Jedro

Toženec je s pogodbo z V. pridobil relativno velik posel (v zvezi s tem drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni niti trdila, da bi material lahko prodala komu drugemu pod boljšimi pogoji, kar bi kazalo na neskrbnost toženca), tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da priznavanje provizij ni (bilo) neobičajno, dejstvo osebne povezanosti pa lahko govori tako v prid trditvam tožeče (neutemeljeno ravnanje toženca) kot v prid trditvam toženca (zaradi osebne povezanosti so sploh pridobili posel). Na podlagi povedanega zato naknadno priznanje provizije samo po sebi dejansko ne dokazuje ravnanja v nasprotju z 263. členom ZGD-1, še manj pa nastanka škode tožeči stranki. V taki situaciji se je dokazno breme v procesnem smislu prevesilo ponovno na tožečo stranko, ki pa je bila, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, le pasivna in zato ni uspela izkazati, da naj bi toženec ravnal v nasprotju z obveznostmi iz 263. člena ZGD-1.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici zavrnilo zahtevek na plačilo odškodnine na podlagi določbe 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1) in sicer je tožeča stranka uveljavljala plačilo 7.924,00 EUR, kolikor naj bi znašal po njenem mnenju naknadno neupravičeno priznani komercialni popust po aneksu k prodajni pogodbi za material za razsvetljavo na objektu Stadion. Iz razlogov sodbe izhaja, da dejansko ni šlo za komercialni popust, temveč za provizijo sopogodbeniku za to, da je tožeča stranka sploh dobila posel (ki ga sicer ne bi). V konkretnem primeru zato dejanski stan iz 263. člena ZGD-1 ni podan.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Najprej sodišču očita, da je razdružilo postopek po tožbi, vloženi dne 29.2.2009 (ki se je nanašala na številne toženčeve kršitve) in na ta način se je zameglila celotna slika ravnanja toženca, saj je mogoče v vseh primerih najti skupen način ravnanja. Gre za ravnanje v nasprotju s skrbnostjo dobrega gospodarstvenika in za ravnanja v korist toženca ali z njim povezanih oseb. Ponavlja svoje trditve, da je bila prodajna pogodba že sklenjena in za obe strani zavezujoča, zato ni bilo nobene potrebe za sklepanje aneksa v škodo tožeče stranke. Popust je bil določen le zaradi interesne povezanosti toženca z direktorjem družbe V., g. M.A. (s katerim sta bila družbenika družbe U. d.o.o). Toženec je ponudil samo en razlog za odobritev popusta, ki bi ga moralo sodišče ob pravilni uporabi pravil postopka spoznati za neresničnega in na tej podlagi zahtevku ugoditi. Sodišče je v razlogih sodbe preseglo navedbe toženca in s tem kršilo razpravno načelo. Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj so razlogi o odločilnih dejstvih v sodbi med seboj v nasprotju. Sodišče namreč v točkah 30 in 34 ugotovi, da naj bi bil popust plačilo za posredovanje, v točki 25 pa, da naj bi šlo za komercialni popust, ki je bil dogovorjen zaradi nekakšnega splošno znanega dejstva, da se papirje ureja za nazaj. Razen izpovedi priče, ki ji je bil tak popust v korist in ki je osebno povezana s tožencem, noben drug dokaz ne kaže na dejstvo, da naj bi popust v bistvu predstavljal provizijo. Sodišče v nasprotju s trditvami strank zapiše, da naj tožeča stranka po predložitvi pogodb med V. in E. ne bi več zatrjevala, da ni šlo za prodajo pod istimi pogoji. Na tožencu je bilo dokazno breme, da dokaže svoje trditve, da je šlo za provizijo, tožeča stranka pa je tem trditvama nasprotovala. Tožeča stranka je ne glede na to predlagala, da sodišče pridobi pogodbe in po njihovi pridobitvi izrecno izpostavila, da pogodbe potrjujejo, da ne gre za nadaljnjo prodajo materiala, temveč za podizvajalsko pogodbo. Zaključek sodišče je torej napačen in poleg zmotne ugotovitev dejanskega stanja predstavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče teh listin v nadaljevanju tudi ni ocenilo, kar pomeni, da je dokaz spregledalo in bistveno kršilo določbe postopka. Če bi pogodbe ocenilo, bi ugotovilo, da vsebina teh pogodb postavlja toženca in njegovo trditev, da naj bi šlo za prodajo pod enakimi pogoji, na laž. Glede izpovedi priče A. tožeča stranka uveljavlja kršitev pravice do kontradiktornosti, saj je sodišče svojo odločitev oprlo na izpoved te priče tudi v delu, v katerem ni bilo ustreznih navedb tožene stranke (glede plačila za nekakšne stroške, glede časovne stiske, poprejšnjega dogovora, pogajanj o 7 %). Tožeča stranka izpodbija tudi zaključek sodišča v točki 35, saj navedbe sodišča spet presegajo navedbe strank (glede trdega pogajanja, spreminjanja pogojev, pripisov na pogodbi,..) in nikakor ne izpodbijajo navedb o osebni povezanosti toženca in g. A.. Sodišče povezave med tožencem in A. sploh ne oceni. V opravičilo ravnanj toženca sodišče najde več argumentov kot toženec sam. Zaradi napačne odločitve je napačna tudi odločitev o stroških.

Pritožba ni utemeljena.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožeča stranka, ki jo je zastopal toženec kot direktor, z družbo V. sklenila 16.8.2010 pogodbo o dobavi materiala, nato pa 24.8.2010 še aneks št. 1 k tej pogodbi, s katerim je tožeča stranka priznala 3 % "komercialni popust". Tožeča stranka tožencu očita, da je ta popust priznal brez potrebe, saj je pogodba že zavezovala stranki, in v nasprotju s politiko tožeče stranke. Edini razlog za priznanje popusta naj bi bile osebne povezave toženca z direktorjem družbe V., g. M. A.. Ravnanje toženca naj bi bilo zato v nasprotju z obveznostmi poslovodstva iz 263. člena ZGD-1. Slednji določa, da mora član organa vodenja pri opravljanju svojih nalog ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika.

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil toženec pri vodenju tožeče stranke samostojen in da niso obstajala nobena navodila za ravnanje v takih primerih in da tudi ni bilo kakšne strategije tožeče stranke v zvezi s priznavanjem popustov. Pritožba v zvezi s temi zaključki nima nobenih konkretnih navedb. Povedano pomeni, da toženec ni kršil kakšnih v okviru tožeče stranke konkretno določenih obveznosti in da ostane torej le vprašanje, ali je mogoče ravnanje toženca opredeliti kot ravnanje v škodo družbe in v nasprotju s skrbnostjo, ki se zahteva od vestnega in poštenega gospodarstvenika (tožeča stranka tožencu dejansko očita celo namerno ravnanje v škodo družbe).

Trditveno in materialnopravno dokazno breme za ravnanje v nasprotju z obveznostmi iz 263. člena je na tožeči stranki. Tožeča stranka je trdila, da je toženec zaradi osebnih povezav z g. A. priznal dodatni popust, kljub temu, da je pogodba za znesek brez popusta že zavezovala. Toženec se je branil, da dejansko ni šlo za popust, temveč za provizijo. Šlo naj bi za običajno prakso, v nasprotnem primeru zaradi konkurence ne bi uspeli pridobiti marsikaterega (in tudi tega) posla. Koristi so bile dolgoročno bistveno večje. Osebna povezanost ne dokazuje namena škodovanja, nasprotno, zaradi osebne povezanosti so posel sploh dobili. Sodišče prve stopnje je v zvezi s trditvami toženca izvajalo dokazni postopek in ugotovilo, da je dejansko šlo za provizijo. V zvezi s tem očitana kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana. Pritožnik namreč skuša prikazati posamezne razloge sodbe izven konteksta. Sodišče prve stopnje je v točki 25. sodbe zgolj povzelo, katere pogodbe sta tožeča stranka in V. sklenili in razložilo, zakaj je bilo sploh potrebno sklepati aneks (in kako je prišlo do tega, da dogovor o 3 % ni bil vključen že v prvotno pogodbo), že v naslednji točki pa je nato ugotavljalo, ali je dejansko šlo za komercialni popust, kot je bilo zapisano. Ob upoštevanju dejanske vloge družbe V., zlasti pa dejstva, da tožeča stranka sicer ne bi prišla do posla, saj ni bila stranka nobene od pogodb z investitorjem in glavnim izvajalcem izgradnje stadiona, je sodišče prve stopnje sledilo izpovedim toženca in priče A., da dejansko ni šlo za komercialni popust, temveč za provizijo za posel. Razlogi za tak zaključek so prepričljivi in v skladu s potekom dogodkov. Nenazadnje pa držijo toženčeve navedbe iz prve pripravljalne vloge, da bi toženec, če bi že želel nakloniti dodatno ugodnost sopogodbeniku, to lahko storil že ob sklenitvi pogodbe in mu torej ne bi bilo treba sklepati še aneksa in se s tem izpostavljati. Tožeča stranka pa niti ne trdi, da bi bila pogodbena cena, ki jo je toženec s pogodbo in aneksom uspel izposlovati, prenizka. Sodišče prve stopnje glede tega tudi ni preseglo trditev toženca (podanih v odgovoru na tožbo in pripravljalnih vlogah, dodatno pa še na prvem naroku za glavno obravnavo).

Toženec je s pogodbo z V. pridobil relativno velik posel (v zvezi s tem drži ugotovitev sodišča, da tožeča stranka ni niti trdila, da bi material lahko prodala komu drugemu pod boljšimi pogoji, kar bi kazalo na neskrbnost toženca), tudi pritožbeno sodišče ne dvomi, da priznavanje provizij ni (bilo) neobičajno, dejstvo osebne povezanosti pa lahko govori tako v prid trditvam tožeče (neutemeljeno ravnanje toženca) kot v prid trditvam toženca (zaradi osebne povezanosti so sploh pridobili posel). Na podlagi povedanega zato naknadno priznanje provizije samo po sebi dejansko ne dokazuje ravnanja v nasprotju z 263. členom ZGD-1, še manj pa nastanka škode tožeči stranki. V taki situaciji se je dokazno breme v procesnem smislu prevesilo ponovno na tožečo stranko, ki pa je bila, kot je pojasnilo že sodišče prve stopnje, le pasivna in zato ni uspela izkazati, da naj bi toženec ravnal v nasprotju z obveznostmi iz 263. člena ZGD-1. Očitno je štela, da že dejstvi, da je bil „popust“ priznan naknadno in da sta bila toženec in priča A. osebno povezana, zadoščata za ugoditev zahtevku, kar pa glede na ugovore toženca ne drži. Odločitev sodišča prve stopnje, ki je zavrnilo zahtevek, je zato pravilna.

Toženec je že na prvem naroku trdil, da je bila družba E. podizvajalec družbe V. in podizvajalska pogodba v prilogi C1 to potrjuje. Svojih trditev, da naj bi bilo blago prodano naprej pod enakimi pogoji, ni dokazoval z ničemer. V kontekstu gornjih ugotovitev, da je pri 3 % popustu dejansko šlo za provizijo za posel, vprašanje, koliko je za material nato od E. iztržila družba V., ni relevantno. Celo če bi se namreč izkazalo, da je bilo blago naprej prodano po višji ceni, to ne dokazuje, da pri aneksu št. 1 ni šlo za provizijo. Dejansko je nato tožeča stranka v potrditev svojim navedbam o kršitvi dolžnega ravnanja iz 263. člena ZGD-1 imela interes dokazovati in tudi je dokazovala, da je bilo blago naprej prodano dražje. Sodišče je pravilno ugotovilo, da tega s podizvajalsko pogodbo med V. in E. ni izkazala.

Glede na gornje ugotovitve, da je dejansko šlo za provizijo za posel, ki ga tožeča stranka sicer ne bi dobila, vprašanje, ali je do popusta prišlo na podlagi pogajanj ali ne, ni odločilno. Sodišče prve stopnje je res to dejstvo ugotovilo delno mimo navedb tožene stranke (navedbe o pogajanjih je tožena stranka podala že v odgovoru na tožbo, res pa naj bi se pogajali glede pogojev plačila), vendar gre za relativno kršitev postopka, ki ni bistveno vplivala na pravilnost odločitve.

V zvezi z očitki glede razdružitve postopka bi prav tako šlo kvečjemu za relativno kršitev postopka, vendar pritožnik ob načelnem stališču, da se je na ta način zameglila celotna slika ravnanja toženca, nato ne konkretizira, kako je to v konkretni zadevi vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Ob gornjih zaključkih glede razlogov za zavrnitev zahtevka pa tudi sicer v zadevi ni odločilno, ali je postopek glede več zahtevkov potekal skupaj ali je bil razdružen na več postopkov.

Na podlagi povedanega in ker ni našlo tudi nobene kršitve, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).