pripravljalni vlogi navaja še, da je sodišče njegov obtožni predlog sprejelo v obravnavo in ne zavrglo. Stališče toženke, na katerem temelji izpodbijana odločitev, pa bi pomenilo, da prosilec za BPP ne more uspeti v nobeni zadevi, kjer želi vložiti subsidiarni obtožni akt. V nasprotju s tem je v številnih zadevah prišlo do obsodilnih sodb prav po subsidiarnih obtožnih aktih. Svoj obtožni predlog je sicer res umaknil, vendar ne zato ker bi menil, da A.A. ne bo mogoče dokazati kaznivega dejanja, temveč iz drugih razlogov, zaradi dogovora s tožilstvom.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 24. člena ZBPP se pri presoji dodelitve BPP kot pogoji upoštevajo okoliščine in dejstva o zadevi, v zvezi s katero prosilec vlaga prošnjo za dodelitev BPP, predvsem, da zadeva ni očitno nerazumna oz. da ima prosilec v zadevi verjetne izglede za uspeh (…). Po tretjem odstavku istega člena se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, če je pričakovanje ali zahtevek prosilca v očitnem nesorazmerju z dejanskim stanjem stvari (…) in če je pričakovanje ali zahteva prosilca očitno v nasprotju z izidom v zadevah s podobnim dejanskim stanjem in pravno podlago (…).

6. Navedena zakonska ureditev torej organu za BPP nalaga, da v primerih, kjer je očitno, da prosilec glede na stanje stvari nima možnosti za uspeh, prošnjo za odobritev BPP zavrne. Po obširni in ustaljeni upravno-sodni praksi gre pri tem predvsem za zadeve, v katerih obstaja formalna ovira za začetek ali nadaljevanje postopka, npr. zamuda roka ali nedovoljenost pravnega sredstva. Vendar pa je glede na izrecno besedilo tretjega odstavka 24. člena ZBPP doseg navedene zakonske določbe brez dvoma večji in organu za BPP nalaga, da vsaj v omejenem obsegu opravi tudi vsebinski preizkus zadeve. Tožnik torej nima prav ko trdi, da toženka ni imela zakonske podlage za oceno dokazov, na katere opira svoj obtožni predlog. V zadevi, kot je obravnavana, je namreč ocena ponujenih dokazov (oz. njihove kvalitete) nujen sestavni del ocene stanja stvari in s tem razumnosti tožnikovega pričakovanja, ki jo toženki nalaga navedena zakonska določba.

7. Obseg oz. meje tega preizkusa je zakonodajalec opredelil s pravnim standardom „očitne (ne)razumnosti“ (1. alineja prvega odstavka 24. člena ZBPP), ki se po nadaljnjem zakonskem besedilu nanaša na verjetnost prosilčevega uspeha v postopku. Podrobnejše kriterije za napolnitev tega pravnega standarda je zakonodajalec predpisal v tretjem odstavku 24. člena ZBPP, kjer je določil, kdaj se šteje, da je zadeva očitno nerazumna, pri tem pa je vse tam naštete kriterije ponovno vezal na standard „očitnosti“. S tem je po mnenju sodišča tudi jasno določil obseg preizkusa zadeve, ki ga mora opraviti organ za BPP: razlogi za morebitno zavrnitev dodelitve BPP iz tega razloga morajo biti očitni, torej spoznavni na prvi pogled, brez poglobljene analize zadeve.

8. Iz obrazložitve izpodbijane odločbe izhaja, da po mnenju toženke taka očitnost v obravnavani zadevi izhaja iz povezave dveh okoliščin: da je državni tožilec ocenil, da iz dokazov, ki so na voljo, ne izhaja utemeljen sum kaznivega dejanja, in da se tožnik v svojem subsidiarnem obtožnem predlogu ni skliceval na nobene dokaze ali okoliščine, ki ne bi bili zajeti v to oceno. Pri tem toženka povzema tako vsebino obtožnega predloga, kot tudi obrazložitve tožilčevega sklepa o zavrženju ovadbe.

9. Sodišče se strinja s toženkinim stališčem in meni, da je zanj navedla jasne, logične in prepričljive razloge. Dodaja še, da je državni tožilec pravni strokovnjak z obširnimi izkušnjami na področju kazenskega prava (prim. 28. in naslednje člene Zakona o državnem tožilstvu; ZDT-1), katerega glavna pravica in dolžnost je preganjanje storilcev kaznivih dejanj (prvi odstavek 45. člena Zakona o kazenskem postopku; ZKP), kar vključuje tudi vložitev in zastopanja obtožnega predloga pred pristojnim sodiščem (3. točka drugega odstavka 45. člena ZKP). Pri tem mu ni mogoče pripisovati kakršnega koli osebnega interesa, zato se sodišče strinja s toženko, da je tožnikovo pričakovanje uspeha s subsidiarnim obtožnim predlogom v zadevi, v kateri je državni tožilec ocenil, da ni dokazov kaznivega dejanja, samo po sebi (torej brez sklicevanja na okoliščine, ki niso bile predmet tožilčeve ocene) očitno nerazumno. Zato se se sodišče strinja tudi z razlogovanjem toženke, da bi moral tožnik svoj obtožni predlog opreti na drugačne oz. dodatne okoliščine, ki niso bile predmet navedene tožilčeve ocene, česar pa tožnik v obravnavani zadevi ni storil. 10. V tem pogledu je toženka ravnala pravilno, ko je tožniku s pozivom z dne 6. 4. 2016 omogočila, da navede razloge, iz katerih želi vložiti subsidiarni obtožni predlog. Tožnik se je odzval z vlogo z dne 12. 4. 2016, v kateri se glede teh razlogov v celoti sklicuje na medtem (dne 21. 3. 2016) vloženi obtožni predlog, zato je bilo pravilno tudi ravnanje toženke, ko je svojo odločitev oprla na vsebino tega obtožnega predloga oziroma njegovo primerjavo s tožilčevim sklepom o zavrženju ovadbe.

11. Nadaljnje razloge, iz katerih tožnik meni, da bi imel v zadevi možnosti za uspeh, je navedel šele v tožbi, ne da bi pri tem obrazložil, zakaj tega ni mogel storiti že v postopku pred izdajo izpodbijane odločbe. Take navedbe predstavljajo nedovoljeno tožbeno novoto (tretji odstavek 20. člena Zakona o upravnem sporu; v nadaljevanju ZUS-1), ki jih sodišče pri odločanju o zadevi ne more upoštevati (52. člen ZUS-1). Kljub temu pripominja še, da tudi ti razlogi ne bi mogli pripeljati do drugačne odločitve, saj vložitev obtožnega predloga zoper tožnika tožilstvu ni v ničemer preprečevala vložitve obtožnega predloga tudi zoper A.A., kot zmotno meni tožnik, dejstvo, da je s subsidiarnim obtožnim aktom načeloma mogoče uspeti in se v praksi to tudi dogaja – s čimer se sodišče sicer strinja – pa ni v ničemer povezano s konkretnimi okoliščinami obravnavane zadeve. Upoštevanje tako splošne okoliščine bi – v nasprotju s tožnikovim razlogovanjem – pomenilo, da je že zgolj zaradi načelne oz. teoretične možnosti uspeha BPP treba avtomatično dodeliti vsakokrat, ko gre za vložitev subsidiarnega obtožnega akta, kar pa je v očitnem nasprotju s 24. členom ZBPP.

12. Iz navedenih razlogov sodišče ugotavlja, da je izpodbijana odločba pravilna in utemeljena na zakonu, zato je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno (63. člen ZUS-1). Tožnik je v tožbi sicer predlagal izvedbo več dokazov, vendar ni obrazložil, katera dejstva želi z njimi dokazati in kakšna naj bi bila relevantnost teh dejstev za odločitev v zadevi, niti kaj takega ne izhaja kot samoumevno iz vsebine tožbe, zato je sodišče v skladu z 2. alinejo drugega odstavka 59. člena ZUS-1 odločilo brez glavne obravnave na seji.

13. Kadar sodišče tožbo zavrne v skladu s četrtim odstavkom 25. člena ZUS-1 trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.