Jedro

Ker ne gre za vrnitev premoženja, ki bi bilo ob podržavljenju v sredstvih podjetja, primarna oblika denacionalizacije ne more biti vrnitev v obliki delnic tega podjetja. Glavna obravnava je namenjena izvajanju dokazov in samo zahteva, da se opravi še ne vzpostavlja dolžnosti njene oprave. Sodišče mora zahtevi slediti le, če je za sprejem odločitve potrebno izvesti kakšnega od predlaganih dokazov.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, ZUS) zavrnilo tožnikovo tožbo proti odločbi z dne 2.6.2003, s katero je tožena stranka zavrnila njegovo pritožbo zoper odločbo Upravne enote Velenje z dne 14.2.2002. S to odločbo je odločeno, da mora Slovenska odškodninska družba d.d. (SOD) v treh mesecih od pravnomočnosti odločbe izročiti v korist pokojnega upravičenca A.A. svoje obveznice v višini 52.753,12 DEM in 44.012,75 USD kot odškodnino za podržavljene premičnine, ki so se nahajale v kovaški delavnici in so bile popisane 12.11.1948, in za nepremičnine do 1/2 deleža s parcelnimi številkami ... vse vl. št...

Sodišče prve stopnje pritrjuje odločitvi tožene stranke. Sklicuje se na upravne spise in pri zavračanju tožbenih ugovorov pojasnjuje, da je tožnik imel možnost sodelovanja v postopku na prvi stopnji in je kot vložnik zahteve za denacionalizacijo sodeloval na glavni obravnavi, se opredelil do poročila o pravnem in dejanskem stanju zadeve z dne 28.1.2002, izjavil da se s poročilom strinja, v postopku na prvi stopnji pa tudi ni imel nobenih predlogov za dopolnitev postopka niti glede cenitve nepremičnin. Navaja, da tožbeno zatrjevanje, da naj bi ne imel možnosti sodelovanja v upravnem postopku na prvi stopnji ter, da vrednost podržavljenih nepremičnin ni pravilno ocenjena, sploh ni konkretizirano. V zahtevi za denacionalizacijo je tožnik zahteval nadomestne nepremičnine oziroma delnice Republike Slovenije ali obveznice SOD. Z dopisom, naslovljenim na SOD, je zahteval vrnitev premoženja v obliki delnic SOD. V pritožbi je začel navajati, da ker se obveznost izročitve delnic SOD ne more izvršiti, zahteva delnice družbe G. d.d. po določbah 42. in 43. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Po presoji sodišča prve stopnje tožnik ne more uveljaviti delnic družbe G. d.d., ki jih ima v lasti Republika Slovenija, ker glede na ugotovljeno dejansko stanje ne gre za vrnitev nepremičnin, ki bi jih sedaj imela v posesti ta družba (1. odstavek 42. člena ZDen določa, da v kolikor ni mogoče vrniti v last in posest nepremičnine oziroma glede nje vzpostaviti lastninske pravice ali lastninskega deleža gre upravičencu odškodnina z vzpostavitvijo lastninskega deleža na pravni osebi ali v delnicah ali v obveznicah). Po izdaji prvostopne odločbe sprememba zahtevka ni več dopustna glede na določbo 1. odstavka 130. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP 1986). Tožbeni predlog, da se opravi glavna obravnava, sodišče prve stopnje zavrača s stališčem, da za odločitev o tožbi ni treba zaslišati tožnika, ker dajejo na sporna vprašanja odgovor listine in podatki v upravnih spisih.

V pritožbi uveljavlja tožnik pritožbene razloge bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Ne strinja se s presojo sodišča prve stopnje in zatrjuje, da je izpodbijana sodba tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti, ker se sodišče prve stopnje ni opredelilo do vseh tožbenih navedb in predlaganih dokazov. Ni opravilo glavne obravnave in ni pojasnilo, zakaj ga ni zaslišalo. Ni dalo nobenega odgovora na tožbeni ugovor, da mu v upravnem postopku ni bila dana možnost udeležbe. Zatrjuje, da bi se prvostopni upravni organ moral opredeliti do zahtevka za delnice družbe G. d.d.. Določbe 42. in 43. člena ZDen so namreč jasne. ZDen tudi določa, da ima vlagatelj zahteve izbirno pravico, da se mu vrne premoženje v obliki obveznic SOD ali pa v delnicah v lasti Republike Slovenije.

Tožena stranka in Državni pravobranilec Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa na pritožbo nista odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu ni podan. Ni mogoče pritrditi pritožbi, ki zatrjuje, da je izpodbijana sodba tako pomanjkljiva, da se ne da preizkusiti. Po presoji pritožbenega sodišča ima izpodbijana sodba razloge o odločilnih dejstvih, stališča sodišča prve stopnje imajo podlago v podatkih upravnih spisov, sodišče prve stopnje se je tudi opredelilo do vseh tožbenih navedb, tudi do sicer pavšalne tožbene trditve, da tožnik ni imel možnosti sodelovanja v upravnem postopku (4. stran obrazložitve) in do predloga za opravo glavne obravnave (5. stran obrazložitve). Tožnikovo nestrinjanje s stališči, s katerimi so bili tožbeni ugovori zavrnjeni, pa po presoji pritožbenega sodišča ne pomeni pomanjkljivosti v smislu razlogov iz 14. točke 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP-UPB2), ki se po določbi 1. odstavka 22. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006 ZUS-1) primerno uporablja v postopku upravnega spora, kar bi bila bistvena kršitev določb postopka iz 3. odstavka 75. člena ZUS-1. Tudi ne gre za bistveno kršitev postopka iz 4. odstavka 75. člena ZUS-1, če sodišče prve stopnje ni opravilo glavne obravnave, ki je bila s tožbo res zahtevana. Ker je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov (2. odstavek 51. člena ZUS-1), samo zahteva, da se opravi, še ne vzpostavlja dolžnosti njene oprave. Sodišče mora zahtevi slediti le, če je za sprejem odločitve treba izvesti kakšnega od predlaganih dokazov. V obravnavani zadevi pa je sodišče prve stopnje pravilno pojasnilo, da glede na sporna vprašanja zaslišanje tožnika ni odločilno za sprejem odločitve o tožbi, ker izjave tožnika ne morejo vplivati na vsebino listin upravnih spisov.

Tudi ni podan pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da glede na ugotovljeno dejansko stanje (da ne gre za vrnitev premoženja, ki bi bilo ob denacionalizaciji v sredstvih družbe G. d.d.) primarna oblika denacionalizacije ne more biti vrnitev v obliki delnic tega podjetja. Ker ZDen v 43. členu ureja zgolj primere vračanja podržavljenih podjetij oziroma premoženja osebnih in kapitalskih družb, iz upravnih spisov pa izhaja, da ne gre za takšen primer vračanja, tudi ni podlage za uporabo te določbe ZDen. V upravnih spisih ni podatka, da bi tožnik od SOD zahteval (v smislu določb 8. člena Zakona o slovenskem odškodninskem skladu) namesto obveznic SOD ustrezno število delnic, s katerimi razpolaga Republika Slovenija ali SOD v družbi G. d.d.. Da bi tožnik v zahtevku, o katerem je odločil prvostopni upravni organ, zahteval ustrezno število delnic te družbe, tudi ne izhaja iz upravnih spisov, zato so neutemeljene pritožbene navedbe, da bi se do možnosti pridobitve delnic te družbe moral prvostopni upravni organ posebej opredeliti. Zato pritožbeni ugovori, s katerimi tožnik ponavlja tožbena zatrjevanja, da naj bi bil upravičen do delnic družbe G. d.d. in se samo sklicuje na izbirno pravico, ne morejo biti upoštevni.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljaviti pritožbenega razloga zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Glede na prehodno določbo 2. odstavka 107. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/2006- ZUS-1), ki velja od 1.1.2007 dalje, se vložena pritožba obravnava kot pritožba po ZUS-1, ker je bilo v upravnem postopku odločeno meritorno. Po ZDen pa je pravnomočnost sodbe pogoj za izvršitev upravnega akta. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena ZUS-1 v zvezi z 2. odstavkom 107. člena ZUS-1 pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo.